Zdi se, da čas poka pred temami, ki jih popisuje Williams. Delo tega ameriškega pisatelja in dramatika je primer, da je človek močnejši od vsega. Ljubezen osvetljuje in gleda iz različnih kotov. S tem mislim predvsem na zgodbo Laure iz Steklene menežerije, tega pohabljenega božjega otroka, ki me je do konca pretresla. Ko poskušam govoriti o njej, ostanem brez besed. Kako sebični smo ljudje. Govorimo, da bomo prizadetim in onemoglim pomagali, potem pa se izkaže, da se ukvarjamo samo z njihovo zunanjostjo. Pozabimo pa se vprašati, kako si dekle, kot je ona, želi biti ljubljeno. Tako je z vsakim od nas. Vsi si želimo srečanja z nekom, ki nas bo imel rad. Williamsova Laura se je popolnoma zaprla vase, zgradila svet iz stekla, ki onemogoča, da bi kdorkoli prišel do nje. Onstran menežerije pa poteka največja drama sveta. Pri gospe Stone pa me je fasciniralo, da se je ljubezen zgodila med starejšo žensko in mlajšim moškim. Pri njem je življenje šele v razcvetu, pri njej pojenjuje. Prepričana je, da ne bo več okusila sladostrastja. In kakšna ljubezen se jima zgodi! Kakšna strastna in pogubna ljubezen se zgodi med dvema! Takrat pa … takrat se ne sprašuje po časti: sedemdesetletnico ljubezen privzdigne kot najstnico. Še zadnjič se sprehodi po tej čudoviti poti, z istimi željami, istimi zahtevami kot nekoč. Človek v takšnih stanjih dobi posebno vrsto moči. In ko ta usahne, ne pozabi, kaj se je zgodilo prej … Skupni spomini nas delajo to, kar smo.

Mar ni čarobno, da se gledališče prek Williamsa ukvarja z vsebinami, ki nas najbolj zadevajo. Človek se ukvarja z marsičim, vse ga zanima in vsemu hoče biti kos. Ne ukvarja pa se s svojo usodo, usodo odnosa. A odnos je ustvaril prvo celico. Družino. Zato se ni čuditi, da so družine često stičišče nesreč. Ideja o življenju ne more biti zunaj družine. Kar je spet tragično. Namesto da bi bila ideja življenja družina sama. V resnici pa gre samo za delovanje na čas. Potem je vse mogoče. Razpad vrednot in čustev je mikropogled na makrosvet. Saniramo ekonomske krize, človek pa je zapuščen. Identifikacija krize je vedno v nas samih. Naučili smo se zdraviti vse okrog sebe: zrak, ideje, želje, perverzije po osvajanju planetov, ozemelj … Namesto da bi se ukvarjali s tem, kako ljubiti same sebe. Koliko časa je ujetega v nas samih? Ujetega v krčih, ki jih nismo znali prepoznati. Koliko nas je, ki nam niso pravočasno rekli, da jim nekaj pomenimo? Nihče se ne zaveda posledic, ko otrokom pravočasno ne povemo … Zaradi tega nastajajo upori, življenjske tragedije. Prekleto srečen sem lahko, da sem v gledališču našel ideje in takšne avtorje, ki mi tolmačijo, kaj človek je. Zato je Tennessee Williams vedno aktualen.

Poznal sem ga površno. Toda prvi, s katerim sem se resno pogovarjal o njem, je bil Vili Ravnjak, umetniški vodja mariborske SNG Drame. Skupaj sva sodelovala pri nekem projektu in ves čas sva govorila, da nas to, kar sva tiste mesece počela, ne osrečuje. In v nekem pogovoru mi je rekel, ampak veš, vidim, da si tik pred tem, da odpreš nova vrata. »Katera?« sem vprašal. Odgovoril je, da na teh vratih piše Tennessee Williams. »Želel bi, da te navduši …« Tako sem se lotil študija Tramvaja Poželenje. Ampak, ko sem odprl te duri, mi je postalo jasno, da bodo odprte vse življenje …

Ja, je! Damirja, ki je vstopil skozi ta vrata, ni več. Popolnoma nov sem. Williams me spreminja v boljšega človeka. Bolj dovzetnega za manjše stvari, iz katerih rastejo velike. Preprosta formula. Iz malega raste veliko. Williams je dramatik za zrele režiserje. Mislim, da sem dovolj zrel, ne glede na to, da me ves čas poleg tistih, ki uživajo v mojem delu, spremljajo tudi oni, ki me ne marajo. A to je manj pomembno.

Ne. Vem pa, da sem včasih mislil, da je pomembno, da me imajo vsi radi. Hotel sem zadovoljiti vse. S tem sem se v življenju veliko ukvarjal. A to ni več del moje zgodbe. Moja zgodba je med tistimi, ki sem jim pri srcu.

Ja, morda imate prav. Vsi Williamsovi liki, predvsem ženski, si želijo biti ljubljeni. Borijo se za to pravico. Podobno se zgodi Blanche Dubois, Maggie … O tem se danes ljudje ne pogovarjajo. Ker naj bi bilo to nekaj sramotnega. Nisem še slišal, da bi kdo javno priznal: »V stiski sem. Želim si, da bi me imeli radi. Nisem dovolj ljubljen.« To je največja lakota človeka. Namesto da bi se s tem ukvarjal, se človek osredotoča na strah. O njem nam je namreč manj nerodno razpredati. Kdaj bom lahko jasno spregovoril o tem, česa me je strah? Kdaj se bodo za mojo mizo lahko vsi glasno pogovarjali o tem? Živimo v času, polnem dramatičnih izzivov. Zato se mi zdi Williamsova zgodba o želji najbolj vitalna zgodba današnjika. Želja po biti ljubljen. Kakšno razkošje! Ampak danes nad besedo »ljubljen« z velikimi tiskanimi črkami zapišejo: neumnost. Williams je imel čisto srce. Svojo zgodbo je znal preprosto izliti. V dramski tekst, roman, poezijo … V teh vrsticah, dialogih je vse njegovo življenje. Zdi se mi zanimivo, da je odrasel med ženskami … Tudi sam bi si želel, da bi bil lahko odrasel med njimi, kajti mnenja sem, da je ženska kompletnejše bitje od moškega. Moje izkušnje mi govorijo tako. Ko se včasih znajdem v težavah in se dolgo pogovarjam z moškimi, si želim, da bi nasproti mene sedela ženska …

(smeh) Za drugačno vrsto energijo gre. Ženska življenje doživlja v plasteh in v vsaki od njih je temeljita. Sam imam razvit tako ženski kot moški čut in včasih zaznam, predvsem ko režiram, da moški v meni zakriči: (zakriči) »Ta prizor se mora končati tako in tako!« Ženski del bi bil takoj pripravljen na kompromis. Ampak včasih ni kompromisov. Ne sme jih biti. Bog je imel dober občutek, ko je delal moški in ženski princip. Bil je pravičen. Drugo je seveda, kaj vse smo iz njih sprevrgli … A če naj kje obstaja harmoničen odnos, je to med moškim in ženskim libidom. Vedno so me privlačile teme odnosov: Dogodek v mestu Gogi, na primer. Ob Grumu sem odrastel. Prepričan sem, ko gre za ekspresionizem, da je Slavko Grum prav v evropskem vrhu. Ves čas poskušam držati to linijo …

(smeh) Pa saj mi gre kar dobro …

Sijajna, neverjetna predstava. V Sarajevu sem delal Nože v kurah, za katere sem dobil nagrado kritike … Ampak, Božanska lakota! Neobrzdana strast. Strast, ki omogoča, da žremo svoje partnerje. Grozljivo! Bistveno v odnosu s partnerjem se mi zdi, da se odrečeš samemu sebi. Veliko srečnejši človek sem postal, odkar sem se rešil krščanskih okovov kazni, nezaupanja in strahu. Strahu pred Bogom, ki mi ga je RKC v najmlajših letih mojega življenja vcepila do kosti. Prav zaradi njega sem bil tolikokrat v življenju nejevoljen in prestrašen. Zaradi samokaznovanja sem bil do sebe tako zadržan. Mislil sem, da je to, da se ima človek rad, greh. V enem težjih obdobij svojega življenja sem odkril pisateljico in psihoterapevtko Louise Hay in začel preizkušati njene metode. Srečal sem se s samim seboj. Zdaj sem sam sebi najboljši prijatelj. Nikoli več se ne bom zapustil. Možnosti, da me bodo zapustili, pa so ogromne. Še danes ne vem, ali sem dovolj pripravljen za odnos z drugim. V življenju sem se prevečkrat ranil. In spet sva pri strahu … Kot da je človek postal stroj za proizvodnjo strahu, bolečine, nezaupanja. Vse se utegne sesuti kot steklena menežerija … v tem svetu črepinj.

Jaz sem samorog. Tako kot je tudi Laura iz Steklene menežerije samorog. Čeprav po rokah kar naprej vleče svojega steklenega unikorna. Svoje hrepenenje. To je drama spomina. In ves svet živi dramo spomina. (zakriči): Vsi govorimo o »toplini, ki so nam jo dale naše babice«. Nihče pa ne govori o toplini tukaj in zdaj. Kako žalostna zgodba. Enkrat samkrat sem iz parterja gledal predstavo Tramvaj Poželenje. Opazil sem, da je pol dvorane jokalo. Takrat sem razumel, da si človek o svojih čustvih želi govoriti na glas. Gledališče to omogoča. Zato sem se tudi tako zaljubil vanj. Intuicija mi je govorila, da bom v sozvočju z igralci lahko pripovedoval tako boleče zgodbe, kot so, na primer, Williamsove. Kakšen čustveni pretres doživi človek v soočenju z »ogledalom« na odru. Ampak, pot navznoter je vedno laže prehoditi skozi drugega … Tako lahko rečemo, da smo drug drugemu angeli. Jaz verjamem, da smo.

Morda zato, ker so prerasli telesnost. Ne potrebujejo več užitka, ki jim ga daje fizična naslada. Ljudje se najprej zaljubimo, potem pa pride čas ljubezni, težji del, ki človeka postavlja v kompleksnejše kontekste. Ljubezen človeka umiri. Sam se trudim, da bi bil kar naprej zaljubljen. Da bi bila moja seksualnost vsak dan prebujena. Ljubezen zelo dobro poznam. Čutim, da sem ljubljen. Sem miren. Nikoli doslej nisem bil tako miren, pomirjen. V sebi nimam več ihte neljubljenega. Človek, ki ni ljubljen, v vsakem trenutku provocira, na vsak način hoče biti ljubljen. To utegne iritirati.

Precej. Umetnost ima veliko skupnega z vsem, kar celi rane. Samo ozdravljeno bitje lahko drugemu ponudi zdravo hrano, fizično ali duhovno. Gledališče je duhovna hrana, tako da je z duhovnostjo povezano. Teater je edina umetnost, ki uprizarja samo sebe. Zato je zanjo izjemnega pomena, da se gradi na zdravih temeljih. Da v človeku prebudi življenje, veselje, jok …

Velikokrat smo bili ranjeni, neljubljeni, zavrženi. Meni, na primer, so vedno govorili: »Ah, on je preveč čustven.« Še danes to slišim: »Ne bodite vendar tako čustveni!« Kot kaže, ni preveč popularno, da se človeka prime ta pridevnik. Ampak ljudje se ne zavedajo, da to vodi v odtujitev od njih samih. Vodi v nesrečnost. Zato, vidite, sem razumel, ko je v gledališču hkrati jokalo štiristo ljudi …

Zgodila se je tolikšna devalvacija besed, da jim ljudje kratko malo ne verjamemo več. Verjamemo nečemu drugemu …

Ste se kdaj zalotili, kako gledate nekoga, ko govori, tako kot gledam zdaj jaz vas, in čakate na eno besedo, tisto, ki vas bo potegnila vase? Ljudje potrebujemo preveč časa, da odkrijemo svoj značaj. Vmes pa drugim prizadenemo gorje. To se dogaja predvsem v mladosti. Mene so, na primer, poslali v srednjo medicinsko šolo. Nisem bil srečen …

Nič od tega nisem začutil …

(smeh) Kje pa! Ne znam! Izbira srednje medicinske šole ni šla z roko v roki z mojo harmonijo časa. Bil sem prestrašen. Zdaj vem, da smo vsi preplašeni. Veste, koliko ljudi se vsako jutro zbaše v avtobus s temnimi misli: Imam raka? Ga nimam? Kdaj bom zbolel? Kako bom umrl? Me je mož prevaral? So me v službi pretentali? Ljudem pa se kar naprej prigovarja, naj bodo pozitivni! Pozitivni v primerjavi s čim?!

Veste, kaj je drugače? Danes mi komisije verjamejo.

Nič mi niso verjeli! Ko sem uporabil glasbo Vivaldija, so me klicali na zagovor, češ, kaj v proslavo vlečem tujce! In kje bodo dobili devize, da mu plačajo dnevnice in potne stroške!

(smeh)

No vidite, res je smešno. Ampak danes … danes je tako, da se vse, kar si zaželim, uresniči. Danes me spoštljivo sprašujejo: Gospod Frey, kaj bi vi radi počeli? Največja nagrada, ki sem si jo v življenju prislužil, je, da lahko izbiram, kaj bom počel. In da to lahko počnem z isto strastjo kot takrat, ko sem se za to pravico še boril. (v glasnem crescendu): V tem se nisem spremenil!

(zakriči) Zakaj takšna strast? Zato. Obstaja in je tu. Ta strast!

Preprostost.

To pomeni, da danes kot avtor niti za hip ne privolim, da bi bil karkoli drugega, kot sem. Avtorska poetika je klesanje. Klesanje samega sebe. Svoj rokopis negujem in izražam v neko novo kvaliteto. Gledališki kritiki so mi večkrat očitali, da se ponavljam. Odgovarjal sem jim, da se je tudi Dali v svojem delu kar naprej citiral, predvsem v smislu barvnega spektra. Ko umetnik odkrije svojo pisavo, postane čarovnik. Za nekatere markanten, za druge odbijajoč. Svojega gledališča pa, kot sem že rekel, ne bom spreminjal! Spomnim se izjave Svetlane Makarovič izpred nekaj desetletij, ko je rekla, da bi včasih najraje prežala v knjižnicah in nekatere ljudi, ki bi hoteli poseči po njenih knjigah, po prstih. Kako jo razumem. Tudi sam imam kdaj željo, da bi katerega od gledalcev svoje predstave poslal ven! Prepričan sem namreč, da ne moremo biti vsi vsem na voljo. Ne s svojo osebnostjo, še manj s talentom. Danes ni več tako kot včasih, ko je država financirala vse. In za vsakogar. Torej, če sam vlagam vase, potem lahko tudi izbiram, kdo gleda mojo predstavo in kdo ne.

Tako kot je to storila Makarovičeva. Vzela jim je knjigo iz rok in rekla: »Te knjige pa nisem napisala za vas! Adijo!« Nekoč, ko je država plačevala račune, je vsak blebetal, kar je hotel. Zakaj si vsak domišlja, da lahko pove svoje mnenje. To je tako, kot če bi se jaz neke nedelje vzpel za prižnico in začel pridigati …

Vem, bolje bi govoril kot … To je tako, kot če bi si sredi Ljubljane postavil kiosk in nanj obesil tablo: »Dr. Damir Zlatar Frey tu plombira i vadi zube! Izvolite!« Mi ne pade na pamet! Nekaterim pa se zdi, da lahko o gledališču in predstavah govorijo karkoli. Jebemusunce.

(smeh) Ves čas je tu. Toda človek se izključuje iz njegove ljubezni. Takrat, ko je njemu to pogodu. Ampak Bog je tu! Da malo nadgradim Tennesseeja.

Niso izginili. Pregnali so jih. Ko sem zorel v slovenskem gledališču, ga je polnila ustvarjalna strast, ki je bila, razumljivo, prepletena z dinamikami in ovirami, ki se jih kot ustvarjalec naučiš preskakovati. V tistem času se je profilirala skupina talentiranih režiserjev. Škoda, da je bila na drugi strani dvakrat večja skupina povprečnežev. To so bila steklena leta. Lomljenje. Vse, kar je bilo vznemirljivega in privlačnega, je moralo proč.

Ne bom govoril o imenih. Vsak prostor, tako tudi Slovenija, ima svoj kulturni spomin. Tu sem gost, čeprav sem v Ljubljani preživel ogromno let. Tu sem kreativno dozorel, nikogar nočem blatiti, predvsem zato ne, ker so tu ljudje, s katerimi rad delam. Govorim o SNG Drami Maribor, ki nikoli ni pretrgala stika z menoj, prav tako ne Slovensko stalno gledališče iz Trsta in zdaj Prešernovo gledališče iz Kranja … Hočem reči in to, prosim, zapišite, človek se v nekem trenutku zave, da njegovo poslanstvo nista kreganje in razdor, temveč ustvarjalnost.

Ta različnost – približevanja in oddaljevanja – se ves čas spreminja. Pred razpadom SFRJ je bil slovenski kulturni prostor uporniški. Takrat je skoraj vsaka ljubljanska ulica v eni od kleti imela svoje eksperimentalno gledališče. Občinstvo je predstave naravnost oboževalo. Toda nisem prepričan, da je danes še tako.

Plešem! Več z dušo, manj s telesom. Nekoč sem poskusil razvozlati abecedo plesa. Razumel sem jo nekako takole: ko človek pleše, piše poezijo. Leti … odleti. •