Bila je to stara in precej dotrajana hiša. Imela je gank, čeprav smo mi stanovali v pritličju in smo imeli vrt. Bila je malce strašljiva, malce pa tudi čarobna. Nisem hodila v vrtec, ker je ostala po mojem rojstvu mama doma, da bi skrbela zame. Imam zelo lepe spomine na otroštvo. V tej hiši sem stanovala do odhoda v drugi razred. Potem smo se preselili v blok. Tam pa je bilo gradbišče, čisto drugo okolje, nisem se ravno znašla. Zdelo se mi je, kot da se je z mojo selitvijo končalo moje otroštvo. Toda problem je bila v resnici šola.

Popolna prisila. Travma. Prej je bilo vse igrivo, vse dovoljeno. V šoli pa en sam pritisk. Nisem ravno razumela njenega sistema. V prvem razredu osnovne šole sem veljala za blazno problematičnega otroka. Nisem razumela, da je treba biti tiho in ubogljiv. Šolski sistem, moje prvo srečanje z inštitucijo, je v meni ostalo kot spomin na nekaj zelo utesnjujočega, deprimirajočega. Zelo me je omejevalo. Šole sem se začela bati. V četrtem razredu pa me je začela učiti mama igralke Ksenije Mišič. Bila je izjemno dobra učiteljica, mila in prijazna. Brez nje bi mi bila šola grozovita mora.

Ne, niso zaradi tega (smeh). Čeprav sem bila drugačna … Igralcev nisem poznala. Spomnim pa se, da mi je v spominu ostalo nočno ropotanje pred gledališčem, ko so verjetno nalagali kulise. Gledališčniki so bili zame ljudje, ki ponoči ne spijo in dolgo v noč ropotajo. Toda teater me je pritegnil šele v gimnaziji.

Ja. To je bila vloga, ki sem jo hotela igrati na vrtu za hišo, kjer smo se otroci igrali, a je nisem dobila. Počasi so mi rasli. A potem, ko sem imela lepe dolge in debele kite, smo se že preselili in se tega nisem imela več s kom igrati.

Fantek iz sosednje hiše. Ko smo se preselili v blok, sem izgubila tudi Winetouja. (smeh)

Na začetku je bila beseda in beseda je meso postala … Očaranje nad gledališčem je prišlo iz literature, ob srečanju z omenjenimi pesniki, Hessejevim Stepnim volkom itd. ter potem še s predstavami na Borštnikovem srečanju. Odprl se mi je nov svet; svet, ki sem ga z lahkoto prepoznala. Pred tem sem se v njem počutila tuje. Nisem se znašla. Zdelo se mi je, da sem padla naravnost z Marsa.

Že mogoče, ampak takrat, in še vedno, to ni ravno najbolj praktično. V ta svet se nikoli nisem znala primerno vključiti. Vedno sem se počutila nekako drugačno od vrstnikov. In v prvih letih osnovne šole, preden sem postala piflarka, sem veljala za preveč nemirno in nagajivo.

Ne, doma ne. V šoli pa. Pa tudi sošolcem sem rada večkrat ponagajala in se kdaj tudi s kom stepla.

Velikokrat. (smeh) Šolskemu sistemu sem se upirala na vse možne načine.

Ne, šele na AGRFTV. Takrat smo na seminarjih lahko celo kadili. Neverjetno za današnje pojme! In neverjetno bi se mi takrat zdelo tudi to, če bi mi kdo rekel, da bom delala v nekem »meščanskem« gledališču, ker me gledališče kot meščanska forma umetnosti ni zanimalo. Zato sem tudi pristala v Gleju. Takrat je bil to eksperimentalni teater, odkrivanje novih oblik in raziskovanje, kar me še vedno zanima in kar je vedno težje v inštituciji. Inštitucij pa ne maram, najsi gre za šolo, cerkev ali državo … Sistemi, ki vzpostavljajo oblike nadzorovanja in usmerjanja, lahko človeka ohromijo in celo ranijo. Temu vedno nasprotujem. Če se mi je zdelo, da so stvari krivične ali utesnjujoče, sem se upirala. Nisem človek sistematičnega načina mišljenja in delovanja, temveč bolj asociativnega in intuitivnega. Te pa težko argumentiraš in razložiš.

Nihala sem med psihologijo, scenografijo in primerjalno književnostjo. Ko sem brskala po materialih za nadaljevanje šolanja po gimnaziji, sem naletela tudi na študij dramaturgije. Zazdelo se mi je, da združuje na neki način vse to. In seveda iz navdušenja nad profesorji z akademije na informativnem dnevu. Šla sem na predstavitev študija primerjalne književnosti, ampak vse se mi je zdelo formalistično in brezosebno. Na AGRFTV pa je vse delovalo bolj intimno. Zbrali smo se v nekem salonu in spominjam se samo tega, da je profesor Mirko Zupančič deloval tako človeško … Na neki način se mi je zdelo, da utegnejo na akademiji poskrbeti za vsakega študenta posebej. (smeh) Imela sem celo butasto iluzijo, da se bodo nekje našla stanovanja za nas. Nisem še vedela, da je svet veliko bolj krut in da se bomo morali znajti sami. Ljubezen do teatra se je začela na Borštnikovem srečanju; fascinirala me je zlasti čarobnost scenografije, predvsem Mete Hočevar v eni od Korunovih predstav. Teater je govoril zgodbe, ki sem jih prepoznavala veliko bolj kot zgodbe, ki so se dogajale med mojimi vrstniki ali v stvarnosti. Magija gledališča.

Hja, če bi takrat vedela, kaj je dramaturgija, ne verjamem, da bi jo vpisala … Zelo zapleteno področje med gledališko teorijo in prakso, ki se velikokrat izključujeta, a tudi prepletata. Dramaturg se verjetno ne more toliko kreativno izraziti, kot bi se hotel. Če govorim kot praktični dramaturg, si ves čas vezan na režiserje, medčloveške odnose in s tem tudi na kreativnost. Če najdeš gledališče in ekipo, ki diha podobno, so stvari fine. Če pa si samo dežurni kritik ali teoretik ali nekdo, ki pride in odide, je lahko zelo frustrirajoče. Vloga dramaturga zajema ogromno področje od ideje do predstave. Od analitične misli o tekstu, sodelovanja pri konceptu predstave do njene realizacije oziroma materializacije. Hkrati in konkretno pa ni preveč cenjen poklic in tudi ne zelo upoštevan. Scenografovo delo je več kot očitno, tudi kostume vidimo na odru, dramaturgove misli in ideje, nasveta ali kritične pripombe režiserju, scenografu, kostumografu in igralcem pa se ne vidi in tudi tako imenovana stroka jih s težavo »razbere« iz predstave. Kaj šele laična publika!

Dramaturg se absolutno mora podrejati režiserju. Če njegove pripombe ne naletijo na prava ušesa, se raje skrči v dve gubi in tiho gloda svojo žalost in nemoč. Če se upre, je režiser tisti, ki ga frcne. (smeh) Tako ali drugače.

Nikakor. Edino kot umetniški vodja sem enkrat, in to celo prvo sezono, »frcnila« režiserja … in ni mi bilo najbolj prijetno, čeprav se mi je zdelo v tistem trenutku to edino prav. Kot dramaturginja pri predstavah pa sem se vedno poskušala vživeti v svetove režiserjev, s katerimi sem sodelovala. Nima smisla, da vztrajaš pri svoji viziji ali konceptu, ker gre vedno za delo v simbiozi. Če tega ne zmoreš, se je treba umakniti.

(smeh) Ja, igralci. Metaforično in včasih tudi konkretno. Pa tudi kakšni režiserji.

Morda to, da moramo biti poleg ostalega še psihologi, »prevajalci« in mediatorji. Smo filter med režiserji – nekateri znajo biti neizprosni – in drugimi, da se ohrani ravnovesje. To je nekakšno zadoščenje, a obenem gre tudi za obremenitev. Uporaben si samo takrat, ko te kdo potrebuje, potem pa … (smeh) Stvari so hitro pozabljene.

Ja, nič ni zanesljivega. Ne samo, da predstave hitro minejo, tudi spomin hitro mine. Celo odnosi znotraj ansambla so zelo spremenljivi. To je lahko tudi boleče. Treba je imeti trdo kožo. Jaz je nimam.

Korun je raziskovalec. Ves čas vrta, raziskuje, predvsem pa se ne zadovolji s stereotipnimi ali površinskimi odgovori – in to je dramaturgija, prodiranje do bistva. Dober tekst razpira ogromno vprašanj, in bolj ko po njem brskaš, več svetov se odpira. Spomnim se, da je profesor Korun na seminarjih na AGRFT veliko provociral, da bi nas prisilil misliti. Bil je izjemno karizmatičen. Ko sem asistirala kot dramaturginja v njegovi predstavi Sen kresne noči, sva se zelo ujela. Veliko stvari, ki smo se jih na akademiji naučili, je bilo v praksi neuporabnih. Sodelovanje s Korunom je bila prava šola zame. Mislim, da bi tudi režiserji morali asistirati drugim režiserjem. Korunov sarkazem, cinizem …, tudi v tem sva se našla. Znala sem mu na neki način parirati. Ko je delal naslednjo predstavo v Drami, me je povabil za dramaturginjo. Nisem mogla verjeti in bilo mi je v veliko čast.

Ne, bolj me spremljajo teme. V izziv so mi teksti, ki govorijo med vrsticami. Takšni, v katerih prepoznam svoj problem, problem časa oziroma družbe. Všeč so mi tako poetični teksti kot tudi družbeno kritični in politično subverzivni. Zdi se mi, da so danes ljudje oz. družba že tako otopeli in situacija tako brezizhodna, da prav nihče ne želi govoriti o teh stvareh. Mislim, da je gledališče še edini prostor, kjer lahko in v bistvu moraš izreči kritiko družbe, skorumpiranega sistema in njenih voditeljev – na primer skozi Gogoljevega Revizorja –, pa te za to ne tožijo. Ampak samo ukinejo. Z leti se mi spreminjajo afinitete do besedil. V enem obdobju so mi bili všeč poetični teksti, v drugem spet hermetični, potem, pred petimi, šestimi leti, so v ospredje prišli socialno obarvani teksti …

Ja, res je. V tesnem sodelovanju z režiserko Matejo Koležnik. Zmeraj so me zanimali ljudje z roba družbe in seveda tudi, zakaj se nekdo znajde na njem. Že takrat sem v repertoarni knjižici napisala, da je meja, da nekdo pristane med klošarji, zelo tanka in da se lahko že jutri kdo izmed nas znajde med njimi. Danes mi je to še bolj jasno. Takrat sem v repertoarni knjižici tudi zapisala, da imajo klošarji prost vstop, osebe, prijavljene na zavodu za zaposlovanje, pa petdeset odstotkov popusta, in povzročila pravo zmedo pri blagajničarki. Lani je to prakso – vsa čast jim! – uvedlo samo ministrstvo za kulturo. Prav tako je postal leta 2001 problem spolnih zlorab zelo aktualen, približno tako, kot se danes piše o zlorabah v cerkvi. Imam že »na čakanju« en tekst na to temo, samo še režiserja moram najti (smeh), a se ga vsi nekako otepajo. Ko smo uprizorili tekst Kako sem se naučila voziti, smo mislili, da bo izjemen naval šol, gimnazij …

Ne, ni ga bilo. Zato, ker so učiteljice rekle, da se bojijo peljati učence gledat tak tekst, ker ne vedo, kako naj se z njimi pogovarjajo o njem.

Mislim, da iz gorenjske regije ni bilo ene šole, ki bi naročila to predstavo. Naši abonenti pa so bili nad njo navdušeni.

Ja, kar sedem let.

Ne. Nisem realizirala vsega, kar sem si zamislila, pa tudi priložnosti ni bilo. Samo eno leto sem bila v. d. umetniškega vodje, potem pa spet dramaturginja. Za te pa zdaj že vemo, kje je njihovo mesto! V Kranju pa mi je na neki nenavaden način uspelo. V Celju ni bilo prave atmosfere, bilo smo trije, štirje, ki smo nekaj poskušali, drugi pa so se počutili kar ogrožene. V ekipi je bilo precej starejših, ko sem prišla tja, sta bili najmlajši igralki Vesna Jevnikar in Darja Reichman, ki sta zdaj v Kranju. Generacijsko se nekako nismo ujeli z vodstvom. Pa tudi umetniško ne.

Naj vas popravim: od leta 2006 sem zgolj dramaturg – vodja umetniškega oddelka. Skratka, v sodelovanju z direktorjem Borutom Veselkom oblikujem izbor predstav za repertoar. Najprej seveda tako, da poskušam na repertoar uvrstiti tiste tekste, ki nagovorijo mene osebno in tudi režiserje, tekste, ki dihajo s časom in bodo zadihali tudi z ansamblom in, seveda, srčno upam, tudi s publiko. Delati repertoar v najbolj idealnih okoliščinah pomeni tudi, da se na neki način izpovedujem.

Z Učiteljico klavirja in Ljubimkami sem jo prepoznala kot avtorico, ki načenja tabuizirane teme: o vprašanju ženske in njene t. i. emancipacije in vloge v družbi, ujetosti v strahove, frustracije in travme. Skratka, odnos moški-ženska-družba. Te teme so sploh moja stalnica. (smeh) Z njimi se ukvarjam zasebno in v gledališču. Ugotavljam pa, da odgovorov v gledališču žal ne najdem. Gledališče bolj načenja vprašanja in teme ter jih daje v razmislek, kot daje odgovore.

Ja, bolj ali manj uspešno. Gledališče me je morda začelo zanimati tudi zato, da sem določene teme globlje razčistila pri sebi.

Bistvene stvari v življenju. O odnosih, o usodi, smislu, minljivosti … Ampak izkazalo se je, da je bila tudi to ena izmed iluzij. Ker se gledališče teh tem ne loteva zmeraj tako, kot bi si želela. Tudi če se jih, ne ponuja ravno zavezujočih spoznanj. Ampak odvisno je tudi od tega, ali si režiser upa seči dovolj globoko in drzno, ter da je predstava narejena v estetskem kodu, ki je sodoben. Kaj naj s Shakespearjem, če deluje arhaično in če ga nihče ne prepozna za svojega?! Oziroma kot problem današnjega časa. Kar seveda ne pomeni, da moraš besedilo na silo aktualizirati in da morajo vsi na odru v rokah držati električne mešalce (smeh). Mora pa na odru biti duh časa, kakorkoli. Da se sproži identifikacija.

Prav to poskušam početi že leta.

Ne. Gre bolj za tipanje.

Na neki način, ja. Vse je bilo usmerjeno v to smer. Izbrani teksti, zanimivi in iščoči režiserji, dobri igralci. Toda ni vse odvisno od mene. Tu je tudi Borut Veselko, direktor gledališča. V sodelovanju z njim in pod njegovo finančno taktirko delam repertoar.

Ja. (smeh). To se je na začetku zdelo odlična kombinacija, v smislu, en bo sanjal, drugi pa postavljal na realna tla. Toda jaz vseeno ne sanjam tako, da ne bi vedela, kje so tla. Naj se izrazim metaforično: če lahko razprem krila, vem, kdaj so vsi pogoji za to. Toda tudi če imaš dobre tekste in dobre režiserje in dobre igralce, ni zagotovila, da bo nastala dobra predstava. V gledališču so vedno na delu energije in situacije, ki jih ne moreš predvideti. Ni mogoče vsega nadzorovati in nad vsem bedeti. Nepredvidljivost, iracionalnost je tisto, kar da predstavi čar. Celo v zadnjem tednu nastajanja: da naredi presežek ali ga pa ne naredi. Tega ni mogoče stehtati, preračunati, izračunati. In to skušam marsikomu razložiti, a je težko. Kar pa se tiče prepoznavnosti … To ni povezano z ambicijo v smislu, zdaj hočemo biti prepoznavni in bomo pritiskali in kalkulirali, kaj je in. Seveda je treba napeti vse sile in trdo delati … A to se zgodi, če si čuječ in če si zvest samemu sebi. V Kranj sem prišla zato, ker sem hotela narediti dober in sodoben teater in ker gledališče zame ni zgolj služba. Gledališče je moja življenjska zgodba, ki jo skušam po drobcih povedati. Včasih bolj, drugič manj vidno in uspešno. A vsa ta leta so vendarle nekaj pokazala. Na začetku sem rekla, da je gledališče tek na dolge proge. Nisem si pa mislila, da je ta proga tako dolga. Da šele danes ta prepoznavnost postaja očitna.

Bolj žalosten in predvsem preračunljivo pragmatičen. Konfekcijsko naravnan. Tako v Gleju kot v Slovenskem mladinskem gledališču – v določenem obdobju sem kar precej delala v njem – ni bilo zanemarljivo, koliko časa imaš na razpolago, da narediš predstavo. V dveh mesecih z nenehnim pritiskom časa in denarja in neprestanim hlastanjem, tudi režiserjev, za novimi projekti, ne more nastati kaj res vrhunskega. Produkcija za vsako ceno človeku ne dovoli, da bi razmišljal. Raziskoval. Šele – in to se mi je največkrat zazdelo prav pri režiserju Vitu Tauferju – ko je bila predstava sestavljena, po dveh, treh mesecih, se je začelo kazati, kaj bi iz tega lahko nastalo. On je takrat imel možnost in je to izpeljal. Danes pa večina režiserjev nima več te možnosti in temu primerni so rezultati. To ne pomeni, da bi zdaj vsi morali delati predstave pol leta, ampak kakorkoli obračamo, raziskovalnega duha ni več. Ali zelo redko. Ker se ga sistematično duši. Vse se usmerja v zelo podobne konfekcijske produkte in vse je zelo premišljeno in naravnano na všečnostni in »ziher izdelek«.

V tem, da je večina predstav narejena za potrebe širokega občinstva, ki zagotavlja čim več ponovitev in polno blagajno, pa potem malo še za oni drugi, umetniški profil, da se bo šlo na Borštnika in mogoče, če bo sreča mila, še na kak festival in da se bo zadovoljilo kritikom. Zato, ker pritiska na eni strani s svojimi zahtevami ministrstvo, z druge strani spet občine oziroma okus publike. Vse je treba zadovoljiti – na koncu pa ne zadovoljimo nikogar. Še najmanj sebe.

Ja, absolutno.

Zelo različni (smeh). Z Milerjem sem delala svojo prvo dramaturgijo, Malomeščansko svatbo v SNG Drami. Je eden redkih režiserjev, ki potrebuje dramaturga, ga upošteva in ceni. Z Vitom sva bila v nekem obdobju izjemno usklajena – fantazirala sva o predstavah. Ni šlo za koncepte. To so bili pogovori prijateljev, igrala sva se. Ni veliko režiserjev, kot je Taufer – še vedno se rad poigrava s stvarmi. Premore otroškost, neko pobalinskost in subverzivnost. Skozi proces dela natančno ve, kaj hoče in česa ne. Ivica je izjemno zanimiv, ker se je iz dramaturga prelevil v režiserja. Na tej ravni sva si blizu. Z igralci dela neverjetno mehko in nekonfliktno, umirjeno. Če ne bi bil tak režiser, kot je – vse dela z neko blazno nonšalanco –, niti v snu ne bi stopila na oder …

Najprej mi je rekel na vaji, naj poskusim, nakar sem ga ignorirala. Potem je vztrajal in še poskušal s prepričevanji. Potem sem mu rekla, bom pa vseeno šla, če že toliko sitnariš. Si mislite, jaz kot umetniški vodja sem si rekla, če te bo preveč strah, pač na premieri ne boš šla na oder. Do konca sem si pustila to možnost. Med vajami pa sem se na odru nekako udomačila. Buljan od mene ni zahteval ničesar. Moja dramaturgija in tudi vloga je bila, da sem si izbrala skladbo Tam, kjer murke cveto pa Čujte me, čujte, mamica vi, razen zadnjega songa, ki sem ga zapela z Josejem … in sem preprosto (za)živela na odru. Ivica me ni režiral in, hvala bogu, tudi Tanja Zgonc mi ni naredila koreografije … Je bila kar zadovoljna z mojo.

Sem, na tisto, kar je ostalo, pa je za odrom med vsako predstavo čakal inspicient Ciril Roblek. Pred tem sem imela pred vsakim nastopom strašno tremo, tukaj pa sem se prepričala, »da sem malo Natakarica, malo jaz in malo Elfriede Jelinek« …

(smeh) Hecno. Pomislila sem, joj, če bi res prišla na predstavo, bi zgrožena odšla …

Ja, grozno je, če se nekdo pretvarja, da si ti … Ugledati se v ogledalu ni ravno enostavno. Že v dveh dramskih tekstih, ki so jih pisali na dramskih delavnicah, so pisali o meni in bila sem prav malo užaljena.

No, to ravno nisem. (smeh) Mogoče sem pa lik za kakšno komedijo.

Zagotovo so. Ni pa toliko dobrih, kot bi si jih želeli. Za tiste, ki so bili v zadnjih letih med nominiranci in nagrajenci, pa lahko rečem, da so primerljivi z evropskimi. Problem vidim v tem, da se našim tekstom še ni uspelo dovolj udarno uveljaviti v tujini. Razen redkih. Pa tudi več mlajših dramatikov in dramatičark se je v zadnjih letih prebilo prav v vrh in pobralo Grumove nagrade. Simona Semenič je, na primer, izjemna mlada dramatičarka.

Res bolj malo, če govorim o preteklosti. Čeprav se je prav pred kratkim to presenetljivo izboljšalo. Ne vem, po katerem čudežu, toda ravno pred enim tednom smo od njih dobili še dodaten denar. Zadnja leta me je žalostilo predvsem to, da niso hoteli prepoznati, kaj v mestu imajo. Sprašujejo se o tem, katero gledališče bi v gorenjski regiji lahko ostalo in katero ne … To je grozljivo vprašanje. Da govorijo o tem, da ansambel, igralske plače požrejo preveč denarja … Ter da bi gledališče bolje delovalo brez ansambla, se mi zdi grozno. Nekoč se je že govorilo o reorganizaciji gledališča, češ da ne služi ljudskim množicam. Danes se govori, da Prešernovo gledališče ni za širše množice.

Nekateri na občini. Tega smo se vsi prestrašili. Toda če nimamo prepoznanja na občinski ravni, lahko samo cepetamo na mestu … Zdaj se šele zavedam, kakšno prednost imajo tisti, ki jih imajo župani radi. Da ne govorim o tistih, ki jih imajo radi ministri. Upam, da bomo z našimi predstavami kmalu koga začarali na ministrstvu in občini (smeh).

Gledališki ansambli z umetniškimi vodji oziroma direktorji. Vendar sta v zadnjem času obe funkciji združeni v eno. Kulturna politika pa seveda prispeva denar in postavlja osnovne koordinate.

Vrelec je presahnil. Po gimnazijskem času je še enkrat izbruhnil, zdaj pa vulkan sumljivo miruje … Čeprav so nekateri mojo poezijo tudi pohvalili. Za druge znam poskrbeti, zase manj. Preprosto nisem imela dovolj energije in časa, da bi si »izborila« knjigo. Bila je zaključena celota … obdobje neke čudne ekstaze.

O hrepenenju, ljubezni, samoti in minljivosti.

(smeh) Ja, sem. Ne vem, v koga prej, ali v Braneta ali v njegove verze. In zdaj imava skupnega Otroka kapitalizma …

Ja, ampak te pesmi ni napisal zame. Mislim, da je bila samo ena, ki jo je namenil meni, o nekih vlažnih dlaneh. Braneta sem spoznala po tistem, ko ni imel več benda, in oba sva si obupno želela topline in ljubezni. Ampak njegova uporniška energija se je pa še čutila. In podobna energija se čuti pri najini hčerki Pini.

Tudi. Čeprav sem imela zanjo več imen. In sploh so mi napovedali fantka. A ko sem jo zagledala, sem vedela, da bo Pina.

Zlobo, verjetno. Agresijo, sovraštvo.

Ljubezen.

Ja. Jaz vse počnem instinktivno. Kar se odnosov tiče in tudi drugače, v gledališču. Kot dramaturginja bi morala biti racionalna. Toda po vseh teh letih še vedno mislim, da se me morajo predstave dotakniti drugače, da me morajo presuniti, ne le na racionalni, ampak tudi na duhovni in čustveni ravni. To iščem v gledališču. Sublimnost, ki nadgradi tragikomično človeško stvarnost. •