Ste, ampak zdaj me bo pa skrbelo. Prosim, če uredite, da fasade namažejo z zaščitnim faktorjem 21.

Zaradi denarja. Starša sta hotela boljše življenje. Poleg tega Judje v Sovjetski zvezi nismo bili v najboljšem položaju. Carter in Brežnjev sta se dogovorila, da so meje malce »popustile«, in mnogi smo v obdobju 1979/1980 emigrirali v ZDA. Oče je bil inženir, mati pa je bila, tako kot vse ruske Judinje, pianistka.

V Ameriki sploh ni pomembno, kaj študiraš. Hodil sem na neko marksistično hipijsko šolo in predvsem preučeval samega sebe. Na Oberlinu so bili študentje lahko hkrati tudi profesorji. Moj cimer je bil profesor beatlovskih študij, kar naprej je bil zadet in poslušalThe White Albumdo onemoglosti. Čudovit sistem izobraževanja.

Back in the USSR. Šlo je za to, da bi se nekdanje republike Sovjetske zveze spet povezale in napičile ZDA.

Gruzija se mi je vedno zdela zanimiva, včasih smo odpotovali v Sukhumi, na nepozabne plaže Črnega morja. Raj na Zemlji. Po vedno ledenem Leningradu sem se stisnil k palmam …

(smeh)To je del tiste majhne otroške sreče, ki je nikoli ne pozabimo. Sicer pa me je vse v zvezi s Črnim morjem od nekdaj zanimalo. Ne spomnim se več, kako in kdaj se je v nalogo vključila Moldavija.

Ja, pri štirih ali petih sem že pisal kratke pravljice. Babica me je za vsak popisan list nagradila s koščkom sira gaude ali camemberta.

O Leninu.

(smeh)Res. Zame je predstavljal pomembno figuro. V Leningradu smo živeli v neposredni bližini njegovega najmogočnejšega kipa v mestu. Pisal sem o Leninu in tem, kako sreča čudežnega gosaka Martina. Bog, kako rad sem imel tega gosaka. In Lenina tudi.(smeh)

Lenin in gosak odletita na Finsko in poskušata Fince spreobrniti v sovjetski socializem … Zgodi se strašna bitka in na koncu Lenin požre gosaka Martina. Grozno. Ampak še danes se včasih, po dobro napisani strani, nagradim s sirom.

Niti ne, pridno sem hodil v judovsko šolo in je šlo. Ruski naglas sem izgubil na pragu pubertete. Hvala bogu. Sovražil sem to šolo. In iz čistega dolgčasa sem napisal svojo različico tore. Rabinu ni bila čisto nič všeč. Upornik. Ampak to so v otroštvu počeli vsi pisatelji, mar ne? No, ne vsi. Tisti, ki jih imam rad.

Od mlajše generacije cenim Geoffa Dyerja. Poznate njegovo knjigoJeff in Venice, Death in Varanasi?Ne? Do konca duhovita.

No, prav.

Ne, ne boste verjeli, ko pišem, še vedno razmišljam v ruščini. Sploh ko pišem dialoge.

Seveda.(smeh)Potem jih v mislih prevedem, to se zgodi v hipu, in zapišem v računalnik.

Prvih nekaj nekaj let zagotovo. Mislim, da je to kar zahteven status, ker imigrantski avtorji pišemo, ne vem, morda nimam prav, za zelo specifično bralstvo. Moje knjige izhajajo tudi v Rusiji, ampak ne vem, ali so tam dejansko popularne.

Ne, neka stara gospa. Sploh ne vem, ali je še živa. Prevajala jih je tako – ker pri meni se vse začne, nadaljuje in konča s kletvicami –, da je pri teh nemarnih besedah napisala prvo črko potem pa tri pikice. Zdaj imam novega, menda precej dobrega založnika v Sankt Peterburgu, imenuje se Amfora ali nekaj takega.

Ha, ha. Še, še.

(Na mizo prinesejo ogromen krožnik mešane solate z veliko avokada …)

(smeh)Ja, je. Ker ima veliko maščobe in moški to rabijo za tiste reči. Dimljeno meso pa je preprosto seksi.

Eno leto sem preživel v njej … Toliko doživel. Na trenutke se mi je zdelo, da so se tako morali počutiti pripadniki izgubljene generacije v času, ko so se sukali po Parizu. Boemstvo in podobne stvari.

Hvala, Miša mi je od vseh junakov, o katerih sem prebiral knjige, najljubši.(smeh)

Ja, lahko bi tako rekli.

Drži.

Kaj hočete reči?

(smeh)Hm, satire ni enostavno pisati. Še vedno verjamem, da so romani oblika zabave. Zelo malo resnih in zrelih ljudi, mislim pisateljev, se loteva satire. To pač ni nekaj, kar ti omogoča službo na univerzi Columbia. Pisec mora bralcu podariti pravo vrsto veselja. Kar je prejkone redkost, vsaj sam sem tega kot bralec malokrat deležen. Literatura je, vsaj v Združenih državah Amerike, postala majhna provinca, v njej je vse preveč resnih bralcev in piscev. Iz kreativnega pisanja vsako leto diplomira na desettisoče pisateljev.

To je izjemna ameriška pogruntavščina: zakaj bi študirali literaturo, ko pa jo lahko pišemo?!

Ne. Toda nekateri med njimi se naučijo pisati. Kako se tudi ne bi?! Za leto dni študija odštejejo petdeset tisoč dolarjev.

(smeh)To ste vi rekli.

Ko bi vsaj bil, tako sem se že vsega naveličal.

No, nekaj je že mogoče. Lahko jih naučim, da pišejo za malenkost bolje, kot so pisali prej.(smeh)

Oddajo rokopis, jaz pa vzamem rdeč svinčnik in začnem popravljati. »To je v redu, to ven, tu odvzemi, tu dodaj, razčleni ...«

Pa je! Do bruhanja.

Ni nas veliko. George Saunders je dober, na primer. Čas Bushevega predsedovanja je bilo plodovito obdobje za nas. Imeli smo občutek, da sta zloba in neumnost trčili druga ob drugo. To je za satirika najboljši material. Zdaj niso dobri časi. Kaj naj z Obamo?

(smeh)Mar ni luškan?

Ampak mi to potrebujemo. Tega ne govorim samo kot pisatelj, temveč kot ameriški državljan. Politiki bi morali biti dolgočasni.

Ja, ampak Obama zelo rad bere. Za politika je napisal tudi precej dobro knjigo. In ceni Josepha O'Neilla in njegovo knjigoNetherland.

Ja, ker mu je bila knjiga tako všeč, ga je povabil v Belo hišo. Takšna ljubezen do literature se v Washingtonu že dolgo ni zgodila.

Motite se. Obama res veliko bere.

Ampak v Nemčiji je to, da nekdo bere, dobro. V ZDA pa to hitro lahko postane razlog za sumničavost. To, da Obama tako odprto govori o knjigah, je neverjetno.

Po mojem že. Težje je do branja pripraviti nepišoče. Ker spet obvelja maksima: zakaj bi bral knjigo, če jo lahko napišeš?!

Uf, mačka imam. Vode, vode, vode!

Miša je postkulturnik. Vse to njegovo opazovanje in Puškin in bla, bla, bla ... V resnici je hotel samo prijazno mesnato punco in ogromen hamburger. Miša je postameriški, postrusistični – nekakšen nov državljan sveta. Več bi jih morali imeti. Če lahko dopolnim prejšnji odgovor, ameriški pisatelji ne potujejo veliko zunaj ZDA, ne znajo tujih jezikov …

… in lahko berem hebrejščino. Juhu! Osem let judovske šole. Res uporabna reč. In uporaben jezik! Vedeti morate, da v ZDA izide zelo malo prevodov, okoli štirideset odstotkov nemške in francoske literature, dva do tri ostale. Naši uredniki pač ne znajo tujih jezikov in nič ne vedo, zato ne znajo podati ocen, kaj je na knjižnem trgu dragocenega. Prava zmešnjava. In kot imigrantski pisatelj pristaneš nekje sredi tega kaosa.

Seveda. Vsi imigrantski pisatelji so v Ameriko prišli pri sedmih, osmih …

Ko sem začel pisatiPriročnik ruske debitantke, sem ugotovil, da na knjižnih policah ni enega samega dela moje generacije sovjetskih emigrantov. Lahko si našel knjige indijskih imigrantov, korejsko-ameriških, pakistanskih ...

Ne smem pretiravati. Linija je pomembna. Čez nekaj dni me bodo slikali za revijoPsychology Today. Neka gospa me bo spraševala o dvojezičnosti in kako slednje vpliva na delovanje možganov. Jap! Ne pozabite napisati, da moja najnovejša knjigaSuper Sad True Love Storyizide julija. Povejte slovenskim založnikom, naj se kaj oglasijo.

Da je preprosto dobra. Na levo in desno sem prodal avtorske pravice, ampak iz Slovenije me še niso poklicali. Res bi bil užaljen. Tudi Srbi me niso nikoli poklicali.

Zaradi moje protiruskosti?

(smeh)Slovanski bratje se imajo zelo radi.

Ne. Pojma nisem imel o Ameriki. Vedel sem, da je New York nekaj velikega, svetlega in pomembnega. In še danes je tako. ZDA zunaj New Yorka slabo poznam. Ko se nameri, da potujem v druge države, se zgrozim in si rečem: zdaj vem, Gary, zakaj si tako navezan na New York. San Francisco je tudi v redu.

Res je. Ko sem v Miamiju zagledal palme, je to za leningrajskega astmatičnega otroka pomenilo morje, sonce in posledično zdravje. Umrla bova tukaj ob tej glasbi!

No, samo da je vam všeč.

Ja, oni mi omogočajo, da se veliko potepam po svetu.

Tak pač sem. Razvajen. Ampak potem me ti ljudje peljejo na najbolj nore kraje.

Len sem.

Pa še sramežljive sorte sem.

Pa sem! Nisem kot moški novinarji. Bum! Bum! Bum! Pridi, plani name!

Ker sva oba bolj kritične sorte, bova rekla, da je vsaka država katastrofa sama zase. Na svoj nenavaden način je tudi vsaka religija popolna katastrofa. Odkar je razpadla Sovjetska zveza, bi bilo pričakovati, to razlagam tudi mojim kolegom na fakulteti, da bo Rusija postala neka nova Amerika, toda dogaja se ravno obratno. ZDA postajajo Rusija, kleptokratična družba. Sicer pa obe delujeta v duhu Absurdistana. Manhattan se je v zadnjih desetih letih spremenil v otok milijarderjev. Umetnike so izgnali v Brooklyn ali kamorkoli že.

Saj! To je najtežje, kar se ti lahko zgodi – da ti v življenju enkrat uspe, da za vedno prečkaš most! Moji starši še vedno živijo tam. Ta Amerika! Po tistem, ko smo izvolili Obamo, se je zdelo, da bo vse še dobro. Zato, ker je črn. V kateri drugi državi so še izvolili temnopolteža?

Vidite, ali bi v Sloveniji lahko izvolili temnopoltega predsednika? V Franciji? V Italiji? Mislite, da bi v Nemčiji lahko za predsednika izvolili Turka? Res sem srečen, da imamo Obamo. Čeprav mislim, da bi najboljša kombinacija bila: črn in Jud.

Temnopolta judovska lezbijka?

Vseeno, če nisem. Podprl bi vse, kar bi predlagali. Lepo bi bilo, če bi bil moj Miša predsednik.

Glavo mi bo razneslo … Res sem preveč pil včeraj.

Vodka martini.

Precej. Junak iz serije Mad Men, iz šestdesetih, je tudi pil to kombinacijo, poskusil sem še sam.

Beton! To pa poznam!(smeh)Kako je kaj v Ljubljani te dni, se kaj dogaja? Ali je bolj provincialno? Imate šestmostovje, Plečnika in tisto čudovito stavbonebotničkali kako že reče ...

Ja, ja. Oh, rad sem imel ta nebotičnik! Če bi le lahko imel loft ali stanovanje v njem, bi življenje lahko bilo lepo.

Oh, mislite nakurve.Saj se reče tako, ne?

(smeh)Če sokurveše tam, se preselim v Ljubljano.

Saj sem bil. Moja nova knjiga se začne z Rimom in Berninijem.

Ja, najverjetneje. Eseji o spominih na otroštvo.

Nekaj vmes.

Uf, toliko imam za skriti, da bi moral pred tem napisati še veliko veliko knjig.

No … Nisem imel najlepšega otroštva.

Ja, res je. V Leningradu sem samo ležal na kavču in pripravljala mi je en hamburger za drugim, po cele dneve sem gledal televizijo. Bil sem kot baron. To je ljubezen. Debelega otroka.

Niso ravno pijanci. Kako bi vam povedal … V resnici so moji starši, še preden rečemo, da so Judje, predvsem Sovjeti. Bili so vzgojeni kot Judje, ampak življenje v Sovjetski zvezi v sedemdesetih in osemdesetih.

No, imate prav! Veliko veselja, ki se je mestoma bratilo z depresijo. Spomini pa so večinoma lepi, to že. Ko so pri ruski različici serije Sezamova ulica obravnavali besedo depresija, so jo z animacijo prikazali kot ogromno ptico ujedo z razprtimi črnimi krili ... Naročil si bom kefir.

Pa še kako! Ko je izšla moja prva knjiga, me je oče vprašal, no, sine, bo to dobro za judovstvo?

Da verjetno ne bo dobra za nikogar.(smeh)

To ni v redu za Juda, je rekel.

Kapitalizem je dober za Mišo.

Kar je postalo še bolj zanimivo, ker zdaj stvariimajo. To bo šele zanimivo ... Ampak v ospredje prihaja Kitajska?

Obožujem jih! Toliko snovi za pisanje ponujajo.

Zdaj me skušate vleči za nos, ampak nekaj bom povedal. Ko sem začel pisati knjigo, ki sem jo pravkar končal, leta 2006, se je začenjala s finančnim kolapsom avtomobilske industrije in bank. Ko se je to res zgodilo, sem vsebino seveda spremenil. Težava sodobnih romanopiscev je, da ne utegnejo tako hitro pisati ...

Ja, zato sem začel pisati o bližnji prihodnosti. Ker o sedanjosti enostavno ni več mogoče. Vse gre prehitro. In ti Kitajci ...

Rad jih imam. In to, kako jih je vedno več. Pred časom sem bil v Hongkongu, tja me jeTravel Magazineposlal, da napišem članek o kulinariki. Kako dobro sem jedel, huh!

Ja, obožujem pse. Še posebej korejske ...

Govorim resno. Okusni so. In lepi.

Ne jezite se, takšen pač sem. Rad jem vse sorte živali. Sove, na primer, so zelo okusne.

Ne veliko. Jih pač obiraš. Obožujem hrano.

Vem, ampak to je zaradi včerajšnjega alkohola. Zjutraj sem komaj vstal.

Bom že, saj sem navajen. Zabave pri meni nikoli ni konec. Vam lahko zdaj pokažem fotografijo mojega kužka?

Z magisteriji.

Se spomnite prejšnjih generacij? Okajeni so se prevračali po kavčih urednikov, uuaaaaa ...

No, ja. Jaz sem verjetno največji pijanec med vsemi.

(smeh)Ampak res ne morem. Padel bi na tla. V tako dobri formi pa spet nisem. Odkar so mi pokazali mojo sliko jeter ... Hm, hm.

Rad bi splaniral svoje mesto. Zasnoval bi ga racionalno.

Zgledoval bi se po Ljubljani. S tistimi mostovi, spomnim se, kako se vse lepo zaobljeno prilega hribu, na katerem je grad.

V študentskih časih, s kolegom iz Prage, odpravljala sva se v Zagreb.

Ja, je, ima tudi Gornji grad, The Upper Town ...

Bratje v trpljenju.

Seveda, oni so praktično Nemci. Čeprav to neradi slišijo. Bolj ko gre človek proti vzhodu, na večje norosti naleti.

Preveč depresivno je tam. Življenje je prekratko.

Seveda sem buržuj! Tu smo vsi pisatelji buržuji. Nismo več umetniki, smo priskrbovalci vsebin. V času, ko sem živel v Italij, sem skušal razumeti njihov način bivanja, čeprav mi ni bilo veliko do tega, da bi se naučil italijanščine. Tipično ameriško. Američani živijo po vsem svetu, pa ne znajo besede jezika države, kjer se nastanijo. Toda to se bo kmalu končalo, ker takšno vedenje si bodo v prihodnosti lahko privoščili samo najvplivnejši.

No, nekaj dobrih pisateljev je že ... Jonathan Franzen je rekel: leposlovje je nova poezija, kar pomeni, da ga nihče ne bere. Vzpostavlja pa se nova vrsta književnosti, ki je bila uvedena samo zato, da dobiš službo na univerzi.

Pretenciozno. Brez čustev. Površinsko sicer deluje, kot da gre za pisanje na ostrini britve, toda v resnici je ravno obratno. Najvarnejši možen način. Kot krinka so sicer uporabljene vsakovrstne verbalne pirotehnične akrobacije, ampak to je najbolj votla in puhla književnost, kar sem jih bral. In to je nevarno. Potem lahko postane to, kar se je zgodilo poeziji. Mali kult osemnajst tisoč ljudi. Sam skušam ustvariti nekaj svežega in dehtečega, nekaj, kar bo našlo svoje bralce, kar jih je že našlo. Približno dvesto tisoč bralcev.

Rad bi imel resno občinstvo. Tudi če so med njimi takšni, ki me sovražijo, pomembno je, da se nekako povežemo. Ljudi je treba prepričati, da berejo knjige. Ameriško založništvo je prava katastrofa. O moj bog! No, da ne boste mislili, novinarstvo tudi ... Poglejte samo The New York Times.

Njim pa je uspelo! Bob Silvers je izjemen urednik, ki mu je tudi v času krize uspelo ohraniti trdo jedro svojih bralcev.

Niti ne. Za to so krive korporacije. Včasih je bilo založništvo narejeno po modelu Boba Silversa. En človek, obkrožen z manjšo skupino pametnih in nadarjenih ljudi, ki delajo nekaj smiselnega. Danes pa je tako, da trg obvladuje šest založniških hiš.

Nimam pravega odgovora na to. Ker ni več dobrih založb.

Tako mislim.

Imam neverjetno srečo! Moj urednik je pisatelj David Ebershoff.

Zeelo veeeliko! Mojo najnovejšo knjigo je skoraj nanovo napisal.

Takrat sem imel drugega urednika. Bilo je drugače.Absurdistanje kar padel ven iz mene. In takšen bil tudi natisnjen.

Hočem, da me berejo! Res hočem, da me berejo.

(smeh)Več ko imam, bolj se lahko osredotočam na svoje delo. A saj veste, v preteklem desetletju smo se vsi zredili. Denar je pritekal in človek se navadi na določen življenjski stil. Pogrešam biti reven, ampak ne v romantičnem smislu. Ker sem bil najboljši takrat, ko sem se boril za preživetje.

Da ostanem v dobri kondiciji.

Vsekakor ne gre za vsebino. Ker danes lahko napišeš roman o zamašku zobne paste, če hočeš.

Najlepše je, ko so zamaški na tleh, na mizi pa steklenice žlahtne tekočine. In ženska v naročju.•