Ja, in samo ena priredba je, Jackie. V originalu jo poje Jacques Brel. Sem eden od tistih frankofilov, ki niso nikoli znali francoščine. Ampak zdaj sem se je začel učiti.

Seveda bi lahko našel še kaj drugega, toda ta je najbolj pasala k preostalim. Skladbe se prepletajo, tako z naslovi kot tudi vsebinsko. Upam.

Zato, ker so New Order. Šlo je za hecen fenomen. Joy Division mi pomenijo največ. Kakorkoli se je končalo njihovo skupno delo, po Warsaw in po Joy Division, so New Order postali še bolj zanimiva skupina. Močnejši, vplivnejši, popolnoma eksotični, kar se tiče proizvodnje plošč. Izdajali so single, ki so bili dražji kot karkoli drugega. Zaradi teh singlov so izgubljali denar, toda izdajali so jih, ker so to lahko počeli. In to je bilo še boljše. Poleg tega so bili plesni, malo zamorjeni, s temnimi besedili in vse je bilo super.

Melodični bas. Melodični bas! Najboljši bas v osemdesetih in devetdesetih. Kakorkoli si obrnil, imajo vse: malo hecen in neizrazit vokal …

... ne zna …

In če sestaviva vse skupaj, besedila, ki so malce kritična in za katera ne vemo natančno, kaj je z njim mislil … Moja najljubša je The Perfect Kiss. V tretji kitici pojasni, kaj ta popolni poljub tudi je.

The perfect kiss is the kiss of death. Ta kitica se v radijski verziji sploh ne pojavlja, ker je predolga. Lahko so si to privoščili. To mi je ugajalo. Poleg tega je bila njihova založba Factory, imeli so diskoteko. Imeli so vse, kar človek v življenju potrebuje.

(Fotografu: »Nobenih polprofilov, prosim, ker imam prevelik nos.«)

To ne drži! Jaz vse to hočem! Imam. Avta sicer ne, stanovanje pa. Protestne pesmi so super in krasne, ampak …

No, na neki način je. Na žalost se mi zdi, da sem, kar se tega tiče, en navaden kompromisar. Moj drugi najljubši film je …

Je! Scenarij po romanu Alberta Moravie, kakšna izjemna scenografija – kje je Bertolucci našel te lokacije …

(Gospa pri sosednji mizi po telefonu prijateljici pove, da se rož ne sme zalivati več kot enkrat na dan.)

... temu, čemur pravijo fašistična arhitektura. Problem pri stvareh, ki jih imam zelo rad, je preprost: ko z nečim postanem obseden, začnem pisati o tem, nakar preneham biti obseden. Moja težava je iskanje novih stvari, takšnih, ki bi me še pritegnile. Od nekdaj je bilo tako. Ko je bilo treba brati Karla Maya, sem prebral kompletnega Karla Maya, potem kompletnega Dostojevskega … No, ne ravno. Te moje obsedenosti so mejno nevrotične. Vse stvari obvladati, ampak samo tisti mimobežen trenutek, iz katerega potem nastane tekst, ali pa potešenost. Tako je bilo tudi pri glasbi. No, New Order se pri meni vlečejo od nekdaj. Nikoli nisem imel težav z njimi. Tudi z zadnjimi ploščami ne, čeprav so bile, z vsem dolžnim spoštovanjem, šibke, šibkejše. A še vedno jih kupujem. Je nekaj stvari v mojem življenju, ki so konstantne, še nekaj glasbenikov: Pet Shop Boys, vsebinsko popolnoma drugačna, a vseeno svetlejša različica plesne glasbe …

Romanco. (smeh) London človek doživlja tudi na različnih koncertih. Pred letom in pol sva se skupaj znašla na vrhu stopnic v Tabernaclu na Nothing Hillu. In potem pride do tega, da nekoga poznaš, ga pogledaš, se nasmehneš, prikimaš. Druga oseba, bolj znamenita in predvsem bolj znana se – ker ne ve, ali te pozna ali ne – nasmehne nazaj, prikima …

Ne, ne. To je profesionalen odnos.

No, nakar se je ta dolga vrsta začela počasi pomikati navzdol po stopnišču. Bili smo na koncertu skupine Delphic iz Manchestra. Z Neilom sva stala na vrhu stopnic in rekel sem: »Hello.« In ker ni bil odljuden, je rekel »Hello« nazaj. In potem sem izustil enega svojih zgodovinskih stavkov: da že dolgo časa občudujem njihovo delo. Ampak ali to rečeš zvezdi, katere delo res občuduješ in ti pomeni veliko? Ne. Imel sem še en drug, podoben problem, in to z Alexom Turnerjem iz Arctic Monkeys, s katerim sem bil malo obseden.

Še vedno ste.

Bilo je po koncertu, nismo se spuščali po stopnicah dol, ampak smo se vzpenjali, in to iz Electric Ballrooma v Camdenu. Bilo je po koncertu benda The Horrors. Zagledam Alexa, bil je z njihovim producentom, Jamesom Fordom, in si rečem, Alex Turner, o moj bog. Verjetno najboljši mladi lirik. Čeprav se ne strinjam, da so vsa besedila pesmi že poezija. In kaj naj zdaj? Po spletu naključij smo vsi trije zavili na desno. Ampak nisem ga zalezoval. Res ne. Prisežem. Potem se je on nekaj pogovarjal s producentom, potegnil iz žepa škatlico cigaret in jaz sem se oblačil. Roke so se mi tresle. Nakar sem ga prosil za cigareto. Ni bilo tako, da sem mu rekel, poslušajte vi, Alex Turner, oba sva kozoroga, bil sem na vaših koncertih v Londonu, Manchestru, Madridu, Parizu in potem kasneje še v Berlinu, sem vaš benigen fen, občudujem vaše delo … Nič od tega nisem rekel.

Takrat jih je imel triindvajset.

Ampak on je tako mlad in tako veliko je že naredil. In potem mi je dal cigareto, eno francosko, ker so malo cenejše, in mi jo tudi prižgal. Ker nisem dolgo časa kadil, se mi je začelo v glavi vrteti, preveč nikotina naenkrat …

Takrat mi je postalo jasno, da če Neilu Tennantu in Alexu Turnerju, dvema velikima zvezdama, ki ju občuduješ ali pa katerih delo ceniš, z enim stavkom ne moreš povedati stvari, zaradi katere bosta rekla, veste kaj, jutri se greva na matični urad poročit in vse življenje bova preživela skupaj, če tega stavka nimaš, je dejansko bolje, da ga samo prosiš za cigareto.

Absolutno. Kaj pa naj? Poskušam ohranjati profesionalen odnos. Ne morem se obnašati kot malo preveč vznesena najstnica. To lahko počnem sam pred računalnikom.

Seveda. Tudi razočaranja so potem manjša. Preložiš krivdo na socialne konvencije in stvar postane zelo preprosta.

Morda. To, kar jaz počnem, je vse bolj iz strahu … V Londonu po naključju srečaš ogromno ljudi. Čeprav si mnogi predstavljajo, da je zelo zaprto in zadrto mesto. Pa ni. Ljudi srečuješ v najbolj raznolikih socialnih okoliščinah. Zmeraj je kakšen razlog, da se v koga zaletiš … Jaz pa nimam poguma. Raje gledam stvari. Mogoče pa sem navaden voajer. Konformistični voajer, če hočete.

Zaradi kombinacije obojega. To je verjetno edina stvar, ki bi jo lahko počel: pel priredbe starih rokenrol pesmi oziroma uspešnic v novi disko ali lahki elektronski verziji. To je lahko nekaj najbolj inteligentnega in poštenega, kar človek v življenju počne.

Knjiga je izbor različnih tekstov … Hočem reči, jaz bi napisal knjigo o New Order, najraje bi se dobil s Paulom Morleyjem – že leto dni se dogovarjava za intervju in zdaj kaže, da ga bova decembra res lahko naredila. To bi lahko bila podlaga za knjigo. Naravna omejitev takšne knjige je – čeprav se je sestavila v štiri poglavja, ki so bolj ali manj tematsko zaključena –, da gre za že objavljene tekste. V bistvu se je pokrilo nekaj stvari: blog, na katerem sem veliko pisal o glasbi, razmišljanje o knjigi ter sam fenomen Arctic Monkeys. Po drugi strani pa sem bil, kljub večni ljubezni, na samo enem koncertu New Order. In potem sem se na njem razjokal, kar se mi sicer ne dogaja. Kar naenkrat se je vse, kar je veliko in pomembno v glasbi, pred menoj spremenilo v novo celoto. Ampak ne v sentimentalnem smislu. Različna obdobja v mojem življenju so se spletla v eno samo stvar. In zajokal sem med eno od njihovih manj relevantnih pesmi, ampak dramaturgija je bila zastavljena tako, da se je vse stopnjevalo … Skratka, nisem zajokal med The Perfect Kiss.

Je v knjigi.

Ne boste me lovili na to. Ne bom povedal.

(Dan kasneje vseeno pove.)

Sem malo razmislil in seveda niso samo tri, ampak štiri pesmi Smithsov, ki bi morale, lahko, bile na tistem seznamu, pa se mi je vseeno zdelo, da je bilo osemdesetih že tako ali tako dovolj. Bi se pa uvrstile na 21., 22., 23. in 24. mesto. In to so: Last Night I Dreamt That Somebody Loved Me, verjetno najboljša, Panic, This Charming Man, The Boy With the Thorn in His Side. Ampak jaz nisem glasbeni kritik. Nikoli ne bi mogel reči, da to, kar pišem o glasbi … To so impresije. Sem pa sposoben napisati kritiko knjige.

V osemdesetih se je na slovenski literarno-novinarski sceni zgodil manjši šok. V Teleksu se je pojavila popolnoma nova kritiška generacija. Drugače so razumeli pop kulturo in tudi drugače pisali o njej. Govorim o falangi iz Ur kulturne anatomije in o nekaj nas, njenih sopotnikov na Mladini in na Delu. Bil sem dve leti mlajši od vseh, ampak posvojili so me na faksu, oni v tretjem letniku, jaz v prvem …

Gospa Vera je bila sidro in srce oddelka za primerjalno književnost. V knjižnici sem se počutil zelo varnega. Bilo je fajn. Bil sem na faksu in kar naenkrat sem moral biti odrasel. Ti iz tretjega letnika so me posvojili, skupaj smo hodili v Rio. Odprl se mi je nov svet. Najprej sem delal na Radiu Študent, potem na Mladini, potem na Problemih, potem je bil Krt … Vedno več sem bil povsod. S srcem. Nisem imel časa za druge stvari. Bilo je res posebno obdobje, ni šlo samo za politične pretrese, govorim o času po letu 1987; kot da bi šlo za dekadenco komunističnega režima, kako se mu je že reklo, sekretariat za kulturo – dal je denar za vse knjige. Verjetno je vse to bilo del kreditov, ki so državo še bolj zapufali, ampak v kreativnem smislu je bilo eksplozivno. Na pretek knjig in koncertov. Vas zebe?

Glasba. Zelo dolgo si nisem upal pisati o njej. Zdelo se mi je preveč intimno. Pri glasbi nikoli nisem bil nikoli gotov, ali znam s pisanjem izraziti vse tisto, kar mi glasba pomeni. Pri literaturi je bilo preprosto. Pri muziki pa sem poskušal razumeti strukturo skladbe, besedila, kako sodi v širši kontekst, daljši kreativni diapazon določenega umetnika. Nikoli nisem bil blazno obseden fen. Obstajajo trije bendi, katerih majice sem si kupil. To je pa res največji dokaz lojalnosti in ljubezni. Ni dovolj, da kupiš ploščo, glasbenike je treba podpirati v celem finančnem paketu. Feni moramo skrbeti, da ne bodo lačni na stara leta. Poskrbeti moramo za njihovo penzijo. V bistvu je to edina vloga fena, da poskrbi za starost glasbenika.

Malo zadrta.

Ta je še bolj zadrta. Kakšne posebne strpnosti ni ne pri eni ne pri drugi. V popu jo je morda malo več …

Natanko to sem hotel reči. Načelno naj bi bil bolj frivolen. Pop je v resnici velika past. Zvabi te z melodiko, besedila pa servirajo vse mogoče. Čakam samo še na kakšno fajn pop poskočnico, ki bo hvalnica kanibalizmu. Vse drugo že je, od nekrofilije, levo, desno, naprej, nazaj. Rokenrol pa je še bolj zadrt. Ampak s časom se vse spremeni.

Tri obdobja, kar se tiče profesionalnega dela, so bila najbolj zanimiva. Zadnje obdobje druge Majorjeve vlade, zaradi gospodarske in finančne krize ter zaradi popolnega razpada konservativne stranke, ki je takrat bankrotirala. Moralno in politično. Drugo najbolj atraktivno obdobje je bila prva Blairova vlada, od leta 1997 do 2001, in to zaradi njegovega entuziazma in svežega vetra v britanski politiki, za kar se je pozneje izkazalo, da so bile prave Potemkinove vasi, ideološke in politične. Tudi njegovo druženje z britpopovci in vabljenje vseh mogočih zvezdnikov na Downing Street se je izkazalo za popolno … Politika je varljiva kača. Tretje obdobje pa je nastopilo ob Blairovem upravičevanju vojaškega posredovanja v Iraku. Britanija si bo prej opomogla od gospodarske krize, ki je huda, kot od konflikta med civilno družbo in etablirano politiko pri posredovanju. Tudi če sedaj konservativci zatrjujejo, da so bili proti posredovanju, so v parlamentu glasovali za vstop v Irak oziroma tako imenovano koalicijo voljnih. Ta obdobja so bila najbolj zanimiva, ampak strogo s profesionalnega, novinarskega gledišča.

Vsekakor začetek devetdesetih. Bila je gospodarska kriza, moje selitve. Prva leta sem živel v Sohu; precej zanemarjena četrt, v kateri nihče ni hotel živeti … V velikih mestih je precej stvari cikličnih. Takrat so bili v Sohu v glavnem bordeli. Ampak umazano, zoprno, nevarno. Najemnine pa so bile zelo poceni, ker nihče ni hotel tam živeti. Delal sem v Aldwychu, deset minut peš stran. Moja prva najemnina za garsonjero je znašala 310 funtov na mesec. Kar je bilo ceneje, kot sem za eno sobo plačeval v južnem Londonu. In kdo ne bi živel v četrti rdečih luči?! Tako se je zgodilo. Čez štiri leta sem se preselil, ker je bil stanarina za mojo garsonjero zdaj 889 funtov. Za toliko se je Soho spremenil. Očistili so ga, odprli restavracije, na novo asfaltirali ulice … Ampak sem si rekel, toliko pa že ne bom dajal za najemnino.

V Finsbury Parku. Multikulti.

Multikulturalizem v Britaniji, vsaj zdi se mi, je drugačen od multikulturalizma drugod po Evropi, predvsem zaradi kolonialne zgodovine. Leta 1948, recimo, je bil sprejet zakon o državljanstvu, po katerem so prebivalci v imperiju še vedno državljani Združenega kraljestva in kolonij, istega leta pa je s Karibov priplula ladja Empire Windrush, s prvim velikim kontingentom temnopoltih priseljencev. Seveda so bili na britanskem otočju tudi prej, vendar se je zdaj začelo številčnejše priseljevanje. Ali pa Indijci. Indija je bila dragulj v britanski kroni. Ne nazadnje je bila kraljica Viktorija tudi indijska cesarica. Sledili so indijski priseljenci iz Ugande in jugovzhodne Afrike. Britanski imperij je bil pač največji imperij vseh časov. Otroci so se v šoli učili, da sonce v britanskem imperiju nikoli ne zaide. V šestdesetih letih pa so se začele prave napetosti. Nottinghillski karneval je takrat bil karneval črnske kulture in je nastal kot odgovor na zaostrovanje medrasnih razmer. Britanija je zelo pragmatična država in ogromno stvari reši z zakoni. Potem je bil sprejet zakon o rasni enakopravnosti. Resda je bil takrat sprejet tudi zakon o istih plačilih za moške in ženske, pa še vedno se ga v štiridesetih odstotkih ne izvaja. Multikulturnost razumem ne kot politično reševanje, temveč kot kulturno in socialno vprašanje. Res pa je, da obstajajo skupnosti, katerih člani v Londonu živijo po trideset, štirideset let in jim ni treba govoriti niti besede angleško. Že iz golega zanimanja se človek nauči jezika dežele, v katero se je preselil. Zanimivo postane, ko ta manjšinska kultura, recimo bangladeška skupnost okoli Brick Lana, v lokalni občini, Tower Hamlets, postane večina. Brick Lane je bil sicer vedno priseljenski. Najprej so tam živeli francoski protestanti, ki so tja prišli po preganjanju v domovini, po njih so prišli Grki, Italijani in predvsem Judje, sredi devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja. Britanija je vedno bila odprta za ljudi, ki so se bili pripravljeni vključiti v britansko družbo. S hugenoti ni bilo težav, z drugimi tudi ne. In francoska tradicija je v Londonu zelo močna, ne da bi Francozi izgubili svoje identitete. To je stari multikulturalizem. Ko pa pride do rigidnega in namernega zapiranja v lastne gete – in to v Britaniji, ker zadnjih dvesto let getov ni bilo. Na 59 Brick Lane v Spitalfieldsu stoji mošeja iz sedemdesetih let preteklega stoletja naprej. Najprej je bila, sredi osemnajstega stoletja, hugenotska, torej protestantska cerkev, potem je bila metodistična cerkev, potem pa velika sinagoga. Mošeja je postala, ko so se Judje v glavnem izselili in so jih nadomestili priseljenci iz Bangladeša … Dokler obstaja prepustnost, dokler se kulture med seboj oplajajo, je to multikulturalizem, sicer pa začne rasti agresija. In iz te agresije se rodi atavistično prepričanje o lastnem prav. Drugače od Pariza, recimo, v Londonu ni izključno belskih ali izključujoče belskih mestnih četrti.

Tudi zato, seveda. V samem centru mesta. Ob hiši za pet milijonov funtov je bil blok z učitelji, uličnimi pometači …, dokler se ni začela izvajati britanska verzija Jazbinškovega zakona. Takrat se je začela struktura prebivalstva deliti.

»Kjerkoli odložim svoj klobuk.«

Ja. Dom postane tam, kjer imaš svoj najljubši lokal, kjer te poznajo po imenu. Zdaj delujem tako kot v Na zdravje! (smeh) Marvin Gaye in Cheers! Res imam dobre reference … Raje ne bi. V Londonu sem devetnajsto leto. Nikoli nisem kje živel dlje. V Celju sem bil do svojega osemnajstega leta. Potem nekaj let Ljubljane in potem London. Torej. Lokali, kjer te poznajo, in ljudje, ki jih imaš rad. Tam je dom.

Večinoma. Razen enkrat na teden, ob petkih, ko ga zaradi filmske in glasbene priloge kupim. Sem eden redkih, ki ne downloadam z interneta. Mislim, da sem do zdaj skinil samo eno pesem s spleta. Obseden sem s tem, da je treba skrbeti za avtorske pravice in penzijo ustvarjalcev.

Brez Guardiana, London Review of Books, ker se mi zdi čudovito, da se moram soočiti z nekaj kolonami teksta, brez reklam in preveč fotografij. Všeč mi je, ker je majhen in neodvisen. Tak časopis me pomirja. Kot tudi knjige. Medtem ko mi glasba še vedno daje živčno energijo. Glasba me vznemirja. Muzike ne poslušam zato, da bi me sproščala. Res pa je, da mi koncentracija popušča. Zato čedalje raje berem kratke zgodbe.

Freedom. Na polovici sem. Franzen je zelo dobrohoten avtor. Vse ti pojasni. Do zadnje podrobnosti. In to včasih paše.

Vsakega pol.

Bolje, da je on kot kdo drug.

Malo živčen, z malce obsesivno kompulzivne motnje, nenavaden. Upam.

Ogromno. Ne prilagajam pa se vsakemu sogovorniku.

Absolutno! Vse! Samo malce predrag zame. Vse, kar je nenavadno, me zanima. Čeprav se oblačim vse prej kot nekonvencionalno. Tudi las si nikoli v življenju nisem pobarval. Že tako sem preveč drugačen, potem pa, da bi še lase … (smeh) Všeč so mi drugačni ljudje, ki imajo drugačna mnenja, ampak da znajo pojasniti, zakaj. Nekaj najbolj groznega so nereflektirani trendi. Ne prenašam neartikuliranosti in nereflektiranosti. Buuu. Na to poskušam opozarjati tudi v tekstih. Če me nekdo v dveh besedah ne prepriča, zakaj hoče biti drugačen …

Ja. Če kdo tega ne zna storiti, je žrtev mode. Ali česarkoli že. Sledenje čemurkoli je najlažja stvar na svetu.

Eco ima prav, facebook pa je tisto socialno omrežje, ki najbolj uspešno prikriva to res spektakularno osamljenost. Samo za dim in ogledala gre, za iluzije in privide in za empirični dokaz, da se tudi 500 milijonov ljudi naenkrat lahko moti. S tem, ko vam facebook ponuja možnost, da lahko zalezujete svoje prijatelje in »prijatelje«, se zdi, da so si ga izmislili v vzhodnonemškem Stasiju. Njihovo zasmehovanje pravice do zasebnosti je še en problem, tako kot naivnost ljudi, ki na facebooku objavljajo vse mogoče, tudi najintimnejše stvari. Seveda je na internetu prostor tudi za to, ampak ne na facebooku. Največji problem pa je zasvojljivost facebooka in njegova vseprisotnost. V bistvu je ravno takšen kot metamfetamin, v Sloveniji mu pravijo »teta meta«, pošastno, ceneno, zlonosno mamilo. Torej: facebook je »teta meta« interneta. Ker internet obožujem, mi gre to res na živce.

Začel bom pisati kratke zgodbe.

O seksu (krohot). Ne, o ljubezni.

Ljubezen pride. Na vsake štiri leta. To je pri meni olimpijska disciplina.