Vedno je bila najprej umetnost, z njo sem bil okužen od malega. Z ustvarjanjem umetnosti sem bil pri trinajstih, štirinajstih obseden, v premogovnici staršev pod našim stanovanjem v Paddingtonu sem ustvarjal dneve in noči. Po Londonu sem zbiral odpadli material, zavržene manjše stroje ali napravice; če bi jih obdržal, bi bil danes milijonar ...

Iz Kennarsky, litovski priimek naj bi to bil, mama in oče sta bila Juda iz Litve. Oče je hotel postati umetnik, leto dni je obiskoval celo umetniško šolo, potem pa vstopil v oglaševanje, ker je bil tam denar. A delali so predvsem art, pojma niso imeli o oglaševanju. Mama je bila tajnica. Živeli smo v majhnem stanovanju, ki smo ga najemali od cerkve. Spomnim se, da so nas debelo odirali.

Bil sem pod močnim vplivom kubizma in Bacona, učinki politike so me intenzivneje nagovarjati šele po vstopu v umetniško šolo v poznih šestdesetih letih in najmočneje leta 1968. Danes to zveni kot kliše, kajne? A tedaj so se dogajali največji protesti proti vojni v Vietnamu in name so naredile velik vtis fotografije Dona McCullina, objavljene v rubriki časopisa The Sunday Times. To in Vietnam Inc., največja knjiga fotografij o vietnamski vojni, avtorja Valižana Philipa Jonesa Griffithsa. Spraševal sem se, koliko je moja umetnost ločena od političnega udejstvovanja, in posvetilo se mi je, da je oboje mogoče združiti. To so bili časi hipijevskih gibanj, ki za nas niso bila zgolj množice ljudi, ki zadeti plešejo v kaftanih. Takrat sem živel v Camdenu, v ulici, ki smo jo skoraj v celoti zaskvotali. Kar naenkrat so začele naplavljati knjigarnice z različnimi političnimi publikacijami, ki so prodajale politične plakate. Imele so velik vpliv na našo sceno.

Ko sem začel, so bili na oblasti laburisti s Callaghanom na čelu. Nato je prišla Margaret Thatcher in čez leta še Blair, a zame so vsi del istega problema, vsi so zlorabljali in napadali delavski razred, preproste ljudi. Podobe sem snoval tako, da so razkrivale tisto, kar se skriva pod površjem. Še vedno je tako. To je velikokrat pravi pomen fotomontaže. Rad bi razkril umazanije. Ko je Margaret Thatcher govorila o prevzemanju viktorijanskih vrednot, sem ustvaril njeno podobo v vlogi kraljice Viktorije z gospodovalnim videzom. Takšne nesmiselne izjave prevzamem in jih nato poskušam obrniti proti njim samim.

Drži. Leta sem sodeloval z Guardianom, in to zelo uspešno, potem pa so neki mlajši uredniki začeli pametovati, da utegnejo bralci fotomontažo zamenjati s fotografijo ...

Kar dajte (smeh). Edini likovni komentar ostaja risba ali karikatura. Pa še te je mizerno malo. Časopisi so vse bolj podobni revijam – za vsako ceno skušajo nekaj prodati.

Ne veliko in ne dovolj. Kot tudi zame ni dovolj, če nekdo posname fotografijo in jo flikne na splet. Sam danes večinoma delam za različne kampanje in nevladne organizacije.

Zagotovo, a po drugi strani ustvarjajo bojevitejše, bolj neformalne oblike umetnosti. V nasprotju s tem so v devetdesetih letih damiani hirsti ustvarjali umetnost, ki je bila precej oddaljena od kakršnekoli oblike družbenega interesa in pogosto predstavljena na dokaj drag način. Menim, da smo trenutno v precej drugačnem času: študenti se veliko bolj zanimajo za vsakdanje materiale, poskušajo upodobiti stvari, ki se resnično dogajajo, saj jih dejansko izkušajo – če morate plačevati visoke šolnine, to nujno vodi v politično zavest. Izobraževalni sistem v sedemdesetih letih je bil izjemen v smislu, da je vsak, ne glede na premoženje, lahko obiskoval najboljše univerze, kar danes ni mogoče, in to je resnično tragično.

Danes prevladuje miselnost, da je dovolj, če so stvari objavljene na spletu, kar je čisto v redu, a jih morate najti, hkrati pa nimajo fizične navzočnosti. Ko stvari postavite na ulice, na mestne zidove, so ljudje v stiku z njimi in so se prisiljeni z njimi ustrezno soočiti. Mlajši umetniki se vračajo k temu in si ponovno prisvajajo javni prostor.

Kot vemo, lahko kapitalizem večino stvari obravnava kot blago. Temu smo v sedemdesetih rekli »represivna tolerantnost«. Dejstvo, da Banksyjeva dela zbiralci kupujejo za pravcato bogastvo, dviguje precej prahu, vendar gre, verjemite, večina njegovega denarja naprej, da ga še neuveljavljenim umetnikom, v katere verjame, podarja ga dobrodelnim organizacijam itd. Seveda si bogati zbiralci zelo želijo, da bi posedovali njegova dela, vendar sam tega ne podpira aktivno in se s tem tudi ne strinja.

Nekompliciran. Leta 2007 smo z Banksyjem in skupino umetnikov ustvarjali na izraelskem zidu v Betlehemu. Potem je pripravil printe, ki jih ni bilo mogoče kupiti prek spleta, kupec je lahko priletel na telavivsko letališče in ga kupil tam. Denar je ostal v Palestini za nov projekt. To je Banksy.

Tam so bili ljudje, ki niso hoteli pokazati vse groze, hoteli so prikazovati mavrice in ljudi, ki poskakujejo po podeželju. Pomislil sem, da je to resnično pesimistično, upodobitev nestvarne prihodnosti. Veliko bolj optimistično je, da poskušamo prikazovati, kar se resnično dogaja na svetu, saj tako vedno obstaja možnost, da se lahko prebijete do nečesa drugačnega, boljšega. Do točke, na kateri lahko ljudje izumljajo lastne utopije, ali kot bi rekel Bertolt Brecht: »Ne začenjajte z dobrimi starimi stvarmi, ampak s slabimi novimi.«

Slikanje sem študiral na Slade School of Art v Londonu leta 1968 ter se redno udeleževal demonstracij proti vietnamski vojni v Londonu. Tedaj so bili delavci in študenti skupaj na ulicah v Parizu, sovjetski tanki pa so že drdrali v Prago – po svetu je bilo veliko družbenih in političnih nemirov in umetniško sem hotel ustvarjati ravno o tem. Želel sem si ustvariti obliko, ki je ne bi bilo mogoče prikazati zgolj v umetnostnih galerijah, ampak bi lahko postala del vsakdanjih izkušenj ljudi na ulici in v javnih prostorih. Slikanje je bilo zame preveč obremenjeno z umetnostno zgodovino, zato sem začel ustvarjati fotografijo. Fotografije so sledi resničnosti, lahko sem jih rezal, trgal, žigosal ali jih pokapal s krvjo, a ne glede na to, kako obdelane so bile, so bile še vedno nezadostne v primerjavi z izvirnimi sledovi dejanskega dogodka. Nato sem z ustvarjanjem fotomontaž lahko združil podobe nemočnih in vplivnih, zatiranih in zatiralcev, da bi ustvaril kritične podobe, ki bi jih bilo mogoče spremeniti v plakate, priponke, transparente, radikalne revije in bi jih lahko uporabile agitacijske skupine ter nevladne organizacije in drugi.

Vse življenje sem bral novice, se udeleževal demonstracij, se pogovarjal z aktivisti in pregledal na stotine fotografij ter za posamezne projekte ustvarjal tudi svoje. Teme me same izberejo in ne obratno. Od nekdaj sem bil prepričan o pomembnosti ustvarjanja alternativnih podob. Lažne novice, s katerimi hočejo ljudem oprati možgane, prevladujejo tako v uveljavljenih tiskanih medijih kot na spletu, zato je zdaj od drugače mislečih, reciva jim levičarskih mislecev, aktivistov odvisno, ali bodo poiskali nove načine za ugotavljanje resnice o dejanskem dogajanju na tem planetu – sicer bomo vsi propadli. Podnebne spremembe ne dopuščajo popuščanja v našem boju za iskanje načinov komunikacije skozi to korporativno meglo. Tako je bilo tudi prej, a zdaj je še huje in neoliberalizem razpada – nečlovečnost prostega trga napada vse razen zgornjega enega odstotka. Smo v izrednem stanju, ki ga naše vlade ne morejo rešiti s prodajo orožja barbarskim režimom, kakršen je savdski – nanj se lahko ustrezno odzovejo le državljani, ki iščejo vse možne poti do spremembe sedanjega stanja.

Vedno sem verjel, da je zelo pomembno prikazati dela v vseh mogočih kontekstih, od muzeja do ulice. Javne galerije so osrednji forumi za prikazovanje umetnosti ljudem, ki morda niso imeli možnosti, da bi se o tem temeljiteje poučili. Delavnice z obiskovalci javnih galerij so ravno tako eno od temeljnih sredstev za ponovno povezovanje z njihovo prirojeno ustvarjalnostjo. Umetnost je sama po sebi vse pomembnejše sredstvo za izražanje človečnosti ljudi. V številnih državah so umetniki in pisatelji zaprti zaradi pričevanja o grozovitosti režimov, v katerih živijo. Elitna umetniška scena je zgolj premaz na torti za bogate vlagatelje – pomen dejanskega sveta umetnosti in umetnikov je nekje drugje. Zato se ne povezujem s komerkoli. Imperialni vojni muzej vrsto let podpira protivojne umetnike. Zame je to bil čudovit kraj za prikazovanje protivojnih del, ki jih ustvarjam skoraj petdeset let. Sodeloval sem z izjemnim kuratorjem Richardom Slocombom, čigar navdihnjeno kuriranje razstave je omogočilo obiskovalcem, da so videli mojo umetnost v vseh oblikah – od galerijskih fotografskih slik do podob, natisnjenih na letake, majice in priponke.

Po mojem mnenju umetnost sama po sebi ne spreminja sveta, lahko pa s protestniškimi skupinami, skupinami pritiska, nevladnimi organizacijami, protivojnimi skupinami itd. ustvarja podobe, ki se ohranijo v mislih ljudi in jih opogumljajo k dejanjem in družbenemu udejstvovanju pri spremembah. Vsa ta leta prejemam elektronsko pošto in pisma ljudi, ki pravijo, da so se po tistem, ko so videli moje podobe, opogumili in pridružili skupinam za razorožitev, Amnestyju, Greenpeaceu in podobnim.

Sodelovanje se mi je vedno zdelo zelo pomembno, delal sem s pisatelji, umetniki, oblikovalci in filmskimi ustvarjalci. Nekaj najlepšega se je odpovedati romantiziranemu pojmovanju o osamljenem umetniku, ki v ateljeju čaka na božanski navdih. S sodelovanjem se lahko pojavijo nove ideje, ki so več kot zgolj vsota vseh svojih sestavnih delov. Od leta 2002 se povezujem predvsem z umetnico Cat Phillipps, s katero ustvarjava pod imenom kennardphillipps. Združila sva moči, da bi izrazila svojo grozo zaradi invazije na Irak, pri čemer velikokrat uporabljava fotografije, ki nikoli niso bile objavljene v tisku, ker so bile preveč grozljive za olepševanje in prikrivanje po invaziji. Od tedaj sva se ukvarjala s številnimi temami, od leta 2008 predvsem poskušava odstreti tančico, ki zakriva obscene dobičke bank, ki smo jih rešili s strogimi varčevalnimi ukrepi.

Politična dela ustvarjam že dolgo in še kar nadaljujem, zato je po mojem dolgoživost vzrok, da mi pravijo tako. Nisem pod pritiskom, da bi ustvaril nekaj, v kar ne verjamem. Moja edina ovira je staranje, postal sem sedemdesetletnik (smeh), saj so zdaj vizualni protesti bolj nujni kot kdaj prej. Drži, dolgotrajni učinek umetniških del, kakršna ustvarjam, je težko meriti. Če se ukvarjate z oglaševanjem in pripravljate kampanjo za prodajo pečenega fižola, boste že v nekaj mesecih vedeli, ali so prodali več konzerv, torej svoj uspeh lahko merite. V umetnosti pa lahko šele po več generacijah umetniškega aktivizma in protestništva nastanejo spremembe, pa še tedaj jih ni mogoče izmeriti. John Berger je zapisal: »Nenavadna značilnost umetnosti je, da lahko občasno pokaže, da je to, kar imajo ljudje skupnega, pomembnejše od tistega, kar jih ločuje. Če mi je uspelo samo za ščepec tega, to zadostuje.«

Fotomontaža je zame izrazitejše protestno orodje in močnejša družbena kritika od slikarstva, ker fotografska izrazna sredstva omogočajo razširjanje v številnih kontekstih, ne da bi to postalo razmnoževanje podobe, kot se zgodi pri slikarstvu. Zelo pomembno se mi zdi doseči tako splošno kot specializirano občinstvo, ki obiskuje umetnostne galerije. Zato so moje fotomontaže primerne za protivojna gibanja, organizacije za človekove pravice itd., uporabljajo pa se na transparentih, majicah, uličnih plakatih, priponkah ter v revijah in časopisih. Razširjanje mojih podob med ljudi, zlasti mlade, ki zahtevajo družbene spremembe in mir, je zame ravno tako pomembno kot podobe same.

Ni več veliko časa za razmišljanje o tem. Trump predstavlja apoteozo poslovnega sveta, ki prevzema vajeti politične moči. Poiskati moramo umetniške oblike, ki jih lahko uskladimo z velikimi protestnimi gibanji, ki so se pojavila po njegovem prevzemu oblasti. Umetnostni svet se odzove, ko se hoče odzvati – kmalu po njegovi izvolitvi so v njujorškem Muzeju moderne umetnosti del razstavnega prostora preuredili v prostor, v katerem so prikazali njihov odpor do prepovedi vstopa v ZDA državljanom nekaterih muslimanskih držav.

Dovolj dolgo sem že naokoli, da vem, da je moje delo opogumilo ljudi, da se pridružijo protestnim gibanjem, da sta jih preprostost in neposrednost fotomontaž spodbudili k spreminjanju stvari. Mnogi so mi povedali, da so jih zlasti v zgodnjih osemdesetih prejšnjega stoletja, ko so bili moji plakati proti jedrskemu orožju vidni tako na ulicah kot v časopisih in so pripeti z magneti viseli na hladilnikih, prav te podobe opogumile, da so protestirali proti uporabi jedrskega orožja. Zato menim, da niso toliko spreminjale miselnosti posameznikov, kolikor so jim omogočile, da so v slikovni obliki sprevideli norost tekme v jedrskem oboroževanju. Dela so ljudem pomagala jasneje uvideti, kar so že poznali, namreč grozote vojne, in ukrepati v zvezi s tem. Na vprašanje, ali je moje delo spremenilo stanje na svetu, je odgovor negativen, samo po sebi ne. Je del vizualnega besedišča za ljudi, ki hočejo oblastem povedati resnico, in prav zato ima določeno vlogo v teh nenehnih bojih.

Najbrž. Prej pritegnejo pozornost, če ne drugega, in ljudje jih prej razumejo.

Nisem mogel drugače. Pod njeno vlado so se strmo večale razlike med revnimi in bogatimi, uničevala industrija ... Ampak slišal sem, da je ta slika Margaret Thatcher v podobi kraljice Viktorije malce problematična.

Prijatelj slikar, ki je bil na nekem sprejemu v Downing Street 10, jo je menda videl viseti na moškem stranišču (smeh) ... Morda je bila počaščena. Pri fotomontaži skorajda ne morete zgrešiti pomena, morda sem pri tej udaril mimo. Vsekakor pa nikdar v Desetki ne bodo izobesili selfija Tonyja Blaira ... Čakajte, vam bom pokazal, kaj sem pripravil za Trumpa ...

Ne razmišljam o najboljšem načinu za predstavitev svojega dela, poskušam najti vse možne načine, od priponk do muzejev. Nedavno sem šel v galerijo Tate, kjer je razstavljenih nekaj mojih fotomontaž, in opazil šolsko skupino, ki jih je vzela za izhodišče risanja risb. Vprašal sem jih, kaj počnejo, in povedali so mi, da je to projekt o vojni, v katerem bodo uporabili moja dela kot podlago za njihovo delo. Muzej je tako postal prostor, ki navdihuje tisto, kar bi se lahko pojavilo na ulici.

Morda bo kateri od teh otrok svojo sliko iz projekta prenesel na transparent in ga odnesel na protivojne demonstracije. V preteklih desetletjih sem na demonstracijah videl precej plakatov, ki so bili narejeni na podlagi mojih del. Z drugimi besedami, ne verjamem v hierarhijo prostorov, kjer so razstavljena umetniška dela. Živimo v družbi, v kateri je vsak centimeter javnega prostora vse bolj v lasti korporativnega oglaševanja. Kot umetnik in aktivist moram poiskati vsako dostopno površino, da se lahko borim proti njihovemu monopolu.

Dobro, hvala (smeh). Bilo jih je nekaj, a naj omenim le en primer: leta 2003 me je glasbenik in producent Damon Albarn prosil, naj ustvarim podobo, ki bi simbolizirala pojem mir na Zemlji. Podoba naj bi bila za božič projicirana na javno zgradbo v londonskem Cityju. Bila naj bi ena od številnih projekcij na stavbah kot del kampanje »Orange razsvetli London« v soorganizaciji Boba Geldofa in s sponzorstvom telekomunikacijskega podjetja Orange. Ustvaril sem fotomontažo, pri čemer sem za osnovo vzel sliko Device Marije iz Narodne galerije v Londonu. Poslal sem jo organizatorjem in čakal. Sledila je oglušujoča tišina in na dan, ko naj bi jo projicirali, so namesto tega prikazali podobo božičnega pudinga. Naslednji dan je tiskovna predstavnica pri Orangeu dejala, da je bila podoba po njenem mnenju »absolutno fantastična, vendar so si želeli nečesa, kar bi lahko cenili vsi, od majhnih otrok do starih staršev«, in da »ni šlo za cenzuro, ampak zgolj občutljivost«. Dejstvo, da sem avreolo Device Marije spremenil v znak miru, je bilo preveč za Orange, ki imajo v svoji viziji zapisano: »Pripravljeni SMO na premikanje meja in tveganje.« Fotomontaža se je izvirno imenovala Mir na Zemlji, a od tedaj je znana kot Mir na Zemlji, ki ga je prepovedal Orange.

Od sedemdesetih let 20. stoletja sem zavezan ustvarjanju fotomontaž in delu z mešanimi mediji na področju družbenih, političnih in okoljskih razmer. Poskušal sem vizualno prikazati ustvarjanje in uporabo moči. V zgodnjih delih je to bila večinoma vojaška in politična moč, v zadnjem času pa je to učinek fosilnih goriv ter naraščajočega industrijskega onesnaževanja. Z uporabo fotomontaže sem poskušal dokazati, da so poskusi prevlade manjšine nad večino in izkoriščanje globalnih virov povzročili vojne ter sistemske gospodarske in okoljske krize.

Doseči hočem globalno nespecializirano občinstvo prek razširjanja svojega dela z razstavami, knjigami, uličnimi plakati, časopisi, dopisnicami in na spletu. Delam neodvisno, vendar svoje delo razumem kot vizualni ustreznik globalnega boja proti družbenemu in okoljskemu izkoriščanju. Zaradi tega spodbujam uporabo svojega dela v organizacijah, ki agitirajo o različnih problemih, vključno s človekovimi pravicami (Amnesty), jedrskim orožjem (kampanja za jedrsko razorožitev) in okoljem (Greenpeace). Z uporabo fotomontaže poskušam povezati posamezne klike zaslonke kamere, s čimer ustvarjam vizualni jezik, ki ga je mogoče razumeti globalno. Dva klika zaslonke je mogoče združiti in s tem ustvariti tretji pomen, ki razkriva vzrok in posledico. Razčlenitev elementov na fotografije, njihovo ločevanje in ponovno združevanje, omogoča kritično naracijo nasprotujočih si sil, ki so predstavljene vizualno. To opogumlja gledalca, da kritično razmisli o posledicah svojih in naših dejanj na tem dušečem se planetu.

Poučevanje razumem kot pomemben del svojega ustvarjanja, poučujem polovični delovni čas. Ko pripravljam razstave v javnih prostorih, prirejam delavnice z različnimi starostnimi skupinami, ki velikokrat nimajo izkušenj z združevanjem podob kot načinom osebnega izražanja. Družba, ki temelji na zasičenju s podobami, ustvarja občutek nemoči. Pri vodenju delavnic, zlasti z mladimi, sem izkusil, kako blagodejno vpliva nanje možnost združevanja podob iz vsakdanjega življenja s tistimi iz obče družbe.

Pri delu s širšim občinstvom ter študenti fotografije in likovne umetnosti sem bil priča temu, kako so ljudje ustvarjali temeljne družbene povezave s konstruktivno fluidnostjo fotomontaže in asemblaža. Obstaja vse večja potreba po vizualiziranju nujnosti vsakdanje izkušnje z uporabo škarij in lepil, fotošopa, vsakdanjih drobcev ali njihovimi kombinacijami.

Pomembno je, da umetniki delujejo kot sistemi zgodnjega opozarjanja, da so kot kanarčki na dnu rudnika, ki si skozi podobe zamišljajo končni izid naše trenutne usmeritve, in da prikazujejo ljudi, ki si prizadevajo poiskati drugačno pot. To je že nekaj desetletij osnovni motiv tako pri mojem delu s študenti kot pri mojem delu nasploh. Pri montaži gre za razdor, reze med pojmi in zlaganje novih. Seveda gre danes s fotošopom vse lažje in hitreje.

Morda sem na začetku profesure dobil nekaj prask. Rad delam s študenti in to je vse, moti me birokracija, ki spremlja to delo. A nekako verjamem, da v klopeh pred menoj sedi generacija, ki bo spremenila grozo, ki jo živimo.

No, imate prav ...To se dogaja zato, ker v Veliki Britaniji umetnike, ki se skozi art neposredno oglašajo v politično misel, nemudoma kritiško raztrgajo. Če so politični aktivisti, je v Veliki Britaniji zaželeno, da tega ne izražajo v svoji umetnosti (smeh) ...

Dobra stvar interneta je, da dela lahko krožijo. Še vedno tudi menim, da je mejo med visoko in popularno kulturo treba umakniti. Še vedno nosim majice z umetnostjo, na njih pa broške …

Zakaj ne. Toda rad grem v galerije. Zdi se mi precej snobovsko, da ustvarjaš umetnost, vse življenje razmišljaš, kako boš ideje pretvarjal v art, potem pa zavzameš protigalerijsko stališče. Kakšna hipokrizija.

Kenwood House z Rembrandtovim avtoportretom, hodim ga gledat od desetega leta. Lahko rečete, da sem dolgočasen, a zdi se mi neverjeten.

Če imam čas, pridem v studio dvakrat na dan. Kot vidite, je v njem kaos, a mi odgovarja. Zjutraj prižgem radio, preberem časopise in pustim idejam prosto pot. Včasih kdo reče, ha, Peter tiči doma, ne ustvarja na terenu. Ni mi treba. Vse, kar vidim in slišim, moram v miru premleti, da lahko iz tega nekaj nastane. Nikomur ne solim pameti, ne dajem navodil za uporabo. Idejo vržem v svet, kdor hoče, jo bo razumel.