Slovenska kultura in znanost sta v globalnem smislu razmeroma majhni. Tisti, ki delujemo mednarodno, smo povsod na svetu. Žal je veliko iniciativ, ki so do tega pripeljale, povezanih predvsem z nami samimi. Slovenski kulturni politiki je vedno manjkala eksekutivna gesta, vizija globalnega dosega. Vedno je šlo in gre za splet naključij, ki so prepuščena organizaciji brez trdne in jasne strukture. Zase, za kolege iz NSK in seveda tudi za dr. Slavoja Žižka lahko trdim, da smo vložili ogromno truda v naše delo. Nismo bili del programa države. Smo zgolj velika napaka v sistemu, ki ni omejena samo na tiste, ki ste jih omenili.

Če nečemu rečeš izvoz, mora za tem obstajati vizija izvoza. Mi pa smo jo ustvarili bolj ali manj z združevanjem obstoječih zmogljivosti in možnosti, ki jih imamo v okviru tega, kar slovenska kulturna struktura ponuja. Pri nas je še vedno težko postaviti večje, finančno zahtevne mednarodne koprodukcije. Govorim o performansih in gledališču kot takem. Primerljiva s slovensko kulturo je npr. flamska kultura. Flamski val, ki se je zgodil ob koncu osemdesetih, je bil programsko usmerjen in rezultati so daljnosežni. Jan Fabre, generacija Dragana Živadinova, ima danes svoje gledališče, kraljevo nagrado in svoj ansambel. Žižek je enomen ljubljanske psihoanalitične šole; v Sloveniji očitno ne more obstati. Kar pa zadeva moje delo, je povezava med umetnostjo, tehnologijo in znanostjo definirala mednarodni odziv na moje projekte in mesto v svetu. V Sloveniji je to bil in še vedno je teren, ki je zelo prazen. Mikropuščava. Vsi omenjeni smo bili, po mojem, že od začetka mednarodno vpeti in to je bil za nas naraven modus operandi. Slovenija nas nikdar ni zanimala v nekem ozkem okviru. Zato kakor vemo in znamo delujemo internacionalno, in včasih se zgodi, da je v kulturni politiki kdo na pravem mestu in kaj pametnega naredi, z veliko osebnega truda in smešno nizkim kapitalskim vložkom v primerjavi z drugo Evropo ali, če hočete po velikosti, s Flandrijo.

Ha, ha, o slovenski politiki.

O slovenski kulturni politiki. Poglejte samo, kako se je vse skupaj generiralo.Nikdar ni bilo nikakršne strukture, v katero bi se lahko vpeli. Vse smo morali izumiti sami. Pri meni je to še veliko bolj poudarjeno, ker sem en sam. NSK je vedno združeval najmanj deset ljudi, ki so si lahko razdelili delo. Poleg tega so imeli Laibach, genezo NSK. Šlo je za fenomen, ki je bil izrazito povezan z velikimi socialnimi in družbenimi premiki v osemdesetih letih. Iz tega je nastal teren, na katerem se je lahko zgodil Krst pod Triglavom. Mineva dvajset let od te premiere in produkcijske razmere, v katerih je Krst nastal, niso veliko bolj drugačne od današnjih. Prav tako so razmere, v katerih so nastali Pograjčevi Pesniki brez žepov in Kovačev Kako sem ujel sokola, še vedno iste. Vsaj institucionalno iste. Strukturno. V Sloveniji, v naših centrih, še vedno ni tistega multifunkcionalnega črnega kubusa, tehnološko opremljenega, v katerega lahko povabiš vse, od Jamesa Turrella do Knowbotic Research in Roberta Wilsona, da tam ustvarijo nekaj novega. V slovenski kulturni politiki dvajset let ni bilo produkcijskega premika naprej! V državah okrog nas je sodobna kultura popolnoma drugače obravnavana. Ne nazadnje celo na Hrvaškem gradijo nov muzej sodobne umetnosti. Naša Moderna galerija pa še vedno deluje v stavbi, stari šestdeset let, v izredno težkih razmerah za takšno institucijo. O vsem tem se pogovarjamo.

Obstaja umetnost, ki beži pred politiko, obstaja umetnost, ki sledi politiki, in obstaja umetnost, ki je politična.

Moja, naša – zagotovo. Apolitična pozicija je pozicija zunaj realnih odnosov v družbi. Legitimna je samo, ko je deklarativno apolitična. Dejstvo pa je, da je povezana z realnostjo in s tem, kako funkcionira demokracija ali kako je nekoč funkcioniral socializem. Obstajajo mehanizmi, v katere si tako ali drugače vpet. Tudi slikar, ki sam slika na vrhu hriba na Krasu in razstavi slike v muzeju, ki se financira z demokratičnimi vzvodi, je samodejno postavljen v političen kontekst. Težava pri nas je, da ta institucionalni kontekst ni popolnoma izoblikovan. Ni nove logike institucij. Takšne, ki bi vzpostavila komunikacijo z globalnim kontekstom. V Slovenijo sicer lahko pripeljemo zanimive ljudi, če jih lahko plačamo. Naše projekte nam uspe celo izvoziti z denarjem, ki ga je po mnenju ljudi z Zahoda bizarno malo. Sredi devetdesetih let smo prek različnih forumov poskušali razviti debato o definiciji, kaj naj bi bila nova institucija, kaj je funkcionalni sistem v produkciji kulture. In vedno znova se je zastavljalo vprašanje, kaj sta kultura in umetnost v družbi. Takratni minister Pelhan tega ni razumel.

Interpretacija tega, kaj je kultura, se na državni simbolni ravni zamenja takrat, ko se zamenja oblast. Hkrati se zamenja interpretacija bistva kulture. V Sloveniji je mogoče jezik tisti, ki je stalnica. Vse, kar je povezano z jezikom. Umetnost pa transcendira oblast.

V prihajajočem letu se izteče vizija nacionalnega kulturnega programa. Sledi kratka analiza: hitro lahko pridemo do ugotovitve, da nam niti pod prejšnjo oblastjo ni uspelo zgraditi novih institucij in zagotoviti novih produkcijskih možnosti za kulturo in umetnost. Ostajamo skorajda na istem: imamo Cankarjev dom, multiproudkcijsko hišo, Moderno galerijo in Staro elektrarno, ki je eden redkih prostorov, v katerega se je lahko naselila nova paradigma. Toda če bi hotela uresničevati programsko vizijo, bi morala nastati že pred leti. Odlično, da vsaj obstaja. Brez nje bi bilo še težje kot je. Kar pa zadeva novi režim na ministrstvu, v Asociaciji še čakamo na konkretnejši odgovor in premike. Na vizijo. Potrebujemo nov muzej moderne umetnosti, novo hišo za performanse, sodobno gledališče in ples ter nove oblike. Novo arhitekturo, ki bo lahko v ponos državi in v katero se bo lahko naselila nova umetnost. Vse to je in bi moralo biti del strategije razvoja države.

(Smeh.) To je moja definicija metode dela v mojih projektih.

Ja, pravzaprav gre za politično definicijo tega, kar počnem. Odločil sem se, da bom uporabil definicijo, v katero bom lahko vključil vse, kar me zanima. Vodi me progresivnost. Ta pa se vedno definira glede na nekaj, kar je statično ali regresivno. Na začetku moje poti je bilo ključno, da sem izstopil iz gledališke škatle. Zato sem svoje prve projekte naredil v galeriji, v Moderni galeriji. Pozneje je to postala povezava umetnosti in znanosti. Takoj, ko sem začel pri svojem delu uporabljati tehnologijo, je bilo zame pomembno, da tisto, kar uporabljam, tudi razumem. Leta 1995 smo pripravili performans in projekt, UCOG-144, ki je uporabljal satelitsko navigacijo. Danes je »satelitska navigacija« novi veliki evropski projekt Galileo, vreden najmanj dve milijardi evrov. V Ljubljani smo takrat postavili projekt v kontekstu razstave Urbanaria, ki je raziskovala, kako se umetnost lahko vključi v urbani prostor. Urbanost kot nekaj izrazito modernega. Neposredno se je vezala na temo, ki se je vzpostavljala s situacionisti in psihogeografijo kot modelom razumevanja in vedenja človeka v urbanem okolju.

Način dela. Nekaj narediti, se iz tega nekaj naučiti in to vpeljati v naslednje faze. Tako so strukturirani vsi projekti. Manjše projekte iz serije Resolucija sem tako poimenoval prav zato, ker so vedno imeli odvod, ki je bil socialen, povezan z določenim družbenim problemom. Vsak projekt vsebuje programsko resolucijo. Rešitev.

Navadili smo se živeti z omrežjem. Zelo malo ljudi pa se zaveda, kaj to sploh je. Konceptualna in realna slika omrežja se nenehno spreminja. Je globalna in dinamična. Koncept omrežja je definiran v osnovnih protokolih, t. i. TCP/IP. To so temeljni zakoni, po katerih se podatki prenašajo po omrežju. Tretje vozlišče omrežja, ki so ga postavili konec šestdesetih let, je bilo na kalifornijski univerzi v Santa Barbari, na kateri zdaj poučujem. V osemdesetih letih se je mednarodno akademsko omrežje razširilo in leta 1989 je Tim Berners-Lee v CERN definiral, kaj je World Wide Web, napisal prvi brskalnik in se odločil, da bo HTML, jezik prikazovanja podatkov po omrežju, dal v javno uporabo. Tako se je rodil svetovni splet. A vse njegove ravni niso tako transparentne kot se zdijo. Za nekatere je splet e-mail, za druge iskanje podatkov na Googlu. Google kot vmesnik je eden od možnih vzorcev, kako se omrežje materializira. Gre za skupek globalnega znanja in vedenja, do katerega imamo kar naenkrat dostop. Vstop.

Slike celotnega omrežja ni. Vedno je samo približek. Princip projekta Polar je zelo preprost: omrežje razumemo kot zelo kompleksno matrico, ki je v svoji skrivnostnosti ekvivalentna – in tu se zgodi poetični moment – oceanu, kot ga je definiral Lem v Solarisu. In ta ocean se s svojo inteligenco seli v človeško psiho in tam generira podobe iz preteklosti. Mreža se vseskozi dogaja v realnem času, za seboj pa pušča sled spomina, ki je izredno strukturiran. Spomin je katalogiziran po pravilih, po katerih mreža deluje. Danes je po mojem primarno katalogiziran in ideološko opredeljen na serverjih Googla. Je zelo centraliziran, čeprav je mreža v svoji naravni arhitekturi decentralizirana. Toda vedno obstaja odločitev, kako boš omrežje prikazal, materializiral. Ta odločitev je še danes precej politična in povezana s kapitalom.

Odločili smo se, da bomo uporabili raven logike, ki je povezana s človeškim jezikom in z določenimi pojmi. Zanimali so nas pojmi kristal – kristalizacija, val – valovanje, spekter – spektralno. Na začetku kreativnega procesa smo jih vključili v naš slovar. Po eni strani smo se omejili na terminska polja, po drugi smo te definicije šli iskat na omrežje. Proces iskanja in prikazovanja rezultatov smo s strojem, ki smo ga ustvarili, naredili taktilnega. Iz njega smo ustvarili izkušnjo za nekoga, ki vstopi v stroj Polarja in to dogajanje na mreži občuti.

Spremembo temperature v prostoru, spremembo zvoka v prostoru, vibracije v prostoru. Uporabili smo tudi vizualizacije.

Na projekciji si lahko videl, kako se skupek informacij premika od enega vozlišča do drugega. Videl si, kako se procesirajo podatki, ki pridejo iz vozlišč. Vse, kar je bilo vizualizirano, je bilo preneseno tudi v zvočno sliko. Občutek, ki smo ga želeli doseči, je bil, da tisti, ki vstopi v omrežje, to omrežje čuti z vsemi čutili, kar je zelo blizu totalnemu gledališču. Koncept totalnega gledališča iz dvajsetih let prejšnjega stoletja je namreč težil k temu, da v izkušnji sodeluje celotno telo. Gledališče, kot ga poznamo danes, pa se deli na dve izkušnji. Prva je, da sediš med občinstvom. To je socialni moment. Druga izkušnja je, da to, kar se dogaja na odru, sprejemaš s čutili. Pri Polarju smo šli še korak naprej. Ustvarili smo prostor, v katerega si lahko vstopil v sistem interpretacije podatkov na taktilen način.

Osnovni cilj Makrolaba je združiti različne dinamične globalne sisteme v skupno izkušnjo. Inteligenca planeta, če jo lahko tako imenujemo, so inherentni zakoni, po katerih planet deluje v sozvočju s človeško raso. In ti zakoni nas najbolj zanimajo.

Pri telekumunikacijah opazujemo, kako je zgrajen svetovni komunikacijski sistem in kaj se po njem prenaša. Od človeških komunikacij na čustveni ravni, do finančnih transakcij in političnih odločitev, do medijev. Gre za kompleksen pojav, ki ga ne moremo materializirati in razumeti ločeno. Če pa ga jemljemo kot celoto, lahko delno razumemo, kako deluje planet v družbenem in političnem smislu. Zadnji škandal v ZDA, povezan s tajno odobritvijo predsednika Busha, da lahko National Security Agency (NSA) prisluškuje komunikacijam ameriških državljanov, ki domnevno sodelujejo z Al Kaido, je povezan s to paradigmo. Prisluškovanje na tako široki ravni in pregledovanje dopisovanja po internetu je dosti širša in kompleksnejša operacija, kot jo hočejo prikazati javnosti. Pri njej sodelujejo vsi večji ameriški internetni in telekomunikacijski operaterji in s tem verjetno kršijo ustavo. Zakaj to počnejo? Zato, ker jih zanimajo vzorci, zanima jih, kam so komunikacije usmerjene in to potem analizirajo, kar ni preprosto. Primer: Marko Peljhan ima lahko zanimive komunikacije z nekom iz Irana. Dobro, osredotočili se bomo na Marka Peljhana. Preverili bomo, kako potekajo vse komunikacije iz ZDA v Evropo, pogledali bomo, kako se »rutajo«, ter filtrirali in filtrirali. To nas bo pripeljalo do določenih vzorcev, ki nam bodo pokazali, da je, na primer, iz Nove Gorice veliko komunikacij prek vozlišča na Dunaju proti Iranu, in NSA se bo osredotočila nanje. To nam danes omogočajo sistemi agregacije podatkov in analize mreže.

Za National Security Agency bi po določenem času postal nezanimiv. Za nas pa po določenem času izredno zanimiv. Tu postane Makrolab primarno umetniški projekt in ne znanstvena analiza. Takoj, ko gre za čustva in njihovo interpretacijo, smo na območju skrivnostnega. In umetnost lahko te stvari kontekstualizira popolnoma drugače, kot bi jih znanost. Čustven pogovor bi znanost psihološko ali psihoanalitično analizirala, umetnosti pa analiza sploh ni potrebna. Takšen telefonski pogovor lahko samo predstavi v določenem kontekstu. Lahko postane glasba.

Lahko bi bil samo znanstveni projekt, vsaj tako, kot je zastavljen. S toliko tehnologije in ob takšni kompleksnosti obstaja velika naravna tendenca, da se usmeri v tehnologijo in znanost. Toda zame je izrednega pomena druga dimenzija, ki je povezana z genezo samega projekta. Ta se navezuje na Hlebnikova, na njegovo vizijo z začetka stoletja. O planetu, ki je harmoničen, ki se je iz nekega stanja vojne in konflikta prelevil v stanje komunikacije, znanja in miru. Zato je Makrolab utopičen. Če pogledaš, kaj se danes dogaja na svetu ...Makrolab kot orodje apokalipse pa ni mogoč, mogoč je samo kot orodje opazovanja in analize »apokaliptičnih« trendov.

Najprej je to princip izolacije, ki je konceptualen. Več ljudi iz različnih disciplin, ki delajo in živijo v istem okolju, lahko pripelje do sinergije in prenosa znanja, do katerega v institucionalnem okviru ne bi moglo priti. Če posedeš skupaj konceptualnega umetnika in oceanografa, se bosta dokopala do drugačnih sklepov, širših, kakor če bi delovala posebej.

Ne, ni jih. Bila bi ideološki okvir. Tu spet nastopi trenutek umetnosti. V znanosti morata biti interpretacija in njena geneza zelo jasni. Moraš vedeti, kako interpretiraš določen podatek, v kakšnih okvirjih in omejitvah. V umetnosti, zlasti v konceptualni, je interpretacija tista, ki projekt šele dopolni. Lahko je zelo osebna. Vsak lahko rezultat vidi drugače in v tem je bogastvo.

Predstavljajte si svet, v katerem vsi razumejo kompleksne procese. Predstavljajte si, da bi vsi razumeli, kaj vpliva na to, da se ekologija planeta spreminja. Eden od zanimivih momentov v tej smeri, ki se je zgodil v zadnjih letih, se imenuje borza ogljikovega dioksida. Če se po svetu veliko prevažaš z letali, je mogoče izračunati, koliko ogljikovega dioksida in dušikovega oksida si spustil v ozračje. Ker si ozaveščen, prostovoljno plačaš davek. S tem denarjem borza posadi toliko in toliko dreves. Zgodi se ekvivalentna izmenjava.

Ja, ampak ne na neki simbolni ravni tarnanja ali protestiranja, temveč na konkretni. Problem tega principa je, da si ga lahko privoščijo samo bogati. Vsi vemo, da je kapital skoncentriran. Toda to je boljše, kot da se ne bi nič dogajalo. Po drugi strani zaradi izključevanja velikega dela populacije, ki si dodatnega ekološkega stroška ne more privoščiti, ostaja ta koncept dolgoročno problematičen.

Gre za zelo kompleksno interakcijo med človeško ekonomijo, problemom hranjenja človeštva, transporta in trgovine. Morje je izredno zanimiv termodinamičen sistem, ekološki sistem, poln življenja. Vanj polagamo marsikaj. Obstaja velika verjetnost, da je življenje nastalo v vodi. In morje je ključ življenja na Zemlji. Ljudje pa smo, kot kaže, virus planeta. Nimam rad negativnih utopij, toda planet smo spremenili. Naš vpliv – kako in koliko posegamo v verigo morskega ekosistema – je velikanski. Edino območje, ki je za zdaj razmeroma čisto, je Antarktika, ker je do epikontinentalnega pasu zaščitena z Antarktično listino. Povsod drugje, v južnem Atlantiku, južnem Indijskem oceanu in južnem Pacifiku, pa se vse, kar plava v morju, na veliko izkorišča v komercialne namene.

Obstajajo veliki mednarodni projekti, predvsem Nasini, do katerih imamo dostop. Makrolab je z mojim delom na univerzi povezan z mednarodnim projektom, ki ga financira National Oceanic and Atmospheric Administration (NOAA) in administrira Goddard Space Flight Center, Ocean-Color. Gre za projekt analize podatkov, ki prihajajo iz instrumentov SeaWiFS, na satelitu Sea Star in MODIS, s satelitov Terra in Aqua. Tadva spremljata, kaj se dogaja s planktonom in kaj s temperaturo vode ... Plankton ponuja več indikatorjev: od temperature in razmer za življenje v vodi do analize trendov. Plankton je na dnu prehrambne verige in zato ključen za razumevanje vsega, kar se dogaja nad njim. Opazujemo pa lahko seveda tudi atmosfero in dogajanje na Zemlji, aerosole ...

Iz podatkov, ki jih imam, postaja jasno, da je največji problem globalnega segrevanja možna ustavitev zalivskega toka. Če se ustavi, bodo temperature v severni Evropi drastično padle. Padle bodo temperature morja in atmosfere in to bi lahko pomenilo začetek protoledene dobe. Po drugi strani bi to lahko bil način, kako skuša planet ohraniti ravnotežje. Gre za izredno vročo politično temo in mnenja glede globalnega segrevanja so močno deljena. To bo v naslednjih desetih letih ena izmed ključnih političnih in znanstvenih tem in položaj se bo izredno zaostril.

Makrolab ima utopistično željo tri globalne dinamične sisteme, ki sva jih omenila prej, razumeti kot en sklop. Gre za transdisciplinarni moment projekta, pri katerem se lahko vse zgodi ali vse zruši. To je v nasprotju z logiko znanosti in njene zelo ozke usmerjenosti. Zato vedno grozi nevarnost, da bo projekt oziroma njegov cilj razumljen kot nekaj, kar je nemogoče doseči. Nekaj podobnega, kot so želje fizikov, da bi odkrili združeno teorijo kvantne mehanike in teorije relativnosti. Tudi ta enačba še ni znana. Nas pa zanima enačba, ki je povezana s socialnim in ne samo z naravnimi in matematičnimi zakoni, po katerih deluje univerzum. Edino področje, ki na to lahko odgovarja v enem življenju, je umetnost.

S konkretnimi rezultati, ki niso več vezani na projekt. Makrolab je v določenem trenutku ustvaril razmere, da se je zgodilo nekaj povsem drugega, novega. Od ustvarjanja novega operacijskega sistema, ki temelji na Linuxu, Dynebolic, ki ima zdaj svoje življenje in konkretno vpliva na to, kako in kaj ljudje delajo z računalniki, do razvoja letal brez pilota. Hoteli smo ustvariti orodje, ki bi ga aktivisti lahko uporabili za medijsko glasnost svojega početja. To je bil rezultat, ki je bil v okviru Makrolaba dosežen na področju taktičnih medijev. Želim si, da bi se podobno zgodilo v oceanografiji in pri raziskavah atmosfere. Zdaj so še vedno v izrazito znanstveni domeni, sam pa bi jih razlagal bolj poljudnoznanstveno, da bi prešli v neko drugo logiko.

Poglejte samo Jacquesa Cousteauja in njegove filme. Primarno so to umetniški filmi. Toda Cousteau je bil znanstvenik. Njegovi filmi so vzgojili celo generacijo ljudi, tudi mene, in v njih zbudili občutljivost do okolja in ekologije, ki je ključna za pridobivanje znanja, zbujanje občutljivosti ljudi do narave in razumevanja ekologije v časih hladne vojne. Kajti takrat, ko so filmi nastajali, so se na Vzhodu in Zahodu posvečali predvsem oboroževalni tekmi. Po drugi strani pa brez nje ne bi bilo satelitov … Stvari so povezane. In moramo jih znati razumeti.

Zakaj tako razmišljam o tem? Zato, ker je logično. To je trivialna resnica.

(Smeh.) Samo tako, da jo razumeš. Da se vsakokrat, ko se usedeš za računalnik in greš na internet, zaveš mehanizmov, v katere vstopaš. Ti niso samo tvoj osebni univerzum. Vse, kar na internetu počneš, je javno, zabeleženo, se arhivira. To zavedanje je pomembno. Če te zavesti ne bi imel, in če nekomu ne bi bilo všeč, kako razmišljam in kaj počnem, bi lahko postal zelo minljiv faktor. Skupine, ki so povezane s taktičnimi mediji in aktivizmom, to dobro razumejo. Zato imamo tako imenovane zrcalne serverje po vsem planetu. Če jih odpravijo v eni državi, še naprej delujejo v drugi. Tu je lepota protokola, ki je bil narejen, da preživi jedrski napad. Lahko uničiš pet vozlišč in preostalih pet bo prevzelo njihove funkcije. Razumevanje tega je ključno. Če ti neki medij ni všeč in boš fizično uničil njegov server, in če server ne bo nikjer imel svojega zrcala, si dosegel namen.

Ha, ha, kdo so oni? Zelo dobro vprašanje! Kdo so oni?! In ne, ne zmagajo vedno ...

Američani bodo odgovorili, da so to nevarni prostostrelni hekerji nekje na obskurnem Vzhodu. Eden od največjih internetnih napadov v zgodovini se je zgodil pred nekaj leti. Sledi so vodile do ruske akademije znanosti in umetnosti. Toda odgovora na vprašanje, ali so Rusi to res naredili, nismo nikoli dobili. Ne nazadnje je lahko nekdo zaradi strukture Interneta samo uporabil ta ruski server. Vsi kazalci bi tako kazali nanj. Mogoče pa se je napad zgodil iz Indije, s Filipinov ali iz Severne Koreje. Šlo je za neposreden napad na Pentagon. Severna Koreja menda podpira t. i. hekersko univerzo in glede na 450-odstotni porast napadov na južnokorejske strežnike v letu 2005 je nova univerza očitno kar uspešna. Zadnjih nekaj let poteka hladna vojna med kitajskimi strežniki in sistemi ameriškega obrambnega ministrstva.

Zanima me nadzor nadzora. Eden od zadnjih projektov, ki smo ga naredili skupaj z Nejcem Troštom in Samom Stoparjem, je projekt brezpilotnega letala, ki nadzoruje tiste ki nadzorujejo. Gre za homeopatski princip informacijske vojne.

Distribuirani sistem. Takšen, ki nima centra. Že od Sun Tzuja in von Clausewitza, ki sta pisala o teorijah vojne, je to jasno začrtani teritorij. Če pa zgodovino pogledaš iz zelo pragmatičnega zornega kota, so njeni ključni momenti prehodi iz vojaškega v civilno sfero in nazaj. In to me pri nadzoru najbolj zanima.

V bistvu ga samo skušam interpretirati. Materializirati nematerilano izkušnjo. Nisem v dialogu z njim, z umetniškimi procesi ga skušam materilizirati.

Ne gre za najpreprostejšo operacijo. Vse skupaj je bolj podobno alkimiji. Je pa to vzorec, ki je v zgodovini umetnosti, tudi v dvajsetem stoletju, zelo klasičen. Ne gre za nič tako posebnega in breme ni tako hudo ...

Drži. Mogoče zato, ker sem od nekdaj bil radoveden. Mogoče zaradi tega, ker sem ustvaril sisteme, s katerimi lahko to počnem. Na koncu je tako vse povezane s človeško radovednostjo. Je tista, ki po svoje ustvarja progresivno aktivnost v času; da te preprost odgovor enostavno ne zadovolji; da si na niz zakajev nikdar cinično ne odgovoriš: zato!

Ne, samo da je ni več. Zgodovinska avantgarda je bila programsko uničena. Ob koncu sovjetske avantgarde je postalo jasno, kaj se je zgodilo. Velika utopija se je spremenila najprej v negativno utopijo, potem tudi v fizično destrukcijo ostankov negativne utopije. Moč idej je postala tako mogočna kot moč ideologije. In to ideologiji, ki je imela nadzor nad fizično močjo, ni bilo všeč. Po drugi strani poglejte strukture ameriške avantgarde. Podatki, ki so nam danes na voljo, pravijo, da je bil ameriški modernizem v Eisenhoverjevem času deklariran za državno umetnost. Bil je orodje propagande tako imenovanega svobodnega sveta nasproti nesvobodnemu, ki se je generiral na Vzhodu in na Kitajskem. Američani so aktivno in programsko izvažali umetnost kot duhovno orožje. Kaj je avantgarda danes, tu in zdaj, je zelo zanimivo vprašanje. Po mojem je distribuirana koalicija aktivizma, visoke znanosti, konceptualne umetnosti, main streama in alternativne politike. Tu nekje se giblje. Hibridna je. Postmodernizem je bil definiran kot konec velikih zgodb. Avantgarda pa seveda niso bile samo velike zgodbe. Zato mislim, da še vedno obstaja. Kot ideja progresivnosti proti ustaljenemu. Ne strinjam se, da je ni. Še zdaj odkrivamo, kaj se je dogajalo v šestdesetih. In ne razumemo vsega.

Brez njih ne bi imeli, kar kar imamo danes. Niso pa dosegle svojih utopičnih ciljev.

In brez dvajsetih ne bi bilo šestdesetih. Brez tistega »propadlega« projekta.

Ki je bil tudi del propadlega projekta. Žal. Povezal se je z napačno ideološko opcijo, temelječo na uničevanju sočloveka in drugačnosti.

Morali bi zanimati vse človeštvo.

V tem trenutku prihajajo partnerji, ki so povezni z Makrolabom, iz umetniškega sveta, ljudje, ki se ukvarjajo s političnim aktivizmom, taktičnimi mediji, in ljudje iz znanstvenih in tehnoloških institucij. Postaji, ki ju bomo postavili na Arktiki in Antarktiki, bosta delovali in dajali rezultate, ki bodo javni.

2008 je prvo polarno leto po geofizikalnem letu 1957, ko je bil izstreljen prvi satelit in bile zgrajene prve vesoljske postaje na južnem polu. Makrolab so v okviru mednarodnega polarnega leta uvrstili v kategorijo Legacy. V njej je samo enajst projektov, medtem ko je vseh drugih znanstvenih projektov več kot tisoč. Naša kategorija združuje vse interese, povezane s polarnimi temami. Najprej smo načrtovali, da bo Makrolab postavljen samo na Antakrtiki, potem se je bolj po naključju zgodila povezava z Arktiko. Zgodili so se Inuiti. V severni Kanadi so leta 1999 prvič dobili samostojnost in državo Nunavut. Že konec šestdesetih so v Iglooliku zastavili konceptualne projekte, povezane z novimi mediji. Radiem, videom. Mi danes to razumemo kot umetnost, oni pa so to živeli.

V zelo čisti obliki. Za nas je to čista oblika konceptualne umetnosti, interpretativno. Zato je treba razumeti mehanizem, kako je proces potekal zaradi neke drugačne logike, ki ni bila vezana na svetovno zgodovino, avantgardo … Vezana je bila na to, da so živeli izolirano, v popolnem sozvočju z naravo in planetom. Prišli pa so do istega rezultata. Šlo je za neki kod. In oni ga imajo. Ali ga znajo racionalno definirati? Ne. Ne v našem smislu. V njihovi shemi sveta? Da. Živijo ga. Zato želimo skozi Makrolab povezati oba pola. Tam obstaja določena kultura, ki je sama od sebe generirala kode, ki nas zanimajo v holističnem smislu razumevanja sveta. Naši kolegi iz Igloolik Isuma Productions so posneli film Atanarjuat, enega izmed ključev, ki so nam jih ponudili.

V aprilu se bo osnovna ekipa konzorcija Interpolar Transnational Art and Science Cosortium, ki smo ga ustanovili za polarne projekte, in Makrolaba prvič sestala z Inuiti. Z njimi se nameravamo predvsem posvetovati in pogovarjati, se od njih naučiti nekatere vzorce oziroma jih razumeti.

Najprej bomo poslušali.

Tudi danes ne more nič nadomestiti neposrednega stika med dvema človeškima bitjema ali med dvema znanjema. Zato Makrolab ni idejni projekt komunikacije ljudi z vsega sveta, ki se združijo na internetu, ampak je realna situacija določenih ljudi v določenem času in prostoru. Človeška komunikacija je ključna za kakršno koli progresivno aktivnost v času.

Instanten dostop do podatkov. Sicer selektiven dostop, nikakor ne tako čist, kot v knjižnici, ko lahko pregledaš vse, kar je v njej dostopnega, in si na podlagi tega ustvariš svojo razlago in se zavedaš omejitev knjižnice. Na mreži je marsikaj, kar ni preverjeno. Sicer je to bolj lastnost mreže kot njen limit. Po drugi strani pa računalnik ponuja možnost globalne komunikacije. To je ta revolucija, instantna komunikacija z vsem svetom, prek vseh meja. Brez velikega kapitalskega vložka. Prvič se je zgodil fascinanten vzvod prenosa znanja in kompleksnejše komunikacije, pri katerem ni pomembno, da se eno telo fizično preseli z enega konca sveta na drugega.

V idealnem smislu bi zame pomenilo iti čez vse meje to, da bi lahko živel in delal s skupino ljudi, ki bi si delila izkušnjo holističnega videnja sveta. Toda vsak bi prišel do tega združevanja iz svoje zelo partikularne smeri. Tam bi se meje zagotovo premaknile. In to se včasih v ekipah, v katerih delam, zgodi. To so najboljši trenutki.

Ne, zavedam pa se omejitev tehnologije. Vsakič, ko greš v interakcijo s tehnologijo, si v interakciji z njenimi dejanskimi omejitvami. Vedno. Tudi če gre za stroj umetne inteligence, ima ta svoje meje. Če se jih zavedaš, vzameš to v zakup. Ali se boš usedel na letalo, katerega turbina se mora pri visokih temperaturah vrteti osemnajst ur in delovati brezhibno, da te bo pripeljala iz Los Angelesa v Singapur? Gre za stvar odločitve. So ljudje, ki tehnologiji ne zaupajo. Ne zaupajo ljudem, ki stojijo za njo. Vseskozi gre za zaupanje do sočloveka, v to, da naposled obstaja težnja po preživetju, po skupnem preživetju. Takoj ko se jo prekrši – in prekršijo jo lahko samo ljudje – se zgodijo stvari, ki prinašajo neravnotežje. Mi pa ves čas poskušamo ustvarjati sisteme, ki uravnotežujejo. Tako je zgrajen naš planet in verjetno vse vesolje. Gre za konstantno iskanje ravnotežja.

Pri delovanju sveta začenjamo razumevati, da ga lahko sicer spreminjamo v neskončnost. Toda vprašanje je, koliko časa bo spreminjanje prinašalo dobiček, ki je večji od izgube. V zadnjem stoletju prihajamo, po mojem, do te meje. Zato se toliko sprašujemo o tem. Začenjamo razumevati osnovne principe, po katerih deluje zemeljski ekostistem. In tudi kako ta ekosistem lahko umre.

Kako?

Ko bo napočil ta čas, bo konec umetnosti. Umetnost mora biti tudi neodgovorna. To je eden od njenih modusov operandi. Zato je zanjo ključen pojem svobode. Individualne svobode. Sam poskušam biti zelo odgovoren. To je moj osebni princip, si pa pridržujem pravico do neodgovornosti.

To je pravo vprašanje. Morda obstaja samo standard, da z umetnostjo ne uničuješ življenja. To je ultimativna meja. Vaše vprašanje bi si morali politiki zastavljati vsak dan, ker velikokrat pozabijo na svojo odgovornost. A umetniki smo tudi politiki. Velika moč prinaša veliko odgovornost.