Ameriški filozof

Harry G. Frankfurt

Med nami je zdaj več sralcev kot nekoč

Ena izmed poglavitnih značilnosti naše kulture je, da obstaja toliko sranja. To vedo vsi. Vsakdo od nas prispeva svoj delež. Toda situacijo jemljemo kot samoumevno. Večina med nami je celo prepričana o svoji sposobnosti, da zna prepoznati sranje, in se izogniti temu, da bi postala njegov del. Harry G. Frankfurt, zaslužni profesor na princetonski univerzi, je pred desetletji napisal esej, predavanje O sranju.

Pred nekaj leti je izšel tudi v knjižni obliki, v slovenščini pod okriljem Subkulturnega azila. Njegovo delo temelji na seriji predavanj iz leta 2000, v katerih je podal strnjen povzetek svojega mišljenja.

Ljubezen, ki ni zgolj sinonim za čustveno navezanost na drugo osebo, filozof Frankfurt razume kot edini način, kako lahko ljudje, končna umna bitja, iz bistveno naključnih danosti svojega življenja oblikujejo osebno identiteto in pridobijo vir zavezujočnosti, ki nas nagovarja v naši posebnosti.

Pred prihodom na Princeton je poučeval na univerzah Yale in Rockefeller ter izdal kar nekaj člankov in knjig o filozofiji duha in dejanja ter moralni filozofiji. Največ prostora je v svojem delu namenil angleškemu racionalizmu 17. stoletja in Descartesu. Drugo področje njegovega filozofskega zanimanja je vprašanje svobodne volje, kjer je razvil celo vrsto miselnih eksperimentov, v katerih opisuje možne situacije, ko oseba ne bi mogla storiti česa drugega od tega, kar je storila, pa je, vsaj kar se tiče naše intuicije, vendarle ravnala v skladu s svojo svobodno voljo. Zadnja leta se je Frankfurt ukvarjal predvsem z vprašanjem moralne odgovornosti, z etiko skrbi in ljubezni.

Med njegovimi deli so Demons, Dreamers, and Madmen (The Philosophy of Descartes) iz leta 1970, The Importance of What We Care About: Philosophical Essays (1988), Necessity, Volition, and Love (1999) in The Reasons of Love (2004); v zadnji z naslovom On Truth (2006) se znova vrača k epistemološkim vprašanjem. Je letnik 1929.

Za vami je zavidljiva kariera filozofa. Zakaj ste se odločili za ta študij?

Uf, tega je že dolgo. Nisem vedel, kaj naj bi v življenju počel. Zdelo se mi je, da filozofija od mene ne bo zahtevala prevelikih žrtev.

Kakšnih?

Kakršnihkoli. Nisem hotel biti eden tistih, ki bi na začetku starosti ob pogledu na preteklo življenje tarnali, da jim je delo preprečevalo, da bi uživali oziroma počeli še kaj drugega.

V knjigi How Should We Live? ste še posebej kritični do kolegov, ki se ukvarjajo s teorijami postmodernizma, odnosa do resnice … Zakaj?

V času, ko sem poučeval na univerzi Yale, je bila ta središče postmodernistične literarne teorije z Derridajem in Paulom de Manom na čelu. Takrat, leta 1968, sem napisal esej O sranju in moj kolega, profesor fizike, je rekel, da sem storil precej primerno reč – napisal ta esej prav tam, na Yalu, v svetovni prestolnici sranja.

Pa je – je bila?

Tega nisem rekel jaz. (smeh) Izjava je stara več kot trideset let. Ne vem, kako je na Yalu danes. Prav mogoče pa je, da je bilo tam v sedemdesetih izrečenega veliko sranja, predvsem postmodernističnega. Krivec za to pa je bila navzočnost Jacquesa Derridaja.

A vseeno lahko rečemo, da je precej več sranja v politiki in svetu zabave kot v akademskih krogih, ali pač ne?

Upam. Namen znanstvenikov ni – v nasprotju s politiki, na primer –, da bi manipulirali s čustvi in mnenjem ljudi. Kljub svojim napakam sta med osnovnimi vodili znanosti zavezanost resnici in premišljevanju.

Je danes med nami več sranja kot nekoč?

Težko bi izrekel oceno o tem. Glede na to, da danes obstaja veliko več načinov komuniciranja, bi utegnilo držati, da je med nami več sralcev, ki svoje sranje posredujejo na vsemogoče načine.

Ne zamerite, koliko pa je sralcev med živečimi filozofi?

Oh, nekaj že. Med nami so tudi takšni, ki se pretvarjajo, da so njihova premišljevanja izjemna in do kakšnih idej da so prišli. Da pa bi prikrili resnico, jih zavijejo v nerazumevajoč jezik – in vse skupaj zveni zelo pametno. V resnici pa je votlo.

Obstaja način, kako zmanjšati količino sranja v javni sferi?

Ne verjamem. Javne osebnosti so navadno manj zainteresirane za resničnost svojih besed, zato pa toliko bolj za manipuliranje z našimi čustvi. To je sicer glavna značilnost sralca. Pojasni tudi, zakaj so politiki tako nadarjeni za proizvajanje sranja. Toda skoraj vsak med nami natrosi določeno kvoto sranja – še posebej v situacijah, ko se zdi resnicoljubna pripoved manj pomembna od vsiljevanja, kakšna mnenja naj ljudje imajo, kako naj čustvujejo ali verujejo.

Vas je k filozofskemu proučevanju sranja napeljala kakšna neprijetna zasebna izkušnja?

Niti ne. Zdelo se mi je, da če velja, da je resnica eden od temeljev naše civilizacije, jo vse manj spoštujemo, tako v govoru kot pisanju. Ugotovil sem, da je največji krivec za to prav sranje. Obilica sranja, ki ga proizvajamo.

Kaj je pravzaprav sranje?

Preprosto rečeno, je preslepitev. V nasprotju z golim laganjem gre pri sranju bolj za prevaro kot laž. Lažnivec je nekdo, ki namenoma širi neresnice. Tudi preslepitev je navadno prikrivanje nečesa lažnega. In tu je precej blizu sranju. Bistvo sranja je namreč, da ni napačno, temveč da je ponarejeno. Da bi lahko ustvaril laž, mora lažnivec vedeti, kaj je resnica. Tisti pa, ki se nameri, da se bo izmazal s sranjem, ima veliko več svobode. Pripravljen si je izmisliti čisto vse. Vsekakor pa sranje bolj definira njegov proces kot pa cilj oziroma rezultat, ki ob tem nastane.

So sralci bolj škodljivi od lažnivcev?

Tako sralec kot lažnivec lažno predstavljata sebe, ko si prizadevata sporočiti resnico. Uspeh enega in drugega je odvisen od tega, ali jima glede tega uspe zavesti nas. Dejstvo, ki ga lažnivec o sebi skriva, je, da nas poskuša zvabiti stran od pravilnega razumevanja resničnosti. Po drugi strani pa je dejstvo o sebi, ki ga skriva sralec, to, da resničnostne vrednosti njegovih izjav zanj niso pomembne – vseeno mu je, ali govori resnico ali ne. Zato je lahko v splošnem bolj škodljiv …

Kaj nas privede do tega, da serjemo?

Sranje nastane v situaciji, ki od nas zahteva, da govorimo o nečem, o čemer ne vemo nič. Nastanek sranja je spodbujen vselej, ko so naše dolžnosti in priložnosti, da spregovorimo o neki temi, veliko večje od našega znanja o dejstvih, pomembnih za to temo. To se pogosteje zgodi v javnem življenju; ljudje so namreč prisiljeni – recimo v parlamentu – govoriti o zadevah, o katerih so le manj poučeni.

Že, a ko se takšnemu človeku predlaga, da umolkne, začne kriliti z rokami, da živi v demokraciji in da ima pravico do izražanja svojega mnenja …

Saj v tem je težava. Pomanjkanje ključne povezave med človekovim mnenjem in njegovim razumevanjem resničnosti bo toliko bolj resna težava za nekoga, ki verjame, da je njegova odgovornost kot vestnega moralnega predstavnika prav ta, da ocenjuje dogodke in razmere v vseh delih sveta.

Tukaj ste v knjigi merili na nekdanjega ameriškega predsednika Busha?

Oh, tudi.

Kaj je za vas osamljenost?

Vse od rojstva smo od nečesa ali nekoga odvisni. Občutek odvisnosti je eden intenzivnejših, ki jih poznamo. Zato postanemo takrat, ko ugotovimo, da se ne moremo na nikogar zanesti, zmedeni, osamljeni. Osamljenost pa je, kot vsi vemo, zelo boleče stanje; ni jih malo, ki ob tem izgubijo občutek za resničnost.

Kako vemo, kaj je pravi občutek za resničnost?

Ta je odvisen od tega, kako se drugi odzovejo na nas. Če do tega ne pride, postane naš občutek za resničnost zelo krhek. Smo dezorientirani in popolnoma brez notranjega ravnovesja.

Kaj pa je ljubezen? Naravni fenomen, ki se nam zgodi?

Ljubezen je v svoji najbolj osnovni razsežnosti brezinteresna skrb za obstoj tega, kar je ljubljeno, in za to, kar je za ljubljeno dobro. Ljubeči želi, da bi to, kar ljubi, uspevalo in ne bi bilo poškodovano; in tega si ne želi zgolj zato, ker bi si prizadeval za kateri drugi cilj. Ljubezen pa je seveda pogosto nestanovitna. Kakor vsako naravno stanje je občutljiva na okoliščine. Vedno si lahko zamislimo alternative; nekatere med njimi so tudi privlačne. V splošnem si lahko predstavljamo, da ljubimo druge stvari od tistih, ki jih ljubimo, in se sprašujemo, ali to ne bi bilo v določenem pogledu bolje. Vendar iz možnosti, da utegnejo obstajati boljše alternative, ne izhaja, da je naše ravnanje neodgovorno samovoljno, kadar z vsem srcem sprejmemo in se zavzemamo za končne smotre, ki nam jih naša ljubezen dejansko nalaga.

Nekoč je nekdo rekel, da noben užitek ni vreden tolikšne bolečine kot prav ljubezen … Bi držalo?

Seveda, biti zaljubljen nam vedno obeta nekaj novega in zanimivega. V nasprotju s tistim, ki ni zaljubljen – ta je obsojen na dolgčas.

Dolgčas?

Dolgčas je resna stvar. Pomeni popolno odsotnost ljubezni oziroma nečesa, za kar nam je mar. Izogibanje dolgčasu velja za eno osrednjih človekovih potreb. Naše zavračanje dolgčasa ima veliko večji pomen kot pa občasne neprijetne situacije, na katere naletimo.

Kaj pa resnica – kako biti resnico­ljuben?

Hm, težko; reciva, da se je treba popolnoma znebiti sebičnosti. Šele tako lahko prepoznamo stvari takšne, kot so, ne pa takšne, kot bi si mi želeli, da bi bile in bi s tem zadovoljevale naša čustvovanja.

Včasih bežimo od resnice, ker utegne biti boleča …

Drži, zato je tudi tako težko vzdrževati resnično iskren odnos do resnice.

Odraščali ste v Brooklynu in Baltimoru. Ko ste dopolnili 36 let, vam je mama povedala, da ste bili posvojeni. Menda niste želeli vedeti resnice, kdo so vaši biološki starši.

Kaj če bi bila to človeka, s katerima ne bi želel biti povezan? Morda pa jima ne bi bil povšeči? In če bi mi rekla, da sta po vseh teh letih pozabila name? Zakaj bi se šel takšne sorte hazard? Moja mama, krušna mama, mi je povedala, da mi je pri šestih letih skušala povedati, da sem posvojen. Ampak da sem si z rokami pokril ušesa in nisem nič hotel slišati o tem. Potem je to ponovila pri sedmih letih in spet nisem hotel slišati. Počakala je naslednjih 29 let in mi končno povedala …

Kako živite od takrat, ko veste resnico?

Oh, dolgo je že tega. Zdi se mi, da je to zame precej abstraktna reč, ki nima veliko opraviti z mojim življenjem.

Intervjuvance, še posebno filozofe, pogosto sprašujemo, kako naj človek danes živi, da bo prav. Vi ste veliko pisali o tem …

(smeh) Nisem lekarna, a moj nasvet, če hočete, je slednji. Vsi vemo, da posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje – ker ne bo! –, vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu.

Že, a kaj, ko se ljudje jemljemo preveč resno …

Drži, tudi zato se nam pogosto zdi, da je naše življenje kot srednješolska menza, kjer so porcije majhne in hrana ni najbolj okusna.

Oglaševanje in stiki z javnostjo ter s tem tesno povezana politika so polni primerov popolnega sranja, zato so lahko primer ene najbolj neizpodbitnih in klasičnih paradigem tega pojma. Pri tem naletimo na izredno prefinjene mojstre, ki se z naprednimi in zahtevnimi tehnikami tržnih ter javnomnenjskih raziskav, psihološkega testiranja in podobnih trikov neutrudno posvečajo temu, da vsako besedo in podobo proizvedejo na ravno pravi način.

»Sranje nastane v situaciji, ki od nas zahteva, da govorimo o nečem, o čemer ne vemo nič. Nastanek sranja je spodbujen vselej, ko so naše dolžnosti in priložnosti, da spregovorimo o neki temi, veliko večje od našega znanja o dejstvih, pomembnih za to temo. To se pogosteje zgodi v javnem življenju; ljudje so namreč prisiljeni – recimo v parlamentu – govoriti o zadevah, o katerih so le manj poučeni.«

Patricija Maličev
2010

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave