Uf, tega je že dolgo. Nisem vedel, kaj naj bi v življenju počel. Zdelo se mi je, da filozofija od mene ne bo zahtevala prevelikih žrtev.

Kakršnihkoli. Nisem hotel biti eden tistih, ki bi na začetku starosti ob pogledu na preteklo življenje tarnali, da jim je delo preprečevalo, da bi uživali oziroma počeli še kaj drugega.

V času, ko sem poučeval na univerzi Yale, je bila ta središče postmodernistične literarne teorije z Derridajem in Paulom de Manom na čelu. Takrat, leta 1968, sem napisal esej O sranju in moj kolega, profesor fizike, je rekel, da sem storil precej primerno reč – napisal ta esej prav tam, na Yalu, v svetovni prestolnici sranja.

Tega nisem rekel jaz. (smeh) Izjava je stara več kot trideset let. Ne vem, kako je na Yalu danes. Prav mogoče pa je, da je bilo tam v sedemdesetih izrečenega veliko sranja, predvsem postmodernističnega. Krivec za to pa je bila navzočnost Jacquesa Derridaja.

Upam. Namen znanstvenikov ni – v nasprotju s politiki, na primer –, da bi manipulirali s čustvi in mnenjem ljudi. Kljub svojim napakam sta med osnovnimi vodili znanosti zavezanost resnici in premišljevanju.

Težko bi izrekel oceno o tem. Glede na to, da danes obstaja veliko več načinov komuniciranja, bi utegnilo držati, da je med nami več sralcev, ki svoje sranje posredujejo na vsemogoče načine.

Oh, nekaj že. Med nami so tudi takšni, ki se pretvarjajo, da so njihova premišljevanja izjemna in do kakšnih idej da so prišli. Da pa bi prikrili resnico, jih zavijejo v nerazumevajoč jezik – in vse skupaj zveni zelo pametno. V resnici pa je votlo.

Ne verjamem. Javne osebnosti so navadno manj zainteresirane za resničnost svojih besed, zato pa toliko bolj za manipuliranje z našimi čustvi. To je sicer glavna značilnost sralca. Pojasni tudi, zakaj so politiki tako nadarjeni za proizvajanje sranja. Toda skoraj vsak med nami natrosi določeno kvoto sranja – še posebej v situacijah, ko se zdi resnicoljubna pripoved manj pomembna od vsiljevanja, kakšna mnenja naj ljudje imajo, kako naj čustvujejo ali verujejo.

Niti ne. Zdelo se mi je, da če velja, da je resnica eden od temeljev naše civilizacije, jo vse manj spoštujemo, tako v govoru kot pisanju. Ugotovil sem, da je največji krivec za to prav sranje. Obilica sranja, ki ga proizvajamo.

Preprosto rečeno, je preslepitev. V nasprotju z golim laganjem gre pri sranju bolj za prevaro kot laž. Lažnivec je nekdo, ki namenoma širi neresnice. Tudi preslepitev je navadno prikrivanje nečesa lažnega. In tu je precej blizu sranju. Bistvo sranja je namreč, da ni napačno, temveč da je ponarejeno. Da bi lahko ustvaril laž, mora lažnivec vedeti, kaj je resnica. Tisti pa, ki se nameri, da se bo izmazal s sranjem, ima veliko več svobode. Pripravljen si je izmisliti čisto vse. Vsekakor pa sranje bolj definira njegov proces kot pa cilj oziroma rezultat, ki ob tem nastane.

Tako sralec kot lažnivec lažno predstavljata sebe, ko si prizadevata sporočiti resnico. Uspeh enega in drugega je odvisen od tega, ali jima glede tega uspe zavesti nas. Dejstvo, ki ga lažnivec o sebi skriva, je, da nas poskuša zvabiti stran od pravilnega razumevanja resničnosti. Po drugi strani pa je dejstvo o sebi, ki ga skriva sralec, to, da resničnostne vrednosti njegovih izjav zanj niso pomembne – vseeno mu je, ali govori resnico ali ne. Zato je lahko v splošnem bolj škodljiv …

Sranje nastane v situaciji, ki od nas zahteva, da govorimo o nečem, o čemer ne vemo nič. Nastanek sranja je spodbujen vselej, ko so naše dolžnosti in priložnosti, da spregovorimo o neki temi, veliko večje od našega znanja o dejstvih, pomembnih za to temo. To se pogosteje zgodi v javnem življenju; ljudje so namreč prisiljeni – recimo v parlamentu – govoriti o zadevah, o katerih so le manj poučeni.

Saj v tem je težava. Pomanjkanje ključne povezave med človekovim mnenjem in njegovim razumevanjem resničnosti bo toliko bolj resna težava za nekoga, ki verjame, da je njegova odgovornost kot vestnega moralnega predstavnika prav ta, da ocenjuje dogodke in razmere v vseh delih sveta.

Oh, tudi.

Vse od rojstva smo od nečesa ali nekoga odvisni. Občutek odvisnosti je eden intenzivnejših, ki jih poznamo. Zato postanemo takrat, ko ugotovimo, da se ne moremo na nikogar zanesti, zmedeni, osamljeni. Osamljenost pa je, kot vsi vemo, zelo boleče stanje; ni jih malo, ki ob tem izgubijo občutek za resničnost.

Ta je odvisen od tega, kako se drugi odzovejo na nas. Če do tega ne pride, postane naš občutek za resničnost zelo krhek. Smo dezorientirani in popolnoma brez notranjega ravnovesja.

Ljubezen je v svoji najbolj osnovni razsežnosti brezinteresna skrb za obstoj tega, kar je ljubljeno, in za to, kar je za ljubljeno dobro. Ljubeči želi, da bi to, kar ljubi, uspevalo in ne bi bilo poškodovano; in tega si ne želi zgolj zato, ker bi si prizadeval za kateri drugi cilj. Ljubezen pa je seveda pogosto nestanovitna. Kakor vsako naravno stanje je občutljiva na okoliščine. Vedno si lahko zamislimo alternative; nekatere med njimi so tudi privlačne. V splošnem si lahko predstavljamo, da ljubimo druge stvari od tistih, ki jih ljubimo, in se sprašujemo, ali to ne bi bilo v določenem pogledu bolje. Vendar iz možnosti, da utegnejo obstajati boljše alternative, ne izhaja, da je naše ravnanje neodgovorno samovoljno, kadar z vsem srcem sprejmemo in se zavzemamo za končne smotre, ki nam jih naša ljubezen dejansko nalaga.

Seveda, biti zaljubljen nam vedno obeta nekaj novega in zanimivega. V nasprotju s tistim, ki ni zaljubljen – ta je obsojen na dolgčas.

Dolgčas je resna stvar. Pomeni popolno odsotnost ljubezni oziroma nečesa, za kar nam je mar. Izogibanje dolgčasu velja za eno osrednjih človekovih potreb. Naše zavračanje dolgčasa ima veliko večji pomen kot pa občasne neprijetne situacije, na katere naletimo.

Hm, težko; reciva, da se je treba popolnoma znebiti sebičnosti. Šele tako lahko prepoznamo stvari takšne, kot so, ne pa takšne, kot bi si mi želeli, da bi bile in bi s tem zadovoljevale naša čustvovanja.

Drži, zato je tudi tako težko vzdrževati resnično iskren odnos do resnice.

Kaj če bi bila to človeka, s katerima ne bi želel biti povezan? Morda pa jima ne bi bil povšeči? In če bi mi rekla, da sta po vseh teh letih pozabila name? Zakaj bi se šel takšne sorte hazard? Moja mama, krušna mama, mi je povedala, da mi je pri šestih letih skušala povedati, da sem posvojen. Ampak da sem si z rokami pokril ušesa in nisem nič hotel slišati o tem. Potem je to ponovila pri sedmih letih in spet nisem hotel slišati. Počakala je naslednjih 29 let in mi končno povedala …

Oh, dolgo je že tega. Zdi se mi, da je to zame precej abstraktna reč, ki nima veliko opraviti z mojim življenjem.

(smeh) Nisem lekarna, a moj nasvet, če hočete, je slednji. Vsi vemo, da posameznik, pa naj se še tako trudi in neumorno poskuša v življenju premagati negotovost, nikoli ni do popolnosti zadovoljen, posledice dogodkov ga čustveno kar naprej premetavajo sem ter tja. Nakar končno pride do spoznanja, da nikoli ne bo bolje, da bo vedno dvomil o sebi in da nikdar ne bo zadovoljen s tem, kar je. Zato pravim, raje kot da se slepo zanašamo na to, da bo bolje – ker ne bo! –, vključimo smisel za humor. Humor nas ne bo pustil na cedilu.

Drži, tudi zato se nam pogosto zdi, da je naše življenje kot srednješolska menza, kjer so porcije majhne in hrana ni najbolj okusna.