Laibach

Velik čredni bee. Pred pašo in po njej

Ob svojih začetkih, leta 1982 ali 1983, so v manifestu izjavili, da je mogoče do sreče priti s popolno ukinitvijo človekovih identitet, zlitjem z množico in kolektivnim v ideologiji. Menda je to nekaterim od njih tudi dejansko uspelo. Danes se, bolj kot kdaj prej, ukvarjajo predvsem z državo in posameznikom. Danes komentirajo preteklost. Ali vsaj preteklo sedanjost. Toda – kako razumeti prihodnost?

Na najnovejši plošči, ki so jo izdali pri britanski Mute, z naslovom Spectre, ki ga v slovenščini nikakor ne gre razumevati v hitrem prevodu spekter, seveda še vedno uporabljajo jezik totalitarnih ideologij. Bistvena razlika pa je v tem, da so Laibach v preteklosti zaznali in beležili politične radiacije, še preden so te postale očitne. Jim sočasno odvzemali moč. In v tem je bila gostota moči njihovega sevalnega spektra neprebojna.

Da ostajajo relevantni, ugotavljajo tudi ugodne glasbene in koncertne kritike preteklih dveh mesecev. »Produkcija Spectre je v nasprotju z njihovimi zadnjimi nekaj posnetki filmske glasbe bolj digitalno spojena, s čistimi vokali v ospredju. Pesmi so po strukturi očitno prežete z EDM, vendar galopirajoči bobni in sintesajzer, ki spominjajo na temnejšo stran Depeche Mode ali New Order, skupaj z besedili, polnimi nenavadnih sloganov, ostajajo na mestu,« so zapisali v reviji Wire.

Odlične orkestracije Slavka Avsenika, ml.! In odlična vokalna interpretacija Mine Špiler v skladbi Koran! Šestnajstega maja bodo na svoje zvoke plesali na koncertu v Križankah.

Intervju je bil opravljen po elektronski pošti. V dveh delih sem pred in med prvomajskimi prazniki poslala vprašanja in tik pred zaključkom redakcije so odgovori po mreži prileteli v enem kosu.

V obdobju panka je bilo bistveno, da si antagonist, provokacija. Danes je najbolj radikalna gesta, da izgineš. Da te ni. Vse v trenutnem sistemu je podrejeno zbiranju informacij, razvijanju nadzora. Najbolj pametno je, da človek ostane pod krinko, daleč od dosega. Besede Dicka Hebdigea. To je še bolj učinkovito, kot da izdajaš glasbene plošče o tem, mar ni?

Res je, v času banalizacije medijev, ko se naborniki resničnostnih oddaj in politični kalkulanti prerivajo za svojih pet minut slave in ko normalni ljudje, ki se jim spektakelsko pačenje upira, v javnih nastopih izpadejo bedasto, se zdi, da je najbolj radikalna gesta, da izstopiš z vlaka in greš peš, da izgineš, da te ni. Ampak ali ni to najbolj podobno defetizmu, ali ni ravno to najbolj cinična pozicija? Ni me, država in sistem nimata pregleda nad mano, potihem delam svoje delo, ostalo me ne zanima.

Kaj je svoboda?

Nič od tega, o čemer se leporeči. Svoboda je v bistvu svoboda tistih, ki mislijo enako.

Kaj je nevtralnost?

Brezbrižnost, egoizem, Švica in njene krvave banke.

V Sloveniji umetnost transcendira oblast. Z menjavo oblasti se navadno menja tudi interpretacija bistva kulture. Zdi se, da je edino jezik in vse, kar je povezano z njim, stalnica. Drži?

Mogoče, ampak ne popolnoma. Jezik je pač samo orodje vsebine in se vsebini prilagaja, poezija (kultura, umetnost ...) pa je forma, ki vsebino spreminja. Zato vsaka oblast, ki za svoj obstoj seveda potrebuje tudi jezik, poskuša na novo definirati bistvo (vsebino) kulture tako, da si prilašča formo in vanjo tlači svojo uborno, tendenciozno, oguljeno koncepcijo jezika.

Vas vodi progresivnost ali retrogarda? Prav gotovo ne retrogradna progresivnost ali progresivna retrogradnost …

Kaj naj rečemo – vodi nas Imanentni Konsistentni Duh, vodi nas luč na začetku in na koncu tunela. Med obema izvoroma svetlobe smo retrogradni in progresivni hkrati.

Kum ali Muzej skupine Laibach v Trbovljah?

Kum je naš stik z bogom, z vesoljem in veseljem. Delavski dom v Trbovljah je naše izhodišče in vračališče. Naš generator, naša točka prešitja, v tej čudoviti stavbi smo doživeli svoj ognjeni krst, sem se vračamo.

Kaj je najtežje početi v samostanu Laibach?

Nič.

Bi v tem trenutku v Sloveniji zamenjali vlado, ljudstvo ali državo?

Vlada se menja sama, država praktično ne obstaja, torej nimamo alternative – ostane nam samo še ljudstvo.

Kako nekdo izbere, katero glasbo bo poslušal?

Večina ljudi se ne ukvarja sistematično s tem problemom oziroma posluša tisto, kar mu servirajo mediji, radijski programi, internetni portali in podobno. Najslabše je, kadar je izbira odvisna od okusa poslušalca. Za okus vemo, da je pristranski in nezanesljiv sodnik. Poleg tega je v teh časih, ko je izbira razumljena kot veliki privilegij svobode, največkrat jasno, da je ta dilema zgolj navidezna. Izbiramo lahko v glavnem samo med navidez različnimi izdelki oziroma glasbo, ki je tržno dovolj uporabna in neproblematična, da nam je ni treba poslušati. Za več od tega je treba vložiti kar nekaj raziskovalnega časa in določen intelektualni napor. Ampak, kot rečeno, najslabše je, kadar je izbira odvisna predvsem od okusa poslušalca.

Kako Laibach raziskuje glasbo?

Zelo različno – včasih po naključju, velikokrat projektno. Največkrat pa nas tisto, kar iščemo, samo poišče.

Nekateri britanski glasbeni kritiki so zapisali, da je bil vaš februarski londonski koncert še najbolj podoben političnemu manifestu. Kje so politične posledice vašega delovanja, če sploh so?

Vsak koncert je političen, vsaka javna manifestacija je politična, ne samo Laibachova, in tisti, ki si delajo utvare, da ni tako, se zelo motijo. Vprašanje je le, ali je osrednji predmet manifestacije politika ali pa je, recimo, ljubezen. Seveda je politika skozi prizmo ljubezni bolj subverzivna in tudi globlje zareže. Težko definiramo, kje in kaj so politične posledice našega več kot tridesetletnega delovanja, gotovo pa so.

Prvič ste se z imeni in priimki avtorsko podpisali pod skladbe. Zakaj?

Nekateri od sodelavcev na albumu so želeli videti napisano svoje ime in smo zaradi tega poenotili princip. Člani skupine z osebnimi imeni nismo obsedeni, ne pomenijo nam dosti in še vedno prisegamo na četvorni princip, skrit v psevdonimih Eber, Saliger, Dachauer in Keller. Več ko je imen na kupu, manj so berljiva, manj je tudi vsebine.

Smo bolj v Orwellu ali Huxleyju?

Mi smo s Spectre bolj v Zamjatinu, Orwell pa je ves čas tukaj nekje. Huxley je v tem kontekstu še vedno utopija.

Zdi se, da je bilo od devetdesetih pa do preloma tisočletja govorjenje o totalitarizmu malce za lase privlečeno. Vsaj zdelo se je tako. Zdaj je jasno, da je vidno, kje je totalitarizem. Kakšen je vaš manifest o globalnem nadzoru?

Nimamo posebnega manifesta, naše osnovne manifestne izjave iz leta 1982 so uporabne tudi pri problemu globalnega nadzora. Liberalni, neoliberalni oziroma kakršen koli že kapitalizem, ki se podreja diktatu trga (in ki ta diktat tudi umetno vzpodbuja), ima pri prodaji občutka svobode (izbira, užitek, dostop do informacij, racionalizacija časa etc.) v ceno vsakega izdelka vključeno fenomenalno varovalko, s katero nadzoruje svojega potrošnika in ga v bistvu postavi v suženjsko razmerje, ki ga ni enostavno prekiniti. Potrošniki prostovoljno privolimo v takšen sužnjelastniški nadzor, ker nam pač še vedno dovolj prepričljivo daje iluzijo svobode. V bistvu pa smo svobodni samo v izbiri stopnje suženjstva, s katero se strinjamo. Globalni nadzor deluje po enakem principu, le da vključuje večje sisteme, mednarodne trge, države.

Kako ne živeti v neumnosti?

To ni možno; kaj nam bo modrost, če je ne moremo nikjer prakticirati. Za modrost je pač neumnost vitalnega pomena.

Član skupine Kraftwerk Karl Bartos mi je rekel, da zgodovino muzike lahko slišimo v enem samem dolgem a-ju, medtem ko se orkester uglašuje za nastop. Kako jo slišite vi?

Ja, duhovita misel, ampak mogoče pretirana. Potem bi, recimo, zgodovino jezika lahko slišali v enem samem skupinskem bee-ju, ki ga izgovarja čreda ovac, medtem ko jo spustijo na pašo.

Saj tudi je en velik bee. Pred pašo, med njo in po njej. Katere norme je treba spremeniti?

To pa je široko in precej abstraktno vprašanje. Norme se načeloma spreminjajo in oblikujejo same po sebi, uzakonja pa jih družbeni dogovor. Spremeniti je verjetno treba vse tiste, ki so zakonsko ali kako drugače v konfliktu z lastnim normativnim bistvom. Sicer pa je pri normah najbolj zanimivo prav to, da se toliko razlikujejo med sabo, in mogoče bi jih bilo v tem smislu najprej treba predvsem poenotiti. Vsaj kar se tiče praktičnih norm, vožnje po cesti, električnega toka in vtičnic, kablovja, merskih enot etc. Kulturne, religiozne, nravstvene norme pa naj, v različnih kontekstih, seveda ostanejo čim bolj drugačne.

Katera avtoritarna agenda se po padcu berlinskega zidu in dvojčkov najbolj učinkovito izvršuje?

Verjetno konstrukcija globalne krize, družina, strah, nadzor, prizma, ne nujno v tem zaporedju.

O čem razmišljajo žvižgači, otroci in mladina v vašem spotu The Whistleblowers?

Po scenariju o najboljšem, najbolj popolnem žvižgu, sicer pa verjetno o tem, kdaj bo konec drila in konec videa.

Kaj vas gane pri umetnosti?

Čista resnica.

Kdo je danes v Sloveniji junak? In kako se v Sloveniji sploh postane junak; nemara so bolj popularni antijunaki?

Ne živimo v časih, ki bi bili junačenju posebej naklonjeni, ampak zdi se, da je danes v Sloveniji junak vsak, ki mu uspe, samemu ali z družino, prebiti se skozi položnice iz meseca v mesec in preživeti. Sicer pa slovenski junaki obstajajo zares samo v pravljicah in mitih, z nekaj sreče pa lahko postaneš junak tudi, ko si mrtev in bel.

Se strinjate, da je prava, mogoče celo edina prihodnost Slovenije in (vsaj nekaterih) nekdanjih jugoslovanskih republik nova skupna federacija?

Z ekonomskega vidika bi bila verjetno boljša združitev z Avstrijo. Lahko bi jim pustili, da nam uredijo infrastrukturo, drugi tir, zakrpajo obstoječe in zgradijo manjkajoče ceste, zaženejo lesarsko in še kakšno industrijo, postavijo vetrnice in vse drugo. Potem pa se spet osamosvojimo. Ali pa se, če ne gre drugače, združimo z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami in na njihovih trgih izkoriščamo prednosti, ki jih pridobimo izpod Avstrije.

Nemčija od znotraj razjeda Evropo – zakaj vsi sledijo tej muhasti gospe?

Zato ker Evropa je Nemčija. Nemčija je v nekem smislu bila prisiljena v svojo vlogo, saj je združena Evropa v veliki meri nastala iz strahu pred njo. Kako pa mislite, da bi bilo, če bi namesto Nemčije morali slediti Franciji, Veliki Britaniji, Italiji ali Španiji? To bi šele bil pravi hec.

Kaj je danes dober pop komad?

Podrobna znanstvena analiza pop glasbe, proizvedene med letoma 1955 in 2010, ki jo je za revijo Scientific Reports leta 2012 opravila ekipa znanstvenikov pod vodstvom strokovnjaka za umetno inteligenco in muzikologa Joana Serraja, je ugotovila, kar je sicer bilo že lep čas jasno, da je sodobna pop glasba sicer glasnejša kot nekoč, je pa vsa enaka, kar pomeni, da uporablja iste akorde, melodije in zvočne palete. Kompleksnost in raznolikost pop glasbe se je tako v zadnjih 50 letih radikalno zmanjšala. Dobra pop skladba je torej tista, ki je čim bolj enaka drugim enakim skladbam.

Laibach doslej dosega prodajo dva milijona izvodov nosilcev zvoka. To ni majhen bazen.

Ni majhen, olimpijski pa tudi ni. Konec koncev smo izdali več kot 30 albumov in celo serijo singlov na različnih formatih in nekaj tega se je v vseh teh letih pač moralo tudi prodati.

Marko Peljhan mi je že pred skoraj dvajsetimi leti rekel, da se je pred računalniškim zaslonom zgodila integracija, katere razsežnosti sploh še ne poznamo. Mreža se vseskozi dogaja v realnem času, za seboj pa pušča sled spomina, ki je izredno strukturiran. Primarno je katalogiziran in ideološko opredeljen na serverjih Googla. Je centraliziran, čeprav je mreža v svoji naravni arhitekturi decentralizirana. In vedno obstaja odločitev, kako bomo omrežje prikazali, materializirali – ta odločitev je še danes precej politična in povezana s kapitalom. Zakaj se torej zdaj, ko – v dnevih, ko smo v Sloveniji – živimo le nekaj ulic narazen, menimo prek računalniškega zaslona, namesto da bi se pogovarjali ob pivu ali čemerkoli že?

Zato, da svojim računalnikom dajemo smisel. Pivo in osebni stiki ga tako in tako zameglijo.

Fuk brez muk je utopija. Tudi računalniški. Kaj menite o skladbi Zagreb i ja se volimo tajno?

Klasika, kot večina Dedićevih skladb.

Kaj je najbolj človeška gesta proletarca v obstoječem politično-gospodarskem sistemu?

Rop banke. Samomor.

Zdi se, da je danes v Sloveniji junak vsak, ki mu uspe, samemu ali z družino, prebiti se skozi položnice iz meseca v mesec in preživeti.

Patricija Maličev
2014

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave