Zagotovo. Kje se rodi in kdaj se rodi. Čas in prostor opredelita in oblikujeta človeka, prav tako njegov pogled na preteklost. Zato tudi ima vsaka generacija nov pogled nanjo in piše zgodovino na novo. Danes je že bolj ali manj jasno, da zgodovinar ne more v rankejanskem smislu enkrat za vselej povedati in ugotoviti, »kako je nekoč dejansko bilo«; ta sintagma velja lahko kvečjemu na pozitivističnem nivoju, v sferi ugotavljanja golih dejstev, kar pa niti najmanj ne zadovoljuje potreb in ne zadostuje aspiracijam modernega zgodovinopisja. Povsem utopično in neživljenjsko bi bilo od zgodovinarja pričakovati, da bo tako rekoč izbrisal lastni jaz in se z nekakšno privzdignjeno brezosebno objektivnostjo podajal na svoja raziskovanja preteklosti.

Rodil sem se sicer v Ljubljani, a sem nato do svojega osemnajstega leta živel v Tolminu in se v Ljubljano »vrnil« na začetku študija.

»Ki zej?«

Niti najmanj. Velike zgodbe, izjemni posamezniki, nenavadne stvari privlačijo in marsikoga tudi posrkajo tako, da postanejo del njegovega poklicnega življenja. Mene je zgodovina že v otroštvu tako fascinirala, da sem se že v osnovni šoli odločil za njen študij …

(smeh) Čisto zares. Že takrat sem prebral verjetno prav vse zgodovinske knjige, ki sem jih našel v tolminski knjižnici.

Tudi. Pravzaprav vse, kar mi je zgodovinskega prišlo v roke. Od druge svetovne vojne do najstarejše zgodovine; od politične in vojaške zgodovine do zgodovine alpinizma. Brez selekcije in distance sem požiral vse. Takrat se je tudi že pokazalo, da imam raziskovalno žilico, čeprav se tega nisem niti prav zavedal. Že kot mulc sem si namreč začel sestavljati kartoteko nemških generalov. Povsem naivno in nesistematično, a vseeno. Imena generalov, na katera sem naletel pri branju, sem pretipkaval na majhne kartončke in si tako ustvarjal svojo prvo »bazo podatkov«. V gimnaziji pa me je nato začela vedno bolj zanimati starejša zgodovina …

Preprosto, bila mi je zanimiva, drugačna, bolj zgodovinska kot recimo NOB, s katero so nas pitali kot kakšne gosi. Poleg tega sem kot dijak sodeloval pri arheoloških izkopavanjih na Mostu na Soči, ki je eno najpomembnejših arheoloških najdišč v Sloveniji iz starejše in mlajše železne dobe. Pod vodstvom Draga Svoljška smo izkopavali halštatsko naselje na prostoru, kjer naj bi stala telovadnica osnovne šole; šole, kjer je bila moja mama ravnateljica in ni bila nad našim delom, v vlogi, v kateri je bila, nič kaj navdušena. Zato pa sem bil zaradi bogatih najdb popolnoma fasciniran jaz in sem ob koncu gimnazije resno razmišljal o študiju arheologije. No, kot vidite, sem ostal pri zgodovinarski usmeritvi. Bila pa je to zame dobra šola. Videl sem, kaj in kako delajo arheologi (ki so tudi zgodovinarji, le njihovo gradivo je drugačno) in na katera vprašanja je arheologija zmožna dati odgovore in na katera ne. Izkušnja je bila nadvse koristna in dragocena.

Z »nacionalizirano zgodovino« in s tem povezano nacionalizacijo zgodovine razumem krojenje zgodovine po potrebah, željah in predstavah modernih narodov oziroma njihovih družbenih elit. Posledica je bila, da je bil evropski zgodovini nadet nacionalni korzet in so tudi obdobja, ki še niso bila nacionalna, dobila nacionalno podobo; zgodovina je bila retrogradno nacionalizirana. Na neki način je bila evropska zgodovina s tem fragmentirna in je postala nekakšen mehanski skupek tako rekoč brezčasnih narodnih organizmov. A ustaljene podobe veličastnih in starih zgodovin posameznih narodov so v glavnem nastale šele v 19. stoletju. So produkt nacionalizacije sveta in temu primerno se je oblikoval tudi pogled na zgodovino, ki je še danes dominanten. Za nastajajoče narode je bilo nujno potrebno, da so si ustvarili jasno podobo kontinuirane in zaokrožene lastne zgodovine, saj brez nje ne morejo obstajati. Kajti spomin in zavest o skupni usodi v preteklosti legitimirata obstoj naroda v sedanjosti. Pri tej potrebi po zgodovini gre zato v prvi vrsti za potrebo po oblikovanju in ohranjanju »občutka mi« in s tem narodne zavesti v sedanjosti ter za to, da se takšna skupnost občuti kot trajna in legitimna: zgodovina je sredstvo narodove legitimacije, emancipacije, integracije in tudi zamejitve. Nacionalna zgodovina je torej postavljena v povsem določeno funkcijo, kar pomeni, da je zavezana določenim ciljem. Rezultanta vsega tega je, da je zgodovina modernih evropskih narodov bolj skonstruirana kot rekonstruirana in bolj fiktivna kot realna. Sestavni del takšne zgodovine so zato nujno tudi zgodovinski miti. V evropskem 20. stoletju so bile tako strukturirane nacionalne zgodovine recipirane kot povsem samoumevne in nesporne zgodovinske realitete, čeprav so to v bistvu psevdozgodovinske podobe, saj vsebujejo sodobne, a v preteklost transponirane predstave, vrednote in vsebine. Sam seveda menim, da na začetku 21. stoletja in po številnih kritikah, ki so pokazale na šibkost ali celo nevzdržnost nacionalnozgodovinskih narativov, pač ni več mogoče vztrajati pri zgodovinskih konceptih, vzpostavljenih konec 18. in v 19. stoletju, s katerimi ni mogoče ustrezno niti opisati niti razumeti socialnih dimenzij in razmerij, ki so opredeljevala predmoderne in prednacionalne družbe.

Slovenci smo se tudi na tem področju izkazali kot dobri Evropejci in smo zelo hitro sledili evropskim trendom. Tako kot marsikod po Evropi smo tudi mi konec 18. stoletja dobili z Linhartovim Poskusom zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije prvi torzo nacionalne zgodovine. To seveda ni bilo naključno, kajti oblikovanje novega, nacionalnega pogleda na zgodovino je bilo sestavni del narodnega oblikovanja Slovencev. Z vzpostavitvijo nacionalne zgodovine, ki je segala v čas kralja Sama in karantanskih knezov, so Slovenci dobili enega svojih najpomembnejših identitetnih sider. Z Linhartovim delom so Slovenci dobili svojo lastno zgodovino v času, ki so ga tudi drugi evropski narodi imeli za svojo zibelko. Da je bila s tem zgodovina retrogradno nacionalizirana in narodna zgodovina Slovencev projicirana nazaj v obdobja, ko Slovenci kot posebna etnična skupnost sploh še niso obstajali, tega se seveda Linhart – in tudi mnogi za njim – ni zavedal.

Dvomim, da je tako. To je kar splošen pojav, pač zaradi funkcije, ki jo ima zgodovina pri oblikovanju in vzdrževanju narodne identitete. Imajo pa seveda sosednji narodi drugačno zgodovinsko situacijo, kot jo imamo Slovenci, in je pri njih to prisvajanje potekalo drugače. Pri Hrvatih je npr. njihovo etnično ime izpričano že v zgodnjem srednjem veku, medtem ko kontinuiteta slovenskega imena seže nazaj samo do 16. stoletja. A kot je imela beseda Slovenci v Trubarjevem času drugačen semantični pomen, kot ga ima danes, ko je v 19. stoletju dobila današnjo nacionalno vsebino, je bila npr. beseda Hrvati v zgodnjem srednjem veku povsem drugače geografsko omejena, kot je danes. Pred tisoč in več leti je etnično-politična skupnost z imenom Hrvati živela na majhnem prostoru v zaledju dalmatinskih mest med Zrmanjo in Cetino in trditi, da je bil Ljudevit Posavski v Slavoniji hrvaški knez, pomeni prav tako nacionalizacijo in prisvajanje zgodovine ter arbitrarno in post festum nadevanje neke identitete, ki je dotični ni imel. V ozadju je seveda logika, da so bili bolj ali manj vsi, ki so nekdaj živeli na tleh današnje Hrvaške, že kar Hrvati. In potem se ni čuditi zgodovinsko sicer povsem nevzdržnim interpretacijam, ki so spopade med upornim Ljudevitom in Borno, ki je bil okrog 820 profrankovski knez Guduskanov ob Gacki, razumele že kar kot državljansko vojno med Hrvati in jih primerjale z nasprotji med partizani in ustaši v 20. stoletju.

Res je. Gre za to, da v splošni percepciji lastne zgodovine Slovenci razumemo Karantanijo kot svojo prvo državo in zato razumemo tudi knežji kamen kot simbol te nekdanje slovenske državnosti. Toda Karantanija je bila država Karantancev, ki so sicer bili slovansko ljudstvo, niso pa bili Slovenci. Njihova etnična identiteta, ki so jo tako kot vsa druga ljudstva tistega časa izrazili z etničnim imenom, je bila nedvomno karantanska. Videti v Karantaniji že kar prvo nacionalno, lastno državo Slovencev je zato privid; je nekaj, kar vsi vidimo, o čemer vsi govorimo, v resnici pa v takšni obliki ni obstajalo.

Ob koncu 18. stoletja, ko se v nedrjih uveljavljajočega se nacionalizma začenjajo vzpostavljati moderne humanistične znanosti, se z neverjetno močjo afirmira prepričanje, da vsakemu narodu pripada njegov lastni jezik. To je sicer stara predstava, ki ji lahko sledimo vse do biblijske zgodbe o gradnji babilonskega stolpa in jo je realno življenje hkrati vedno znova dementiralo. A vendar, pomembno je bilo, da je na podlagi te predstave prišlo do razumevanja, da je – kot bi rekli Nemci – Sprachgeschichte hkrati tudi že Volksgeschichte. Na tej podlagi je Linhart zaradi jezikovne kontinuitete, ki povezuje sodobno slovenščino z jezikom alpskih Slovanov, lahko podaljšal nacionalno zgodovino Slovencev v zgodnji srednji vek in je vanjo lahko vključil tudi slovansko Karantanijo. Linhart in njegov koncept sta tako na podlagi jezikovne kontinuitete že v zgodnjem srednjem veku videla v Slovencih jasno zamejeno, od preostalih razlikujočo se zgodovinsko, etnično, jezikovno in kulturno skupnost. V sodobni humanistiki je danes povsem nesporno, da sta jezikovna in etnična skupnost dve različni kategoriji, kajti jezik ni nujno korelat etnični individualnosti, niti pozitivno – da je vsaki 'etniji' lasten nezamenljiv jezik – niti negativno – da bi bilo dva različna jezika nujno potrebno pojmovati kot simptom za dve med seboj različni ljudstvi. Prav tako ni nujno izenačevati jezikovnih sprememb z etničnimi spremembami. Slovenci, ki smo svojo nacionalno identiteto tako močno zvezali z jezikom, to nekoliko težko sprejmemo, a ta splošno priznana teoretska ugotovitev metodološko pomeni, da moramo tudi v našem specifičnem slovenskem primeru šele ugotoviti, kakšno etnično identiteto ali identitete so v 8. stoletju imeli govorci tistega jezika, iz katerega se je razvila slovenščina, in ne moremo kar trditi, da je že bila slovenska.

Linhartova vloga v procesu narodnega oblikovanja Slovencev je enorma in zdi se mi, da se tega premalo zavedamo. Ne samo zaradi njegovih dramskih tekstov oziroma iger, s katerimi je slovenščina pokazala, da je lahko tudi še kaj več kot samo jezik kmetov, ampak predvsem zaradi tega, ker je Slovencem ustvaril koncept lastne narodne zgodovine, ki je bil nato za dve stoletji povzdignjen na piedestal edinega pravilnega pogleda na slovensko preteklost. Reči je tudi treba, da je bil Linhart v svojem času v svojem znanstvenem delu povsem na evropski ravni in je znal takrat aktualne in moderne poglede prinesti v naš prostor in jih cepiti na naše razmere. Danes seveda gledamo na te stvari drugače, a to ne zmanjšuje njegovega pomena, saj ga je potrebno in možno ocenjevati le v skladu s časom, v katerem je živel.

Razumevanje Karantanije kot prve nacionalne države Slovencev, karantanskih knezov kot slovenskih knezov in knežjega kamna kot simbola slovenske državnosti je gotovo razumevanje, ki spada v arzenal narodovih zgodovinskih mitov. Zakaj, sem na kratko že povedal. A to je povsem brezpredmetno za to, da so v takšnih mitiziranih predstavah, ki so jih Slovenci imeli o svoji zgodovini, s Karantanijo lahko povezali pojme, kot so svoboda, država in demokratičnost, ki seveda spadajo v železni repertoar vsake nacionalne ideje in nacionalnega gibanja. Zato ne čudi, da je bila Karantanija v procesu nacionalnega formiranja Slovencev spoznana in razumljena kot zibelka slovenskega naroda. S tem pa se je tudi Koroška, ki drugače leži na obrobju slovenskega etničnega in jezikovnega ozemlja, pomaknila v središče slovenstva. Pri tem razumevanju je centralno vlogo igralo ustoličevanje koroških vojvod, ki je simboliziralo vse tri zgoraj apostrofirane vrednote: prvobitno državnost, prvobitno svobodo in prvobitno demokratičnost. Resnici na ljubo je treba reči, da je ustoličevanje odražalo najprej državnost Karantanije in nato vojvodine Koroške, saj je bila s tem obredom simbolno izročena oblast koroškemu vojvodi in nikomur drugemu. V času svojega ekserciranja ni obred, ki je sicer v svojem prvem in najpomembnejšem delu potekal v slovenskem jeziku, oziroma če smo natančnejši, v slovanskem govoru, ki so ga govorili na Koroškem, nikoli imel vseslovenske konotacije in Slovenci so šele konec 19. stoletja začeli z njim povezovati svojo zgodovino. Nič prej. Drugače je bilo na Koroškem, kjer je bil obred ves čas pomemben in konstitutiven za deželno zavest: o tem ne priča le deželno zgodovinopisje, ki ga je ohranjalo v deželnem spominu, ampak tudi to, da so Korošci že v srednjem veku na knežji kamen vklesali koroški grb in s tem jasno povedali, v kakšnem kontekstu ga vidijo. In ne nazadnje, še v času baroka, ko je bilo ustoličevanje že stoletja mrtvo, so si dali obred v Celovcu naslikati v dvorano, kjer so se zbirali koroški deželni stanovi. S tem je, mislim, dovolj povedano.

Tudi tu gre po mojem mnenju za interpretacijo, ki ne zdrži zgodovinske presoje. Splošno prepričanje je, da naj bi Karantanci svoje kneze volili – torej demokratično izbirali. A to je v popolnem nasprotju z edinim virom, ki nam sploh kaj govori o tem, kako so Karantanci postavljali kneze. Po Conversio Bagoariorum et Carantanorum, v Salzburgu leta 870 napisanem tekstu, je bila namreč knežja oblast pri Karantancih dedna znotraj ene rodbine: Boruta, ki je prvi poznani knez Karantancev, je najprej nasledil sin Gorazd, tega bratranec Hotimir. To je tipično srednjeveško, ko oblast ni bila urejena demokratično, ampak gospostveno. Nosilec tega gospostva pa je bilo plemstvo, katerega privilegiran socialni položaj je izviral iz prirojenih pravic, kar je seveda a priori nedemokratično. Tudi trditev Švabskega zrcala – enega od poznosrednjeveških virov, ki pa vsi različno opisujejo potek obreda –, da so imeli kosezi pravico zavrniti vojvodo, ki ga je izbral kralj, je zgodovinsko popolnoma nemogoča. Ni videti namreč prav nobene možnosti, da bi kralj, ki je s podreditvijo Karantancev pod Franke sredi 8. stoletja dobil pravico soodločanja pri postavitvi njihovega kneza – dati je namreč moral soglasje –, postal v naslednjem času, ko je bila Karantanija najprej kot grofija in nato kot vojvodina popolnoma integrirana v Cesarstvo, zgolj predlagatelj. In to celo tako, da bi volilno telo, ki bi odločalo o vladarjevemu kandidatu, bilo po svoji sestavi kmečko-koseško. Skratka, spet smo pri zgodovinskih mitih.

Zgodovine brez mitov ni in znanost je pred njimi pravzaprav nemočna. So preveč privlačni. Govorijo samo tisto, kar bi radi slišali.

Pravzaprav ne. Se samo menjajo. Ene nam uspe izkoreniniti, a se takoj pojavijo novi. (smeh) V zadnjem času je bila npr. podoba dogajanja v drugi svetovni vojni pri nas očiščena številnih mitov, ki so bili spleteni okrog partizanstva, a po drugi strani lahko opazujete, kako že nastajajo novi miti v zvezi z osamosvojitveno vojno ali pa v zvezi s tem, kdo vse in kako je bil preganjan v starem režimu in hkrati neprecenljivo zaslužen za vzpostavitev novega.

Tudi boj za lavor morja, kjer se z zgodovino sploh opleta, kot da bi bila samopostrežna trgovina, iz katere vzamete samo tisto, kar vam ustreza. Skratka, zgodovina – vsaj tista v javni rabi in na ravni kolektivnega spomina – brez mitov ne obstaja.

Naracija slovenske zgodovine je v bistvu zgrajena na kmetu – pač po logiki: ker je večina kmečkega prebivalstva govorila slovensko, so bili ne glede na čas avtomatično in arbitrarno razglašeni za Slovence. In ko je bilo s propadom Karantanije konec slavne zgodovine Slovencev, je bilo treba najti nekaj novega, s čimer bi lahko zapolnili in razložili tisočletje zgodovine naroda, ki naj bi čudežno obstajal samo kot narod kmetov brez družbene elite, brez katere si pojma naroda, ki je socialno vseobsegajoč, sploh ni mogoče predstavljati. Tako je nastala zgodba o slovenskem kmetu in njegovem tisočletnem mučeništvu v zgodovini, ki jo poznamo pod imenom hlapčevski mit. Ta mit razume zgodovino Slovencev kot zgodovino majhnega in pridnega naroda, ki je zatiran stoletja dolgo trpel in se mučil pod jarmom tujih gospodarjev ter na tujih bojnih poljih umiral za tuje interese, preden se mu je uspelo otresti težkega križa nesreče ter uresničiti svoje tisočletne sanje in postati nacija – narod s svojo državo. Pri tem nekateri menijo, da so se te sanje uresničile leta 1918, drugi 1945, tretji pa 1991.

Ne, ker je bilo to povezano s stereotipom, da gre za Nemce – tujce, katerih edini cilj je do konca ožeti in uničiti domačega kmeta – Slovenca. Ni treba posebej poudarjati, da je ta stereotip nastal v času nacionalizma in nacionalnih konfrontacij v 19. stoletju in da je bilo nato stanje iz tega časa aplicirano na celotni zgodovinski lok. Tako so Nemci postali naš dedni, večni in najhujši sovražnik in tako smo srednjeveško plemstvo, ki je sicer med seboj v glavnem govorilo nemško – a hkrati znalo tudi slovensko –, zaradi njegove jezikovne prakse razglasili za tujce. A če pomislite, da je večina teh »tujih« plemiških rodbin v slovenskem prostoru živela stoletja dolgo, da so bili njeni člani tu rojeni, da so tu živeli, umrli in bili pokopani, potem je menda na dlani, kako anahrona in krivična je takšna opredelitev. Tem ljudem jemljemo pravico do doma in domovine, za katero so nekateri, npr. v času turških vpadov in vojn, dali tudi svoje življenje …

To je po svoje paradoksalno in velja samo deloma – in še tu se v zadnjem času percepcija bistveno in hitro spreminja. A še nedolgo tega smo bili ponosni samo na tiste plemiške rodbine in posameznike, ki jih je bilo v glavnem zaradi njihovega kulturnega pomena treba vključiti v narativ narodne zgodovine. Najboljši in najbolj znan primer je seveda Valvasor. Njegova Slava vojvodine Kranjske je monumentalno delo na najvišji evropski ravni svojega časa in je zato za slovensko kulturno identiteto nespregledljiv.

Tako je. Valvasorjeva družina je izvirala iz severne Italije, jezik, ki ga je uporabljal, je bil v glavnem nemški, čeprav tudi slovenski – on bi rekel kranjski –, in nekaj malega je pisal celo v latinščini, samega sebe pa je imel za Kranjca. In svoji domovini je s Slavo postavil prekrasen spomenik, ki ga ravno sedaj prvič dobivamo v slovenskem prevodu, zaradi katerega je postavil na kocko celo lastno eksistenco. Druge, ki niso bili nič manj pomembni za slovensko – kulturno – zgodovino, pa smo izločili. Eni med njimi so npr. Spanheimi, koroška vojvodska rodbina, ki so v visokem srednjem veku izjemno pomembni v slovenskem prostoru: bili so lastniki Ljubljane in Kostanjevice na Krki, od koder so premaknili mejo Kranjske na južni rob Žumberka. So ustanovitelji cisterce v Kostanjevici in kartuzije v Bistri pri Vrhniki, dveh pomembnih in redkih kulturnih središč in žarišč svojega časa. V slovenskem prostoru so aktivni približno poldrugo stoletje, nekateri so celo tu pokopani, pa vendar vidimo v njih tujce.

Seveda. Pri tem je paradoksalno, da so glede na kriterij izvora Spanheimi bili tujci tudi na Koroškem, saj izvira družina s Frankovskega, od koder se je sredi 11. stoletja njen predstavnik priženil na Koroško. A tam so jih »posvojili« in vzeli za svoje, mi pa za tujce. Tudi celjski grofje so bili v slovenskem povojnem zgodovinopisju ocenjeni negativno.

Se strinjam. Goriški grofje so poseben fenomen. Tako celjski kot goriški grofje spadajo med najpomembnejše plemiške rodbine pri nas v srednjem veku. A medtem ko so bili celjski grofje videni kot nosilci slovenske državnosti v srednjem veku, o čemer najbolj plakativno pričajo celjske zvezdice v grbu Kraljevine Jugoslavije, ima pa jih tudi naš sedanji državni grb, so goriški grofje popolnoma izginili iz slovenskega zgodovinskega spomina.

Niso jih razumeli kot nekaj, na kar bi lahko navezali vsaj del svoje identitete. Čeprav so pustili v zgodovini večjo sled kot celjski – namreč Goriško. To je danes pri nas samo pokrajinska oznaka, a včasih je bil to suveren, državni teritorij, ki je tako kot Kranjska obstajal kot posebna dežela do propada Avstro-Ogrske leta 1918. Za celjskimi grofi kaj takšnega ni ostalo, ostali so samo miti in zgodbe, pa vendar že Prešeren v osmem sonetu Sonetnega venca z Vitovcem asociira na njih.

Res je. Med zgodovinskimi temami, ki so bile obravnavane v slovenski literaturi, so tiste, ki so povezane s celjskimi, nemara na prvem mestu. Razburljiva zgodovina družine, poznana iz Celjske kronike, kjer se prepletajo ljubezen, sovraštvo, umori, socialni antagonizmi, je pač nadvse hvaležna literarna tematika. A kot rečeno, to jih ni odrešilo negativne ocene v povojnem slovenskem zgodovinopisju, ki je izhajala iz tega, da niso nič naredili za združevanje slovenskega naroda. Ta ocena je sicer s pozicije slovenskega naroda v 20. stoletju razumljiva, a hkrati anahrona, da bolj ne more biti, saj od fevdalnih dinastov 15. stoletja pričakuje, da se bodo obnašali kot narodni voditelji 20. stoletja.

To je bil eden od glavnih razlogov za nastanek te knjige. Ko sem bil pred približno petnajstimi leti prvič postavljen pred nalogo napisati pregled srednjeveške zgodovine Slovencev, se mi je zastavljalo vprašanje, kako naj se sploh lotim tega, ko pa se Slovenci v srednjeveških virih sploh ne omenjajo. Videl sem, da je treba zamenjati zorni našega pogleda na to zgodovino. Ni mogoče obravnavati zgodovine nekega naroda v času, ko ga še ni bilo, zato pa lahko še kako obravnavamo in raziskujemo zgodovino ljudi na prostoru, ki mu danes daje obrise slovenska država. V svojem vizirju torej ne moremo imeti zgodovine Slovencev, ampak slovensko zgodovino. Tako razumljena zgodovina ne poskuša stlačiti vsega pod plašč zgodovine enega naroda in zato ne vleče meja, kjer jih ni bilo, in ne novači ljudi za narode, ko teh še ni bilo. Koncept slovenske zgodovine je torej precej širši in manj ekskluzivističen od koncepta zgodovine Slovencev, v katerega, strogo vzeto, sodi zgolj zgodovina tistih posameznikov, ki so bili Slovenci, oziroma tiste skupnosti, ki se je obravnavala kot slovenska. Hkrati koncept slovenske zgodovine tudi bolje odgovarja imperativu historičnega mišljenja in pristopa, ki izhaja iz trajne spremenljivosti zgodovine. Vanj lahko vključimo tako Karantance – ki niso bili Slovenci, a so še kako pomembni za slovensko zgodovino in so hkrati tudi del avstrijske zgodovine – kot npr. tudi celjske grofe ali pa Valvasorja, ki tudi niso bili Slovenci, a so še kako sestavni del slovenske zgodovine. Ne sili nas v nacionalizacijo lastne preteklosti, ampak nam omogoča, da poskušamo zgodovino razumeti in dojeti v vseh njenih pojavnih oblikah. Ne nazadnje nam omogoča, da zgodovinske fenomene laže opazujemo in ocenjujemo v skladu s časom, v katerem so se pojavljali, in ne pod vplivom modernih, nacionalnih predstav.

Zaradi prepišnega značaja, ki ga ima slovenski prostor in posledično njegova zgodovina, smo knjigi tudi dali naslov na stičišču svetov. Tu so se v resnici stikali in razmejevali različni svetovi. Tu čez so šla germanska ljudstva, ki so se selila v Italijo, pa stepsko-nomadski Huni, Avari in Madžari, ki so v Italiji iskali zgolj bogat plen; do sem so segli Slovani in se tu tudi naselili, sem so prihajali kmečki kolonisti iz Bavarske in drugih nemških dežel, pa ubežniki pred Turki, furlanski in drugi severnoitalijanski trgovci, v Primorju je že od antike naprej kontinuirano živelo romansko prebivalstvo in še bi lahko naštevali. Zame je to neprecenljivo bogastvo slovenske zgodovine.

Geografija je dajala v omenjenem časi slovenski zgodovini pomemben pečat v vsaj dveh ozirih. Prvič je to prostor na meji Italije, ki je bila tako v antiki kot zgodnjem srednjem veku popek tedanjega sveta. In te ne na katerikoli meji Italije, ampak na njeni najbolj izpostavljeni. Italijo s treh strani varuje morje, na severu pa visoki grebeni Alp. Samo na vzhodu je mogoče prek slovenskega ozemlja vanjo vstopiti relativno enostavno in brez velikih geografskih barier. Kdor je obvladoval slovensko ozemlje, je imel v rokah ključ, ki je odpiral vrata Italije. Zato so poskušali že Rimljani to mejo zapahniti z vojaškim obrambnim sistemom in ne nazadnje je te prehode s svojimi tankovskimi enotami, ki so bile stacionirane v Vipavi, Ajdovščini, na Pivki, v Postojni in na Vrhniki, varovala tudi rajnka JLA. Tu se kažejo zelo zanimive zgodovinske konstante. Druga stvar, ki je geografsko in nato zgodovinsko opredeljevala zgodovino tega prostora, je dejstvo, da poteka prav prek slovenskega ozemlja najkrajša in najbolj udobna pot, ki povezuje sredozemski bazen s Podonavjem. Tu je treba od panonske ravnice do Tržaškega zaliva premagati višine, ki ne presežejo 600 metrov nadmorske višine; tu so te razdalje najkrajše in poti so bile prehodne tudi pozimi. Kot nam priča zgodba o Jazonu in Argonavtih, ki naj bi s svojo ladjo prenesli od izvira Ljubljanice do Jadrana, so že stari Grki poznali te poti in prehode, ki so spet prispevali svoje k prepišnemu značaju slovenskega ozemlja.

In če se spomnite, obstajajo romani, nastali še v času blokovske razdelitve Evrope, ki razpredajo, kako se bo prav tu začela tretja svetovna vojna …

Verjetno o tem dovolj pove rek, ki pravi, da Bog zgodovine ne more spremeniti, zgodovinar lahko! (smeh)

Če se samo spomnite na grozodejstva, ki so bila storjena v jugoslovanskih vojnah v imenu lastnih narodov, in da je bila razlika med življenjem in smrtjo velikokrat enaka razliki med takšno in drugačno narodno pripadnostjo, potem ni dvoma, da je narodna pripadnost zagotovo ena bistvenih, celo najbolj usodnih kategorij v življenju sodobnega človeka. O tem smo se na povsem drugačni ravni lahko prepričali tudi v sredo po zmagi Slovenije nad Rusijo v nogometu, ko so na dan privreli prav neverjetni izbruhi z narodno pripadnostjo povezanih čustev, le da so to tokrat bili izbruhi veselja in sreče, ne sovraštva in mržnje.

(smeh) Navadno se to hitro opazi po odzivu prizadetega. In največkrat boste užalili nacionalna čustva nekoga tako, da ga boste imeli za pripadnika kakšnega drugega naroda. Saj veste, kako smo občutljivi, če nam zaigrajo napačno himno ali rečejo, kako lepa je ta naša Slovakia …