Vizualna umetnika

Gilbert & George

Drek postavlja vprašanja, jabolka ne

Že davno sta se bila odločila, da bosta do ljudi (pretirano) vljudna. »Dostopna, nikakor ne vzvišena,« pove George v visoki angleščini. Doma je iz Devona, Gilbert iz Dolomitov. Še preden spregovorita, me prešine, da če bi živela pred sto leti, bi ju Wilhelm Busch lahko uporabil kot modela za svoja pobalina, Maxa in Moritza. Vseh mogočih primerjav s stripovskimi in tv-junaki sta vajena; zato nista presenečena, ko ju sredi intervjuja zvlečem k Danteju, naravnost v šesti krog njegovega Pekla.

Kdo sta italijanski oseminšestdesetletnik in njegov leto starejši angleški, že štirideset let življenjski in profesionalni sopotnik? Tega iz pogovora ni bilo mogoče razbrati. Gilbert & George, oblečena v volneni obleki, v kravatah z motivom hobotnice, sta slabo uro nasproti sedela skorajda negibno, ne da bi se enkrat samkrat pogledala. Medtem ko sta govorila, sta često – naj mi oprostita, zvenelo je prisiljeno – drug drugemu končevala stavke. Misli? Bog ve. Morda je to bil samo dobro naštudiran, od silnega ponavljanja že popolnoma zlajnan pogovorni šov. Toda nikakor jima ne kaže odreči džentelmenstva. Ne nazadnje sta ena redkih britanskih umetnikov, ki sta na življenje in smrt zaprisežena kraljici. »Ona ima vsaj stil …«

Njun ciklus z naslovom Jack Freak Pictures je posvečen seveda motivu britanske zastave (Union Jack Flag). Na večini del se, tako kot že štiri desetletja, pojavljata tudi sama. Zaslovela sta s takrat še performansom, čeprav to težko priznata – z naslovom The Living Sculpture, nato še z The Singing Sculpture, tem pa so sledili ciklusi, med njimi bolj odmevni Dirty Word Pictures in Naked Shit Pictures, za katere sta uporabila lastne ekskremente. Spomnim ju, kako sta ob slednji razstavi novinarjem dajala izjave, češ da je v blatu zahodnjaka, ki ga izloči v enem dnevu, toliko proteinov, kolikor se jih v enem letu nabere v izločkih afriškega človeka … Nič ne pokomentirata. Ampak tudi sram ju ni. Tako. Ne hodita v muzeje, »ker so onesnaženi«, prav tako ne v kinematografe, na koncerte in gledališče, češ da »ju uspavajo«, niti na podeželje ne več, ker so za njima vzklikali, naj »odjebeta«. Njun dom je London, natančneje East End, kjer že dolgo živita.

Če je verjeti podatkom v katalogih, sta britanska umetnika, ki sta doslej največ razstavljala v tujini. In imela doslej najobsežnejšo retrospektivo v Tate Modern. Živita ekscentrično. Enkrat na dvanajst mesecev gresta v trgovino po živila (»kuhinje nimava, je ne potrebujeva, ker bi naju dekoncentrirala«), vsak njun dan je do minute sprogramiran, večinoma s ponavljajočimi se vsebinami, na dopust ne hodita, vse redkeje tudi na zabave (»napijeva se lahko doma«) in tudi ljudje so se jima počasi že uprli. »Socializacija je tako stresna,« reče George. In pristavi aristokratski: »Kajne?« Sta srečna, mi nekje vmes bedasto uide. »Sreča je definicija nesreče. Nisva. Nevrotika sva. Samo poglejte naju, draga … Ampak tudi tako je v redu.«

Ura je nekaj čez deset, zgodnja ura za pogovor – kaj navadno počneta ob tem času?

Gilbert: V Londonu vstaneva ob šestih, ob sedmih greva v bližnji lokal na zajtrk, na sirovo štručko s čajem in sadež, prebereva časopise, se vrneva domov in začneva delati.

George: Do enajstih. Potem kosiva.

Gilbert: Skromno kosilo. Potem pa delava do petih, šestih popoldne.

Vidim, da sta v formi.

(Najprej nezaupljivi pogledi, potem sproščen nasmeh zadovoljstva.)

Gilbert: Oh, ne, ne. Čim prej morava domov, na dieto, kajti tukaj jeva obilne večerje, nažirava se … Navadno pojeva po pol porcije.

George: Otroške velike porcije.

In potem?

Gilbert: In potem jeva šele okoli šestih, sedmih zvečer, ko se odpraviva na dolg sprehod, temu pa v najini restavraciji, kamor že dolgo zahajava, sledi večerja.

George: Tja se sprehodiva ločeno, ker hodim hitreje kot Gilbert.

Gilbert: Imam platfus, zato ne morem hoditi hitreje. V pol ure pojeva in se s taksijem vrneva domov. Kajti ob pol devetih je v East Endu preveč nevarno, da bi se sprehajala peš … Tako poteka najin dan. Ko pa imava goste, je drugače. Odpeljeva jih v francosko restavracijo, nikoli tja, kjer večerjava midva.

George: Ker bi se gosti tja utegnili vrniti. In nisem prepričan, da bi nama to bilo povšeči (smeh).

Nekoč sta rekla, da sta umetnika modernega časa, da nočeta skrivati svojih slabosti, ničesar, skratka, kar naj bi pripadalo človeškemu. Kaj sploh ostane, če človek ničesar ne skriva?

Gilbert: Te izjave se ne spomnim.

George: Mislim, da je pravilna.

Gilbert: Ja?

George: Zagotovo. Ne verjameva, da se je človek do dandanes dovolj razvil. Razlika med človekom iz devetnajstega in tistim iz dvajsetega stoletja je ogromna. Rada bi, da bi človeštvo bolj napredovalo, postalo kompleksnejše …

Gilbert: Ne bi rekel, da pokaževa vse. Razmišljava sodobno, kako bolje preživeti. Ne nazadnje gre pri človeku za eno samo stvar – preživetje.

In kako naj bi kvalitetneje živeli, preživeli?

Gilbert: Tako da bi drug drugega začeli poslušati, poskušali razumeti … Predvsem bi morali biti drug do drugega tolerantnejši, kajti treba je živeti v skupnosti. Tukaj smo sami. Ne verjameva v Boga, torej nama je jasno, da sva sama.

George: Veliko moramo še izboljšati.

Gilbert: Še posebej, ko gre za dogme, ki so jih postavile religije; potrebovali bomo dvesto, tristo let, da se bomo znebili njihovih posledic. Da bomo lahko dosegli stopnjo razvitosti duha, ki smo ji bili priča v času razsvetljenstva. Morali se bomo začeti zavedati, da nismo del religije, temveč del življenja.

George: Kriminalci Cerkve pa še vedno vztrajajo, da se je treba vrniti v »dobre stare čase« …

Gilbert: Vsem veram primanjkuje strpnosti, tudi muslimanom in hindujcem, vsem gre samo za spolnost. Tudi moderne države, Poljska ali na primer Rusija, vsepovsod je spolnost nekaj grozečega …

Sta si kdaj zaželela srečanja z nekdanjim kardinalom, sedanjim papežem Ratzingerjem?

Gilbert: Ste nori? Ne srečujeva se s kriminalci.

Saj pravita, da bi rada izboljšala svet, torej bi pogovor z njim verjetno dobro del njemu in njegovim prihodnjim odločitvam, vama pa tudi.

George: Če ga pripeljejo pred haaško sodišče, ga bova morda obiskala v tamkajšnjem zaporu. Toda menim, da tudi to ne bi bila prava rešitev zanj in tudi ne za njegovo dušo.

Gilbert: Saj ne gre toliko zanj, temveč za dogmatične ideje, ki jih zagovarja Rimskokatoliška cerkev. Vse njene zamisli so utemeljene na peklu, nebesih in vicah, križanju, vstajenju, odrešenju. Sodoben človek jim ne bi smel nasedati! Smrtni greh. Pha!

George: Misliva, da ima precej odgovornosti za to tudi umetnost. Nacionalne galerije po vsem svetu imajo sakralne in profane zbirke v istih prostorih. Groza! V enem od ameriških muzejev, na primer, so umetniška dela, ki prikazujejo šport, če se ne motim, gre za lov, umaknili v posebne ogledne prostore. Zato menim, da bi morali krščansko hraniti v posebnih krilih stavb muzejev oziroma, še bolje, morali bi jo odstraniti iz nacionalnih muzejev in galerij.

Gilbert: Poglejte samo umetnost iz časa rimskega imperija. Koliko bogov in božanstev! Toda rimska klasična umetnost je shranjena v arheoloških muzejih. Pripada preteklosti, zgodovini. Zato ne more biti del našega vsakdana.

George: Toliko laži je vsepovsod. Vsaka nacionalna galerija vsebuje vsaj eno delo, ki predstavlja Kristusovo križanje. Pa se vprašajmo, kateri od teh umetnikov je bil prisoten na križanju?! No? Same izmišljotine!

Oprostita, zvenita kot kakšna epikurejska, heretična lika iz šestega kroga Dantejeve Božanske komedije …

Gilbert: Zagotovo. Toda saj imamo oziroma smo v zgodovini človeštva imeli znanstvenike, ki so postavili hipoteze, če ne že vsaj v grobem dokazali, kdo smo in od kod prihajamo. Zdaj vemo. Vemo, da svet ni star dva tisoč let.

George: Vsako jutro, ko se zbudiva, nama je jasno tudi, da se Zemlja vrti okoli lastne osi in da bo vsako uro toliko in toliko nožev zabodenih v človeška telesa.

Gilbert: Seks in preživetje. Za to gre. In nič drugega, draga moja. No, tu je še umetnost, ki naj bi nam pomagala, da bi se osvobodili … Sicer pa gre samo za to, da si vsak poišče mehanizem, ki mu bo omogočil preživetje. Poglejte samo, kako težko je preživeti.

Povejta mi kaj o tem.

(smeh) No …

Gilbert: Zanimivo, zadnjih dvajset, trideset let je svet umetnosti, še posebej v Evropi, no, v Veliki Britaniji, postal ljudem zelo pomemben.

Kako to mislita?

Gilbert: Hočejo se osvoboditi. Ne bi rekel, da umetnost spreminja svet. Nikar si ne pripisujmo te moči. Ampak po malem lahko spreminjamo posameznike. Časopisi so polni umetnosti. To je dobro, tega doslej ni bilo.

George: Če si v sedemdesetih letih na londonskih ulicah vprašal mimoidočega, naj imenuje vsaj enega živečega umetnika, so rekli Leonardo da Vinci. Znali so našteti imena športnikov, pevcev in morilcev. Danes ni več tako. Hvala bogu.

Ciklus Jack Freak Pictures se ukvarja s temami nacionalizma, vere, upanja, denarja … Ne vedno prijetnimi temami, skratka.

Gilbert: Pa tudi s tem, kako se staramo. Kako postajamo grdi (smeh).

George: Govorijo o plemenstvu.

Kaj pa ljubezen in humor?

Gilbert: Obtožili so naju, da forsirava humor. Ironijo.

Hm, s tem bi se človek skoraj strinjal.

George: V atelje se nikdar ne odpraviva z mislijo na šalo.

Gilbert: Starava se. Zanimivo, ko si je razstavo ogledal britanski veleposlanik na Hrvaškem, je pristopil k nama in rekel, da je izredno duhovita.

George: No, to je lahko izrekel tudi v samoobrambi.

Gilbert: Seveda. Patriotska drža. Na najino delo ni enotnega odziva. Nekateri se režijo, mnogi ne. Tudi ko sva ustvarjala Naked Shit Pictures, so mimo najinih slik drseli krohotaje. To pomeni, da niso razumeli. Če pa so, niso zmogli prenesti njih bremena.

Česar ni težko razumeti; buljiti v delo, ki je nastalo iz vajinih ekskrementov, in ga obenem še na silo vohati …

Gilbert: Ne razumete …

Kakšna je po vajinem mnenju moralna vrednost sranja?

Gilbert: Lahko živimo brez njega?

Fiziologija pravi, da ne.

Gilbert: No, vidite. Toliko je vredno. Ljudje smo stroj žrtja. Žremo in serjemo.

George: In ne pozabimo, da živimo v objemu krščanskega nauka, ki pravi, da smo narejeni po Njegovi podobi. Torej je tudi On drek.

Spravljata me v zadrego. To, kar govorita, bo marsikoga razžalostilo in užalilo.

Gilbert: No, tako je. Kdor se hoče osvoboditi, naj se. Za druge pa, bog pomagaj. Če bi vas od malega vzgojili, da morate jesti sami v temni sobi, bi kot odrasli težko obedovali v svetlobi. Ostati v temi bi bilo nekaj najbolj naravnega. Gre za konvencijo.

Kaj je torej sranje za vaju?

George: Osrednji stroj življenja. Ne moremo živeti brez njega.

Gilbert: Najpomembneje se mi zdi, da sranje sprejmemo kot del vsega, kar smo. In da se odpremo drug drugemu, da se nehamo skrivati. Vedno nekaj skrivamo drug pred drugim …

George: Starši spodbujajo otroke, naj opazujejo naravo, debla dreves, čudovite oblike skalovij … Lepoto vsebuje tudi sranje/drek. Če drek pogledate pobliže, se osredotočite na njegove podrobnosti, boste opazili, da je njegova površina podobna tisti na Luni. Drek ima estetiko.

Temu ne oporekam.

Gilbert: Drek je samo prebavljena oziroma neprebavljena hrana.

George: Na tiskovni konferenci pred otvoritvijo razstave Naked Shit Pictures so nas novinarji drug za drugim spraševali: Zakaj drek? Nisva vedela, kaj naj jim odgovoriva. Po tistem, ko nama je že sedemdeseti novinar postavil to vprašanje, sva doumela, da če bi na slikah namesto dreka bila jabolka, se nihče ne bi spraševal: Zakaj jabolka? Zato, ker je jabolko ustvaril Bog. Drek postavlja vprašanja, jabolka pa ne.

Gilbert: Poglejte samo, kolikokrat na dan je v govoru uporabljena beseda drek/sranje.

George: Tudi to je njegova moralna vrednost.

Gilbert: Sranje, sranje, sranje … Z njim opisujemo nekaj grdega oziroma slabega.

George: Ali pa nekaj, kar nas vznemirja: O shit, poglej tisto reč tam. Ali pa: holy shit. Ta mi je všeč (smeh).

Je človek, ki se tako ali drugače pri svojem delu ukvarja s sranjem/drekom, svobodnejši od drugih?

Gilbert: Morda.

Trdnejšega značaja?

George: Sranje osvobaja um. Omogoči ti, da nimaš usranih predsodkov.

Gilbert: Tako je z vsemi nami. Mislimo, da bi morali imeti manj predsodkov, pa jih imamo vedno več.

Vidva torej ne vesta, kaj so predsodki?

Gilbert: No, kakor kje, kakor s kom. Muslimani so bolj dogmatski od kristjanov.

George: Muslimani in kristjani bi se morali povezati, ne pa prepirati in sovražiti. Toliko skupnih točk imajo. Združiti bi morali moči.

Ustvarjata slike, katerih vsebina obstaja v resničnosti?

George: Ne. V resnici so bolj površinske, kot bi si kdo mislil.

Prav gotovo.

Gilbert: V najinih možganih obstajajo v delih.

George: Tako kot v življenju ljudi.

Gilbert: Najine slike so površinske, niso pa površne. Na njih poudarjava detajle, ki zanimajo naju, ne tiste, ki zanimajo vas ali druge.

Kaj vama pomeni simbol zastave?

Gilbert: Ne veliko. Lahko se zavijeva vanjo ali pa jo popljuvava. Ampak tu! Tu, na Hrvaškem … Česa takšnega pa še nisem doživel. Za neko fotografiranje so naju hoteli pokriti z njihovo šahovnico in da si nadeneva njihove čepice.

Pa sta jih?

George: Ne, seveda ne. Plemenskost je veliko bolj problematična, kot si drznemo priznati. Tako globoko je zakoreninjena v nas. Sir, pivo, jagnjetina …

Gilbert: »Mi imamo najboljši sir na svetu«, »Mi pa najlepše plaže«, in tretji, »Mi pa jagnjetino« … »Japonski sončni zahod je lepši kot kalifornijski« …

George: Spomnim se, ko sva imela razstavo v neki galeriji ob jezeru, ki meji na Avstrijo in Švico. Sedeli smo ob njem in se nekaj neobvezujoče pogovarjali, ko je kustos izjavil: vesta, na tej strani jezera je boljša voda kot na oni … Intelektualec?!

Gilbert: Ampak pri tem imajo osrednjo besedo naše matere in to, kako dobro so naju vzgojile …

So vaju?

Gilbert: Georgeeva mama je še živa, moja ne.

George: Stara bo devetdeset let.

Kako vas je vzgojila?

George: Odraščal sem v manjšem trgovskem mestu. Mati je želela, da bi z bratom postala kaj več kot drugi otroci. V nekaterih pogledih ji je to tudi uspelo.

Gilbert: George se je moral tudi oblačiti drugače kot drugi otroci.

George: Nisem se smel igrati z njimi.

Gilbert: Bela nogavička.

George: Nositi sem moral bele dokolenke. Noben drug fant jih ne bi oblekel.

Kaj pa vi, Gilbert?

Gilbert: Tudi jaz sem nosil bele nogavičke.

George: Bilo je kmalu po drugi svetovni vojni. Vsi mi smo hoteli spremeniti svet, biti drugačni … Zanimala me je samo umetnost. Nič posebnega, ampak zdela se mi je privlačna. Po naključju sem odkril Van Gogha. Bral sem njegova pisma, pisma tega reveža. Nakar mi je postalo jasno, da lahko postaneš umetnik ne glede na svoj izvor in stan.

Gilbert: Že od malega sem sanjal, da bom artist. Mati je to sprejela in spoštovala. Oče ne. Ob nedeljah sem pri maši občudoval vse tiste naslikane device Marije … In Michelangela. Vedel sem samo zanj. Želel sem si postati kipar. Mama je to razumela in me poslala na umetniško šolo v Wolkenstein. Oče ne. Naj povem, da je bila Georgeeva mati ena prvih, ki je v Angliji dosegla ločitev. Sama je vzgojila dva fanta. Izjemno napredna ženska. Dosegla je tudi, da je George pri osmih letih dobil leče očal iz sklada zdravstvenega zavarovanja.

George: Trdo je garala nekaj mesecev, da mi je lahko kupila zlate okvirje zanje. Čuval sem jih kot punčico svojega očesa. Obdobje kmalu po vojni je bilo za umetnike zelo plodno in plodovito. Na novo smo hoteli sestaviti svet.

Zdaj bosta rekla, da ste otroci vojne bolj ustvarjalni kot otroci cvetja?

Gilbert: Žal je tako (smeh). Obtičali so …

Se imata še vedno rada?

George: Kakopak.

Mine dan, ki ga ne preživita skupaj?

Gilbert: Ne. Ob večerih se za pol ure hoda na večerjo ločiva. Takrat zaostajam za Georgeem. Hodi hitreje, ker hoče biti vitkejši od mene (smeh).

Je v umetnosti pomembnejša estetika, ki jo ustvari človeška roka, ali vizija?

Enoglasno: Vizija.

Gilbert: Najraje bi si odrezala roke. Nikoli nisva marala »umetniške roke«. V sedemdesetih so nama bile pomembne samo barve. Zdaj ne več … Ampak kaj, ko imajo zbiralci še vedno najraje olja.

Nedolgo tega sem se vrnila z rimske razstave Caravaggia, zdaj pa sem tu, pred vajinimi »platni« …

Gilbert: Caravaggio je bil kot midva.

Posrečena šala.

Gilbert: Hočem reči, bil je nor tako kot midva. Nor na ideje. Ko gledam vse te renesančne slike – saj ne, da to počnem pogosto –, se mi zdi, kot da gledam barvne fotografije. Saj to so tudi počeli. Realizem.

Nič več tvida?

Gilbert: Najini obleki sta iz superfine volne.

Triintrideset stopinj je zunaj. Vama ni vroče?

George: Ne preveč.

Nekje sem prebrala, da je treba za vajino posamezno delo odšteti tudi po milijon funtov …

Gilbert: Prvič slišim kaj takega. Najina novejša dela so ocenjena med 50.000 in 200.000 funti. Vsa, ki so na trgu oziroma v lasti avkcijskih hiš, so dejansko vredna toliko. Ampak to nima nič opraviti z nama.

George: Umetniki nikdar umetno ne zvišujemo vrednosti naših slik.

Gilbert: Sva najcenejša umetnika svoje generacije.

Kaj pomeni poceni za vaju?

Gilbert: No, svojih slik ne moreva kar podariti.

Zakaj ne?

Gilbert: Ker bi izgubile vrednost.

George: Katera poceni slika visi na steni Britanske narodne galerije?

Gilbert: Bi zaupali umetnosti, ki nima nikakršne vrednosti? Ni enostavno kupovati in prodajati umetnosti. Leta 1971 sva ustvarila serijo del z naslovom General Jungle, 23 velikih risb, vse smo odpeljali v New York in neka avša, ki je ne bova imenovala, je proti najinim pravilom en kos prodala. Odštela nama je pet tisoč funtov, sama pa seveda zaslužila najmanj petkrat več. Zadnjih petindvajset let risbe iz tega ciklusa prodajajo po nekaj tisoč funtov na kos. Če ga tista avša ne bi »razdelala« in prodajala po kosih, bi bila ta skulptura, kajti za naju je to skulptura, vredna nekaj milijonov funtov. Neumnost. Ampak hotela je na hitro zaslužiti.

George: Prepričan sem, da na Hrvaškem nikdar ne bova prodala ene same slike.

Zakaj?

George: Če je v štiridesetih letih nisva, je tudi zdaj ne bova.

Toda saj pravita, da se vajino delo najbolje prodaja v katoliških, konservativnih državah …

George: Tudi v Veliki Britaniji težko kaj prodava. Največ Iračanom in Špancem, ki živijo v Londonu.

Gilbert: Ustvarjava umetnost, ob kateri se ljudje počutijo odtujeno. Zato nama je jasno, da naju osemdeset odstotkov zbiralcev ne bo niti povohalo. Ha, ha, v New Yorku še vedno povprašujejo samo po abstraktni umetnosti. Abstraktna umetnost ljudi ne nervira. Ob pogledu nanjo ostanejo ljudje neprizadeti, počutijo se varne.

George: Najinih del nočejo niti bogataši … Ne želijo si niti tega, da bi najina dela s sten vznemirjala njihovo služinčad. Na svojih zidovih hočejo barve. Drage barve.

Kaj hočeta povedati svetu?

George: Da je treba živeti svobodno.

Gilbert: Ampak letos nisva ustvarila še ničesar.

George: Saj še bova … Hotel sem reči, da vse od začetka najine poti poskušava pri svojem delu uporabljati jezik, ki naj bi ga razumel čim širši krog ljudi. Nočeva biti namerno obskurna – to počne večina umetnikov. Ne delava umetnosti zaradi umetnosti. Prav tako nisva revolucionarja. Rada imava tradicijo. Obenem podpirava razvoj, ko gre za znanost in umetnost.

Večkrat sta poudarila, da z vajinimi kolaži pišeta ljubezenska pisma gledalcem.

Gilbert: Drži. To je najina umetnost. Ne zanima naju, kdo je za oziroma proti temu, kar sva ustvarila. Želiva si le ljudi povabiti k razmišljanju.

George: Ljubezen … Prej ste omenili, da je pri najinem delu ne vidite. Umetnost filtrira vse ravni naših življenj. Kako razmišljamo drug o drugem, kako se oblačimo, kako potujemo, kako sovražimo in kako ljubimo …

Ko gre za umetnost in življenje, pogosto citirata Oscarja Wilda, iščeta vzporednice z njegovim življenjem. Kateri je Bosie?

George: Ha, ha, ha. Temu praviva heteroseksualno vprašanje.

Gilbert: Nisem direktor banke in Gilbert ni moja mala žena. Niti ne obratno.

George: Sva dve osebi, en umetnik.

Gilbert: O nečem sva se prepričala: ne bi mogla ustvarjati ločeno.

George: Bilo bi preveč strašljivo.

Gilbert: Iznašla sva sistem, ki deluje med nama. Drug drugemu ne postavljava vprašanj.

George: Kar je precej mistično, kajne?

Mistika, polna konsenzov.

Gilbert: Imava skupne sanje, ni pomembno, kako jih uresničujeva. Naučila sva se, da je fleksibilnost ključni faktor.

George: Če bi si začela zastavljati preveč vprašanj, bi najina zveza razpadla. Analize škodujejo. Že tako smo primorani živeti v preveč kompleksnem svetu.

Kaj je World According to G&G [dokumentarec, ki so ga v osemdesetih posneli o njiju], kakšen je svet po vajinih merilih?

Ko so naju leta 1980 vprašali, ali lahko posnamejo dokumentarec o nama, sva privolila, a pod pogojem, da lahko poveva vse o vsem, brez dlake na jeziku. Kajti umetnost je vse. Drevesa, nebo, hrana, smrt, spolni organi, vojska … Ničesar nisva hotela izločiti. V najini umetnosti je vse, kar najdete v življenju.

Gilbert: V najin atelje sva povabila ljudi z ulice in ti so nama lahko postavljali vprašanja …

Kakšna?

Gilbert: Kaj naju dela srečne, nesrečne …

George: Prepričan sem, da bi tudi danes odgovarjala enako.

Gilbert: Zanimivo, kako prijetni so navadni ljudje. Med spraševalci je bil samo en intelektualec. Izjemno dolgočasen, seveda.

George: Preprosti fantje so bili prijetnejši.

Verjetno tudi zalejših pogledov kot oni, študirani?

George: (smeh) Res je. Bolj iskreni.

Kako veste, kdo je iskren?

George: Vsa umetnost ima ves čas opravka z resnico. To je njena naloga.

Gilbert: Hočeva resnico, tako kot vsi umetniki.

George, še vedno volite torijce?

George: Seveda. In še vedno sem goreč privrženec Margaret Thatcher. Ta ženska je naredila ogromno za umetnost. Ni nama za enakopravnost, enakost, če hočete, s preostalimi. To so levičarske ideje, ki uničujejo kreativnost. Hočeva biti drugačna. Sva proti kolektivizmu, podpirava individualnost. Če pa me vprašate, kdo je moj zgled, bom rekel: princ Charles. Poosebljena uglajenost in džentelmenstvo.

Bi lahko rekli, da sta libertarna konservativca?

Gilbert: Lahko bi tako rekli. Jaz ne volim ne v Veliki Britaniji ne v Italiji. Politika je zame nekaj, o čemer berem v časopisu. Najin navdih so ulice East Enda. Vse, kar se zgodi v svetu, se zgodi tudi tu. Že zelo zgodaj sva ugotovila, da se sodobna umetnost zdi mladim preveč enostavna – poteg črte ali kvadrat. Tega ne bodo gledali. Radi bi gledali dela, ki so vsaj toliko kompleksna kot njihova življenja, opravka imajo z rasno in versko nestrpnostjo, brezposelnostjo, hočejo tematizirati spolnost … Razumete?

Seveda. Zakaj sta ohranila samo vajini krščanski imeni, Gilbert & George?

Zavestno sva se odrekla osebni zgodovini. Zveni preprosto in dostopno.

Se bosta tudi v prihodnje držala manifesta »umetnost za vse«?

George: Seveda. Za vse in povsod.

Gilbert: Povejte, ste tisto o seksualnosti muslimanskih moških mislili resno?

Sem.

Gilbert: Hm, morala bova nekaj ukreniti. Človek ne sme živeti v zmoti … •

Najinih del nočejo niti bogataši … Ne želijo si niti tega, da bi najina dela s sten vznemirjala njihovo služinčad. Na svojih zidovih hočejo barve. Drage barve.

Če drek pogledate pobliže, se osredotočite na njegove podrobnosti, boste opazili, da je njegova površina podobna tisti na Luni. Drek ima estetiko.

Patricija Maličev
Zagreb
2010

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave