Imel sem kar pestro adolescenco. Takrat sem se precej intenzivno ukvarjal z alpinizmom in z vsem, kar je sodilo k alpinizmu.

So. Čeprav takrat še ni bilo prostega plezanja, obstajali pa so alpinistični odseki. Bil je Klement Jug, alpinist in filozof, in obstajale so knjige, ki so bile za nas mlade izredno zanimivo čtivo. Vedno so govorili, da alpinizem ni šport, da je to način življenja in razmišljanja. Občudovali smo Juga in Čopa; in to, kar so pisali, govorili, je bilo zame neke vrste biblija …

Alpinizem je sprehod med življenjem in smrtjo. Nikoli nismo vedeli, ali bomo prilezli čez ali ne. Tudi ocene smeri so bile takrat drugače razvrščene, kot so danes. Arhaičen model alpinizma mi je bil blizu. Pomagal mi je skozi puberteto, tako kot je drugim pomagala glasba. Čeprav je bila smrt stalno prisotna, kar naprej so bile žrtve. Zato se mi je zdelo, da moraš imeti, da preživiš, tudi nekaj sreče.

Mislim, da ne. Saj sem jo študiral samo eno leto. V resnici je bilo z matematiko tako: v osnovni šoli smo imeli učiteljico, ki je bila izjemen pedagog, ampak bolj iz časov Marije Terezije. Red in disciplina. Ogromno pa nas je naučila. Osnovna šola, kjer sta bila najtežja predmeta matematika in latinščina, mi je ogromno pustila. Dobili smo izjemno podstat, tako da ko so prišla viharna gimnazijska leta, nismo imeli težav. Vsa štiri leta ob opojnih substancah in zaljubljenostih in drugem – oba veva, o čem govoriva – smo dobro zvozili. Ne spomnim se, da bi se kaj pretirano učil. Za latinščino smo imeli profesorja Pogorevca, ki nam je veliko govoril o antični dramatiki. In ko sem kasneje pri zgodovini drame in dramaturgiji na AGRFTV poslušal o tem, sem videl, da mi je veliko znanja ostalo še od prej. Pri matematiki pa je tako, da če razumeš osnove in v eksaktnosti najdeš smisel, potem gre. Tudi pri matematiki sem imel srečo; v srednji šoli me je učila profesorica Štrukljeva, ki je imela fenomenalne ure matematike. Prave performanse. Gledališče. Vse ji je bilo logično, poantirala je in to je bilo to. Povprečni matematiki smo bili fascinirani. Po vseh teh letih mi je ostala v spominu in očitno je veliko pripomogla, da sem se najprej odločil za študij matematike.

Nisem veliko hodil na predavanja. Vedel sem, da me bodo junija čakali izpiti … Ampak že prej, v srednji šoli, sem se začel ukvarjati s plesom.

Ja, že v gimnaziji sem obiskoval njene delavnice. Vseskozi sva se izjemno razumela. Pripovedovala mi je o svoji življenjski poti, baletu, odrskem plesu, izkušnjah, Marthi Graham, z zgodbami o sodobnem plesu, sodobni umetnosti.

Ta ima v Sloveniji tradicijo, z Meto Vidmar, Živo Kraigher, Marijo Vogelnik, Studiem za svobodni ples … Takrat je bilo vse to bolj na ljubiteljski osnovi; naj mi ljudje ne zamerijo. Ples sem razumel tako, da potrebuješ izredno močno šolo, da svoje telo, ki je tvoj inštrument, usposobiš tako, da postane tvoje izrazno sredstvo. Čeprav vsak človek lahko pleše. Tudi ta skodelica pred menoj zdaj pleše, in to zelo lepo. Skratka, telo, tako me je učila Hribarjeva, je treba natrenirati. Šele potem postane izrazno sredstvo za ples. Za umetnost. Čeprav mi gre ta beseda težko z jezika.

(smeh) Ne. Takrat so obstajali Plesni dnevi in na enem od teh smo Ksenjina skupina, Sinja Ožbolt, Breda Sivec, Brane Završan in jaz imeli predstavo na Schubertov kvartet. Imenovali smo se Danes zadnjikrat. In še dolgo kasneje, že ko je obstajal PTL, smo na učnih urah kazali enega od stavkov iz te predstave.

Pred poletjem, ko sem bil še na matematiki, mi je postalo jasno, da me čakajo izpiti. Začel sem razmišljati, ali obstaja še kaj drugega …

Ja, ampak mene takrat igra sploh ni zanimala. Spomnim se, kako sva s sestro stavila – res nisem niti recitiral v osnovni šoli niti sodeloval v dramskih krožkih –, da če naredim sprejemne izpite, mi plača potovanje na Havaje. Prej je sicer rekla, da je to, kar počnem, tako in tako brez veze. In sva podpisala celo pogodbo. Izgubil sem jo in ne morem je terjati (smeh). Ampak takrat je veliko pomenilo, če si prišel na akademijo. Obstajali so tudi selektivni izpiti, ni bilo možnosti ponavljanj … Skratka, ni bilo tako enostavno. Iz enega letnika v drugega je od osmih odpadlo tudi po pet študentov.

Prej sem omenil umetnost in umetniško, ampak spomnim se, da se nam je zdelo – in tako so nam dali tudi vedeti –, da je snemanje reklam za igralca precej bizarno. Vzgajali so nas v umetnike. Snemanje reklam ni bilo za nas. In če je kdo od kolegov posnel reklamo, smo ga gledali zelo zelo postrani, češ, »ta se je pa prodal«. Umetnost pa res ni »kar tako«. In še danes mislim tako. Vsi ti žanri, muzikal, vodvili, reklame …, to je lahko vrhunsko, ampak bolj pritiče polju zabave. Vsak ve, kaj mu leži. Super, da Lado Bizovičar in Jurij Zrnec napolnita Stožice, ampak to vrhunski umetniški dosežek res ni. Danes je pomembno, da si naplakatiran – in že si umetnik. Daš izjavo na cesti, zakaj je ta kamen štirioglat, če je okrogel – ko bi vsaj postavljali takšna vprašanja –, in si zvezda. Groza. Publiko je treba vzgajati, ne pa je pobebavljati. Skratka, naredil sem sprejemne izpite in ves čas akademije študiral igro, plezal in razmišljal o plesu.

Ja, približno sedem let. Ukvarjal sem se s plesom pa tudi z gledališčem. Imel sem srečo, da sem lahko že v mladih letih sodeloval s Ksenijo Hribar, pa potem še kot štipendist SMG z Ljubišo Ristićem, Nado Kokotović, Janezom Pipanom, dramaturgom Markom Slodnjakom, Dušanom Jovanovićem, Vitom Tauferjem … Kakšno gledališče so ti ljudje delali in kaj jim je pomenilo, pa je bil drug močan pečat name. Sodobna umetnost, skratka. Danes je vsak že najboljši, sodoben tako in tako. Če pa je treba, tudi vrhunsko klasičen.

Takrat je bila Jugoslavija. V resnici pa se najbolj spomnim tega, da smo bili zelo kritični. Danes tega ni, ker je demokracija in je kritičnost samo ena od možnosti. Takrat pa so predstave, ki smo jih delali, šle pogosto z oblastjo »precej na nož«. Pa ne mislim samo na Dragana Živadinova. Pipanova predstava Strah in pogum je vsekakor bila na tankem ledu. Vmešala se je država. Pred premiero smo bili kar na trnih: bodo prepovedali predstavo? Verjeli smo, da delamo prav. In znotraj tega je vsak našel izziv, vsak je prispeval, od izdelovalca plakatov do igralcev, dramaturga in režiserja. Zavest ansambla SMG je bila močna; če bomo šli pod giljotino, bomo šli vsi. Poleg tega takrat sploh nisem vedel, da je bilo to s Kocbekom precej resna stvar. Takrat smo bolj ali manj vsi stali za predstavami, ki smo jih ustvarjali.

Hočem reči, da nam je šlo bolj za predstavo kot za vlogo, ki si jo igral, da je bilo že med procesom toliko kritičnih dialogov, kaj si mislimo. Imeli smo močne režiserje, ki so vse to znali »spraviti pod eno kapo«. Čeprav ima režiser po hierarhiji moč, da na igralčeve pripombe reče, »daj, daj, s seboj se ukvarjaj, pa dobro vlogo naredi«.

Ne. Ni pa nič nenavadno, če te doleti. Takšna izjava za igralca, ki bi rad še kaj več, ni vzpodbudna. Verjamem v dialog; najbrž zato, ker imam problem s komunikacijo.

Ni bila prva. (smeh) Z Branetom Potočanom sva v Plesnem teatru ob koncu osemdesetih – ena redkih plesalcev – začela projekt. Ksenija Hribar si je vedno želela, da bi takrat iz sodobnega plesa zadihal profesionalizem. Jasno je, da plesna scena ne more obstajati, če ni avtorjev, ki bi delali plesne predstave. Z Branetom sva delala projekt Julijana.

Ma ne, verjetno kaj s Trento in Kugyjem.

Seveda! Takrat sta Sinja Ožbolt in Tanja Zgonc, obe članici PTL-ja, že začeli delati svoje prve koreografije. Pa sva rekla z Branetom, no, midva, dedca, bova tudi. In ker je bila ekipa tako majhna, sva sodelovala v njunih predstavah in zraven delala še najin projekt. Ampak nisva dočakala premiere, del najine stvaritve pa sva kasneje vendarle predstavila ob pomoči Duše Gutman v Murski Soboti. Tako da sva dobila drobno zadoščenje.

Saj nobenega ni bilo! (smeh) Bili so baletniki, športni plesalci … Niso nas gledali napačno. Sicer pa nas je Ksenija znala »pripeljati ven« kot mladeniče, nismo bili nič kaj androgini.

Saj. Takrat me je zelo zanimala kvantna fizika, kvantna mehanika. Že v prvem letniku matematike mi je prijatelj, fizik, povedal, da je kvantna fizika nekaj najboljšega na svetu. Da te lahko strašno osreči. Takrat sem odkril svojega najljubšega fizika Johna Archibalda Wheelerja, kvantnega mehanika, ki je osebno poznal Einsteina. Njegove knjige za laika niso najbolj enostavne, niso pa tudi polne samih formul. Če te kaj zanima, sčasoma bolj in bolj razumeš.

Pod Draganovo taktirko smo izvedli prvo gledališko predstavo v breztežnosti. Dragan je imel kot kozmonavt pripravnik že pred nami izkušnje s paraboličnimi leti. Kot režiser nas je znal pravilno voditi, ker mu je bilo jasno, kakšno predstavo hoče v razmerah navidezne gravitacije 0. Vadili smo v razmerah gravitacije 1, se pravi v Ljubljani. Govoril nam je o vektorski logiki, vektorjih, količini, ki ima poleg velikosti tudi smer. Ki ima začetno točko A in končno točko B. Pozneje pa je znotraj postgravitacijske umetnosti skozi petdeset koordinat jasno predstavil umetniške parametre, po katerih bodo nastajale stvaritve v breztežnosti. Če pa razmišljam samo skozi koreografijo, hm, mogoče bi se lahko kar dolgo časa v težnostnem prostoru teoretično pripravljal, kako bi kaj izvedel v breztežnosti. Osnovni parametri glede telesa in gibanja so s točke gledanja na Zemlji dokaj logični. Ko prideš v breztežnost, pa se odpirajo novi svetovi; ne le psihični, prepričan sem, da tudi fizični. To mi je postalo jasno v tistih kratkih intervalih, ko sem bil deležen fantastičnega občutka breztežnosti. Da bi to lahko bolj temeljito raziskal, bi moral v breztežnosti za začetek preživeti vsaj nekaj dni: moral bi preizkusiti, kakšno je odrsko telo v breztežnosti in kaj je oder v razmerah gravitacije 0, kaj konkretno. Srčno upam, da bo to lahko konkretno raziskovala Mateja Rebolj. Naša izkušnja je bila seveda nekaj zelo pionirskega, posebnega. Videl sem posnetke koreografinje Kitsou Dubois, artistke, ki se ukvarja s paraboličnimi leti. Za zdaj so nastajajoči elementi, ki se pojavljajo v raziskavah umetnikov v teh razmerah, precej redki. Za breztežnost potrebujemo novo abecedo telesa, gledališča, plesa. Tam ni več zgoraj-spodaj, ne moreš se odriniti drug od drugega. Za premik vedno potrebuješ oporno točko, da se lahko odrineš – sicer lebdiš.

Malo je šunder zaradi rohnenja parabole. Hm, ne spomnim se. Tako močni občutki so bili, da se mi je zdelo, da je med parabolo vse utihnilo. Pa najbrž ni. Mareta Mlačnika, enako velja za vsa živa bitja na planetu Zemlja, fizično občutim, zavedno ali nezavedno, predvsem skozi težnost. Ne samo zato, ker smo velikokrat utrujeni in pademo na stol oziroma na posteljo in potem je treba spet vstati in skočiti … Težnost nam je vrojena. Zato smo anatomsko takšni, kot smo, zato imamo mišice. In znane so tudi vse sile, ki se pojavljajo pri enakomernem ali pospešenem gibanju ali mirovanju (Newtonovi zakoni). Balet je postavil balerino na konice prstov zato, da bi dal gledalcem iluzijo, da zemeljske gravitacije ni.

Že v mladosti, čeprav sem bil med demonstracijami leta 1968 le devetletni otrok, so me pritegnili pogovori o Rdečih brigadah. Vlekel sem na ušesa, ko so govorili o tej temi. Kmalu po tistem je v ZR Nemčiji vzniknila Frakcija Rdeče armade, Baader-Meinhof. Takrat je to bilo zame nekaj tako fascinantnega kot knjiga Nanga Parbat Hermana Buhla … Zdelo se mi je, da se Baader-Meinhof gredo nekaj pomembnega, povsem drugače kot danes islamski fundamentalisti v imenu Boga in devic, ki te čakajo tam zgoraj nekje. Matjaž Berger mi je ponudil, če bi kaj delal v Anton Podbevšek Teatru. In sem mu ponudil Baader-Meinhof. Predstava je imela naslov Levi terorizem. Osredotočili smo se na »realne« usode štirih nemških teroristov, Andreasa Baaderja, Ulrike Meinhof, Gudrun Ensslin in Irmgard Möller, pripadnikov I. generacije Frakcije Rdeče armade med letoma 1968 in 1977. Med temi teroristi je bila večina intelektualcev, veliko žensk. Ženske ste po vzdržljivosti, reagiranju v ekstremnih situacijah veliko trpežnejše od moških, če se seveda znajdete v takšnih okoliščinah. Predvsem pa me je zanimalo, zakaj in od kod takšna strast po spremembi sistema. Rekli so: »Vrgli bomo bombe v zavest množic.« Ali pa: »Še vedno je bolje veleblagovnico zažgati kot pa jo upravljati.« Kajti če mi ne bi rinili v nakupovalne centre, jih pač ne bi bilo. Vse je odvisno od nas. Nisem simpatizer kakršne koli oblike nasilja, sem pacifist, ki se sprašuje, kaj je ta RAF-ovska bomba in kako jo vreči, da se bo usidrala v zavest množic. Še zdaj obiskujem spletno stran German Guerilla.

Včasih se mi zdi, da bi bilo treba vse podreti in začeti znova. Za Einsteina vsi vemo, kdo je. Vsak zna povedati, kaj sta prostor in čas. Časovna relativnost? Štiri dimenzije? Ampak kaj je četrta dimenzija? Kako pa živimo? Tridimenzionalno. Najbolj in vedno bolj.

Prišla je ponudba direktorice Uršule Cetinski. Zdelo se mi je, kot da me hoče ljubko provocirati, ker Nižinski je zame res … Ampak mislila je resno. In nisem mogel reči ne.

Ravno v zadnjih dneh, ko smo se ukvarjali z zaključkom predstave, v kateri je glavni in edini protagonist Primož Bezjak, se mi je porodila misel, da je Nižinski pravzaprav mikro črna luknja. Črna luknja, ki nastane, ko je zvezda dovolj masivna, da njeno gravitacijsko polje prevlada nad tlakom in se sesede sama vase. Nižinski je bil dovolj velika zvezda, bil je prepoznan kot bog plesa, masivna tudi, z vsem, kar je proizvajal, toda ni vzdržal pritiska poroke, razhoda z ljubimcem, rojstva otroka, pritiska vojn, ločitve od družine, od Rusije, rodne grude … Znotraj vsega tega blišča, v katerem je živel, si ni znal brez žene Romole kupiti niti vozovnice za vlak. Bil je človek, ki je svojo eksistenco lahko živel izključno samo skozi koreografijo in ples. Skozi umetnost. Vse življenje se je boril proti gravitaciji in v nekem trenutku je bilo njegovo lastno psiho-gravitacijsko polje zadosti močno, da se je sesedel vase. Nižinski je postal legenda tudi zaradi druge polovice življenja, ko je živel v svoji črni luknji, po psihiatričnih ustanovah. Predstava Zadnji ples Nižinskega po dramski predlogi Normana Allena bo neke vrste impresija razdrobljenega uma. Razuma in emocij. V predstavi bo veliko podatkov, ki jih bomo videli, slišali, predvsem pa občutili. »Lepota in milina sta me zapustili tako, kot sta zapustili ta svet,« že bolan v dnevnik zapiše Vaclav Nižinski. Saj res ni več ne miline ne lepote.

Gre za gledališko predstavo, čeprav je Bezjak tudi izjemen gibalec.

Ne morem biti oboje, delati predstavo in nastopati v njej. Potrebujem odmaknjen pogled. Dnevnik Nižinskega sem prvič bral leta 1976. Posrkal sem ga.

(smeh) Verjetno res. Nekaj naju je povezovalo s tem koreografom. Po gimnaziji smo pred odhodom na univerzo morali iti na Bloke. Groza. Tistih nekaj tednov sem sicer preživel, toda komaj. Minila so leta, in ko se je približevalo moje sedemindvajseto leto in so me vpoklicali, sem imel težave. To ni bilo zame. Imel sem težave z beograjsko VMA [vojno medicinsko akademijo].

Ha, ha, dodelili so mi diagnozo neurosis nuclearis. To je jedrna nervoza. Edina nervoza, ki ni psihoza, da so te oprostili služenja vojske. In sem se ukvarjal s tem, kaj mi je … Skratka, prijazna Zagrebčanka mi je razložila, da ima ta simptom v majhnih dozah marsikdo. Mogoče moja psiha res ni najbolj uravnotežena (smeh). Na VMA v Beogradu me je psihiater preizpraševal z vseh strani, druga psihiatrinja me je zasula s testi. In ko sem zapuščal sobo, mi je nekaj rekla, pa je nisem dobro razumel. Ampak v kuverti z izvidi je pisalo, da nisem sposoben za vojsko. Potem me je vojaški psihiater še vprašal, kaj da počnem v življenju, in sem mu odgovoril, da sem igralec in plesalec. Nakar je rekel, da to pa celo lahko počnem, da to mi bo šlo. Dobil sem tudi nasvet, da ni dobro, če imam otroke, da ni dobro, če imam vozniško dovoljenje, skratka, govorili so mi, da bom težko preživel.

Imam, kar imam. (smeh)

To ste rekli vi. Norman Allen je napisal tekst, monodramo. Z ekipo smo se pogovarjali o prizoru, kjer Nižinski govori o tem, kako je izgubil nedolžnost. Na začetku kariere je bil njegov ljubimec knez Lvov, ki je finančno podpiral vso njegovo družino. Nižinski sam pove, da je v nekem klubu izgubil nedolžnost z neko kurtizano – ravno v tistem trenutku naj bi v sobo vstopil Lvov, odslovil dekle in ga »nabrisal«. Za njegovo psiho in telo to gotovo ni bilo najbolj ugodno. Hočem reči, da tekst Normana Allena odpira zanimive teme življenja Nižinskega.

Prav gotovo! Shizofrenijo je družina Nižinskega imela v genih. Če bi takrat za shizofrenijo obstajala takšna zdravila, kot obstajajo danes, bi še dolgo lahko koreografiral; plesal zagotovo ne, ker se je v tistem času za vrhunske baletne plesalce kariera nehala pri tridesetih. Takrat so to bolezen zdravili z inzulinskimi šoki, vsaj kar se njega tiče, sem se dokopal do teh podatkov …

Bil bi zelo počaščen, če bi mi dal vsaj avtogram. Pa še tega nimam. Če bi hotel kaj dobiti, bi najbrž moral pasti v črno luknjo, in ker črne luknje niso tako črne, kot se sliši – zato, ker sevajo –, bo mogoče kdaj prisevalo, kaj mi je Vaclav dal; če me bo, seveda, kdaj posesala črna luknja. ¾