Ko sem bil še deček. Odraščal sem v Foči, mama je med šivanjem poslušala radijske postaje, ki so predvajale starogradske skladbe in sevdalinke. Vživljal sem se v te čudovite, otožne melanholične zvoke, ki so jih peli najmilejši glasovi. Zdelo se mi je, da odgovarjajo vsemu, kar sem. Ves sem bil njihov. Šele kasneje, ko sem zaključil študij arheologije, mi je postalo jasno, da so sevdalinke moja najbolj dragocena izkopanina, klic, ki je popolnoma začrtal smer mojega življenja, prevzel njegove vajeti.

Seveda sem. Bobby McFerrin in Stevie Wonder sta bila moja vzornika, poleg vseh mojstrov sevdalink, poslušal sem veliko gospela, soula, džeza – znotraj tega pa so me zanimali predvsem glasovi in način petja. To glasbo sem poslušal do onemoglosti, podoživljal vsa ta čustva nemoči neuslišanih, izgubljenih ljubezni, vsakdanje žalosti … To so bila prva leta oblikovanja Boža Vreća, kakršen je pred občinstvo stopil desetletje kasneje. Vse te atmosfere so našle pot do najglobljih hodnikov moje notranjosti. Še danes pogosto poslušam nekdanje najboljše izvajalce sevdaha, ki pojejo od sefardskih svatbenih sevdalink in pogrebnih skladb do ezanov in skladb, značilnih za pravoslavje, in se razjočem.

Vse našteto je oblikovalo moj način petja, uspelo mi je ohraniti tudi avtentičnost melodij in zvokov v popolni simbiozi, tako kot jih, kot človek s popolnim posluhom, slišim v glavi. Dobro je, da lahko ustvarjam glasbo, ki jo obožujem, da med menoj in njo ni nobenih pregrad – samo tako me namreč poslušalci lahko začutijo in v moji glasbi najdejo uteho, moč za nove ljubezni. Pogosto se zgodi, da se zaročajo in poročajo ob moji glasbi. Mar ni to čudovito?

(Smeh.) Da.

Nočem, da zveni patetično, ampak sem notranje izpolnjen in srečen človek. Živim dinamično in obenem fokusirano življenje, popolnoma sem se posvetil karieri, potovanjem, koncertom … Zdi se mi, da sem ves čas na turneji. Mislim, da niti v enem mesecu koledarskega leta nisem pomislil, aha, čas je za odmor, zdaj ne bom počel ničesar. To nisem jaz. Uživam v delu. Za regeneracijo potrebujem samo štiri ure spanca. Preostali del namenim delu oziroma vsemu, kar počnem, kar imam rad in za kar živim.

Zbiram gradivo, pišem, pri snovanju koncertov mi pomagajo moji imenitni sodelavci. Skoraj vsi moji koncerti so razprodani, kot ste videli. V Ljubljani bom nastopil dvakrat. Včeraj pa je bilo …, ne znam z besedami povzeti, kako čudovito je bilo: ne gre samo za zlitje z občinstvom, ampak tudi preprosto za energijsko katarzo, ki jo občinstvo potrebuje – in potrebujem jo tudi sam. Ta organizem začne v nekem trenutku družno pulzirati in v njem je dovolj življenjske energije za vse, tudi tiste, ki so mogoče tisto obdobje v življenju na dnu.

Veliko izvajalcev se na odru ne razdaja, nastopi so zanje pretrdo delo … Zame ne. Gre mi za to, da ljudje z mojih koncertov odidejo opolnomočeni, z novimi vprašanji, kaj hočejo od življenja, kaj v njem želijo spremeniti, in da odidejo osvobojeni – ker moji koncerti so koncerti ljubezni in osvobajanja.

Ne veliko, pravzaprav. Mir za vse nas. Za vse.

Šlo je za proces, v katerem sem se ves čas razvijal in napredoval – sam mu pravim obdobje evolucije netopirja, pri katerem sem počasi odlagal ovojnice, na koncu razširil krila in vzletel. Bila je to trnova pot.

Nekje pri petindvajsetih, šestindvajsetih letih … Čeprav sem bil drugačen že v osnovni in srednji šoli. Poslušal sem drugačno glasbo kot moji sošolci, oblačil sem se drugače.

So (smeh). Popolnoma je nor, mar ni? V srednji šoli sem začel intenzivneje slediti sebi, svojemu stilu, toda nisem si mogel privoščiti kreacij, kakor si jih lahko danes. Zato sem začel sam krojiti, recimo temu, progresivne pankerske kose, mama pa jih je šivala. To je bilo v času vojne. Kasneje, med študijem arheologije v Beogradu, sem se opredelil za nebarvnost – belo, sivo in črno; takrat sem začel graditi nekaj povsem samosvojega.

Seveda, po vzoru Jamamota, Vatanabeja … Fascinirala me je tudi moda dvajsetih in tridesetih prejšnjega stoletja, zanimalo me je, kako lahko simbioza različnih obdobij deluje name, ali pa je šlo samo za spajanje različnih oblik in geografij …

Ja, to, kar vidite na meni, je Jamamoto. V kroju, govorim o ženski liniji, se nikoli ni odrekel obliki peščene ure, vedno je prisotna ta njegova subtilna ženska nota, ki poudarja njen pas. Ženske ne želi spremeniti v predmet, vedno ji daje elegantno obliko.

Rad kombiniram renesanso in progresivnost našega časa. Nisem suženj trendov. Trendi ustvarjajo norme, popolna neumnost, norme vsilijo pravila, pravila proizvedejo omejitve. Vsi dobro vemo, kaj pomenijo omejitve, zapovedi. Govorim na vseh ravneh družbe. A vrniva se k oblačenju, telesu: imam srečo, da sem postavo podedoval po materi, ki ima telo balerine, dolg torzo, tenak pas, šestdeset centimetrov. Sem visok. In to je dobro (smeh).

Ne več, saj vidite, da nasmeh nikdar ne zapusti mojega obraza, da mi gre samo za to, da osrečim vsakogar, ki se znajde v moji bližini … Rad imam življenje, tako kratko je, ne preostane mi drugega.

Na odru podoživljam vse, kar se mi je resnično zgodilo v življenju – veliko žalosti in neuslišanih ljubezni. Moje solze na odru so iskrene tako kot tiste ljudi iz občinstva. Svoboda in spoštovanje sta vrednoti, ki ju najvišje cenim, tako kot tudi dobrota in ljubezen, držim se teh postulatov. Potem me ni strah ničesar več.

Ja, je, njej posvetim vse, kar napišem. Vedno je vedela, da sem drugačen, in pri tem me je spodbujala, naj sledim svoji resnici, dobroti, in tako bom prišel do harmonije. Vedno ima prav.

Nikoli, verjetno. Moj oče je naredil samomor, ko sem imel pet let. In jaz imam to smolo – ali prednost, kakor vzamete –, da imam spomin slona, vse ostane zabeleženo v njem. Ne spomnim se, da bi bil kako posebej nežno povezan z menoj. Morda zato, ker sem na svet prišel šestnajst in osemnajst let kasneje za sestrama. Tako je bila vsa ta ženska ljubezen v moji družini preusmerjena name. Celo mama je ljubezen, sprva namenjeno možu, začela dajati meni. Sami veste, kako so, ko gre za pozornost, moški razvajeni. Spomnim se, kako mi je tu in tam kupil kakšno manjše darilo, sladkarije, vstopnico za vrtiljak. Spomnim se najinih sprehodov. Toda žal so vse lepe spomine nanj prekrile podobe, ki so se zarezale vame, ko sem ga videl mrtvega po samomoru, in spremljale me bodo do konca življenja. Zelo dolgo sem potreboval, da sem mu oprostil, razumel, zakaj je to storil.

(Tišina.) Ni imel izbire, zdaj to vem. Ko sem ozrem nazaj, na svojo prehojeno pot, vidim, da sem bil tudi sam na preizkušnji, za menoj je nekaj izjemno težkih obdobij, toda očitno nisem tako labilen, kot je bil oče. Ponavljam, ne obsojam ga. Vse v mojem življenju je preučevanje človeka; nikoli nisem nikomur storil žalega, tudi tistim ne, ki so se mi odkrito posmehovali, se norčevali iz mene … Kasneje se je temu pridružilo še ljubosumje, najtežje je drugemu privoščiti uspeh. Še vedno se učim na napakah, nisem vseveden in vsemogočen.

Zato, ker si redki drznejo napisati nove. Tudi pri tej raboti je namreč treba ločiti pleve od zrnja; z besedami je treba znati izpisati vso ljubezen in trpljenje, se dotakniti src občinstva. Gre za pesmi upanja, zato je treba pri njih snovanju nositi polno odgovornost.

Sva v popolnem sozvočju, je moj najpopolnejši partner. Izkazujeva si ljubezen, svobodo in novo izpolnjeno življenje, ki sva si ga oba zaslužila.

Upam, da svetla. Želel bi si, da bi sevdah končno uvrstili na Unescov seznam nematerialne kulturne dediščine. To je edini način, da sevdalinka ostane v središču pozornosti, ostane posebna in specifična, ker to zares tudi je.

Na neki način živim v posebnem svetu, kar naprej, arheolog, kopljem po preteklosti, raziskujem mitologije, legende, skušam dognati, naivnež, človekovo usodo … Še zlasti me zanimajo mitologije, ki izhajajo z našega prostora, zdijo se čudežne, vsi ti zmaji in vile, vsi ti pripevi, ki so si drugačni samo na nekajkilometrski razdalji med eno vasjo in drugo, vsa ta folklora …

Pri delu se naslanjam na vse to, še vedno me privlači, tako kot me je, ko sem bil še deček. Sevdah, rad rečem, nikoli ni kafana, gostilna. Pri njem gre za nežen, a hkrati trden spoj sakralnega, mistike in poezije, posebne navdahnjenosti za dušo. In tega mu ne gre odvzeti, zato sem se vrnil h koreninam sevdalink – k petju a capella.

Ljudi fascinira moj glas, zaradi njega prihajajo na moje koncerte. A ko že pridejo, lahko vidijo, kaj vse še sem. Mislim, da se zlahka zaljubijo v mojo spontanost, iskrenost, emotivnost, krhkost in moč obenem, platonsko povezavo moškega in ženske v meni. Prinašajo mi cvetje, pišejo ljubezenska pisma, ob katerih se neredko razjočem, na ulici se mi približajo, me objemajo. Vsega tega v Bosni nismo imeli, zdaj pa imamo, zato mislim, da se nekaj premika na bolje.

Popolnoma sem svoboden v tem, da živim hkrati kot moški in ženska. Upiram se primitivizmu in konservatizmu. Neznansko sem vesel, če gre kdo lažje po svoji poti zaradi poti, ki sem jo uhodil pred njim.

(Smeh.) V Sarajevu ni težko biti Božo Vrećo. Deset let sem se boril za to.

Nisem si predstavljal, da bi lahko neposredno vplival na kakršnekoli spremembe v tem smislu. Bolj kot na to, da bom opogumljal in ljudem dajal upanje, sem takrat razmišljal o ljubezni, empatiji, sočutju, in v tem surovem svetu, o nežnosti in toplini. Toda vedeti je treba, da je svoboda izbire identitete nedotakljiva – ne glede na to, kdo in kaj človek je, mora najprej ostati zvest sam sebi, obenem pa biti spoštovan, srečen, ljubljen.

Moja edina vera je ljubezen. Nikogar ne sovražim, ne preklinjam ... Če je kdo kdaj v zadregi zaradi tega, kar sem, pristopim k njemu in ga objamem.

**

Zdi se mi, da sem ves čas na turneji. Mislim, da niti v enem mesecu koledarskega let nisem pomislil, aha, čas je za odmor, zdaj ne bom počel ničesar. To nisem jaz. Uživam v delu. Za regeneracijo potrebujem samo štiri ure spanca.

Na odru podoživljam vse, kar se mi je resnično zgodilo v življenju – veliko žalosti in neuslišanih ljubezni. Moje solze na odru so iskrene tako kot tiste ljudi iz občinstva. Svoboda in spoštovanje sta vrednoti, ki ju najvišje cenim ...

Popolnoma sem svoboden v tem, da živim hkrati kot moški in ženska. Upiram se primitivizmu in konservatizmu. Neznansko sem vesel, če gre kdo lažje po svoji poti zaradi poti, ki sem jo uhodil pred njim. V Sarajevu ni težko biti Božo Vrećo. Deset let sem se boril za to.