Svojega političnega prepričanja ne skrivam, čeprav to ni najbolj popularno početje in marsikoga iritira. Posledice takšne odločitve čutim ves čas: družabno sem precej izoliran, imam manj prijateljev in tudi na zabave nisem pogosto vabljen. Ne razumite me napak, moja pozicija sploh ni tako neugodna. Zasebnih prepričanj posameznika ne smemo primerjati z njegovim delom. Gledališču lahko škodujejo samo slabe predstave, te pa lahko ustvarjajo tudi dobri ljudje, kajne? (smeh) Prav tako se v imenu umetnosti ne moremo kar tako vpletati v nekogaršnje življenje. Mar dejstvo, da je bil Michelangelo homoseksualec, pomeni, da je njegovo slikarstvo ničvredno in slabo?! Da to škodi slikarstvu nasploh? Vem, da niste tega mnenja … Toda poznam ljudi, ki tako razmišljajo. Imate radi Michelangela?

(smeh) Sem vedel! Dovolite, da vam prižgem? Kadilci na delu!

Ha, tobak … Enodejanke Čehova večinoma nesporno uprizarjajo kot svojevrsten vodvilski teater banalnega humorja, domislic in gegov. Ta predstava pa je rezultat drugačnega branja, kakršnega je, tako se zdi, v pismih zahteval avtor sam. Ne kaže jih namreč razumeti kot izlet v bulvar, ampak kot jedro njegove dramske pisave …

Imel sem kakšnih sedemindvajset, osemindvajset let. Morda manj. Takrat sem režiral precej nenavadno Krčmarico Mirandolino, ki jo je igrala Marjana Brecelj, pa Cavazza je bil zraven … Potem pa smo delali še Ljubezenski koncil Oskarja Panizze in predstava naj bi šla na Bitef. Ker je bilo uprizarjanje tega teksta v Italiji prepovedano, se je, kolikor vem, prvič zgodilo, da so se iz Italije vozili gledat teater v Ljubljano. Vendar pa je proti njej začel govoriti takratni škof. In pri ravnatelju Drame, Janezu Šenku, je interveniral nihče drug kot sam Edvard Kardelj, češ, naj predstavo umaknejo z repertoarja, ker naj bi bila antikatoliška. Pa so jo res umaknili.

Hja, to je bilo vse zaradi Panizze. Sicer pa je v tistem času v tem okolju šlo predvsem za to, ali je nekdo zrel režiser ali ne. Ali bo ali ne bo. Po moško.

Ha, ha. Mislim, da sem še vedno izjemno strog z igralci. Ampak z ljubezenske pozicije. Zato ste morda začutili mehkobo. Res pa je, da je bila Ljubljana takrat zanimiv laboratorij inteligence.

Vem, imel sem veliko sovražnikov (dolga tišina, kajenje). Eden od njih je postal moj življenjski prijatelj, najimenitnejši intelektualec, kar sem jih v življenju srečal. Ne bom izgovoril njegovega imena …

O enem od ustanoviteljev Slovenskega mladinskega gledališča, o izjemnem dramaturgu, ki je storil samomor. Iz mojega največjega sovražnika se je prelevil v največjega prijatelja. Do konca življenja ga ne bom pozabil. Ta človek se je popoldne v Ljubljani usedel na vlak, šest ur potoval, si zvečer v Beogradu ogledal vajo moje predstave, mi povedal, kaj misli o njej, in šel nazaj, da je lahko zjutraj prišel v službo v SMG. Ne da bi mu kdorkoli kaj plačal. Tega človeka nosim v sebi. Slovenski intelektualci so lahko dosmrtni sovražniki ali pa tvoji angeli. Česa podobnega nisem izkusil v nobenem drugem okolju. In potoval sem ogromno … Res nočem izgovoriti njegovega imena.

Poglejte, na hrbtni strani dlani so še vedno vidne brazgotine … (sname očala in si otre oči) Po tistem sem na potovanjih večkrat iskal njemu podobnega človeka. Ampak Slodnjak je bil en sam …

Tako kot večina Toskancev sem precej neprijeten tip človeka. Zelo neugodno reagiram, včasih navzven deluje, kot da sem nevrotik. Celo agresiven. Toda to je verjetno obrambna drža pred življenjem. Ko včasih v nekih odvratnih odgovorih najdem ljubezen, se neskončno zaljubim.

Ja, Ah, ljubav je za Hrvate, pa za Italijane je Ah, l'amore. Za Slovence pa bi bolj lahko rekli, Ufff, ljubezen. (smeh) To je povezano s celotno zgodbo predstave. V preteklih tednih sem bil cele dneve zaprt v nekem tržaškem hotelu, v neki grozni kafkovski zgodbi. Od mene se je pričakovala solidarnost. Naenkrat in skoraj mimogrede sem se znašel v vrstah sovražnika. Ne vem, kako in zakaj. Potem sem si rekel, bogme, tudi sam si moram odgovoriti, kaj tu počnem. Moja stalna sodelavka, dramaturginja Željka Udovičić, mi je po telefonu kar naprej prigovarjala: »Spakiraj kovčke in pojdi. Kaj ti je bilo tega treba!« Nakar me je prešinilo: gledališče je ljubezen. In če sem se dogovoril z Markom in Primožem – njega poznam že vse življenje –, potem ne morem kar tako odnehati. Ti ljudje verjetno delajo pod psihozo. V izredno težki situaciji. No, in potem sem se zaprl v ta hotel.

Saj boste videli prvo sliko predstave, ki je, zdi se mi, motor vsega. Na odru bo deset ali enajst ljudi. Tehniki in igralci. In tehnična ekipa igra šest monologov Čehova o ljubezni in delu. Nakar začne Giuseppe govoriti v italijanščini.

Ja, sicer izjemen igralec. Hotel je biti moj asistent, da bi končno razumel, kaj pomeni Slovensko stalno gledališče. No, in potem ga oni, tehniki, v slovenščini vprašajo: »Ma kateri jezik vi govorite? Ne razumemo vas.« On pa v italijanščini odgovori: »Kako, kateri jezik govorim?« Potem pa v slovenščini reče: »Delat je treba!« In tako se začne predstava.

Odgovoril sem na svoje.

Nikjer ne živim. Malo sem na Hrvaškem, pa v Sloveniji, pa Italiji, Berlinu in Dresdnu, Južni Ameriki, pa Švici … Kot bi rekel Cesare Pavese, delati utruja. Rad bi zaključil to vlogo. Vse življenje sem že na poti. Utrujen sem. Prav zdaj me pregovarjajo, da bi postal direktor največjega italijanskega gledališča, državnega gledališča v Toskani. In vsak dan se sprašujem: je to zame?

Pa me ja ne bodo prevarali. Bom zdržal na enem mestu? Odgovora ne poznam. Rad bi naredil model gledališča – prekopiral vzorce mojega življenjskega potovanja. Nekaj po srednjeevropskem, slovenskem modelu. Rad bi ustvaril stalni ansambel. Kajti v Italiji obstaja absurd: tako imenovana stalna gledališča so v resnici nestalna gledališča. Igralce obravnavajo kot sužnje. Obenem celo mislijo, da varčujejo. V resnici pa z angažmajem igralcev, ki jih Italijani gledajo na tv-programih in niso kvalitetni, potrošijo še enkrat več. Takšna igralska zvezda stane tri tisoč evrov na dan. Na dan! Naj me ne zajebavajo, da oni po tem sistemu varčujejo. Vzdržujejo sistem potujočega gledališča, ki izhaja iz commedie dell'arte. Izpopolnil pa ga je fašizem, ki ni imel interesa, da bi se intelektualci zbirali na kupu. Fašisti niso hoteli, da bi teater postal prostor odpora. Poglejte zdaj ta absurd: v Italiji sta dve gledališki hiši, ki sta najbližji temu, kar sem povedal. Med njima ni velike razdalje v kilometrih. V eni pravkar sediva. Ima ansambel in to je bil tudi razlog, da sem prišel sem. Druga pa je HNK Ivana pl. Zajca na Reki. Vsa druga gledališča niso državna. So stalna samo po načinu financiranja, ne pa tudi po načinu porabe. Ne investirajo v umetnike. Če bom sprejel službo v Toskani, bom postavil pogoj, da bo treba vložiti v igralce. Rad bi pokazal, da se tudi v Italiji lahko naredi nekaj novega. Samo to mi daje upanje. Sicer pa bi mi bilo, glede na naravo tega, kakršen sem, življenje s kovčkom veliko. On me vsaj nič ne sprašuje.

Prej za mednarodne projekte. Verjamem v koprodukcijski sistem, potovanja, v izmenjavo kultur. Dve besedi, ki sta dandanašnji za nas zelo pekoči – toleranca in integracija –, se bosta vsak hip začeli maščevati. V svetu, ki je vse manj toleranten, kar naprej govorimo o toleranci. Obenem blebetamo o integraciji v svet, ki se ne želi integrirati. Sem proti globalizaciji. Sem proti temu, da bi iz svojega življenja umaknil zaseko. Če bi eliminiral zaseko, ne bi več mogel ščititi Slovencev. Sem za integracijo. Sem za to, da se imamo radi, da vas zdaj, ta trenutek, razumem, kakšna je vaša poetika, kako razmišljate. Ali vas čitanje Dostojevskega sili k joku ali vas kdaj pripravi tudi do smeha? To me zanima. Kdo smo? Pomembno se mi zdi, da bodo Slovenci še naprej ostali trmasti, moram se truditi, da vaš jezik ne bo izginil, da bodo vaše kulturne inštitucije čvrste. Jezik je lepota, ki nikoli ne mine. Veste, koliko jezikov vsak mesecev umre? Zadnja ženska, ki je govorila staroselski jezik Aljaske, je umrla pred dvema mesecema. V Južni Ameriki imajo Indijanci več kot 120 jezikov, ki umirajo družno s civilizacijskim napredkom. Ne gremo se civilizacije, temveč kulturni imperializem. Majhni narodi morajo za svoj obstoj narediti ogromno. Veliki pa nič manj. Poslušajte, kako danes govorijo Italijani: kaj pomeni po italijansko body, pa fiction? Saj ne znajo več uporabljati ne pogojnika ne konjunktiva! V kaj se spreminja ta jezik? Mislijo, da je šestdeset milijonov ljudi z zemljevida sveta teže izbrisati kot onega, ki jih šteje samo tri?

Gledališče ne sme biti samo prostor odpora, v njem moramo graditi sanje, ne pa reproducirati resničnosti. Teater mora biti prostor, v katerem se iz principa vsemu reče: ne. Gledališče naj bo oaza, na katero politika in mediji ne vplivajo. Po drugi strani pa mora tudi politik, če naj preživi, razumeti, da mora sebi financirati ta luksuz: da ima vest, ki deluje mimo njegove korupcije. In kratke pameti.

Sem. Zakaj sem ga podprl? Zato, ker mi je bil Milanović [predsednik SDP] manj všeč. Podprl sem ga, ker je razbil SDP. In SDP je bilo treba razbiti, ker to ni bila nikakršna opozicijska stranka več. SDP je postala desničarska in ni imela več kaj povedati. Milanović je zapozneli Schröder, Bandić pa je človek, ki ne uboga. In to mi je všeč. Poglejte, za nobene osebne interese mi ne gre. V Zagrebu imam stanovanje, veliko 39 kvadratnih metrov, ki sem si ga kupil sam. Nihče mi ga ni šenkal. V njem so samo knjige. Nikoli nisem imel funkcije direktorja in z veliko verjetnostjo bo tudi v prihodnosti tako. Bandić mi je postal simpatičen, ko so mu zagrozili, da ga bodo, če bo kandidiral, izključili iz stranke. Kar se je tudi zgodilo. Moja naravna drža je, da gredo moje simpatije izobčencem. Seveda se da o njegovih metodah, kako peljati politiko, razpravljati. Obenem pa je prav on Zagreb iz vasi spremenil v mesto. Ne skrbite, priložnosti, da bom Bandića javno napadal, bo še veliko.

Kdo ga ne ljubi … Ta kreten! Ta genialec! Razumel je, da je življenje subtilno potovanje iz ene luknje v drugo. Vse znotraj tega je bolno – ampak smešno.

Stene so bele takrat, ko jaz tako hočem. Belo steno lahko tudi prebarvaš (smeh). Videli boste, da v predstavi ni veliko beline. V Toskani je mesto Pistoia, kjer izdelujejo najboljše konfete za poroke. In zato sem za Snubača ustvaril »en velik bel konfet«, ki se lahko spremeni v salon. Brez stolov, miz … Na njem pa je bela duša. Definirano je nedefinirano. Zame je bilo ključno, da se izognem naturalizmu, ki bi iz Čehova naredil vodvil v stilu Faydeauja, tako kot se enodejankam Čehova pogosto zgodi. In potem ga razumejo kot gledališče B-kategorije. Sam pa menim, da je samo kirurško analiziral monstruoznost človeške duše, v kateri je ljubezen nekaj, kar človek potrebuje, da preživi.

Kaj zdaj? Zakaj potem človek, ko ga ljubezen zapusti, kar lepo živi naprej?

Seveda. Ni ljubezni brez teles. Imate prav. Ampak duša je iniciator. To, da človek hodi po ulici, še ni dokaz, da je živ.

Dokaz, da je človek živ, je, da si dovoli iluzijo, da ljubezen obstaja.

(smeh) Pritrjujem. Ne vem, kje sem prebral, da ljubezen spada v območje tatvine in ne v območje družbene menjave.

Nekaj vas je razjezilo … V starih časih so rekli, ljubezen vedno določajo tri bistvene reči: nerazumljivo spajanje, ko se dva tujca začneta prav po krvoskrunsko razumevati, nenadna in tiha fascinacija drug z drugim. In na koncu še prostovoljna smrt: uboj ali zločin iz strasti …

Uf, tega je bilo pa veliko »u p... materinu«. Vse življenje sem v razkoraku s samim seboj. Ko že mislim, da sem naletel na srečo, stopim v drek. Ne pravim, da sem v tisti dobi življenja, ko bi si moral prestreliti moda, nimam pa niti več pravice, da bi katastrofalno zajebal … Morda mnogi mislijo, da sem nemoralen, toda v resnici sem strašen moralist. Ko sem bil z eno žensko – teh »enih« je bilo veliko –, se nisem valjal z drugo. Večina moralistov pa celo življenje živi z eno žensko, za ovinkom pa se onegavijo s tisoči.

Strast … Hitro se zaljubim. V svetlobo, v finost, ki je tako redka za okolja, kjer je polno divjakov. V igralce, pisce, prijatelje, v svoje spomine, lahko pa se zaljubim tudi v ženske (smeh) … Najpogosteje se zaljubljam v brezzveznost, nepričakovanost in nepredvidljivost. To, kar se že od začetka izkaže za jasno, me sploh ne zanima. Človeka moram odkrivati plast za plastjo. Dvajsetletni vojak, Guido Gozzano, je v prvi svetovni vojni na soški fronti v pismu napisal: »Zaljubil sem se v vaše hotenje, da me ljubite, gospodična.« Trdim isto.

Bil sem asistent enega največjih režiserjev, ki jih je Evropa kadarkoli imela, Giorgia Strehlerja. Nekoč mi je v pogovoru položil na srce naslednje: »Ko bo za tabo tvoja stota režija in ko boš na eni od predstav začutil, da te to, kar gledaš, spominja na nekaj, kar si že naredil – ali pa si pozabil, da si naredil –, bo to pomenilo, da se boš začel gnusiti samemu sebi.« Moraš premikati meje znotraj norosti. Narediti nekaj, ne glede na obliko. Nekaj, kar še nisi naredil. Zato sem se lotil Zagrebškega pentagrama. Skupaj z Željko Udovičić sva napisala pet kratkih indikacij in potem smo šli na lov za petimi mladimi pisci, ki naj bi vsak na dvajsetih straneh razvili teme. Zakaj sem se tega lotil? Zato, ker doslej nisem naredil še nič podobnega. Če se režiser, slikar, igralec ali pisatelj navadi na samega sebe – je z njim konec. Strehler je imel prav.

Kozji otok je moja velika ljubezen. Veliko mi je pomenila. Začel sem jo ustvarjati po vojni trilogiji Feničanke, Elektra in nazadnje Helena, leta 1989. Na Kozje otoke sem takrat začel gledati kot na narode, ki bodo ostali sami … Kajti Kozji otok je bila predstava o samoti in zaprtih kulturah. Poznate občutek, ko začnemo umirati zaradi klavstrofobije? Ko začneš umirati zaradi stalne prisotnosti samega sebe … Ampak to me je tako neznansko privlačilo.

Drži, nihče ni prerok v svoji domovini. Zame to velja predvsem, če govoriva o Toskani. Toda v resnici bi to lahko veljalo za vse kraje in države, kjer sem bil. Zame je patria tudi Ljubljana. In Zagreb. Kaj je moja domovina? To je sedemsto, osemsto metrov, kilometer morda – prelepega becirka Prata, Giolice, v katerem je veliko cipres, nekaj hiš ob vznožju hriba, kjer diši … Moja domovina je ta kilometer izgubljenih vonjev, izgubljenih in neponovljivih glasov, ki bi v mojih ušesih, deformiranih od praznoglavih stavkov, verjetno zazveneli tuje. Ni mi do manipulacij. Italija ni moja domovina. Moja domovina je tudi 600 metrov Dalmatinske ulice v Zagrebu, moja patria so moji spomini v Ljubljani, ko sem bil srečen in nor. Tudi na Dunaju, na Naschmarktu, ko sem se v času vojne umaknil tja, skregan s svetom. Hrvati so me imeli za četnika, Srbi za ustaša, jugounitarista … Smešno, kako naj bi človek iz Toskane bil jugounitarist? Morda sem tudi bil. Moja domovina je tudi Nielitz Strasse v Dresdnu. In v Baslu majhen del mesta, ki ni daljši od 150 metrov … Moja domovina so izgubljena okolja, v katerih me ima nekaj ljudi rado. Pa tristo metrov v Beogradu, v Rennesu, Parizu, na Pere Lachaisu … Povsod, kjer sem delal, je nekaj metrov moje države.

Zelo pogosto.

Najboljša klopca je tista v bližini groba Oscarja Wilda. Ko je bilo v gledališču vroče, smo se odpravili tja malicat. Zame je Pere Lachaise zmeraj pomenil prostor pogovorov.

V mislih jih sestavljam v mozaik. Nekoč bi se rad brez prekinitve sprehodil po vseh teh krajih …

Počutim se tako, kot se lahko počuti človek pri mojih letih. Po starih Grkih bi se moral počutiti pametnejšega, sem pa samo vse bolj nemiren. Pravi režiser bi moral sočasno s staranjem v sebi najti norost iz otroštva. Straši me, da se ljudje ne znajo starati. Po naravi sem človek, ki privoli v notranjo anarhičnost. Stalno nezadovoljstvo je moja konstanta. Upam, da me ta moja nesrečna radovednost nikoli ne bo zapustila …

Veste kaj, starostna razlika med mano in Robertom je samo štiri leta. Čeprav sem videti veliko starejši od njega. Igral je v Schwarzevem Golem kralju. Bil je mlad in čudovit. Spomnim se, kako sem telefoniral uredniku časopisa La Nazione, Umbertu Cecchiju, in mu rekel: »Poslušaj, našel sem nekoga, ki je zares dober. Ne zmore sicer govoriti v italijanščini, obvlada samo toskansko narečje, ampak saj bo.«

Tu se je naredil. Ne bom pozabil, kako je igral biljard za denar, da si je lahko kupoval knjige. Takrat ni imel v žepu za pol panina. Toda poezijo je stapljal s prostaškostjo, kar je bilo privlačno. Vulgarnost kot poezija je bila že takrat del njegove estetike.

Tudi sam sem mu to rekel. Življenje je lepo je polomija. Toda njegova žena moje kritike ni razumela … Še vedno mislim, da je najboljši prav v gledališču. Lahko igra, ne sme pa režirati.

Cel svet. Odgovoril vam bom s protivprašanjem. Zagotovo ste kdaj gledali gledališče brez režiserja, avtorja, lučkarja, brez teksta, brez italijanske škatle, ker ste ga morda gledali na ulici – toda ali ste kdaj gledali gledališče brez igralcev? No, Goebbels zdaj nekaj poskuša, nekaj avantgardnega, v smislu, da se stvari po odru premikajo same. Nekaj vam bom povedal … Zanimivo, kako v principu ne maram ameriških igralcev. Mislim, da so, ko gre za igro, precej neizobraženi. Razlika je v tem, da njihovo raven popularnosti in razvpitosti vzdržuje ogromna industrija. Posplošujem, ampak v petinosemdesetih odstotkih primerov ne vem, kaj bi s takšnimi igralci počel na odru. Ta njihova revizija Stanislavskega je prav smešna. Na meji imbecilnosti …

Življenje v meni je nekakšen nesrečen nemir, tako kot pri večini ljudi. Znotraj in zunaj je enako tesno. Od rojstva do smrti in spet nazaj – pot je enaka. Tako v materinem trebuhu kot tudi v svetu, v katerem živimo, povsod je enako utesnjeno. Zame je oder nekaj podbnega kot maternica: to je svet, zveden na svoje dejanske gabarite. Vse drugo je presežek prostora, ki ga merijo z napačnim merskim sistemom. Zaradi gledališča bi lahko šel na Islandijo in živel kot tjulenj. Preostane nam samo ena rešitev: radovednost. Radovednost je naša nacionalnost.

Morda sem nemiren, ker toliko potujem. Ali pa potujem, ker sem tako nemiren. Morda pa sem samo pes, ki se poskuša zagrabiti za rep … •