Človeštvo je sredi sprememb, kakršnih še ni doživelo – vse naše stare zgodbe se sesedajo, nove zgodbe, ki bi jih zamenjale, pa še ni. Kako lahko sebe in svoje otroke pripravimo na svet, v katerem se dogajajo najkorenitejše spremembe v zgodovini in ki je ovit v radikalno negotovost? Danes rojeni otroci bodo leta 2050 stari dobrih trideset let. Če bo vse po sreči, bodo živi tudi še leta 2100 in bodo morda celo aktivni prebivalci 22. stoletja. Česa bi jih morali naučiti, da bodo znali preživeti in dobro živeti leta 2050 ali v 22. stoletju? Katere spretnosti bodo potrebovali, da bodo dobili službo, razumeli dogajanje okoli sebe in znali krmariti po blodnjaku življenja? Odgovorov na ta vprašanja ne poznamo, saj nihče ne ve, kakšen bo svet leta 2050, kaj šele leta 2100. Prihodnosti seveda nikoli nismo znali točno napovedovati. Toda zdaj je to še težje kot kdaj prej; ko nam bosta tehnika in tehnologija omogočili inženiring telesa, možganov in uma, ne bo več nobene gotovosti niti v zvezi s tem, kar se je prej zdelo trdno in večno.

Kar pa se je resnično spremenilo v zadnjih desetletjih, je skokovit tehnološki razvoj, dvojna revolucija tako rekoč – umetna inteligenca in bioinženiring, ki omogočata vstop v človeška bitja in druge organizme, da bi jih reprogramirala ali ustvarila nove oblike življenja. Te tehnologije lahko spreminjajo celo človekovo domišljijo, predstavljajte si, da vam je primanjkuje, enostavno vam jo bodo dodali. Milijarde let je bilo življenje izključno organskega izvora, ne glede na to, ali je šlo za amebo, dinozavra, kumarico ali homo sapiensa. Sestavljeni smo iz organskih celic, ki jih uravnavajo zakoni organske biokemije. Zdaj pa smo postavljeni pred dejstvo, da bomo iz organskega kraljestva preskočili na polje anorganskega, zato da bi ustvarili kiborge.

Eksperimenti, kjer skušajo človekov imunski sistem izboljšati z neorganskim, bioničnim, že potekajo, na primer takšnih, kjer nekaj milijonov nanorobotov in senzorjev opazuje, kaj se dogaja v človekovem telesu; iščejo zametke rakavih tvorb, infekcijske bolezni in se skušajo, reciva temu, boriti proti njim. Obenem pa lahko opazujejo, kako je v danem trenutku človek razpoložen, kakšne so njegove emocije in misli. Pomislite, na psihoterapijo lahko hodite leta in leta, potem pa se pojavi sistem, Amazonov, Googlov ali pač kar tisti, ki ga odredi oblast, ki lahko spremlja človekova čustva na način, ki ga ne zmore ne sam ne tisti, ki jo bil do nedavnega za to najbolj usposobljen, psihiater ali psihoterapevt.

Seveda lahko, ne nazadnje so ljubezen, strah in jeza, na primer, samo biokemični procesi v telesu. Tako kot lahko diagnosticiramo gripo, lahko diagnosticiramo tudi jezo. Ko nekoga vprašate, hej, zakaj si jezen, kaj te je razburilo, bo zlahka odgovoril, nič mi ni, kaj pa sprašuješ ... Omenjenim zunanjim sistemom ne bo treba postavljati nobenih vprašanj: spremljali bodo delovanje funkcij srca, možganov, krvnega tlaka. Lahko bodo odčitali, kje na lestvici od ena do deset je raven naše jeze.

Zbir podatkov o delovanju posameznikovega telesa 24 ur na dan bi sicer lahko omogočil najboljšo zdravstveno oskrbo v zgodovini človeštva, a hkrati bi to pomenilo tudi začetek najhujšega diktatorskega režima v zgodovini. Prišlo bi do tega, da bi lahko napovedovali naše izbire in odločitve, lahko bi začeli manipulirati z njimi, nam »prodali« karkoli, ne samo produkte, temveč tudi politiko in politika.

V večini znanstvenofantastičnih filmov se roboti borijo proti ljudem in jih skušajo uničiti. Vsebujejo tolažilni mit, hvala bogu, da jih ljudje vedno premagajo, kar je sporočilo človeški civilizaciji, da na našem planetu nihče ni boljši od nas. Če se bomo začeli zanašati na robote, bomo zdrveli v katastrofo. In ne samo to: najhujši scenarij, ki se nam napoveduje, je, da se bodo roboti znali bolje odločati, kot se mi.

Seveda, kar naprej smo na razpotjih, ko se je treba odločati, odločati, odločati.

Kdor se dobro odloča, gre v nebesa, pravijo. Kdor slabo, naravnost v pekel. Tako se izvrši v Shakespearjevih dramah pa tudi v cenenih filmskih komedijah. S kom naj se kdo poroči, naj bo mir ali vojna ... Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo z našim konceptom ideje o človečnosti, če bi Hamlet preprosto potegnil pametni telefon iz žepa in vprašal Siri: biti ali ne biti?

Nikoli nisem imel neposrednih soočanj z njimi, vem pa, da sem pri nekaterih avtoritarnih režimih sila nepopularen. Morda niti ne toliko zato, ker sem gej, ampak zato, ker pod vprašaj postavljam večino nacionalističnih in verskih mitov in ljudi spodbujam, naj razmišljajo kritično in kreativno. Avtokrati ne marajo ljudi, ki preveč razmišljajo. Veseli so predvsem takšnih, ki njihovo propagando sprejmejo in ponotranjijo, kar se le da hitro, samo tako lahko namreč nasedejo poenostavljenim in butastim zgodbam o delovanju sveta.

Avtoritarni režimi tudi globoko obžalujejo, da je naša stvarnost tako kompleksna in fluidna, zato obljubljajo vrnitev v zlato dobo, ko so bile meje postavljene jasno, identitete zakoličene, prostor za osebne odločitve skoraj ničen. V tistih dobrih starih časih da so bili moški moški, ženske ženske, tujci sovražniki in nikomur ni bilo treba razmišljati o kompliciranih rečeh, kot sta spol in identiteta.

Diktatorski režimi ne marajo lezbijk, homoseksualcev in transspolnih oseb tudi zato, ker ti prehajajo iz ene identitete v drugo, premikajo meje, skratka – kar spet sili ljudi, da razmišljajo in izbirajo. Nočejo pa priznati, da je bila resničnost vedno kompleksna, tako kot tudi vloga identitet.

Seveda, niti eden od narodov, ki jih poznamo danes, pred pet tisoč leti ni obstajal. Pred pet tisoč leti ni bilo ne Slovencev, ne Hrvatov, ne Italijanov, ne Kitajcev. In pet tisoč let na premici zgodovine ne pomeni ničesar. Tod okoli se potikamo nekaj milijonov let.

Ampak če se vrneva k istospolno usmerjenim, čisto nič ni narobe z njimi. Kaj bi lahko bilo narobe s tem, da se imata dva moška rada ali pa dve ženski in želita ustvariti družino? Tudi če bi Bog obstajal, dvomim, da bi človeka kaznoval v imenu ljubezni. In tudi noben zakon narave nikogar ne kaznuje zaradi ljubezni. Geji, lezbijke, biseksualci, transspolne osebe in vsa druga živa bitja z ljubeznijo v ničemer ne kršijo pravil narave – vse, kar obstaja, je po definiciji naravno.

Porabili smo nekaj tisoč let, da smo pridobili moč, s katero nadzorujemo zunanji svet in ne našega notranjega. Lahko smo dosegli, da so reke manj poplavljale, ne moremo pa preprečiti, da se našo telo ne bi staralo. Lahko ubijemo komarja, ne moremo pa izničiti morečih misli, ki nam ne dajo spati. V 21. stoletju bomo lahko nadzirali tudi naše notranje pokrajine, lahko bomo ubijali misli in ne samo komarjev. Težava bo nastala, ko bomo to moč začeli zlorabljati in bo nastala notranja ekološka katastrofa, popolni živčni zlom.

Preprosto zato, ker soočanje s podnebnimi spremembami preveč stane, vlade in podjetja se mu izogibajo samo iz teh razlogov. Zbiranje podatkov pa vladam in korporacijam ponuja moč, zato so jim tako naklonjeni.

Ena ključnih stvari, ki jih je o življenju v 21. stoletju treba vedeti, je, da je človek postal ulovljiva žival. Če imate o nekom na voljo dovolj podatkov, obstaja precej možnosti, da boste tega posameznika lahko razumeli in spoznali bolje, kot se pozna sam. Na podlagi zbranih podatkov boste lahko predvideli njegove izbire in odločitve, manipulirali z njegovimi željami, mu prodali, kar vas je volja. Podatki so postali najpomembnejša dobrina na svetu.

V antiki je bilo najpomembnejše premoženje na svetu zemlja. Politika je bíla boj za nadzor nad zemljo. V novem veku so postali stroji in tovarne veliko pomembnejši od zemlje, politični boji pa so se usmerili v nadzor nad temi bistvenimi proizvodnimi sredstvi. V 21. stoletju bodo podatki postali pomembnejši od zemlje in strojev – in politika se bo podala v boj za nadzor nad tokom podatkov.

Kot vsaka večja tehnološka sprememba tudi vzpon družabnih omrežij, kot je facebook, s seboj prinaša pozitivne in negativne vidike. Svojega moža sem spoznal pred sedemnajstimi leti na eni prvih spletnih platform za zmenke gejev, zato sem neizmerno hvaležen inženirjem in tistim, ki so ustvarili to internetno stran. Živel sem v majhnem konservativnem izraelskem mestu in edini prostor, kjer sem lahko srečeval homoseksualce, je bil splet.

Obenem pa preživljanje preveč časa na facebooku dokazano povzroča izgubo ključnih socialnih veščin in siromaši našo čustveno inteligenco. Bistveno se mi zdi, da facebook uporabimo za utrjevanje prijateljstev, ki so in bi obstajala tudi brez njega, ne pa za preživljanje življenja pred računalniškim zaslonom.

Toda potrebna je širša zgodovinska perspektiva glede razvoja tega fenomena, ni se začel z internetom in facebookom. Začel se je z industrijsko revolucijo pred dvesto leti. Pred tem so bile tisoče, celo milijone let družine in plemenske skupnosti osnovne celice človeške družbe. Socialna struktura se je od časa do časa spreminjala, toda neke vrste družina, intimna skupnost, je ostajala središče življenja, ne le ko je šlo za posameznikovo čustveno življenje, temveč tudi za politiko in ekonomijo.

Kakorkoli, v zadnjih dvesto letih sta država in trg nase privzela večino tradicionalnih funkcij delovanja družine, plemen, kot so zagotavljanje pokojnin, zdravstvena oskrba, izobraževanje, vzgoja in varnost. To pa je pripeljalo do razpada plemen in skupnosti, družina kot osnovna celica je postala vse šibkejša in začel se je krepiti pojav osamljenosti. Poglejte si samo ta osupljivi razvoj. Po milijonih let bivanja v skupnostih in družinah smo potrebovali samo dvesto let, da smo jih razdrli! In facebook zdaj poskuša zapolniti naš emocionalni in socialni vakuum, s katerim smo soočeni, kar je seveda nekaj dobrega, toda kaj ko ga povečini polni z virtualnimi odnosi, katerih kvaliteta in globina se še zdaleč ne moreta približati tradicionalnemu odnosu, ki ga z drugim lahko vzpostavimo v živo.

A kljub vsemu povedanemu sem mnenja, da vrnitev v predindustrijski čas enostavno ni več mogoča. Treba bo naprej. In treba bo premisliti, kako ustvariti medsebojne odnose, ki bodo zadostili razmeram življenja v 21. stoletju. Če se hočete resnično razumeti, se ne bi smeli enačiti s svojim profilom na facebooku ali notranjo zgodbo jaza. Namesto tega bi morali opazovati dejanski tok telesa in uma. Videli boste, da se misli, čustva in želje pojavljajo in izginjajo tako rekoč brez razloga ter brez vaših ukazov – tako kot piha veter v tej ali oni smeri in vam kuštra lase. Tako kot niste veter, niste niti zmešnjava misli, čustev in želja, ki jih doživljate; in nikakor niste očiščena zgodba, ki jo pozneje pripovedujete o njih. Doživljate jih, vendar jih ne nadzorujete, jih nimate v lasti in to niste vi. Ljudje sprašujejo, kdo sem, in pričakujejo zgodbo. Prvo, kar morate vedeti o sebi, je to, da niste zgodba.

(Smeh.) Imate prav, nikakor je ne gre podcenjevati. Lahko bi rekel, da so danes stvari zastavljene bolje kot kadarkoli doslej. A to ni dovolj. In grozi nam, da bo vse slabše. Kaj in kako bo z našo prihodnostjo, ima veliko opraviti z našo neumnostjo. Spet: če križate neizčrpni vir človeške neumnosti z močjo, ki naj bi jo človek dosegel v 21. stoletju, dobite prvovrstni recept za katastrofo.

Liberalna misel je v zadnjih nekaj stoletjih razvila velikansko zaupanje v razumnega posameznika. Posameznike je opisovala kot samostojne razumnike in ta mitična bitja spremenila v osnovo sodobne družbe. Demokracija temelji na ideji, da volivec vedno najbolje ve, kapitalizem svobodnega trga verjame, da ima kupec vedno prav, liberalno šolstvo pa študente uči, naj razmišljajo s svojo glavo. Vendar je tolikšno zaupanje v razumnega posameznika zmotno.

Postkolonialni in feministični misleci so poudarili, da je ta »razumni posameznik« zahodna šovinistična zabloda, ki poveličuje avtonomnost in vpliv belih moških zgornjega razreda. Vedenjski ekonomisti in evolucijski psihologi so pokazali, da večina človeških odločitev temelji na čustvenih odzivih in hevrističnih bližnjicah, ne na razumski razčlembi, ter da so bili naša čustva in hevristika morda sicer ustrezni za soočanje z življenjem v kameni dobi, v silicijevi dobi pa so naravnost obupno nezadostni.

Poleg razumskosti je mit tudi individualnost. Ljudje redko razmišljamo s svojo glavo; namesto tega razmišljamo v skupinah. Enako kot je za vzgojo otroka potrebno pleme, je skupnost potrebna tudi za iznajdbo orodja, reševanje sporov in zdravljenje bolezni. Posameznik nima dovolj znanja za gradnjo stolpnice in izdelavo jedrske bombe ali letala. Homo sapiens ni dobil prednosti pred drugimi živalmi in postal gospodar planeta zaradi individualne razumskosti, temveč zaradi neprekosljive sposobnosti razmišljanja v velikih skupinah.

Posamezniki o svetu vedo prav sramotno malo. Z napredovanjem zgodovine vedo vse manj. Lovec in nabiralec je v kameni dobi znal izdelati svoja oblačila, zakuriti in loviti kunce; vedel je, kako lahko pobegne levom. Mislimo, da danes vemo veliko več kot nekoč, toda kot posamezniki v resnici vemo veliko manj. Pri skoraj vsem se zanašamo na znanje drugih. Menimo, da vemo veliko, čeprav kot posamezniki vemo zelo malo, ker znanje v umu drugih obravnavamo, kot da je naše. To ni nujno slabo.

Zaradi opiranja na skupinsko razmišljanje smo postali gospodarji sveta in privid znanja nam omogoča, da v življenju ne obtičimo ob nemogočem naporu, da bi poskusili vse razumeti sami. Z evolucijskega vidika se je zaupanje v znanje drugih homo sapiensov zelo dobro obneslo. Vendar ima privid znanja slabo stran, tako kot številne človeške lastnosti, ki so bile v minulih obdobjih smiselne, v sodobnosti pa povzročajo težave. Svet postaja vse bolj zapleten, ljudje pa se ne zavedajo, kako malo vedo o vsem, kar se dogaja. Zato politik, ki nima pojma o meteorologiji in biologiji, vseeno predlaga ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami in gensko spremenjenimi poljščinami.

Obstreljevanje ljudi z dejstvi in razkrivanje njihove nevednosti se bo najverjetneje maščevalo. Večina ne mara preveč dejstev, vsekakor pa se ne mara počutiti neumno. Če zares hočete resnico, morate pobegniti črni luknji moči ter si dovoliti potratiti veliko časa za pohajkovanje na obrobju. Revolucionarnemu znanju redko uspe priti do središča, saj je to zgrajeno na znanju, ki že obstaja. O tem, kdo lahko pride do središča moči, ponavadi odločajo varuhi starega reda, ti pa radi izločijo vse nosilce nekonvencionalnih prebojnih idej. Seveda izločijo tudi neznansko veliko neumnosti. Zato morate zapraviti toliko časa na obrobju; tam so morda sijajna revolucionarna dognanja, vendar je večinoma polno slepih ugibanj, ovrženih modelov, vraževernih dogem in smešnih teorij zarote.

Na področju filozofije je name najbolj vplival Charles Taylor, njegova knjiga Sources of the Self, ki govori o zahodni civilizaciji in tem, kako se zahodni človek vidi v njej in svetu sploh, ponuja po mojem mnenju enega najglobljih vpogledov na to temo, kar sem jih zasledil doslej.

Ja, odlično čtivo. Med zgodovinarji se zadnje čase navdušujem nad deli Timothyja Snyderja, ki je spisal nekaj imenitnih knjig o totalitarizmih dvajsetega stoletja. Poglede na eksaktno znanost in sodobno tehnologijo sem si oblikoval s pomočjo del Cathy O'Neil, Tima Wuja in Tristana Harrisa. In naj povem tudi, da je na vse, kar sem doslej napisal, imela precejšen vpliv misel zgodovinarja in geografa Jareda Diamonda ter primatologa Fransa de Waala.

Mislim, da je resnica edini ključ do notranjega miru, toda nje iskanje je lahko zelo viharno in težko. Večino življenja sem se ukvarjal s tem, in priznam, še vedno se, zakaj je toliko trpljenja v svetu, pa tudi v mojem življenju, in kaj lahko storim glede tega.

Vse, kar so mi govorili ljudje, s katerimi sem se družil ali pa sem izbrskal njihove misli v knjigah, se je vrtelo okrog verskih mitov o bogovih in nebesih, nacionalističnih mitov o domovini in njeni zgodovinski nalogi, romantičnih mitov o ljubezni in nje pustolovščinah (smeh), mitih kapitalizma o gospodarski rasti in tudi o tem, kako me lahko kupovanje in kopičenje stvari naredita srečnega. Še dobro, da sem imel dovolj smisla za to, da vsemu naštetemu nisem nasedel, kar pa spet ni pomenilo, da sem vedel, kako priti do resnice.

Potem pa me je med pripravljanjem doktorata v Oxfordu prijatelj prepričeval, naj se udeležim tečaja meditacije vipasana. Spet neko vraževerje ali kult, sem sprva pomislil, ker mi res ni bilo do tega, da bi poslušal nakladanje o še eni mitologiji, zato sem ga grobo zavrnil. Toda vse leto me je vztrajno privijal in nazadnje sem popustil.

Zelo malo, sklepal sem celo, da mora biti povezana z najrazličnejšimi zapletenimi mističnimi teorijami. Zato me je presenetilo, kako praktično je bilo v resnici učenje. Učitelj na tečaju, S. N. Goenka, je učencem naročil, naj sedijo s prekrižanimi nogami in zaprtimi očmi ter vso pozornost posvetijo vdihovanju in izdihovanju skozi nosnice. Ponavljal je: »Ničesar ne počnite. Ne poskušajte nadzorovati dihanja ali dihati na poseben način. Samo opazujte resničnost sedanjega trenutka, kakršna koli je. Ko vdihujete, se samo zavedajte: zdaj vdihujem. Ko izdihujete, se samo zavedajte: zdaj izdihujem. Če vam bo zbranost popustila in se bo vaš um začel potepati po spominih in sanjarijah, se spet samo zavedajte: moj um je zdaj odtaval od dihanja.«

To je bilo nekaj najpomembnejšega, kar mi je kdo kdaj povedal. Ko ljudje sprašujejo velika življenjska vprašanja, jih navadno prav nič ne zanima, kdaj vdihujejo skozi nosnice in kdaj izdihujejo. Bolj jih zanima, kaj se s človekom zgodi po smrti. Vendar prava uganka življenja ni, kaj se zgodi po smrti – temveč tisto, kar se zgodi, preden umrete. Če hočete razumeti smrt, morate razumeti življenje.

Meditacijski umik je trajal deset dni in lahko rečem, da je šlo za nekaj najtežjega, česar sem se v življenju prostovoljno lotil. Pojma nisem imel, kako težko se je osredotočiti na tukaj in zdaj, zato ker razum skuša vsako sekundo zaobiti neprijetno stvarnost. Kar naprej uhaja v preteklost ali prihodnost. Mislim, da sem v teh desetih dneh glede sebe in ljudi nasploh prišel do večjih spoznanj kot med vsemi leti študija poprej. In pri tem mi ni bilo treba sprejeti nobene mitologije, vstopiti v noben kult.

A ključno je bilo spoznanje, da je najgloblji vir mojega trpljenja vraščen v vzorce mojega razmišljanja. Ko nekaj hočem, pa se to ne izvrši, moj um reagira tako, da proizvede trpljenje. In trpljenje, o katerem govorim, ni neko objektivno stanje zunaj delovanja mojega telesa, je miselna reakcija, ki jo sprožam sam.

Vse od tistega tečaja vipasane leta 2000 jo vsak dan prakticiram dve uri in vsako leto si mesec ali dva rezerviram za meditacijski umik. Ne gre za pobeg od resničnosti. Gre za poglabljanje stika z njo. Lahko bi celo rekel, da dve uri na dan opazujem stvarnost in svet okrog sebe takšen, kakršen je, preostalih 22 ur pa sem zasut z elektronsko pošto in tviti in zabavnimi videi, v katerih nastopajo posrečene mucke. Če ne bi imel fokusa in jasnosti, ki mi ju omogoča praksa vipasane, ne bi zmogel napisati niti ene knjige. Zelo težko je jasno videti svet, ko je um kar naprej bombardiran z iluzijami vseh sort. Ko se naučite opazovati ga, ne da bi se ob tem ujeli v iluzije, postane razumevanje zgodovine, gospodarstva in biologije neprimerno lažje. Seveda ne mislim, da je mogoče rešiti vse težave sveta samo s pomočjo meditacije. Toda če delujete z jasnim in osredotočenim umom, lahko dosežete več, kot pa če ste brez koncentracije in zmedeni.

O tem se tudi sam pogosto sprašujem. Ko gre za naše zasebno življenje, seveda nekaj pomenimo, tako vi kot jaz. Ne glede na to, da nas utesnjujejo družba, ekonomija in politični sistem – imava vedno na voljo nekaj možnosti. Če pa govoriva o družbi in zgodovini, lahko znotraj njiju posameznik stori bore malo. Zato je pomembno, da se organizira in sodeluje z drugimi. Petdeset povezanih in organiziranih ljudi je precej bolj učinkovitih kot petsto posameznikov, ki delajo vsak zase.

Če človeku nekaj resnično pomeni, če se mu resnično za nekaj gre, je dobro, da se pridruži kakšni relevantni organizaciji. Še ta teden. Kateri? Tisti, ki se mu zdi pomembna; izbira je odvisna tudi od vrednot posameznika in seveda od njegove notranje moči. Obenem pa je dobro vedeti, da človek ne more postoriti vsega, kar bi si želel. Lažje je, če se posveti spremembam na področju, ki ga že pozna, kjer lahko pridejo do izraza njegovi talenti. Delovati na področjih, kjer se posameznik najbolje izkaže, je edini nasvet, ki ga lahko dam.

Proste roke dr. Frankensteina Medtem ko jedrska vojna in podnebne spremembe ogrožajo le fizično preživetje človeštva, pa lahko prebojne tehnologije spremenijo samo naravo človeštva, zato so prepletene z najglobljimi etičnimi in verskimi prepričanji. Vsi se strinjamo, da bi se morali izogniti jedrski vojni in propadu okolja – glede rabe bioinženiringa in umetne inteligence ter oblikovanja novih življenjskih oblik pa se mnenja precej razhajajo. Če človeštvu ne bo uspelo zasnovati in uveljaviti globalno sprejetih etičnih smernic, bo imel dr. Frankenstein proste roke.

Štiri vprašanja za politike Globalizem in domoljubje nista nezdružljiva. Domoljubje ne pomeni sovraštva do tujcev, temveč skrb za sodržavljane. V 21. stoletju lahko za sodržavljane skrbimo le tako, da sodelujemo s tujci. Dobri nacionalisti bi morali zdaj biti globalisti. To ni poziv za ustanovitev »svetovne vlade« – sumljive in nestvarne vizije. Globalizacija politike nakazuje, da bi se morala politična dinamika v državah in celo v mestih veliko bolj posvečati svetovnim problemom in interesom. Ko bodo na vrsti prihodnje volitve in vas bodo politiki prepričevali, da volite njih, jim postavite ta štiri vprašanja: ❶ Kaj boste naredili za zmanjšanje nevarnosti jedrske vojne, če boste izvoljeni? ❷ Kaj boste naredili za zmanjšanje nevarnosti podnebnih sprememb? ❸ Kaj boste naredili za uravnavanje tehnik in tehnologij preboja, na primer umetne inteligence in bioinženiringa? ❹ Kako vidite svet v letu 2040; kakšna je vaša najbolj črnogleda napoved, kakšna pa najbolj optimistična?

Tehnologije lahko spreminjajo celo človekovo domišljijo, predstavljajte si, da vam je primanjkuje, enostavno vam jo bodo dodali. Milijarde let je bilo življenje izključno organskega izvora, zdaj pa smo postavljeni pred dejstvo, da bomo iz organskega kraljestva preskočili na polje anorganskega, zato da bi ustvarili kiborge.

Kdor se dobro odloča, gre v nebesa, pravijo. Kdor slabo, naravnost v pekel. Tako se izvrši v Shakespearjevih dramah pa tudi v cenenih filmskih komedijah. S kom naj se kdo poroči, naj bo mir ali vojna ... Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo z našim konceptom ideje o človečnosti, če bi Hamlet preprosto potegnil pametni telefon iz žepa in vprašal Siri: biti ali ne biti?