Navdih sem dobil po knjigi z istoimenskim naslovom A Man Who Can Recall His Past Life, ki jo je napisal neki budist. Dolgo je trajalo, da sem zamisel uresničil. Ni namreč najbolj enostavno posneti kompleksne zgodbe o nekom, ki se spominja svojih nekdanjih življenj. Tako sem v film vključil kar precej avtobiografije in vse skupaj je steklo.

Tako pač je na Tajskem. Živimo s tradicijo, tradicija živi z razvojem. Oboje je neločljivo povezano. V Stricu Boonmeeju je vse isto, tako odkritja likov kot tudi njihove projekcije, povezanost z nekdanjimi življenji, najsi gre za živali ali tiste, ki jih imamo radi: duh žene, sina … Pri tem filmu ne gre za eno samo enoto spominjanja. Spomin se lahko veže na trenutek, ki se šele bo zgodil. Na primer na misel, ki jo bom povedal ob vašem naslednjem vprašanju.

Tudi, ampak predvsem me je džungle strah! Čeprav sem v njeni neposredni bližini živel od malega, veliko živali ne prepoznavam več, ne morem se več pogovarjati z njimi kot nekoč in logika naših življenj je danes tako daleč stran od primitivnega časa narave. Ampak v Stricu Boonmeeju gre za neke vrste površinsko, halucinatorno džunglo, filmsko džunglo, v nasprotju s tisto iz enega mojih prejšnjih filmov, Tropske bolezni. Stric Boonmee je poklon staremu, klasičnemu tajskemu filmu.

Precej. Vsakokrat se na novo učim filmske govorice, ki jo, v nasprotju s klasičnim govorom, v ničemer ne cenzuriram.

Film Stric Boonmee se spominja govori predvsem o spominu neke regije, v tem primeru Nabue, regije, kjer je bilo v preteklosti prelite ogromno krvi. O mojem spominu na to pokrajino. Na neki način govorim o političnem spominu, o sanjah.

Ne. Tako kot vsi ljudje imajo tudi moje sanje obliko premičnih sličic. Ampak vsake sanje vsebujejo statične podobe in ravno te se nam najbolj vtisnejo v spomin. V film sem samo za nekaj sekund hotel vključiti statično podobo vojaka, ki grozi neoboroženemu civilistu – to bi bila prava slika Tajske –, pa sem se premislil …

Niti ne. Čeprav bi nekoč rad raziskal, kako deluje sistem sanjanja. Zato si jih pogosto zapisujem. V svojih filmih pa nemalokrat poskušam analizirati njihov pomen. Ampak to počnemo vsi režiserji …

Nekaj že. Predvsem sem bil z njo na tekočem med odraščanjem. Spielberg in Lucas, seveda. Še prej Fellini in Coppola …

Ne.

S tem filmom sem zares občutil, kaj je film. Za nič grandioznega ne gre, temveč za življenje samo. Tudi zato mi verjetno Boter ni pri srcu … Potem že raje gledam Vojno zvezd, ker gre za nekaj, kar je daleč, daleč od tega, kar živimo, v ničemer se ne more soočati s tem, kar smo. Zato pa je Prisluškovanje zgodba, ki ne bi mogla biti bliže temu, kar človek je.

Ne bi rekel. Film je del znanstvene revolucije, kaže na neverjetne zmožnosti človeškega uma. Zame so filmi nekaj drugega – orodje za konzerviranje preteklosti z intenzivno filozofsko noto, ki nam omogoča, da na preteklost lahko gledamo tudi s precej romantike. Toda resnično spominjanje preteklosti je v domeni znanosti in te »čiste« preteklosti naši možgani še niso zmožni procesirati.

Drži. Gre za skrivnost, ki ji še nismo prišli na kraj. Ko začenjam snemati, je pred menoj ogromna divja žival, za katero še ne vem, kako bi jo ukrotil. Pri meni nikakor ni tako kot pri Hitchcocku, ki je bil prepričan, da je film končan, ko je napisan scenarij. Pri meni je ravno obratno. Scenarij je samo zasnova …

Ko se enkrat lotim tega početja, postane zame to nekaj tako samoumevnega kot sajenje in rast riža. Moj naslednji filmski projekt bo potekal ob Mekongu. Potrebujem čas, da spoznam in začenjam razumeti njen spomin in spomin ljudi, ki živijo ob tej reki. Sočasno mora mutirati tudi moj spomin. Ne gre samo za spomin in prostor – za vse gre. Precej organska reč. Tako v življenju kot tudi pri filmu pri meni vse stvari tečejo zelo organsko. Brez presenečenj. In nekaj podobnega je tudi z duhom opice v spominu strica Boonmeeja …

Drži. Ko sem bil mlad, je bila filmska industrija precej drugačna od današnje. Kinodvorane so bile ogromne. Preden so se filmi začeli vrteti, so se morale odgrniti zavese. In mislim, da bi Strica Boonmeeja lahko vrteli prav v takšnih kinodvoranah, kjer bi se razpiral zastor. In ja, glasba …

Še iz časa snemanja filma Blaženo tvoj, leta 2001. Dolge ure smo morali čakati na sonce. Večinoma smo v tem času kartali ali pa preprosto sedeli in čakali na žarke. In v tistem nemerljivem času me je prevzelo nenehno mutiranje džungle, spreminjanje barv, svetlobe in, najpomembneje, utripa narave.

Zanima me odnos med človekom, favno in floro. Predvsem pa rad raziskujem način, kako se poskuša človek odmakniti od preostalih dveh. Zato svoje junake vodim nazaj v gozdove, v svet rastlinja in živali – želim si, da bi spet postali eno, da bi se pomaknili nazaj v čas, ko smo živeli v votlinah, razumeli jezik in znakovni svet narave. Kajti zdaj ga ne razumemo.

Seveda, tam ni oblik socializacije, kot jih poznamo ljudje. Prav tako ni sodb. Če pogledava skozi oči kamere, prav tako ni omejitev prostora, ni zidov in usmerjene svetlobe. Na razpolago je samo narava, osnovno merilo časa je sonce, prostora pa barve listov. In prav zato je snemanje v džungli zame takšen izziv; zato, ker ne morem ničesar nadzirati, v meni prebudi posebne instinkte …

Mislim, da počasi izginjajo. V otroštvu so bili ves čas ob meni. Brez kakršnekoli komunikacije – samo prisotni so bili. Za zdaj se za nasvete obračam na vse druge, prijatelje, jasnovidce, napovedovalce prihodnosti, na duhove pa ... še ne.

Odnos med prostorom, časom in obliko, to je tisto, kar me zanima. Zato arhitektura. Tako film kot arhitektura imata enako notranjo logiko. Dobra arhitektura vas pripravi do joka, podobno kot kvaliteten melodramatični film.

Vlada zatišje, a pod površino vre. Tajske oblasti še vedno omejujejo svobodo govora, cenzurirajo kulturo in umetnost – samo da se drugače kot nekoč danes gredo avtoritarno oblast z nasmehom. Toda spreminjajo se tudi ljudje, prišel bo dan, ko se bodo dvignili kot orkan. Spomladi leta 2010 so množice demonstrirale za demokratične reforme. Toda zdi se, da so žrtve umrle zaman …

Tajska oblast od vedno izvaja represijo in marginalizira ljudi, ki se ukvarjajo z določeno vrsto umetnosti. Po drugi strani pa so tajski režiserji tako prestrašeni, da se največkrat kar sami avtocenzurirajo. Nekaj podobnega počnejo tudi pisatelji. Toda v zadnjem času se prek interneta Tajci dodatno izobražujejo, tudi glede identitet, ki jih lahko prevzemajo. Ampak v prvi vrsti hočejo razumeti, kaj se je dejansko zgodilo v zgodovini Tajske in zakaj smo tako dolgo morali molčati o njej. Seveda je »modernost«, kot temu radi rečejo v moji domovini, za mnoge moteča, čeprav homoseksualnost srečujemo na vsakem koraku.

Med studijskim režiserjem in režiserjem neodvisnega filma pri nas ni prav velike razlike. To je majhna dežela. Tako eni kot drugi si delimo tehnično opremo in ekipe. Med njimi je večina svobodnjakov. Vse ostane znotraj družine: studii imajo več denarja, svobodnjaki več svobode.

Svobodo. In to, da se film skuša osvoboditi od drugih oblik umetnosti.

Menim, da je tehnologija narava. Vse sledi vodijo nazaj k naravi. Za nas je najbolje, da se tega začnemo zavedati.

Takrat moram ritem svojih možganov sinhronizirati s tistim možganov. In umetnost je pri tem uglaševanju edini možni posrednik.

Če me sprašujete o filmih, bom odgovoril, da je to zagotovo Zbogom, Dragon Inn … Zato ker me je povrnil nazaj v rojstno mesto. Kar trgalo me je v prsih. To je eden boljših filmov, ki sem jih videl. Sicer pa me najbolj gane čas. Zavedanje časa znotraj dogodka, dogodkov. Vem, da zveni zelo splošno in preprosto, toda ni v resnici tako …

Mislim, da je največji strah, ki človeka nenehno preganja, odtekanje časa. Saj ves čas vemo, da plujemo z njim, in nas zaradi tega vedenja ne bi smelo biti strah. Pa nas je. ¾