Navadil sem se že, da so gledalci mojih filmov razdeljeni na dvoje: tiste, ki so vedno šokirani ob tem, kar vidijo, in one, ki niso. Se pravi, da sprejemajo moj način razmišljanja in prikazovanja stvari. Po drugi strani pa si tudi šokirani od šoka prej ali slej opomorejo. Važno je, da med gledanjem občutijo napetost, sicer zaspijo.

Ne verjamem v dobro ali zlo.

Poigraval sem se s formo. Nekateri titli, če natančno gledate, sploh niso smiselni. Nikomur se nisem posmehoval. Kar pa se tiče teme, se mi je po projekcijah filma Sam proti vsem večkrat zgodilo, da so k meni pristopile mladostnice in ženske ter mi zaupale, da so imele spolne odnose z očeti ter da o tem niso še z nikomer spregovorile. Ko je v kinodvorane prišel Nepovratno, mi je neki moški zaupal, da ga je posilil očetov prijatelj. Ljudje imajo do mojih filmov izjemno čustven odnos … Ne blebetanje, zakaj sem dal kamero gor, zakaj pod zofo, to je vse stvar obrtniške iznajdljivosti.

Že kot najstnik sem požrl knjigo Raymonda A. Moodyja Življenje po življenju in seveda Tibetansko knjigo mrtvih. Med študijem režije sem hotel posneti film o tako imenovani zunajtelesni izkušnji. V resnici sem ta film pripravljal celih petnajst let …

Ja, kupil sem si nekaj priročnikov z napotki, kako to storiti … Pa mi ni uspelo.

Ne spomnim se natančno, kako je šlo. Nehaš dihati, zajameš zrak vsake dve, tri minute … Zaradi pomanjkanja kisika se počutiš rahlo zadet in takrat sem jaz pričakoval, da bom izstopil iz telesa. Ampak nekako ni šlo. (smeh) Torej sem moral posneti film o tem. Zdaj me spet mnogi prepričujejo, kako da imajo podobne izkušnje, tudi z nekaj bolniki iz psihiatrične bolnišnice sem govoril in povedali so mi, da oni vsak večer gredo »na potep«. Po drugi strani pa mi je jasno, da se ljudje v tem filmu identificirajo s strahovi o smrti, z grozotami, ki utegnejo nastopiti ob tem, in podobnim.

Ha, ha! Tudi to sem že slišal. Takšne komplimente imam rad.

Vedno sem si želel posneti film na Japonskem.

Zakaj? Zato, ker je tam vse tako skrajno. Tokio sem obiskal približno petnajstkrat. Arhitektura in odtujeno obnašanje ljudi za nekoga, ki ne pozna takšnega načina komuniciranja, je nekaj popolnoma novega in nenavadnega. Sam temu rečem prihodnost, ker nam je tuje. Če rečem Tokio, prihodnost, medosebni odnosi, sta prvi asociaciji filma Tron in Iztrebljevalec. Arhitektonska pokrajina Tokia se mi je zdela edina primerna. In v Tokiu je seks glavni. Seks, seks, seks. Sprehajaš se po klubih in potem naletiš na tipa, ki gol z glavo navzdol visi s stropa, moda ima prevezana z debelo rdečo vrvjo, dvanajstletnica pa urinira v njegova usta in on na glas ponavlja: »Jaz sem človeško stranišče. Ljubim te! Jaz sem človeško stranišče. Ljubim te, mala!«

Zelo plastično sem si zapomnil ta prizor. Toda to ni film o spolnosti, temveč o tem, kaj pride »potem«, ko umremo.

So, ampak niti za hip nisem razmišljal, da ne bi odklonil ponudbe. Ne bi prenesel, da nekdo ves čas stoji za mojim hrbtom in nadzoruje, kam in kako bom postavil kamero.

Brez izvrstnega Benoîta Debia bi mi težko uspelo.

Še pred tem naj povem, da sem sodeloval z odlično ekipo na snemanju: interjere Love Hotela je oblikoval sloviti Marc Caro in tudi slačiklub, v katerem je zaposlena Linda s to noro osvetljavo … Potem je tu Pierre Buffin, ki je delal posebne efekte v Won Kar Waijevem 2046, Klubu golih pesti in Avatarju … Ste videli Avatar? Čudovit film.

Ja, to je moj film. Zdaj, ko sem ga videl gotovo štiridesetkrat, me tudi ne motijo male napake, Kubrickova pionirska »tehnologija«, ki seveda ni delovala brezhibno.

Kakšen film! Sicer pa sem se pri Enter the Void, kar se tiče kamere, zgledoval po Montgomeryjevem celovečercu Lady in the Lake, kjer celotno dogajanje gledamo, kot da so oči glavnega junaka kamera …

Prebral je scenarij in natanko je vedel, v kaj se spušča. Njegova vloga je tako močna, da ob tem, da ga ves čas gledamo samo od zadaj, ni nikakršne škode.

Mnogi so razumeli, da je to pomenilo novo rojstvo Oscarja, reinkarnacijo.

V kaj? V nič.

To, kar pravi Mesar v filmu, drži. Tudi ko fukamo, smo sami. Sami s svojim mesom, svojim življenjem. V nekakšnem predoru, ki ga ni mogoče deliti. Bolj ko se staramo, bolj smo sami.

Spet nič.

Starejši to dobro vedo. Majhno življenje, majhni prihranki, majhna penzija in na koncu majhna rakev. Vse skupaj ničemur ne služi. Ni-če-mur.

To je pa lepo. Nepovratno je gotovo bil komercialni uspeh, kakršnega se nisem nadejal. Zanimivo, da so nanj bolje reagirale ženske kot moški. Nikakor si niso opomogli od prizora posilstva Monice Bellucci.

In sta ga takoj zavrnila.

Razumljivo, razmišljala sta, da je zaradi slave zadnje, kar imata, njuna intima, kako se obnašata med spolnostjo.

Čisto normalno je, da se igralski par, par tudi zasebno, pred kamero v ljubezenskih prizorih sprosti. Pri Monici in Vincentu je bilo to takrat normalno, v nasprotju s kakim drugim igralskim parom.

Ne spomnim se (smeh). S tistim ponujenim porničem sem v resnici hotel posneti nekaj v slogu Cesarstva čutil. Če primerjam svojo izkušnjo pri Nepovratnem s tisto pri Enter the Void, se mi zdi, da je šest tednov »hitenja« pri Nepovratnem nič v primerjavi z zadnjim filmom, ki sem ga pripravljal petnajst let.

Tudi tega se ne spomnim. V montaži najverjetneje.

To ni bil najtežji snemalni prizor, če sprašujete mene, režiserja. Monica je profesionalka in lahko samo rečem, da ga nismo velikokrat ponavljali. Verjemite, več težav je imel njen soigralec. Sicer je vedno najbolj zahtevno snemati zabave. Treba je sprostiti ozračje, da ljudje začno plesati, med seboj komunicirati tako, kot se v resnici pogovarjamo na bučnih zabavah, kričanje, pretiravanje v pripovedi … Alkohol seveda pri tem pomaga.

(smeh) Ja, in zdelo se mi je simpatično, da tako tudi ostane.

Za to sem se tudi potrudil. Kot režiser naj bi izkoristil vsa razpoložljiva filmska sredstva.

Tako je.

Zato filmi tudi so. Da človeku ne dajo spati (smeh).

Rekli so mi že, da deluje hipnotično in da ljudi zmede. To je dobro. Tisti, ki hočejo jasnost, naj gledajo romantične komedije.

Seks je nekaj življenjskega, vsi ga potrebujemo. No, skoraj vsi. Kot otrok sem morda celo verjel v Boga. Zdaj vem, da ko bo enkrat nastopila tema, ko bom zadnjič zaprl oči, ne bo nič več. Vsekakor nisem eden od tistih, ki menijo, da je njihovo življenje brez pomena, ker bodo na onem svetu bili poplačani za vse, česar niso bili deležni v tuzemskem življenju. Živim tukaj in zdaj. Za ta trenutek.

Tema spominov in spominjanja me zadnja leta zelo priteguje. Spomin kot koncept. Ko umiramo, naj bi magično podoživeli vse bistvene dogodke našega življenja. Je to res? Tudi o tem se sprašuje moj Oscar. Kaj pa, če je vse, kar se ti v trenutkih umiranja »odvrti«, eno samo sranje?! In se zavedeš, kako bedno je bilo tvoje življenje?! To je ta praznina, je že v nas samih. Ker spomini smo vedno mi sami, ko se spominjamo, smo del njih in jih oblikujemo. Starši pa naj bi bili svetla točka našega življenja, vsaj za večino otrok.

O, zanimivo. Moral ga bom vprašati … Očetje ne slikajo sinov?!

Ste ga videli?

V mladosti sem bil obseden z masturbiranjem. Snemam filme o rečeh, ki sem jih izkusil. Vsaj deloma.

Mislite, da nisem nasilen?

Nikoli pijan. V pretep se navadno zapletem takrat, ko skušam koga braniti. Ko sem pijan, se do neskončnosti tepem z besedami.

Igra. Eni delajo računalniške igrice, jaz snemam filme.

Sploh ne. Tako bom rekel: šok je nekaj, kar naj bi trajalo dlje. Ostalo v spominu dlje časa. Se pravi, vi se spomnite na Nepovratno in v želodcu vas stisne.

Občinstvo je najlažje iritirati: ne nujno z nasiljem. V film vključiš nekaj neposlušljivih zvokov, celo glasbe, neprekinjeno utripanje svetlobe in teme in gledalec bo začel: Joj, kaj je to, kar vidim? Oči me bolijo! In ta neznosna glasba. Pa ga imaš. Filmarji smo kot čarovniki. Delamo trike in čakamo, kako bodo nanje reagirali gledalci.

Kakor za koga. Pri Nepovratnem sem belino razumel kot sklenjenost kroga. Pri najnovejšem, če ste prav razumeli, naj bi belina pomenila novo rojstvo oziroma vrnitev v maternico. Praznina je življenje. Vse od trenutka, ko smo vrženi v svet, pa do zadnjega diha si ne moremo opomoči od šoka rojstva. Za to gre. Življenje je drek!

Upam, da me ne boste začeli prepričevati o nasprotnem.

(krohot) Poslušajte, raje še kaj spijeva.