Z razsežnostjo kompleksnih sistemov, kakršni so klima, migracije in telekomunikacije, se ukvarjam na zelo različnih nivojih že dalj časa in pričujoč projekt je del serije Resolucija, ki se osredotoča na konkretne fenomene, ki imajo ali bodo imeli po mojem mnenju otipljive in dolgoročne družbene posledice. V tem projektu je to zmes ostrega roba tehnologije, se pravi hipersoničnega pogona in hitrosti, geopolitike in izrednega stanja, v katero smo naš planet pripeljali. Spet smo tu ... »Čto djelat?«

Je pa v projektu zaznati tudi bolj nostalgično, lahko bi rekli tragično noto, ki je zelo povezana tudi s tistimi ključnimi trenutki, ko pogledamo nazaj, v primeru Zemlje navzdol, da bolje vidimo, vendar se tudi spominjamo, pogrešamo. Moramo se odstraniti, za boljši uvid. V tem projektu je to tudi uvid v preteklost, te tehnologije in posledic, ki jih ima za prihodnost. Zato smo se znašli spet v proučevanju ritmov zgodovine in v relativno mitopoetičnem svetu. Kjer sta se med drugim srečala Velimir Hlebnikov in Ozzy Osbourne (smeh). To je precej nostalgična zmes, res je ...

Ko sem začel delati projekt, sem razmišljal o pričujoči relativno temni preobrazbi ideje nove Evrope, o vojnah, o posledicah stanja v Ukrajini in Siriji in o podobnostih z vojnami v nekdanji Jugoslaviji. Rusija in do neke mere tudi Kitajska, ob globalni abdikaciji ZDA, ki se po debaklih na Bližnjem vzhodu in z novim režimom izolirajo od sveta, zasedata vsako geopolitično luknjo, ki jo ZDA zapustijo. Novi despotizem in hegemonija sta prisotna in legitimizirana po vsem svetu, konec hladne vojne je postal transparentna iluzija. In s konca hladne vojne smo podedovali mednarodne pogodbe o prepovedi in zmanjševanju strateškega orožja za množično uničevanje in z njim povezanih tehnologij. Zdaj se ti sporazumi prekinjajo. Velike sile kljub retoriki drvijo v novo oboroževalno tekmo.

Ko sem zbiral material za projekt, sem naletel na študijo Rand Corporation iz Santa Monice z naslovom Hypersonic Missile Nonproliferation – Hindering the Spread of a New Class of Weapons in konceptualni okvir projekta se je začel sestavljati. Tehnologija, ki sem jo sicer poznal in imel zabeleženo zaradi poskusov eksperimentalnega plovila X43A leta 2004 nad Pacifikom, je dobila nove razsežnosti, in hkrati ko sem preučeval zgodovino teh sistemov, ki so na meji fizikalnih zmogljivosti materialov, sem ugotovil, da so bili opravljeni in se pripravljajo preizkusi še enega hipersoničnega koncepta, t. i. jezdeca valov, saj s hipersonično hitrostjo dobesedno deska po vrhu zemeljske atmosfere.

Zelo apokaliptično, kajne? Zakaj? Tehnološko so to sistemi, proti katerim ni nikakršne obrambe več. Če smo proti balističnim raketam še imeli potencial obrambe, je proti hipersoničnemu orožju nimamo več. Hkrati pa je Rusija začela posegati po doktrini, ki izhaja še iz časa Sovjetske zveze, in zelo agresivno razvija orožje za vseuničujočo obrambo – gre za apokaliptično orožje za dobesedno uničenje sveta. Ameriški režim pa napoveduje spremembo doktrine o prvem napadu z jedrskim orožjem. Skratka, spet smo tu ...

Ima pa hipersonična tehnologija še eno potencialno aplikacijo, to je potovanje v vesolje na lastni pogon. In prav ta obrat, od apokaliptičnega uničenja biosfere in sociosfere do možnosti potencialnega »izhoda«, je projekt, kakršen je zdaj, definirala.

Res je, ta nezmožnost se nato zrcali tudi v realni nezmožnosti končnega izhoda s planeta, ki je seveda tehnološko izredno kompleksen podvig, etično pa problematičen. Projekt je tudi v koliziji s premiso transhumanizma, ki ga iz čisto merkantilistično-utopičnega vidika propagira Elon Musk s svojo družbo SpaceX. Sam pogosto poudarja, da se človeštvo kot rasa mora razširiti po vesolju in najprej na Mars, kar je precej kolonizacijska premisa. Spomnim se, da je pred tremi, štirimi leti celo predlagal, da se na Marsu, na njegovih polih, detonirajo jedrske bombe, ki naj bi pomagale preobraziti atmosfero in stopiti tamkajšnji led ...

Tukaj so resonance tudi s filozofijo kozmizma Nikolaja Fedorova in njegovo tezo, da je največja tragedija, ki se človeštvu dogaja, da smo umrljivi, in da bi se človeštvo moralo osredotočiti na skupno nalogo, ta pa je, da najdemo način, da oživimo vse ljudi, ki so kdaj živeli na tem planetu. V trenutku, ko bi se to zgodilo, bi bili primorani iskati druge svetove. Zanimivo je tudi to, da je kozmizem nekakšna filozofska podstat sovjetskih in ruskih vesoljskih podvigov.

Nekaj teh temeljnih terminov in konceptov sem postavil v vrsto. Vrh tehnologije, ki je eden izmed katalizatorjev nove hladne vojne, čas komercializacije vesolja in z njim povezane industrije, planetarna kriza, ki je tako ekološka kot geopolitična, in vedno bolj jasni vektorji, ki nam zarisujejo potencialne smeri konca naše civilizacije.

Med nekim sprehodom na obali Pacifika sem razmišljal o vseh dimenzijah projekta in razumel, da mora postati projekt relativno abstrakten, da mora biti nematerialen, definiran z negativnim volumnom in svetlobo, hkrati pa sem se ukvarjal tudi z idejo, kaj projekt v kontekstu bienala in vsega, kar ga predstavlja, sploh pomeni, kako se ga lahko bere, kako ga bo najlažje prebirati ... In ker gre pri tem tudi za izrazito arhitekturni problem in ker nisem arhitekt, sem poklical dolgoletnega prijatelja, sonavigatorja in sodelavca Jana Trošta, mu razložil, kaj čisto formalno naklepam, in ga vprašal, ali ga sodelovanje zanima. Njihov biro je skupaj s partnerjem Petrom Krapežem projekt vzel pod okrilje. In tako se je začel ta ključni dialog, pri katerem je sodelovala tudi zelo mlada in talentirana arhitektka Tamara Likon.

Zelo zelo hitro smo prišli do definicije, kakšna bo arhitektura, ostala nam je materializacija, to pa smo seveda potegnili čez črto zelo pozno, tudi zaradi težkih produkcijskih razmer. Hkrati z Janom in ekipo sem k sodelovanju povabil tudi uredništvo revije Šum, ker sem zelo zgodaj v procesu razumel, da potrebuje projekt tudi metakontekstualizacijo, ki mora biti izrazito zunaj mojih okvirjev, in da je tematika dovolj radodarna, da bo omogočila avtonomni diskurz. Sodelovanje z njimi je bilo izredno in odziv piscev fantastičen, tako da smo na tem nivoju vsi skupaj res naredili veliko delo.

Centralni del objekta, ki je edini zares materialen, je povezan z idejo svobode, ki jo omogočajo vozila in plovila, to, da se usedeš in nekam greš. Svetovi drvijo mimo. Spredaj je prihodnost, za teboj preteklost. Spominja me na konec Scottovega Iztrebljevalca, a ne na njegovega, temveč tistega, ki so ga zahtevali producenti ... Deckard in Rachel se usedeta v avtomobil in odpeljeta iz postapokaliptičnega Los Angelesa proti gozdovom. To je seveda film, ki je imel name pa tudi na mojo generacijo izreden vpliv, meni je bil ta producentski konec tudi vedno zelo blizu, ker je ustvarjal iluzijo, da t. i. exit obstaja. Pozitivna projekcija.

Podobno je pri delu dveh kalifornijskih umetnikov Jamesa Turrela in Roberta Irwina. Materialno in nematerialno v dialogih, kozmični sistemi in intimni prostori, transparence, svetloba, iluzija, narava je tudi tehnologija in medij ... Menim namreč, da človeštvo danes potrebuje pozitivne projekcije, ki morajo biti temeljno povezane z zavestjo, da ta planet izredno uspešno uničujemo. Od lokalnega h globalnemu in kozmičnemu je verjetno pravi vektor za prihodnost. Vse te zavesti morajo biti združene.

No, ko smo že pri lokalnem; pravkar sem se spomnil na najin pogovor za filmski projekt, ki sta ga ustvarili skupaj z Anjo Medved, delala sva ga sredi kamnoloma pri Anhovem, sredi tega grobega in nepovratnega posredovanja v naravo v naši bližini. Pred kratkim sem prebral nekaj, kar me je izredno vznemirilo, da se zdaj tam relativno nekontrolirano sežigajo odpadki, ki gredo v ozračje in katerih nevarnih učinkov nismo še do konca raziskali. Kaj smo se naučili iz tragedije z azbestom v isti dolini, v naši neposredni bližini? Pa smo spet tu ..., naslednja bitka na horizontu za ekološki sektor urada za intervencije ...

Ja, lahko. Ni vezan na konkretne lokacije, lokacija tega projekta je planet Zemlja. Trdno. Na tleh ...

Hm, v sodobni družbi se svobodo regulira z ustavami in pravnim redom. Veste, da je eden od mojih hobijev zbiranje ustav? V svoji zbirki jih imam kar nekaj. Zadnjo sem januarja kupil v Kolumbiji in v njej so prvič v njihovi zgodovini registrirane pravice domorodnih ljudstev. To, da so priznani, jim omogoča, da so civilni subjekt in s tem tudi potencialno, vsaj de iure, svobodni. Predvsem v odnosu do države, kar je izredno pomemben moment.

Predvsem je povezan z idejo svobode, avtonomije tamkajšnjih prebivalcev in prenosa znanja med severom in jugom, kjer smo mi. Vsak sever ima svoj jug. Zanimivo, ko ste že omenili Arktiko, ravno konec aprila je bila v Sankt Peterburgu konferenca z naslovom Arktika: Teritorij dialoga. Od leta 2013 pa do danes je Rusija na Arktiki zgradila sedem vojaških baz, med samo konferenco pa je izvajala vojaške vaje. Militarizacija Arktike je problematična v vseh smislih in bojim se, da ji bo sledila Antarktika. No, ameriški zunanji minister Mike Pompeo je že poskrbel, da se na srečanju Arktičnega sveta ta teden v končni resoluciji ni omenilo klimatskih sprememb ... To je seveda zelo kratkovidna poteza, ampak strah je tu. Obe sili sta bolj nepredvidljivi, kot smo ju bili vajeni. Leta 2041 bo antarktična listina, ki med drugim določa, da se Antarktika uporablja samo v miroljubne namene in da so na njej prepovedani vsi ukrepi vojaške narave, kot so postavljanje vojaških baz in utrdb, izvajanje vojaških vaj in testiranje vseh vrst orožja, pretekla in ne vemo, ali se bo, glede na trenutno stanje na planetu, obnovila. Vstopamo v čas, ko se sporazumi eno- ali večstransko prekinjajo. Razpada eden od ključnih delov mednarodnega pravnega reda.

Vse. Kdor danes obvladuje informacijske tokove, t. i. peto domeno vojskovanja, obvladuje nasprotno stran, znotraj nje same. Ni naključje, da so računalniški virusi bili izumljeni kot prvo kibernetsko orožje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in da je ta koncept, biti znotraj nasprotnikovega obzidja, nevidno seveda, tako učinkovit. Tukaj sicer sediva na ruševinah fantastičnega merkantilističnega in vojaškega imperija, ki ga danes ni več. V taki obliki, kot je bil nekoč. Mogoče se je preobrazil, očem in čutilom nezaznavno. Smo se kaj naučili? Spet smo tu ...

Mislim, da gre za simbiozo, in tudi o tem govorimo v najnovejšem projektu. Obstajajo čustveni koncepti, ki jih stroji še dolgo ne bodo zmogli definirati, ker so povezani s procesi, ki jih nevronske mreže ne morejo ne simulirati ne generirati. Mi smo znotraj negativnega prostora, ki smo ga ustvarili, ustvarili toplino, iluzijo nečesa, kar je zelo prijetno ...

Bolj kot to gre za mikroprostor svobode, kočije za dva, nekaj, kar v življenju ves čas lovimo ... V resnici gre za željo, ki jo človeštvo sicer ima, živalstvo prav tako, zdaj že nekaj več vemo o tem – o bližini z drugim, ki je pogojena čisto biološko. Z njo nadaljujemo našo vrsto. Ta moment je zelo pomemben. Ko bodo stroji začutili potrebo po bližini z drugimi svoje vrste, bomo verjetno v težavah ...

(Smeh.) Ja, tudi to, in seveda ljubezen. V naravi najdemo neverjetne načine nadaljevanja vrst, vedno znova jih tudi odkrivamo, vedno več vemo o tem.

Moja prva srečanja s svetlobo so bila v gledališču. Svetloba je ključna za ustvarjanje iluzije in fikcije, situacije. Leta 1995 sem na razstavi The Incident v Fribourgu v Švici spoznal Jamesa Turrella. Z Jurijem sva takrat naredila nekakšno bivalno posteljo – prizorišče za situacijo/performans in zdajšnji projekt je v resonanci s tistim. Šlo je za posteljo, mikroekosistem, človek naj bi na njej imel kokon svobode. Taisti kokon se manifestira tudi v Here we go again … System 317.

In če se vrnem k svetlobi, Turrell je na tisti razstavi razstavljal nekakšno svetlobno komoro, zelo impresivno, to ti ostane za vedno v spominu. Nekaj let kasneje, ko sem se znašel v Kaliforniji, na njunem teritoriju, sem se srečal še z delom Roberta Irwina. To je bilo v času, ko sem študiral temeljne povezave med umetnostjo in tehnologijo, ki jih zdaj tudi učim. Takrat sem spoznal projekt Art and Technology, ki ga je v Los Angeles County Museum of Art koordiniral konec šestdesetih in začetek sedemdesetih let Maurice Tuchman. Za ta projekt, ki je združeval korporacije, njihove razvojne oddelke in umetnike, sta tako Irwin kot Turrell pripravljala skupen projekt, povezan s percepcijo, a ni bil realiziran. Od takrat, zanimivo, nista več sodelovala, razen v svojih delih, tam je dialog neverjetno ploden. Hkrati pa ostajata njuni poti vzporedni. Gre za umetnika iz okolja, v katerem sem se po naključjih življenja znašel, in sta mi zelo blizu.

Zato ker predstavljata dve dimenziji, manifestaciji, ki sta zelo blizu tudi mojim konceptom. Turrell je zelo velikopotezen, tudi on se ukvarja s kozmosom, medtem ko je Irwin izjemen subtilni ustvarjalec prostorsko-svetlobnih situacij. Svetloba je material. Na Antarktiki je ena vrsta svetlobe, na Arktiki druga, gre za radiacijo, valovanje. Svetloba je osnovna fizikalna materializacija, ki je v umetnosti izredno pomembna.

Znanost ima sposobnost, da pripravi podlago za postavljanje zelo kompleksnih vprašanj in tez. Zato pa se znanstveno raziskovanje nikdar ne zaključi, ker nikdar ne ponudi dokončnih odgovorov. Gre za neskončni red dedukcij. Ravno na vprašanje, zakaj, ki ga ponavlja vsak otrok, znanost odgovarja, ampak s tem postavlja tudi nova vprašanja. V neskončnost. Zato pa imamo filozofijo in umetnost. Ampak tudi umetnost, podobno kot znanost, ne podaja vseh odgovorov. Predvsem postavlja teritorij močnih potencialnih vprašanj.

Postavili ste zanimivo tezo. Seveda nikdar nisem pomislil, da gre za zaključek, ampak na neki način imate prav. To, da bi Marko Peljhan postavljal piko avantgardi, so težke besede, zveni preveč pretenciozno ... Dejstvo pa je, da je v vsem tem nekakšno spoznanje, ki povezano z vsem, kar se dogaja na svetu, in z razumevanjem, kako se zgodovina ponavlja. Hlebnikov je računal ritmična ponavljanja zgodovine. V tem smislu je floskula, da se zgodovina ponavlja, na mestu. Kljub dostopu do enormnega znanja, ki ga prej nismo imeli, projekt Here we go again ... System 317 ne bi bil mogoč. Seveda je bilo poleg tudi ogromno klasičnih raziskav, povezanih s knjigami, odkritji, v tem primeru naključji življenja, mojimi obiski v Rusiji ... Po drugi strani pa danes zelo hitro lahko poiščemo vizualne reference, kar prej ni bilo mogoče. To je spremenilo način, kako delamo, kakšen imamo odnos do vedenja. Nimamo pa končnih odgovorov. Za sintezo je potrebna zelo temeljita analiza. In tudi če je sinteza narejena, še vedno postavlja veliko vprašanj. Projekt Here we go again … System 317 bi se čisto lahko glasil Sistem 317 – Here we go again? Ampak to bi bila že preveč kompleksna punktuacija. Vsekakor ta projekt ni odgovor.

O, to so pa kompleksne reči. Ko imaš tri otroke, kot jih imava midva z Ievo, postane družina centralni del življenja, ki ga ne moreš več obiti. Vse se spremni (smeh). Postane pa človek, upam, malce modrejši. Zdaj razumem nekatere stvari, ki jih pred petimi, desetimi leti nisem.

Do neke mere razumem družbene mehanizme, šolski sistem. Odkar sem aktivno udeležen v šolskem sistemu, sem postal velikanski skeptik, pogrešam poteze, kot so bili Bauhaus in Black Mountain College. Zaposlen sem na raziskovalni univerzi, ampak moja skepsa do celotnega sistema zelo velika ... Sistemi, kakršne smo doslej vzpostavili, niso najbolj optimalni. Sem mnenja, da se znanje najlepše prenaša v procesnih situacijah, ki niso kodirane. To je dejstvo. In nekaj podobnega se je dogajalo tudi z ekipo, s katero smo pripravili ta projekt. To postanejo nepozabni momenti.

Projekt se je zares zaključil z električno inštalacijo, pri kateri mi je pomagal moj kolega, s katerim sem v Benetkah sodeloval že pred šestnajstimi leti, Leon Lukšič, tako da zdaj vse deluje. Tudi ta elektrotehnika je lahko zelo poetična. No, ampak sprašujete me o tisti drugi poeziji. Že ko je bil Here we go again ... System 317 domišljen, sem se nekega večera v marcu vračal z losangeleškega letališča in vozil proti domu. Na radiu KCRW so vrteli to skladbo in takoj me je prešinilo, da pripoveduje o našem projektu. Bili so to The Black Sabbath, kdo bi si mislil! In besedilo je napisal Ozzy, kakšna lepa referenca. Vse se je zlilo v tem kalifornijskem momentu; da odkriješ, da imajo The Black Sabbath projekt, ki ne samo da govori o izhodu z Zemlje, naslov skladbe je Planet Caravan, ampak tudi omenijo boga Marsa, boga vojne. To je bil ta emotivni trenutek našega Sistema 317. Z Janom sva isto imela podoben moment, ko sem mu zaigral ta Planet Caravan in se je zakoličil naš »kokon«. Ampak vsak obiskovalec ga bo lahko doživel po svoje. Black Sabbath pa ja, album Paranoid, kakšno ponovno odkritje, sem se moral znebiti nekega čudnega predsodka tudi do te muzike ... Biti malo ponižnejši do življenja in svojih predsodkov ne škodi.

(Smeh.) Saj pravim, da sem, tako se zdi, glede nekaterih reči postal modrejši.

»Zavedam se omejitev tehnologije. Vsakič, ko greš v interakcijo s tehnologijo, si v interakciji z njenimi dejanskimi omejitvami. Tudi če gre za stroj umetne inteligence, ima ta svoje meje. Če se jih zavedaš, vzameš to v zakup. Ali se boš usedel na letalo, katerega turbina se mora pri visokih temperaturah vrteti osemnajst ur in delovati brezhibno, da te bo pripeljala iz Los Angelesa v Singapur? Gre za stvar odločitve. So ljudje, ki tehnologiji ne zaupajo. Ne zaupajo ljudem, ki stojijo za njo. Vseskozi gre za zaupanje do sočloveka, v to, da naposled obstaja težnja po preživetju, po skupnem preživetju. Takoj ko se jo prekrši – in prekršijo jo lahko samo ljudje –, se zgodijo stvari, ki prinašajo neravnotežje. Mi pa ves čas poskušamo ustvarjati sisteme, ki uravnotežujejo. Tako je zgrajen naš planet in verjetno vse vesolje. Gre za konstantno iskanje ravnotežja.«

»Pri delovanju sveta začenjamo razumevati, da ga lahko sicer spreminjamo v neskončnost. Toda vprašanje je, koliko časa bo spreminjanje prinašalo dobiček, ki je večji od izgube. V zadnjem stoletju prihajamo, po mojem, do te meje. Zato se toliko sprašujemo o tem. Začenjamo razumevati osnovne principe, po katerih deluje zemeljski ekosistem. In tudi kako ta ekosistem lahko umre.«deluje zemeljski ekosistem. In tudi kako ta ekosistem lahko umre.«