No, saj se nisva osebno spopadla in dvomim, da bi mi ga uspelo premagati. Očala ima in taki so nevarni.

Malce se mi upira ta tekmovalnost med filmi. Zame film ni tekma. Res pa je, da so izmerili, da smo ga v Sloveniji z domačim filmom že tretji vikend zapored prešišali. In to je izjema v evropskem in svetovnem merilu, ker je Potter le velikanska uspešnica z gigantskim marketinškim aparatom. Smo kar veseli. Menda smo ga presegli tudi ta vikend.

Harryja Potterja sem spremljal, ko je bila hči Dora še mlajša. Verjetno ima Potter omejeno število oboževalcev, ko si slednji film ogledajo, se nekako izpoje. In kolikor slišim, je v zadnjih delih precej bolj temačen, mogoče je tudi to razlog za manjši obisk. Zakaj pa je naš film tako uspešen? Verjetno, ker je domač, razumljiv, svetel, optimističen, zabaven. Ima Jurija Zrneca, slovenske hribe – to, kar smo si vedno želeli gledati, pa že dolgo nismo. Zadnje mladinske uspešnice, s katerimi me, hočeš nočeš, primerjajo: Poletje v školjki se je dogajalo na morju, druge so bile urbane. Ne vem, kdaj se je kateri slovenski film dogajal v hribih, mislim na resno produkcijo. Mislim, da naš film ni slabši od Potterja, čeprav smo verjetno imeli le stotino denarja, ki so ga imeli oni. Nima sicer toliko efektov, ampak saj jih ne potrebujemo.

K njim se vračamo zato, ker se nas je v zelo pomembnem in odprtem obdobju našega življenja nekaj dotaknilo. Pogosto se zgodi, da te filme gledamo še z naslednjimi generacijami in opazujemo, kako se bodo dotaknili njih. Zagotovo se Sreča na vrvici današnjega otroka ne dotakne tako, kot se je takratnega. Morda podobno intenzivno, ker gre za klasično zgodbo: kuža ja, kuža ne. Pa vendar drugače. Kaj pa je dober mladinski film? Ne vem. Ne poznam recepta. Ne joči, Peter je bil dober. Je večplasten. Drugače od stvari, ki jih snema TV Slovenija. Vojna, humor, fantek, dobri igralci, Zlatko Šugman, gozdovi, planjave, črno-belo – ampak izjemno dobro posneto. Ko ga gledaš starejši, opaziš druge plasti zgodbe: kaj se bo po vojni zgodilo, v katero smer bo šla politika, kot filmar pa opaziš še, da je film posnet v cinemaskopskem formatu, kar je bilo za tisti čas presedan za slovenski film: z anamorfnimi lečami, široko platno. V svetu je bilo to nekaj posebnega, kaj šele pri nas. Štiglic pač. Zanimajo me filmi, tudi pri mladinskem žanru, ki ga spremljam manj, kot se morda komu zdi, pričakujem in si želim večplastnosti. Kot tudi pri filmu nasploh.

Televizija se je nekaj matrala, na zelo nizkem nivoju, seveda.

Tudi zaradi pobud društva slovenskih filmskih ustvarjalcev, združenja producentov in društva slovenskih režiserjev – katerega predsednik sem postal pred enim tednom – ob nastajanju novega filmskega zakona in novega filmskega centra je zapisano, da se mladinski film z javnimi sredstvi namensko podpre. In tako bolje financira, v razmerju 80 proti 20 odstotkov, medtem ko običajni film v razmerju 50 proti 50. Skratka, več podpore. Upamo, da se bo z leti to pokazalo kot prava odločitev. Brez pametnega izbora seveda ne bo nič. Imamo tudi nekaj mladinske literature, ki še ni ekranizirana. Oziroma, pogosto nekaj, kar je v literaturi dobrega, uničijo s slabim produkcijskim pristopom. Kot so recimo s tretjeligaškim pristopom uničili nekatera dela Dese Muck. TV Slovenija pravi, da ni denarja. Halo, kam ste ga pa zmetali!? Za vulgarno harmonikaštvo, čeprav nimam nič proti harmoniki, da se razumemo. S svojimi nenavadnimi odločitvami so ubili vse, kar se je dalo ubiti. Nočem zmanjševati pomena dela kolegov, ki se trudijo tudi z manjšimi sredstvi kaj ustvariti, toda to je za eno nacionalno TV napačna pot. Ravno prav je prav. Natanko vem, o čem govorim, ker sem tudi sam začel z lastnimi sredstvi, na minimumu. Nihče mi ne more očitati, da sem davkoplačevalski zapravljivec. Kvečjemu sem slovenski kinematografiji več dal, kot dobil. Ampak moramo imeti nivo!

Ne da ni razumela, ni videla, pa še to velja le delno. Če preberemo vse kritike, ki so do danes izšle, lahko vidimo, da je tehtnica kar uravnotežena. Večni junior [Marcel Štefančič jr.] bo v temo brcal še naprej, se pa pojavljajo nova imena, ki znajo filme gledati z odprto glavo. V Ekranu, Pogledih, Večeru ... Mislim, da precej kritikov gleda filme v krču in se ne odprejo. Gledajo jih z nekimi predsodki in to se vidi v tekstih, ki jih pišejo. Nič nimam proti temu, da jim film ni všeč. Ampak brez analize ne bo šlo. Malo je k temu pripomogel tudi moj ostri jezik, da mi niso preveč naklonjeni. Nikoli pa nisem penil na dotične zaradi kritik svojih filmov, penil sem na splošno, ker pač bluzijo.

Humor, ja ... Nimam ne receptov ne izdelanih načrtov. Začne se z malimi drobci idej, ki se potem počasi, prek zapisov ...

Tudi na račune, če mi zmanjka lastnega papirja. Pa da ne bo zdaj kdo mislil, da je to pisanje stalna praksa, tu in tam se zgodi. Pivo mirno spijem tudi brez pisanja.

Anekdotice. Prebliski. Ne vem, od kod prihajajo. Potem jih počasi vnašam v računalnik. Humor pride sam, prav tako ne vem, od kod. Nekoč sem bil tabornik. Pred petimi, šestimi leti sem se spomnil, da bi bilo taborništvo zanimiv okvir za nastanek zgodbe. Mikrokozmos. Potem sem umestil še avtoriteto, družbene okoliščine. Nakar sem se vprašal, zakaj vedno snemamo za šanki – produkcijske možnosti pač. Z mikrobudžetom se ne moreš iti afnat pod Triglav. Želel sem si zadihati in iti v prostranstva.

Pričakovane in rešljive težave. Z direktorjem fotografije Simonom Tanškom in scenografom Mihom Ferkovom in preostalo ekipo smo šli na lokacije – s seboj smo vzeli inštrumente, ki se uporabljajo tudi v gradbeništvu in arhitekturi, ter izmerili pot sonca. Ob 7.15 vzide izza tega hriba točno tam pri tistih smrekah, ob 19.15 zaide za tistole špičko na zahodu. V ta čas umestiš kadre, ki jih moraš posneti, dopoldne narediš ene kadre, popoldne druge. Nismo jih snemali po vrstnem redu. Poletno sonce je precej ogabno za osvetljevanje ljudi. Ko je v zenitu, med enajsto in tretjo uro, precej slabo deluje na človeka: podočnjaki, sence nosov ... V tem času posnamemo ožje kadre, pri katerih si lahko pomagamo z umetno svetlobo, in izkoristimo čas za kosilo. Ekipa mora biti za tak raztrgani način dela dobro uigrana. In izkazalo se je, da mladim igralcem ni težko delati diskontinuirano, v nekem kaosu, ker so vajeni, da počno pet stvari hkrati: odprt imajo MSN, facebook, pa še igrice, skype, zraven se učijo ... Stari so od deset do štirinajst let in obvladajo.

Pomislite, kako so se za Vojno zvezd morali namučiti z efekti. Danes je to z računalniškimi programi veliko bolj enostavno doseči, v 3D-okolju. Včasih je bila to ekskluzivna domena Holivuda, danes lahko tudi mi kaj malega naredimo. Ekipe so sposobne marsičesa, vse, kar potrebujejo, so priložnosti, čas in denar.

Za naš prostor je veliko, kje drugje pa bi rekli, da je to malo. Leta 2000 sem imel premiero prvega filma. V dvanajstih letih posneti vsake tri leta en film – to je kar v redu. Eden je sicer televizijski. Zadovoljen sem. Če bo šlo v tem tempu naprej, bom pa še bolj.

Kaj pa Slovenija, moja dežela? Saj so bili tudi prej duhoviti spoti, Derganc z Belinko ... Nekatere reklame, ki jih je delal Žare Lužnik. Res pa je, da so morda moje reklame, predvsem Dobre vile, zasekale. Televizijo je imel vsak, pojavil se je Pop TV. Zato so se tako zasidrale. Ne bi si drznil trditi, da sem prvi v tv-oglase vpletel narodov značaj, njegov slabši del, morda sem ga vpletel najbolj hecno in smiselno ...

Majhen in kompleksen. Malenkosten in širok. Kontradiktoren. V sporu s samim seboj. Obenem smo ponosni nase, hkrati pa, ko nekomu zdrsne, smo privoščljivi in zoprni. Pri športu se to zelo hitro manifestira. Falil je, kreten! Pri umetnosti tudi, le manj. Filmarji se pogosto primerjamo s športniki; uvrstitev na nogometno svetovno prvenstvo je tako, kot če bi se naš film uvrstil na beneški ali berlinski filmski festival ...

Ne vem. Morda zato, ker so žanrsko težje oprijemljivi. Jebiga! je bil nizkoproračunski, Na planincah je bil mogoče edini primeren, Distorzija ni prišel do povečave ... Festivali me ne zanimajo preveč. Enkrat sem bil teden dni s filmom Na planincah v New Yorku. Pokazati film, dva pogovora, potem pa sem se gor in dol sprehajal po avenijah, Moma, Guggenheim, Empire State Building ... krasen poklic!

Zelo malo. Sem kar samozadosten. (smeh)

Če imam tri ure, to še ne pomeni, da moram takoj pograbiti knjigo ali si zavrteti film ali pa iti na razstavo. Mirno lahko sedim in nekaj ur bolščim predse. Ni mi dolgčas.

Nič. Misli letijo. Tudi ideje za filme. Lahko sicer tudi dve, tri ure razmišljam samo o današnji politiki in se nerviram in bentim. Sicer pa vedno, ko imam prosti čas, pišem kaj za prihodnje projekte. Berem pa lahko zgolj na dušek. Knjigo moram prebrati v največ enem dnevu, dveh. Na morju, recimo.

Ne. Prestar sem bil.

Hm, takrat sem bil ravno v vojski, star okoli dvajset, in v tistem obdobju življenja sem takšne filme zavračal kot preveč komercialne.

Nič. S punco sva šla v hotel. Vse izhode sem šparal, da sem bil s punco. Že med vojsko pa sem se pripravljal na sprejemne izpite, bral Maupassanta in kratke zgodbe, da bi našel temo za kratki film. Sicer pa sem se v film zaljubil že v osnovni šoli, v Kinu Šiška, ker sem živel blizu. Tam so sicer predvajali bolj špageti vesterne, kar je bilo dobro zaradi velikosti formata. Takrat sem videl, da je film nekaj velikega. Vsebinsko pa me niso pritegnili, to ni bil Sergio Leone, temveč tretjerazredni, razni Budi Spencerji ...

Že, ampak ...(smeh) Doma pa smo gledali filme na televiziji Ljubljana in Zagreb, takrat so bili izjemni uredniki in vrteli so dobre filme. Dr. Strangelove se me je za vedno dotaknil, pa M.A.S.H. No, zaradi Altmana imam rad odprto strukturo filmov ...

Da gre za razpršeno naracijo. Ne morete reči, da so pri mojih filmih zelo jasne, premočrtne zgodbe ... Ogromno je likov. In to se mi tudi včasih očita – da v mojih tekstih ni zgodbe. Ha ha, bla bla.

Kreativni direktor tiste akcije je bil Stojan Pelko, precej je zraslo na zelniku Jureta Apiha, predvsem pa nam je dal, Agenciji Luna, možnost tako velike produkcije. Niso bile drage, bile pa so časovno in izvedbeno zahtevne. Tega, da bi Meršol hodil po strehi, se je on spomnil, kot odgovor na mojo idejo, da bi s helikopterja spuščali velikanski napis Delo – vsaka črka bi bila velika tri metre. Tega ni bilo mogoče izvesti, ker stavba ni bila v večinskem lastništvu Dela. Kajti napis naj bi ostal za stalno. Kot tisti na Petrolu, na primer. Hočem reči, takrat so bili časi, ko so bili na pomembnih mestih v marketinških oddelkih podjetij pametni in sposobni ljudje. Saj danes najbrž tudi so – ampak danes se je vse zreduciralo na ceno. 

Kreativni direktorji so imeli nekoč manj zvezane roke. Preveč jih bremzajo. Saj se bo spet obrnilo.

Zelo slabo. Ne zavidam. Se kar razveselim, če kdo od kolegov kaj doseže. Materialnih želja pa tudi nimam. No, majhne. Imel bi nov televizor, ker imam res že starega.

(smeh) Ja, tako se rešujejo stvari. Loterija, ja. Ne, s svojimi filmi bom ustvaril naravnost gigantske profite.

Sem nekje zadnji v verigi. Dobim pet odstotkov od tistega, kar po vseh delitvah ostane producentu, državi plačam davek in dohodnino. Recimo, da mi ostane za dva tedna družinskih počitnic na Hrvaškem. Upam.

Lepo so vas nategnili, tisti, pri katerih ste se pozanimali zame. Po njihovi stari navadi. Malce slišim, kdo vam je govoril ...

Sploh ni bil eden sam.

Res pa je, da ko sem ga vprašal, ali mi jih posodi za film, je odgovoril: ma bejž, kar vzemi jih! Toda oni so bili v predstavah v Gleju vrhunski pred filmom in še tudi po njem. Samo vesel sem, da jim je že on vbil v glavo vedenje o igri in določeno, zelo pogojno rečeno, disciplino. Ker so divjaki ...

Tudi. Včasih zelo močno zatulim, zato da so malo tiho. Vedo pa, da ne tulim brez razloga.

Ideja je bila napisana, oddana in zavrnjena. Morda pa bo kdaj spet prišla na vrsto, adaptirana času primerno.

Ja, nisem še srečal scenarista, ki bi znal napisati to, kar jaz želim. Ali pa jim jaz ne znam povedati. Zakaj ne bi pisal sam, če znam? Pobašem še honorar za scenarij, pa mi je lažje v življenju. Z režiserjem Matevžem Luzarjem sva sicer izjemno dobro sodelovala pri Distorziji. On je napisal osnovo, jaz dialoge. Toda on bo pisal zase, jaz bom pa še naprej poskušal sam ... Scenarij zelo vpliva na režijo in obratno. Sicer pa sem v življenju dobil samo dva scenarija v branje. Ni jih ali pa so bolj sranje.

Jaz se. Toda – kaj jim pa damo, ko hočemo iz njih izvabiti smeh? Poglejte samo slovenske televizijske programe. Bolj malo je komičnega. Tisto, kar pa naj bi bilo komično, je bizarno. Ali pa spakovanje jezikovnih značilnosti Slovencev. To naj bi bilo smešno?! Bedasto. Mislim, da nimamo pravih pristopov do humornih vsebin. V Sloveniji vsi mislijo, da so lahko humoristi. Pa ni tako lahko.

Vse, kar je v moji moči. Treba se je obdati s pravimi sodelavci, se pripraviti in si vzeti čas.

Bi.

Ona zagotovo ne bi dobila raka in komični elementi bi bili zraven. Rad imam melodrame, v mladosti sem veliko gledal Douglasa Sirka – mogočno. Sicer imam rad odprte zaključke filmov. Srečni mi niso blizu, ampak gledalci jih hočejo. Razmišljam, da bi napisal dramo za dva igralca ... Z elementi romantične komedije.

Hm, mislim, da bi fotra v melodrami težko režiral. Moral bi režirati nekaj, kar je blizu mojim letom.

Morda to, da ne veš, ali si na polovici ali čez. V teh letih je zanimivo biti oče: imam že sedemnajstletno hčer Doro, zdaj je z nami še šestmesečni sin Ante. Sem pretežno zbegan očka. Komaj čakam, da bo evropsko prvenstvo v košarki, star bo tri leta, da ga bom lahko vzel s seboj. Nekatere stvari, ki jih s hčerko nisem mogel početi, bom lahko zdaj z njim. Tako da: barbike, na svidenje – roboti, pozdravljeni!

Peter O'Toole je vedno poudarjal, da je imeti veliko otrok v poznejših srednjih letih strašno osvežujoče – skoraj kot nekaj vrčkov dobrega piva!

Poznejša srednja, res hvala. Na novo začneš razmišljati, obenem pa se pojavijo tudi nove skrbi. Ne skrbiš več samo zase. Ampak tudi v tem je nekaj lepega. Otroci so super. Če ostane časa in denarja še za pirček s prijatelji, pa toliko bolje. ¾