Nič posebnega v resnici. Mogoče, če je iz pravega testa, opazi več sprememb v družbi kot navaden opazovalec. V vsakdanjem življenju se zdi, da vsi vidimo enako. Prepričan sem, da kot režiser dokumentarnih filmov vidim globlje, predvsem pa zavrtam v skrito, v tisto, kar bi hotelo ostati skrito. Opazim spremembo obnašanja človeka … Ko snemam filme, zaznavam družbo, kot da me ne bi ščitila koža, neposredno z živci, z občutljivostjo mesa. Kar zaznam, poskušam povezati z mislimi, reakcijami, izkušnjami. Pomembno je predvsem, da vse to pretvorim v pravo filmsko obliko. Vedeti moram, da sem izbral pravi čas, prave trenutke, ki bodo odsevali resničnost. Treba je vedeti, kdaj ugasniti kamero, treba je znati ujeti bistvo. Samo tako bodo posnetki vedno aktualni. Da mi uspe prikazati atmosfero časa. Tako film ne bo zastarel.

Morda imate prav. Kar naprej se sprašujem, kako iz posnetega sestaviti zgodbo, ki bo več kot zgodba. Moja struktura, na primer, je takšna: včasih, takrat ko se pogovarjam z ljudmi, uporabim tudi skrito kamero. Pridobiti si moram njihovo zaupanje. Po tistem, ko sestavim dokumentarni del, ugotovim, da nekaj manjka. Nato vskoči igrani del. Takrat dodam posnetke, ki so nastali v moji domišljiji. Najprej posnamem dele, ki so izrecno dokumentarni, ki so dosegljivi.

Vse, kar sem doslej posnel na kamero, se me je najprej, kot Harutyuna, močno dotaknilo. Šele potem so postali filmi. Od zunaj dobim signale, jih notranje opredelim in začnem snemati. Kot skulpture. Gre za raziskovanje, iskanje lokacij, zgodb. In to lahko traja leta. Najpomembneje je, da najdem način, kako bom zgodbo izrazil. Če se to ne zgodi, filma ne posnamem. Ne glede na to, kako obetavna je lahko vsebina.

Režiser je bil moj prijatelj, sicer tudi v resnici režiser. »Igral« je egoističnega, vase zagledanega režiserja – mene. Hotel sem pokazati, kako lahko režiser dokumentarnih filmov vpliva na življenja drugih. To je nekaj, kar me je zelo motilo. Ampak velikokrat so prizori prav takšni, kot sem jih pokazal v Dokumentaristu …

Tudi to se dogaja … Kje je ob vstopanju v življenje drugih meja, ki naj je režiser ne bi prestopil? Moj naslednji film bo govoril natanko o tem. Kot filmski režiser dokumentarist in vi kot novinarka – dajem vas samo za primer – si pogosto domišljamo, da lahko vplivamo in vstopamo v zasebno življenje ljudi … Sicer pa je že tako, da o teh stvareh zdaj, prek prevajalca, ne bi smel govoriti. O svojem delu ne kaže govoriti prek prevajalcev … (smeh)

Jaz sem svojemu sinu sin in on je moj oče. Sploh ne veste, kako neresen človek sem.

Prosim, nazdravimo! (Nazdravimo.) Veste, kaj je nekoč rekel Jean Renoir? Da je postal režiser in da snema filme zato, da se lahko zbira s prijatelji in pije. Torej, ne toliko delati. To sem vam hotel reči. Prosim, še tri grappe! In vina dajte! (Natakarica, ki so ji namenjene besede, prikima. Sogovornikovim željam streže – glede na to, kako se nit pogovora hitro izgublja – prehitro.) Toliko mojih filmov ste videli, da se boste še zaljubili vame …

Strasten. Avtoritaren. Na trenutke morda, ampak zares samo morda, vizionarski. Dolgo nazaj sem poskušal pisati in kmalu ugotovil, da je film moje edino izrazno sredstvo … Veliko ljudi me sprašuje, kako sem delal s to živaljo, bivolom. To ni bilo v prvem planu. Bivola ne moreš natrenirati, da nastopa. Lahko ga samo opazuješ in snemaš … Oprostite, kaj ste me vprašali?

Vse moje filme starejšega datuma so sprejemali enako. Ni jih marala sovjetska oblast in ne mara jih zdajšnja, armenska. Navadno občinstvo pa je razdeljeno na pol: nekateri jih ne prenesejo, drugim so všeč. Hočem reči, da je del njih za moje filme odprl srce, preostali pa me sprašuje, kaj pravzaprav snemam. Obtožujejo me, da mednarodni javnosti prikazujem Armenijo, kakršne ni. Češ da prikazujem samo njene slabosti. Še huje, po desetih letih, ker nočejo sprejeti resničnosti, ki sem jo prikazoval, me poskušajo prikazati kot tistega, ki snema tako imenovane poetične filme. V resnici pa sem vedno deset let pred vsem, kar se je v tej državi zgodilo. Verjemite, težko je vsakokrat čakati deset let. Zdaj razumem, ko ljudje pravijo, da je napuh največji greh …

To ni pomembno. Tudi moški je samo človek. Med ljudmi in živalmi ne ločujem. Živali so mi bliže. Pomembna je samo zgodba in to, kar želim povedati z njo (smeh). Po navadi je tako, da se v pogovorih z ljudmi večinoma počutim kot črnec. Razen ko se pogovarjam z ženskami. Takrat sem moški.

Vse sem in še več. Lahko »sem« z več ženskami naenkrat …

Harem!

Ampak tako hitro kot se nad ženskami navdušim, navdušenje nad njimi tudi izpuhti. Toda nočem, da bi moj sin vedel, kaj se dogaja v mojem intimnem življenju. In tudi kot prevajalcu mu ne zaupam.

(Znova naroči – že tretjič zapovrstjo – grappo in kozarec vina. Natakarico zasuje s komplimenti tiste vrste, ki vsako kolikor toliko spodobno žensko pripravijo do tega, da povesi pogled. Nakar se v isti zlomljeni angleščini obrne k meni, s kozarcem, visoko dvignjenim v zrak: »To you, my dear friend!« Sin nemočno zardi.)

Moj sin je moj oče. On je urejen, natančen, zadržan, discipliniran. Včasih me poskuša nadzirati in mi vsiljevati svojo zmernost. Pa mu ne gre najbolje!

* * *

Ko stojite pred režiserjem dokumentarnih filmov, se poskušate zaščititi. Človeku se pred objektivom nekaj zgodi. Čeprav naj bi bil karseda naraven in takšen, kot v resnici je. Celo klošarji, ki sem jih v Dokumentaristu lovil v kamero, so si nadeli vloge, ženske so poskušale flirtati, njihovi docela okajeni pocestni partnerji so jih z gnusom zavračali in nazadnje je ena od njih doživela histerični izpad. Alkohol je naredil svoje. Zanimanja za dokumentarne filme je vedno več. Celo za tiste igrane, ki so posneti po resničnih zgodbah. Kar naj bi, tako počez, pomenilo, da film kot medij pridobiva veljavo, mar ne? Ali pa to pomeni paranojo? Da ljudje ne verjamejo več temu, kar živijo? Oziroma da ne verjamejo več temu, kar jim drugi pravijo, da živijo … Danes ne boste videli veliko dobrih dokumentarnih filmov. Redki med njimi imajo pravo dramatično narativno strukturo in vizualno odličnost. V zadnjih letih se vse preveč dokumentarcev ukvarja z vsebinami, ki zadevajo biopolitiko, in s posledicami globalizacije. Toda to ni dovolj. Ne premorejo pa umetniške obrti, ki bi zgodbo naredila močnejšo. Zato pač ni dovolj, da se kot režiser dokumentarnih filmov grem raziskovalno novinarstvo …

Vsak ima predstavo o resnici glede na to, kar vidi, doživi in začuti. In pri tem ni prostora za objektivnost. Za subjektivnost – to pa! Gola objektivnost je dolgočasna. Objektivnost razumem tako, da »samo« vključim kamero in snemam …

Seveda, določam kote itd. Če govoriva o umetnosti, je pomembno predvsem, da jo filtrira človeška senzibilnost. Bistveno se mi zdi, da za snemanjem dokumentarca ni skritih namenov – od zaslužkarstva do političnih ciljev. Režiser mora biti vsaj toliko odprte glave, da poskuša zabeležiti stvari, ki se mu zdijo vsaj zanimive. Če ga že ne vznemirijo.

Povedali so mi, da ste nekaj minut pred koncem filma zapustili dvorano …

Ko sem zaključil montažo, nikoli več nisem pogledal tega filma. Tako kot tudi drugih svojih ne.

Jih nočete?

Vidite, ne verjamem, da je tako. Če me med snemanjem ustavijo predsodki, potem bo armenska resničnost, ki sem jo pravkar omenil, na filmu prikazana zlagano, cenzurirano. Vsa ta reč glede objektivnosti – prikazati zgodbo z vseh strani – je zelo omejujoča, ker pri snemanju filmov ne gre za to, da prikazuješ različne strani, temveč pokažeš, kaj je za njimi. Samo tako pridemo do bistva. Ne vem, ali sem kaj povedal. Sploh pa se res ne zanesem na tega prevajalca … In vi ste zaradi teh psov postali žalostni. Nazdravimo!

No, mislim, da nam človeškost, senzibilnost do tega, kar gledamo, spoštovanje do ljudi in živali – vse dokler tega ne začnejo izkoriščati, tu mislim predvsem na človeka – daje upanje. Upam, da bom še doživel, ko se bodo ljudje v svetu bolje razumeli. Drugega mi pravzaprav ne ostane … Toliko filmov posnamemo in tako zanič so. Da jih skorajda ne gledam več. Dobro je, da je med njimi manj dokumentarcev. So pa v nevarnosti …

Dokumentarni film je postal vse preveč literaren, radijski. V njem je premalo podob.

Rad imam raziskovanje, ker sem takrat sam. Brez sodelavcev in tehnične opreme. Rad imam težave, ki se pojavijo v času predprodukcije. Gre za veliko manjših opravil, ampak je pa čudovito. Snemanje je najbolj naporno in stresno. Ekipo je treba držati na kupu, takrat se lahko zgodi marsikaj. Je pa zabavno. Montaža je boleča. Tudi traja lahko zelo dolgo. Navadno trikrat več, kot je bilo pričakovati. Še prej pa je treba večkrat pregledati posneto. Prebaviti. In potem spet in spet vse še enkrat pregledati, do te mere, da se posnetki zlijejo v mojo kri. Spet montaža. Premor. Nakar ugotoviš, da vse skupaj sploh ne deluje. In se zadeve lotiš od začetka. Ko iz obupa dvigneš roke od vsega, nastane film. V resnici imam rad celoten proces nastajanja filma. Predolgo se že ukvarjam samo s tem. Ne predstavljam si, da bi lahko počel karkoli drugega.

Sociolog je sicer redko tudi umetnik. Še redkeje se zgodi, da je dober umetnik tudi dober človek (smeh). Dovolj sva govorila o meni. Nazdravimo! •