Francoskegaa režiserja Gaspara Noéa filmska teorija uvršča v tako imenovano »novo francosko skrajnost«. Kratkometražca Carne in Tintarella di luna ter celovečerci Sam proti vsem, Nepovratno in najnovejši Enter the Void so doslej pretresali občinstvo po vsem svetu. Uboj konja v filmu Carne, mizoginost in antifrancoskost Butcherja v pretresljivem Sam proti vsem ter devet minut dolgo posilstvo in izjemno plastični posnetki pokanja lobanje pod udarci gasilskega aparata v Nepovratnem so podobe iz filmov Gasparja Noéja, ki jih bo gledalec težko pozabil. Obenem pa je Francoz avtor nekaj nežnejših prizorov, predvsem v Nepovratnem, ki jih je v zadnjih letih posnela filmska kamera.
Noé noslja. Govori hitro, ne da bi preveč tehtal besede. Ne umika pogleda. Bil bi idealen mehiški zlobnež v Leonejevih kavbojkah. Vse do kultnega filma z Monico Bellucci in Vincentom Casselom je bil najbolj znan član družine Noé Gasparjev oče, argentinski slikar in pisatelj Luis Felipe Noé, ki je lani na beneškem bienalu predstavljal Argentino. Gaspar ga med pogovorom omeni samo enkrat.
»Noé ni intelektualec, kakršne poznamo med živečimi francoskimi režiserji,« se je zapisalo kolegu, »prej je nekakšen senzualist.« Kar drži. Tako kot njegove junake tudi njega zanima predvsem osebna empirija. Halucinogeni? »V redu. Kot najstnik sem brez težav eksperimentiral z njimi. In vedno sem si želel, da bi lahko na film posnel vse te čudovite mavrične podobe, ki so se mi prikazovale, medtem ko sem bil zadet.«
Njegov najnovejši film, Enter the Void, ponudi prav to: občutek zadetosti. Vendar Noé ne bi bil Noé, če ne bi v testo primešal še posnetkov eksplicitne spolnosti – res zalo posnete – ter seveda, tokrat res bolj za ščepec, nasilja. Ojdipov kompleks in odrasla seksualnost. Ljubezen med bratom in sestro. Ljubezen do umrlih staršev. Droge. Spočetje, rojstvo. Smrt. Življenje. O tem govorita njegova čudežna kamera in nasneti glas glavnega junaka Oscarja (Nathaniel Brown). Ameriška igralka Paz de la Huerta pa tako in tako vedno jemlje dih. Režiser še vedno zbira filmske plakate Kubrickove Odiseje 2001. In vizitke prostitutk; za njimi najraje pobrska v francoskih ali britanskih telefonskih govorilnicah.
Če se prav spomnim, ste dolgo govorili, da vam je malo mar za občinstvo. A glede na to, da vas lani v Cannesu niso izžvižgali in gre tudi distribuciji filma Enter the Void dobro, vas sprašujem, ali je v vašem življenju trenutno vse tako, da je prav?
Navadil sem se že, da so gledalci mojih filmov razdeljeni na dvoje: tiste, ki so vedno šokirani ob tem, kar vidijo, in one, ki niso. Se pravi, da sprejemajo moj način razmišljanja in prikazovanja stvari. Po drugi strani pa si tudi šokirani od šoka prej ali slej opomorejo. Važno je, da med gledanjem občutijo napetost, sicer zaspijo.
Nekaj ur pred intervjujem sem si na spletu znova ogledala vaš film Seul contre tous (Sam proti vsem). Kadre režete z zvoki strela pištole, vmes uporabljate godardovske napise, nisem prepričana, da ne brez posmeha, in glavni junak se odloča o tem, ali bo posilil svojo hčer ali je ne bo. Dobro na koncu zmaga. To je poanta?
Ne verjamem v dobro ali zlo.
To bo vaš edini komentar?
Poigraval sem se s formo. Nekateri titli, če natančno gledate, sploh niso smiselni. Nikomur se nisem posmehoval. Kar pa se tiče teme, se mi je po projekcijah filma Sam proti vsem večkrat zgodilo, da so k meni pristopile mladostnice in ženske ter mi zaupale, da so imele spolne odnose z očeti ter da o tem niso še z nikomer spregovorile. Ko je v kinodvorane prišel Nepovratno, mi je neki moški zaupal, da ga je posilil očetov prijatelj. Ljudje imajo do mojih filmov izjemno čustven odnos … Ne blebetanje, zakaj sem dal kamero gor, zakaj pod zofo, to je vse stvar obrtniške iznajdljivosti.
Tudi meni se zdi, da vam ni do teoretiziranja o filmski umetnosti, da stavite na svojo in gledalčevo senzibilnost. In Enter the Void je mogoče najmanj nasilen od vseh vaših filmov: zgodba o bratu in sestri, ki se znajdeta v futurističnem Tokiu, kjer enega od njiju pričaka brutalna smrt … Ampak v resnici je to film o življenju po življenju?
Že kot najstnik sem požrl knjigo Raymonda A. Moodyja Življenje po življenju in seveda Tibetansko knjigo mrtvih. Med študijem režije sem hotel posneti film o tako imenovani zunajtelesni izkušnji. V resnici sem ta film pripravljal celih petnajst let …
Menda ste tudi sami hoteli začasno zapustiti svoje telo?
Ja, kupil sem si nekaj priročnikov z napotki, kako to storiti … Pa mi ni uspelo.
Kaj ste počeli?
Ne spomnim se natančno, kako je šlo. Nehaš dihati, zajameš zrak vsake dve, tri minute … Zaradi pomanjkanja kisika se počutiš rahlo zadet in takrat sem jaz pričakoval, da bom izstopil iz telesa. Ampak nekako ni šlo. (smeh) Torej sem moral posneti film o tem. Zdaj me spet mnogi prepričujejo, kako da imajo podobne izkušnje, tudi z nekaj bolniki iz psihiatrične bolnišnice sem govoril in povedali so mi, da oni vsak večer gredo »na potep«. Po drugi strani pa mi je jasno, da se ljudje v tem filmu identificirajo s strahovi o smrti, z grozotami, ki utegnejo nastopiti ob tem, in podobnim.
S kolegi smo se pogovarjali, da je film Enter the Void posnet tako, predvsem zaradi posebnih vizualnih učinkov, da gledalca hipnotizira, oziroma med gledanjem se nam je zdelo, kot da smo pod vplivom nečesa …
Ha, ha! Tudi to sem že slišal. Takšne komplimente imam rad.
Od kod odločitev, da film posnamete na Japonskem in prvič – v angleščini?
Vedno sem si želel posneti film na Japonskem.
Zakaj?
Zakaj? Zato, ker je tam vse tako skrajno. Tokio sem obiskal približno petnajstkrat. Arhitektura in odtujeno obnašanje ljudi za nekoga, ki ne pozna takšnega načina komuniciranja, je nekaj popolnoma novega in nenavadnega. Sam temu rečem prihodnost, ker nam je tuje. Če rečem Tokio, prihodnost, medosebni odnosi, sta prvi asociaciji filma Tron in Iztrebljevalec. Arhitektonska pokrajina Tokia se mi je zdela edina primerna. In v Tokiu je seks glavni. Seks, seks, seks. Sprehajaš se po klubih in potem naletiš na tipa, ki gol z glavo navzdol visi s stropa, moda ima prevezana z debelo rdečo vrvjo, dvanajstletnica pa urinira v njegova usta in on na glas ponavlja: »Jaz sem človeško stranišče. Ljubim te! Jaz sem človeško stranišče. Ljubim te, mala!«
To s človeškim straniščem ste nekje že povedali …
Zelo plastično sem si zapomnil ta prizor. Toda to ni film o spolnosti, temveč o tem, kaj pride »potem«, ko umremo.
Ampak mar vas iz Holivuda niso klicali, češ, ali bi posneli nadaljevanje kultnega filma Altered States, ki se ukvarja s podobno tematiko?
So, ampak niti za hip nisem razmišljal, da ne bi odklonil ponudbe. Ne bi prenesel, da nekdo ves čas stoji za mojim hrbtom in nadzoruje, kam in kako bom postavil kamero.
Ste še vedno sami direktor fotografije?
Brez izvrstnega Benoîta Debia bi mi težko uspelo.
Kaj pa posebni učinki, ta čudovita rožnato-oranžna psihedelija, ki je, kot mi je povedala vaša žena, v celoti nastala v postprodukciji?
Še pred tem naj povem, da sem sodeloval z odlično ekipo na snemanju: interjere Love Hotela je oblikoval sloviti Marc Caro in tudi slačiklub, v katerem je zaposlena Linda s to noro osvetljavo … Potem je tu Pierre Buffin, ki je delal posebne efekte v Won Kar Waijevem 2046, Klubu golih pesti in Avatarju … Ste videli Avatar? Čudovit film.
Ampak za vas ga ni čez 2001: Odiseja v vesolju, kajne?
Ja, to je moj film. Zdaj, ko sem ga videl gotovo štiridesetkrat, me tudi ne motijo male napake, Kubrickova pionirska »tehnologija«, ki seveda ni delovala brezhibno.
Če sem prav prebrala, je eden vaših najljubših tudi Angerjev Inauguration of the Pleasuredome, eksperimentalni film, ki ga je v petdesetih po tistem, ko je z Aldousom Huxleyjem konzumiral LSD, pogumno posnel …
Kakšen film! Sicer pa sem se pri Enter the Void, kar se tiče kamere, zgledoval po Montgomeryjevem celovečercu Lady in the Lake, kjer celotno dogajanje gledamo, kot da so oči glavnega junaka kamera …
Zanimivo, mar Nathaniel Brown ni protestiral – njegov obraz v filmu vidimo samo dvakrat?
Prebral je scenarij in natanko je vedel, v kaj se spušča. Njegova vloga je tako močna, da ob tem, da ga ves čas gledamo samo od zadaj, ni nikakršne škode.
Konec filma, utripajoča belina, je zelo podobnem tistemu pri koncu Nepovratnega – katarza?
Mnogi so razumeli, da je to pomenilo novo rojstvo Oscarja, reinkarnacijo.
V kaj verujete?
V kaj? V nič.
Vaš junak iz filma Sam proti vsem, za katerega ste napisali tudi scenarij, pravi, da smrt ne odpre nobenih vrat in da si vsi domišljamo, da se nam bo po smrti zgodilo nekaj posebnega, potem pa iz vsega tega ni nič. »Telo brez življenja in to je to!«
To, kar pravi Mesar v filmu, drži. Tudi ko fukamo, smo sami. Sami s svojim mesom, svojim življenjem. V nekakšnem predoru, ki ga ni mogoče deliti. Bolj ko se staramo, bolj smo sami.
Kaj je v tem predoru?
Spet nič.
Kako to mislite?
Starejši to dobro vedo. Majhno življenje, majhni prihranki, majhna penzija in na koncu majhna rakev. Vse skupaj ničemur ne služi. Ni-če-mur.
Pred nekaj meseci so v slovenski filmski reviji Ekran prenekateri slovenski filmski poznavalci v anketi med najboljše filme preteklega desetletja uvrstili Nepovratno.
To je pa lepo. Nepovratno je gotovo bil komercialni uspeh, kakršnega se nisem nadejal. Zanimivo, da so nanj bolje reagirale ženske kot moški. Nikakor si niso opomogli od prizora posilstva Monice Bellucci.
Če se prav spomnim, ste Monici in Vincentu najprej poslali scenarij porniča?
In sta ga takoj zavrnila.
Le zakaj?
Razumljivo, razmišljala sta, da je zaradi slave zadnje, kar imata, njuna intima, kako se obnašata med spolnostjo.
A v enem od prizorov gola ležita na postelji – nič kaj sramežljivo.
Čisto normalno je, da se igralski par, par tudi zasebno, pred kamero v ljubezenskih prizorih sprosti. Pri Monici in Vincentu je bilo to takrat normalno, v nasprotju s kakim drugim igralskim parom.
No, katerim?
Ne spomnim se (smeh). S tistim ponujenim porničem sem v resnici hotel posneti nekaj v slogu Cesarstva čutil. Če primerjam svojo izkušnjo pri Nepovratnem s tisto pri Enter the Void, se mi zdi, da je šest tednov »hitenja« pri Nepovratnem nič v primerjavi z zadnjim filmom, ki sem ga pripravljal petnajst let.
Kdaj ste nazadnje gledali Nepovratno?
Tudi tega se ne spomnim. V montaži najverjetneje.
Ne gre, da vas ne bi vprašala, kako je potekalo snemanje devetminutnega posilstva Monice Bellucci v predoru.
To ni bil najtežji snemalni prizor, če sprašujete mene, režiserja. Monica je profesionalka in lahko samo rečem, da ga nismo velikokrat ponavljali. Verjemite, več težav je imel njen soigralec. Sicer je vedno najbolj zahtevno snemati zabave. Treba je sprostiti ozračje, da ljudje začno plesati, med seboj komunicirati tako, kot se v resnici pogovarjamo na bučnih zabavah, kričanje, pretiravanje v pripovedi … Alkohol seveda pri tem pomaga.
In tako se je Vincentu Casselu zgodilo, da je rekel, da je njegovo ime Vincent in ne Marcus, kot je bilo ime njegovemu liku.
(smeh) Ja, in zdelo se mi je simpatično, da tako tudi ostane.
Čestitam za prikaz nasilja v klubu Rectum. Z neznosnim prekinjajočim zvokom sirene in vrtečo se kamero, nekaj bolj nenavadnega, a hkrati realističnega na velikem platnu v zadnjih nekaj letih.
Za to sem se tudi potrudil. Kot režiser naj bi izkoristil vsa razpoložljiva filmska sredstva.
Torej ste v montaži tako zlili zvok s podobo, da je oboje neizogibno čustveno delovalo na še tako nesenzibilnega gledalca.
Tako je.
Spomnim se polnočne projekcije Nepovratnega na sarajevskem filmskem festivalu pred leti in tega, da s kolegi zaradi videnega nismo mogli zaspati.
Zato filmi tudi so. Da človeku ne dajo spati (smeh).
Enter the Void, po drugi strani, gledalcu po ogledu pusti občutek, da mu je spodneslo tla pod nogami.
Rekli so mi že, da deluje hipnotično in da ljudi zmede. To je dobro. Tisti, ki hočejo jasnost, naj gledajo romantične komedije.
In sva spet pri smrti. Seksu in smrti.
Seks je nekaj življenjskega, vsi ga potrebujemo. No, skoraj vsi. Kot otrok sem morda celo verjel v Boga. Zdaj vem, da ko bo enkrat nastopila tema, ko bom zadnjič zaprl oči, ne bo nič več. Vsekakor nisem eden od tistih, ki menijo, da je njihovo življenje brez pomena, ker bodo na onem svetu bili poplačani za vse, česar niso bili deležni v tuzemskem življenju. Živim tukaj in zdaj. Za ta trenutek.
V najnovejšem filmu poskušate sistematizirati spomine brata in sestre, gledalcu pokazati, kako kompleksno je doživljanje spominov na starše …
Tema spominov in spominjanja me zadnja leta zelo priteguje. Spomin kot koncept. Ko umiramo, naj bi magično podoživeli vse bistvene dogodke našega življenja. Je to res? Tudi o tem se sprašuje moj Oscar. Kaj pa, če je vse, kar se ti v trenutkih umiranja »odvrti«, eno samo sranje?! In se zavedeš, kako bedno je bilo tvoje življenje?! To je ta praznina, je že v nas samih. Ker spomini smo vedno mi sami, ko se spominjamo, smo del njih in jih oblikujemo. Starši pa naj bi bili svetla točka našega življenja, vsaj za večino otrok.
Na spletu sem našla fotografijo platna vašega očeta, argentinskega slikarja Luisa Felipeja Noéja, z naslovom Memoria (Spomin) iz leta 2006. Mislim, da ste na njej vi …
O, zanimivo. Moral ga bom vprašati … Očetje ne slikajo sinov?!
Skupaj z Marino Abramović, Matthewem Barneyjem, Richardom Princeem ste posneli omnibus Destricted o umetniškem v pornografiji. Vašemu delu je ime We Fuck Alone. Nekaj podobnega pravi vaš junak v filmu Sam proti vsem.
Ste ga videli?
Sem. Med vsemi sedmimi iz omnibusa sta vaš prispevek in prispevek Marine Abramović najprivlačnejša: njen prikaz arhetipskih podob seksualnih fantazij, ki jih hranimo v kolektivnem nezavednem na Balkanu, in vaša najstnika, ki med gledanjem utripajočega porniča masturbirata.
V mladosti sem bil obseden z masturbiranjem. Snemam filme o rečeh, ki sem jih izkusil. Vsaj deloma.
Nasilje?
Mislite, da nisem nasilen?
Menda se kdaj tudi stepete.
Nikoli pijan. V pretep se navadno zapletem takrat, ko skušam koga braniti. Ko sem pijan, se do neskončnosti tepem z besedami.
Kaj je za vas film?
Igra. Eni delajo računalniške igrice, jaz snemam filme.
Mislite, da je težko šokirati občinstvo?
Sploh ne. Tako bom rekel: šok je nekaj, kar naj bi trajalo dlje. Ostalo v spominu dlje časa. Se pravi, vi se spomnite na Nepovratno in v želodcu vas stisne.
Sploh ne. Nadaljujte, prosim.
Občinstvo je najlažje iritirati: ne nujno z nasiljem. V film vključiš nekaj neposlušljivih zvokov, celo glasbe, neprekinjeno utripanje svetlobe in teme in gledalec bo začel: Joj, kaj je to, kar vidim? Oči me bolijo! In ta neznosna glasba. Pa ga imaš. Filmarji smo kot čarovniki. Delamo trike in čakamo, kako bodo nanje reagirali gledalci.
Tako Nepovratno kot Enter the Void se vizualno podobno začneta in končata: s hitrimi kričečimi napisi in pri obeh na koncu platno zavije belina. Praznina?
Kakor za koga. Pri Nepovratnem sem belino razumel kot sklenjenost kroga. Pri najnovejšem, če ste prav razumeli, naj bi belina pomenila novo rojstvo oziroma vrnitev v maternico. Praznina je življenje. Vse od trenutka, ko smo vrženi v svet, pa do zadnjega diha si ne moremo opomoči od šoka rojstva. Za to gre. Življenje je drek!
Pa kaj še.
Upam, da me ne boste začeli prepričevati o nasprotnem.
Ne bom. Tu nasproti v pravoslavni cerkvi prižgem eno svečko za vas.
(krohot) Poslušajte, raje še kaj spijeva.
»Tokio sem obiskal približno petnajstkrat. Arhitektura in odtujeno obnašanje ljudi za nekoga, ki ne pozna takšnega načina komuniciranja, je nekaj popolnoma novega in nenavadnega. Sam temu rečem prihodnost, ker nam je tuje.
»Rekli so mi že, da [Nepovratno] deluje hipnotično in da ljudi zmede. To je dobro. Tisti, ki hočejo jasnost, naj gledajo romantične komedije.
»Kot otrok sem morda celo verjel v Boga. Zdaj vem, da ko bo enkrat nastopila tema, ko bom zadnjič zaprl oči, ne bo nič več. Nisem eden od tistih, ki menijo, da je njihovo življenje brez pomena, ker bodo na onem svetu bili poplačani za vse, česar niso bili deležni v tuzemskem življenju.