Saj ste sami živeli v njem, zakaj bi se slepila?! (smeh) Šalo na stran, to mesto me je izoblikovalo. V New Yorku sem se veliko let ukvarjal s culture jammingom. Sicer izhajam iz sveta dokumentarcev in časopisja. Iz mesta sem odšel iz več razlogov, eden od njih je gotovo bil spor s prijateljem in sodelavcem, ki je po tistem, ko sem zapustil skupino Cicada Corps of Artists, še vedno uporabljal isto ime. Za tožbo sem potreboval denar, zato sem ustanovil grafično podjetje, v katerem so bili vsi oblečeni v črno, z majicami, na katerih so bili odtisnjeni majhni logotipi. In nihče ni preklinjal …

Črnina je trendovska oblikovalska uniforma Soha. Delal sem grafične instalacije za MOMo, Sotheby's, Christie's, za newyorški teden mode in druge modne revije. S tem sem se ukvarjal več let. Potem se nama je rodil sin. Po devetih mesecih in neštetih preiskavah se je izkazalo, da se je rodil z nevrološko okvaro. Še več sem delal. Z ženo Ano sva vse več ostajala doma, pri sinu. In takrat sva tudi ugotovila, da nama New York ne ustreza več. Vse pogosteje sva z družino obiskovala Barcelono. Prvič v življenju sem začel razmišljati o boljšem standardu na zasebni ravni: delati manj, a kakovostneje. Da bo več umetnosti. Poleg tega se je kulturni jamming levil v nekakšno šalo, stilistični mehanizem, ki naj bi bil magnet za medije. Ustvarjalcem se ni več ljubilo raziskovati, zakaj naj bi v prostoru spreminjali oglase in znake. Projekt Identitete sem zasnoval zato, ker sem hotel ubežati okvirjem zakonitega in nezakonitega.

Opozoriti želim na tri stvari: kako izgrajujemo svoje identitete, kako trgujejo z nami in kdo izbira naše kulturne ikone. Večina mojih projektov je zasnovanih po principih ustvarjanja mandale, kar pomeni, da s časom izginejo. S tem ko izberem anonimneža, ki ima identiteto prostora, kjer ga izrisujem, in iz njega na fasadi stavbe naredim ikono, spreminjam mehanizem nastanka ikone.

Predstavljala naj bi, da pomen identitete ne temelji na produktu, ki ga zastopa. Na zidu bi lahko narisal kogar koli, pomembno se mi zdi, da je del nas: da ni nekdo, ki nam sporoča, da je njegova majica najboljša, da so privlačne samo velike prsi … Skratka, povprečna oseba za kratek čas postane ikona.

Zaradi vas. Zaradi medijev in njihovega povratnega učinka: mediji moje projekte razumejo kot provokacijo in ne kot nekaj samoumevnega, kar sicer velja za komercialne ikone.

(smeh) Zato ker nimajo veliko opraviti s tem, da se z identitetami ljudi trguje nepravično … Greste se hudičevo advokatinjo. Do zajcev nimam nobene afinitete. Zato pa jo imam do družbe. Skrbi me, da v revnejših predelih ZDA na police trgovin postavljajo izdelke, ki jih bodo kupovali samo »latinosi« in temnopolti, belci nikakor. To se v Evropi seveda ne dogaja … Po drugi strani bo McDonald's zapravil milijone dolarjev za tržno raziskavo produkta, hamburgerja ali krompirčka, zato da bodo zadovoljili vsakega potencialnega kupca na novem trgu. To pomeni, da je potrošništvo v nas vgrajeno. In to ni prav. McDonald's proizvaja hrano, od katere postajamo odvisni. Nihče jih ne bo ustavil. A pustiva to. Počasi bodo na nas izvajali tehnologijo geometrijske prepoznavnosti obraza.

Uporaba tehnologije prepoznavnosti obraza je enostavnejša. Bolj prilagodljiva. Z njo vas lahko prepoznajo v gneči, iz vseh kotov. Kljub plastičnim operacijam obraza. Kmalu se bo zgodilo, da se boste sprehajali po nakupovalnem centru in vedeli bodo, kdo ste. Na spletu bodo izbrskali vzorce vašega nakupovanja. In potem bodo pred vašimi očmi spremenili podobo izdelka: ustvarili bodo natančno takšnega, kakršnega bi si želeli videti. In potem boste ta izdelek kupili. Računalniški programi vse to omogočajo. Dokler bomo pozorni na to, da dovolj zgodaj izvemo, na kateri stopnji je tehnologija, bomo lahko uvedli preventivne zakone. Tudi k takšnemu razmišljanju naj bi nas spodbudil projekt Identitet.

Predvsem so identitete arbitrarne. Ko sem prihajal v Ljubljano, sem vedel samo, da bom risal žensko, staro med dvajset in trideset let. V Londonu sem izbral petdesetletnika, v Granadi sem risal petletnega fantka, v Kinu Šiška pa mi je čaj postreglo prijazno dekle in vprašal sem jo, ali ima občutek identitete v mestu, v katerem živi. Ali čuti, da je tu doma. Celo rojena je bila v Šiški. Saj ne, da bi bilo to tako pomembno. Predvsem pa smo pozabili ustvarjati samo zato, ker se ob tem dobro počutimo. Vse, kar počnemo, je namreč del finančne igre. Izurili so nas, da vsak skrbi samo zase. Finančna kriza se izrablja za to, da ljudi mečejo na cesto. Tistim, ki ostanejo v službi, dodelijo dodatne delovne naloge, ti pa jih zaradi strahu pred odpuščanjem brez besed sprejmejo. Zakaj ne bi vsi zaslužili, tako vi kot jaz. Nike plačuje svojim delavcem manj kot dva dolarja na dan, njihove telovadne copate pa v trgovini stanejo več kot sto evrov.

V stare obrabljene brezimne teniske. Vi?

V ZDA hoče korporacije poslovati brez nadzora. Zdaj vidimo, kam nas je to pripeljalo …

Pogovarjate se z nekom, ki živi sodobno življenje. Lahko mi nadenete katero koli oznako, ni mi mar. Picasso je bil prav tako zaznamovan z dogodki svojega časa. Guernica je pravi primer. Ustvarjam dela, ki govorijo sama zase. Caravaggio je s prostitutkami in berači upodabljal device Marije in Jezuse. To je bila njegova kritika takratnega časa. Nič novega ne počnem. Govorim o času, v katerem živimo.

To umetniki na neki način ves čas tudi počnemo. Naše delo vedno vstopa v kontekst časa in prostora, znotraj katerih umetnost tudi zaznavamo. In tudi umetnina nikoli ne obstaja sama.

Ena od resnic je gotovo, da bi morali svoje identitete graditi od znotraj. Več časa in pozornosti bi morali nameniti stvarem, ki jih imamo za samoumevne. Razumeti kontekst, v katerega so postavljene.

Ko gre za marketing, poskušajo s pomočjo ciljnih skupin ugotoviti, kako kar najučinkoviteje tržiti nove izdelke. Dejstvo, da lahko zdravniki sami izbirajo zdravila, ki vam jih bodo predpisali, in ob tem se redkokdaj odločijo za generično. O tem ne razmišljamo, ker smo preveč zaposleni z delom, s skrbmi, kako bomo plačali najemnine, hipoteke, vrtce … Zato se se s tem ukvarjajo drugi, ki smo jih sami spustili k moči. In potem ugotovimo, da tudi oni nimajo časa za to. Včasih se sprašujem, zakaj toliko časa porabim za nekaj, česar čez nekaj dni ne bo več. Zato ker je to lep način, kako lahko govorim o stvareh, ki se mi zdijo pomembne. Zmrzoval bom na dežju ali snegu, zeblo me bo, umazal se bom v dvigalu. In potem bom lahko imel čudovite pogovore, kot je zdaj najin …

Res sem bil zaskrbljen zaradi tega, kar se je dogajalo.

Ljudje so začeli govoriti o obamamaniji, popzvezdništvu in podobnih neumnostih. In potem so iznašli besedo, ki so jo dolgo iskali – junak. Ko ljudstvo začne iskati junake, gre država k vragu. Zato sem se odločil, da bom naredil umetniško delo, ki ga ne bo mogoče spregledati, zato da bom lahko govoril o tem, kaj bi se zares moralo pojavljati v poročilih. In to sem tudi storil. Spraševali so me, ali podpiram Obamo. Ali sem ga volil? Odgovarjal sem, da bom vedno podpiral opcijo, ki je manj škodljiva. Čeprav je žalostno, da voliš po principu manjše škode.

Iz kabineta barcelonskega županstva so mi sporočili, da je projekt videl po televiziji in da je zaradi njega vesel. Čeprav ga v izjavah nisem eksplicitno hvalil. Nič hudega, če me ni povabil na inavguracijo, ničesar mi ne dolguje (smeh).

Seveda. Poskrbel sem, da pri projektu ni sodelovala demokratska stranka, da mi nič denarja ni dalo mesto, dovoljenje je prišlo od foruma. In tudi za deset tisoč evrov, ki sem jih vzel iz lastnega žepa, potem ko je štiri dni deževalo in vse premočilo, voda je pesek spremenila v blato, bagri so obstali, mi ni žal … Pomembno je, da me zaradi tega žena ni odslovila. In Obama je zmagal.

Kleinova je deloholičarka. Njenega moža, prav tako novinarja, Avija Lewisa sem spoznal, ko je še delal reportaže za kanadski MuchMusic. Naomi mi je povedala, da si je v času pisanja knjige Doktrina šoka nad delovno mizo namontirala protidepresivna svetila, da bi bila manj utrujena. Okoli nje pa je sedelo petnajst odvetnikov in proučevalo, katera od vsebin iz knjige bi lahko bila iztožljiva …

In potem sem ji rekel, da so odlično zdravilo proti delovni depresiji in utrujenosti otroci (smeh).

O tem nisem veliko razmišljal. Nimam odgovora na to vprašanje. Nerad sodim o stvareh. Prepričan sem, da je pluralizem v svetu umetnosti tako kot tudi v drugih segmentih človeškega življenja tisti, ki nas bo vodil naprej.

Anonimnosti ne potrebujem. Tudi v času, ko sem se veliko bolj ukvarjal s kulturnim jammingom in so me aretirali, nisem imel težave povedati oblastem, kdo sem. Velikokrat sem se v pogovorih z zasliševalci celo izognil kazni. Ni šlo za vandalizem, temveč za dejanja, ki so sledila natančni raziskavi in premisleku, kaj in kako bomo kaj storili. Delo Banksyja pa je anonimnost potrebovalo, saj ga izvaja na zasebnih zemljiščih. Danes je ta anonimnost samo še del marketinga, zaradi katerega se ljudje sprašujejo, kdo je Banksy in kako naj bi bil videti. Ali je ženska in ima brke? Mislim, da ima precej svetovalcev. Ne bi bil presenečen, če bi se pod tem imenom skrivalo več ljudi. Ne potrebujem skrivnostnosti za to, kar počnem. Nasprotno, čim bolj transparenten moram biti.

Veliko stvari me dela radostnega. Moja mala deklica, ki začne po meni plezati že navsezgodaj, moja žena, potovanje, mesto, kot je Ljubljana. Naša dolžnost je, da skrbimo drug za drugega. Pomembne so majhne, preproste stvari. V Barceloni je nadstropje više živela osamljena stara gospa. Ko smo prenavljali stanovanje, se je ponudila, da lahko nekaj časa skrbi za našega kužka. Nanj se je tako navezala, da je pri njej ostal tri leta, do njene smrti. Vidite, ni potrebno veliko. Vidim, da so se vam orosile oči. Pa sem vas dobil! •