Bila sem prvi otrok v mladem zakonu. Doma so me, namesto da bi me imeli v zibelki ali košarici, kot se spodobi, imeli v 'Gehschule', ki je bolj namenjen igranju. Nekega dne se ji je stari oče, svetnik na Dunaju, približal, rekoč, joj, kaj pa delate z otrokom, saj to je en pravi repincelj. Rapuncelj pa je junakinja ene od Grimmovih pravljic, ki jo je coprnica zaprla v visok stolp in je morala čez lino vreči kito, da je lahko princ splezal do nje in jo rešil. Stari oče je hotel reči, da sem kot zazidana v tem 'stolpu'. Tako so mi doma nekaj časa pravili Rapuncelj, potem so to predelali v Rapunca – ker Slovenci hočemo ženska imena na -a. V šoli pa se je mojim sošolkam zdelo Rapunca predolgo in sem postala Rapa. Včasih so temu dodali še 'trapa' in je sploh bilo zelo fajn. A sem zanalašč ime obdržala. Nekoč so nekje celo natisnili: prevedla Repa Šuklje. Tudi tiskarji so imeli hece z mojim imenom.

Pravnica sem postala po sili razmer. Oče je imel poleg službe, bil je glavni tajnik Zveze industrijcev, majhno zasebno patentno pisarno. Zaposlene je imel inženirja, tehnika, strojepisko, Kardeljevo sestro... a manjkal mu je jurist. Premišljevala sem, da bi po gimnaziji vpisala pravo. Ko sem bila stara štirinajst, sestra Majolka pa deset, se je naša mamica zmenila z inženirjem, ki je pri vodenju nasledil pokojnega očeta, da mu prepusti pisarno s pogojem, da zaposli njegovo hčerko, ko bo doštudirala pravo. Takrat je bila brezposelnost med intelektualnimi poklici ogromna. Za punce pa je sploh bilo zelo šibko. Zato sem se vpisala še na abiturientski tečaj. Zjutraj na fakulteto, popoldne na tečaj. Fakulteta me je na začetku zanimala in zabavala, predvsem zato, ker je šlo za bolj zgodovinski del: rimsko pravo, germansko pravo, slovansko pravo, cerkveno pravo...pa še sociologija. Kasneje me je pravo vedno manj veselilo. Pa še vojna je prišla. In univerzo so zaprli.

Ja, dvakrat so me pridržali za nekaj dni. Potem pa me poslali v Ravensbrück. Domov sem se vrnila šele po vojni in zaključila študij. Mama je bila takrat stara 45 let in je za svoja leta lepo zgledala (pokaže na Vavpotičev portret matere na bližnji steni in pripomni, da ji je za malenkost preveč odebelil nadlahti), ampak službe ni dobila. Želeli so mlade ljudi. Za nas je bilo služb na pretek.

Grozovito sem se zanimala za literaturo. Če bi hotela izbirati poklic po svoji želji, bi bila bibliotekarka. Toda za to sploh ni bilo nobene možnosti. Hotela sem živeti s knjigami. Ljubila sem knjige, film in teater. Da bi po očetovi smrti pomagala družini, sem šla na jus. Od očetove pokojnine namreč nismo mogli živeti. Imeli smo srečo, da smo zgradili hišo na Beethovnovi, in imeli smo srečo, da so nam po vojni kredite odpisali. Toda prihodkov od nje nismo imeli.

Leta 1929, ko so odprli kopališče Ilirija. Tam sem zagledala dva plakata filma Dve srci v tričetrtinskem taktu. Neskončno sem si želela iti v kino, ampak oče ni dovolil. Rekel je, da s sestro ne smeva zahajati v kino, da ne bova prezgodaj blazirani, da bo vsega preveč... Tudi v cirkus nisem smela. In bila sem prav presenečena, ko je nekega poletja ta prepoved odpadla. Oče se je odločil, da je končno prišel čas kina...Prav hecno. Ampak mama je imela veliko razumevanja za mojo ljubezen do filma in ko sta z očetom kdaj šla v kino, je ob jutrih sedala na mojo posteljo in mi pripovedovati vsebino. Takrat je Sloveniji – in to je trajalo kar dolgo – film veljal za nekaj minornega. V smislu, da dobro vzgojeni tega ne hodijo gledat. Ljudje so se v kino plazili po temnejših ulicah. Slovenska nacionalna samozavest se je gradila na slovenskem jeziku. Film pa so občutili kot nekakšno nelojalno konkurenco gledališču, ki je bilo slovensko in ki je, za razliko od nemega filma, govorilo. Takrat je tudi Oton Župančič kot dramaturg ustvarjal slovenski odrski jezik. Doživela sem revolucijo, ki je iz 'elkanja' po Župančičevih navodilih prešla na 'u' .

Rasla sem v zelo kulturnem domu. Pri nas je bilo literature na pretek. In pogovarjali smo se veliko tudi o filmu in umetnosti sploh. Moram pa povedati, da sem ves prvi razred pregoljufala. Brati namreč nisem znala. Prvo besedo sem prebrala s težko muko, naprej pa sem znala vse na pamet. A knjige so v moje življenje zares prodrle nekega poletja, ko sva bila z očetom na počitnicah v Noviju. Tam ni bilo družbe zame. Oče je ob popoldnevih počival, jaz pa sem iz Ljubljane prinesla knjigo, dve. In sem začela brati... Toda še vedno berem izredno počasi. Ko sva včasih s sestrično brali skupaj isto knjigo, je vedno hotela stran obrniti veliko pred mano...Doslej sem prebrala na tisoče knjig, a počasno branje mi je ostalo.

Ne vem. Tako pač je. Hvala bogu, da sem prišla v svojo tretjo službo, v kateri sem tudi ostala in mi je bila zelo pri srcu. Na radio. Najprej sem kot sekretarka delala na ministrstvu za gradnje, potem sem bila na Vibi montažerka in kot script girl pri prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji. Obe službi sta bili fiaska. Pač nisem rojena za sekretarko. In sem pustila to službo. Tudi zato, ker so doma, pa tudi mož uvideli, da tako ne gre več naprej. No, takrat sem bila že malo poročena.

Z Zoranom Kržišnikom, vsega skupaj tri leta. Na isti dan se je sestra Majolka, igralka, poročila z radijskim in tv režiserjem Mirčem Kragljem. Šli smo na policijo, takrat se je poročalo na policiji, in midva sva bila priče njima, onadva pa nama. Hec.

Kot 'script' sem ga grdo lomila. Nikakor mi ni šlo pravilno udariti s 'klapo' – jasno in ostro. Anici Šinkovec, direktorjevi tajnici in pozneje igralki v Šentjakobskem gledališču, je šlo kot po maslu. Zavidanja vredno.

V bližnji prihodnosti bo izšla knjiga, ki smo jo sestavile pod vodstvom dr. Alenke Šelihove z naslovom Sto in nekaj žensk v Sloveniji. Tam boste videli, da je leta 1905 bila prva fakultetno diplomirana Slovenka Marija Wirgler, pozneje znana pod pisateljskim imenom Marija Jezernikova. Napisala je Medvedovega Godrnjavčka, Princesko Izo, Belega bratca, Tri pravljice, pa uganke...Wirglerjeva ni bila agresivna v feminističnem smislu. V nasprotju z Angelo Vode, ki je zaradi svojega pisanja imela grozne težave. Takrat sem bila stara petnajst let. V Slovencu je izšel umazan Grošljev članek o njeni knjigi Spol in usoda. Grozljivo! So se pa takrat veliko pogovarjali o Ottu Weiningerju in o njegovi knjigi Spol in značaj, kjer je povedal, da je moški plus, ženska minus. Najslabši moški da ima še vedno 51 odstotkov plusa, najboljša ženska pa ima lahko samo 49 odstotkov. Moški da mislijo, ženske imamo pa henide, plavajoče meglice, v katerih se sicer včasih kaj zabliska, ampak v glavnem so to henide. To sem si zapomnila za vse življenje.

Seveda! (smeh) Ampak do osnovne šole sem odraščala med samimi fanti. Bili so tako viteški, prijazni in ljubeznivi, da jaz nikoli ne morem biti tista feministka, ki bi hotela proti moškim tako nastopiti (z rokami nakaže gesto mačjih krempljev). Imela sem izredno ljubeznivega očeta, luštnega starega očeta in tisto družbo mladih pobov. Krasno! Vsi so me crkljali. Sicer pa se spominjam nekega sprehoda z mamo. Bila sem stara pet ali šest let. In sem ji, ko sva hodili mimo Slona, rekla: pomisli, mama, tam je pa ena ženska, ki hoče postati doktor. In mi je odgovorila: zakaj pa ne? če je vse tiste šole končala, zakaj pa ne? kaj pa je pri tem narobe? Svet se mi je podrl. A sezidal nov, mnogo boljši. Sicer pa je moj osnovni feministični princip , 'za enako delo enako plačilo'. Ugotovila sem tudi, da postane tisti trenutek, ko se, kot radi rečemo, neki poklic sfeminizira, tudi slabše plačan.

Ah, ženska prijateljstva so v glavnem zmeraj 'glih'. Če si na isti valovni dolžini, se lahko krasno razumeš. Najbolj vesela in srečna sem v ženski družbi. Mora pa biti po mojem okusu.

Tega pa ne vem. Okus je okus. Med knjigami si družbo lahko izbiraš. Na ljudi pa naletiš. Ko smo se preselili v hišo na Beethovnovi, sem bila neskončno osamljena. Igranje s punčkami ni bilo moj svet. Moja prva resna ženska prijateljica je bilo dekle iz sosednje stavbe. Hodila sem po njihovem vrtu, med dvema, tremi drevesi. Oče in mama nista imela nič proti. Nekega dne se je na vrtu pojavila punca, od mene starejša tri, štiri leta...Začeli sva klepetati in se hitro spoprijateljili. Ime ji je bilo Vera Moskovič, judinja. Nemci so jo kasneje, kot toliko njih, zažgali. Izhajala je iz zelo prijazne družine. Naše služkinje so bile hude, da sem se dobivala z njo, češ, kaj se pa to pravi, da se družiš z judinjami. Ampak mama je rekla, nič hudega, kar bodita prijateljici. Od tod izvira ta moja simpatija do žensk.

Hm, bili so odlični kritiki pred mano in tudi zdaj je nekaj zelo dobrih. V kulturni redakciji na radiu smo pokrivali vse: vsi smo pisali o likovni umetnosti, gledališču in filmu. Z glasbo nam je bilo prizanešeno, ker je obstajal poseben oddelek, ki se je ukvarjal s tem. Še preden sem leta 1948 prišla na radio, je zanj prispevke o filmu pripravljala Kristina Brenkova. Najprej smo imeli Filmsko oddajo, potem se je imenovala Po kinu se dobimo, nato pa Gremo v kino. Naslove jim je dajal Veno Taufer.

Od leta 1963 sem se udeleževala beneškega filmskega festivala, od leta 1964 sem hodila še na Berlinale, nekaj let kasneje pa sem začela hoditi tudi v Cannes, čeprav smo že takrat od tam imeli fino dopisnico, Irmo Flisovo.

Bilo je lepo. Zmeraj so prišle zvezde. Na večerne bale sicer nismo smeli, tja so imeli vstop samo televizijski novinarji z ekipami pa fotoreporterji. Zato pa smo hodili na tiskovne konference. Spomnim se Gine Lollobrigide, ki se je nekega jutra pred nami pojavila silovito maskirana...Bila je lepa ženska, toda na obrazu je imela ličila za na oder.... Za razliko od Jeanne Moreau. Srečala sem Hitchcocka...In spomnim se, kako nas je, novinarje, ozmerjal Luchino Visconti, da smo nesposobni in da sploh ne bere naših kritik. Pa spomnim se Pasolinija, Fellinija...Leta 1981 sem se upokojila in od takrat na filmske festivale več ne hodim. Film imam zelo rada. Zdaj niti nisem več toliko pozorna na to, kdo ga režira. Če mi je nekaj všeč, gledam, sicer pa zapustim dvorano... Nekoč sem imela najraje Bergmana. Njegov Sen poletne noči, Krike in šepetanja.

Prevedla sem ga z enoletno zamudo. Čez moj tekst sta šla še Vlasta Vičič in direktor...In s kar veliko njihovimi popravki sem se strinjala. Zagotovo to ni prevod, na katerega bi bila najbolj ponosna, ker so drugi veliko prispevali k temu, da je res dober. Eric je hodil v nemško gimnazijo. Obdržal je nemški način mišljenja tudi v angleščini. Tu je bil problem. Ne vem sicer, kaj na to pravijo Angleži, toda sama sem to pri prevajanju močno občutila. Precej sem se namučila. To se mi ne dogaja pogosto. Kar videla sem, kako je skonstruiral nemški stavek in ga potem povedal po angleško. Mislec pa je. Povedal je nekaj zelo veljavnih stvari. Je avtor, ki bi ga morali v celoti prevesti v slovenščino.

Ja, a o tem ne bi rada govorila. Lani sem prevajala knjigo. Štirje so potem šli 'čez', češ da je moj prevod tako slab. To se mi še ni zgodilo. Tisto, kar so ti štirje naredili, je pa resnično zmazek.

Delam po isti metodi, kot je delal Župančič ali pa kot to počne Radojka Vrančič, ki jo kot prevajalko izredno spoštujem. Če je le mogoče, si priskrbim vsaj en prevod knjige, ki jo prevajam, da vidim, kako je prevajalec rešil nekatere probleme. Pri prevajanju romana K svetilniku Virginije Woolf sem imela poleg srbski in nemški prevod. Ugotovila sem, da so Nemci naredili krasen prevod. Popolnoma svoboden. Prevajalec je videl, kaj Woolfova hoče, in je potem napisal nekaj svojega… Ampak je bilo zelo lepo. Srbska prevajalka pa je delala tako, kot je nas učil Ocvirk: 'vsaka beseda mora biti prevedena'. Kar je smrt za prevod. Jeziki so zelo različni. Na različen način povedo isto misel. V glavnem se je treba držati tega, kar je pisatelj hotel. Biti suženj jezika pa… v smislu, da zaradi rigoroznosti pokvariš lepoto teksta, melodijo stavka...To je smrt. Zdi se mi, da sem K svetilniku kar dobro prevedla. Pa Berlin Alexanderplatz sem, mislim, tudi dobro prevedla. Pa morda še Daleč od ponorelega sveta Thomasa Hardyja. Rada prevajam umetniške tekste. Veliko raje kot teoretične.

Z njim sem imela tudi nekaj težav. Bila sem besna kot hudič. Zelo sem se trudila, da bi prevedla v slovenščino to, kar je Freud napisal v nemščini. In ker je šlo za jezikovne spodrsljaje, je bilo težko in komplicirano…Ko se lektorji spravijo na tvoj tekst, naredijo svoje. Mesarijo. V življenju sem spoznala dva lektorja, s katerima sem bila resnično zadovoljna: s profesorjem Augustom Pirnatom, ki je z mano sodeloval pri Lavrinu. Imel je tenek posluh za jezik. Z vsem, kar je korigiral, sem se strinjala. Druga pa je bila Sonja Kraigherjeva, lektorica z občutkom. Dajala je fine nasvete. Rekla je, poglejte, tu piše 'gospa je prišla dol po stopnicah…' ampak to ni nobena gospa, to je mlado dekle…Zakaj ji ne bi rekli 'naša gospodična'? Z veseljem sem prisluhnila njenim napotkom.

Arthur Miller je napisal Salemske čarovnice. Za film jih dramatiziral Sartre. In sploh ne slabo. Samo znati je treba. V SNG Drami sem gledala dramatizacijo Proustovega Iskanja izgubljenega časa, Brate Karamazove in Ano Karenino. V nasprotju z večino ljudi sem Karamazove rada gledala. Nad Ano Karenino pa nisem navdušena. Poleg tega sem že v prvem dejanju zapazila izrazit kostumski 'feler'…Ana z vlaka sestopi v večerni obleki…Takšna večerna obleka za tisti čas sploh ne ustreza. V začetku 20. stoletja se je nosilo ozke oprijete linije, ne pa tistega, kar smo videli na odru…In sem po predstavi takoj planila. Andrej Inkret pa mi je rekel, da napak gledam, da je to simbolno…Toda v realističnem komadu, kar Ana Karenina je, tak simbol nima kaj opraviti…Povedala bom nekaj zelo banalnega. Ana Karenina seveda mora biti lepa. Predvsem pa mora biti drugačna od vseh ostalih... Tragedijo Ane Karenine je v našem prostoru težko razumeti. Vidim, da je ljudje ne razumejo, v današnjem času pa sploh ne… Takratna visoka ruska družba je bila popolnoma drugačna, kot je današnja, tako imenovana elita…

Seveda! Obstajala so pravila, ki se jih je bilo treba držati…Lahko si imel ljubimca, samo vedeti se tega ni smelo. Lahko se je tudi vedelo. A šepetaje. Če si prekršil ta pravila, so te izobčili. Še danes je tako. V manjši meri seveda, predvsem pa pri drugih rečeh. Človek, ki odkrito dela svoje stvari, ki hoče imeti 'čisto', je v družbi onemogočen. Nekoč, tega je petdeset let, sem se pred njegovo smrtjo pogovarjala s Herbertom Grünom. Povedal mi je, kako je bil njegov oče, ker je bil jud, interniran na jug Italije. Sinu je domov pisal dolga, vzgojno poučna pisma. Na izredno visoki ravni. Med drugim mu je silno priporočal, naj bere Ano Karenino. Herbert mi je to povedal. In sem mu rekla, veš, tvoj oče je bil človek devetnajstega stoletja. Njemu so bili ti problemi strašno živi in pomembni. Če hočeš brati nekaj, kar te bo zanimalo danes in zdaj, beri Tolstojevo Vstajenje.

Ne. Sem plaha. Sem človek, ki se boji. Z ljudmi v osebnem kontaktu imam velike težave. Ko je Han Suyin prišla v Slovenijo, sem prav bežala, da se ne bi srečali. Čeprav sem prevedla njeno knjigo Gora je mlada. Edini avtor, s katerim sva se res srečala, je bil Janko Lavrin. To pa zato, ker je bil tak človek. Prišel je na radio, rekel receptorju, da hoče govoriti z Rapo Šuklje, in nisem imela druge izbire. Zelo hitro je znal ustvariti toplo ozračje. Njega in njegove žene Nore se spominjam s kar najtoplejšim spoštovanjem.

Ne vem. Gre za značaj. Sem strahopetna in introvertirana. Tu ni kaj pomagati. Da premagujem ti dve težavi, vložim ogromno napora. Zato ni rezultat nikoli zares dober. Zanimivo pa je, da me nikoli ni bilo strah iti, recimo, k Josipu Vidmarju. Morda zato, ker sta se naši družini poznali.

Vedno o tistem, kar je bilo takrat najbolj aktualno. Bil je človek, ki me je predlagal v odbor Sterijinega pozorja. Včasih sva se res pošteno sprla. Toda njega se res nisem ženirala. Bil je imeniten gospod. Bister, duhovit in kdaj pa kdaj prefinjeno 'hudoben'.

Večino svojega prevajanja sem opravila po službi. Dopoldne služba, nato kosilo, potem pa prevodi. Navadno s kakšno mačko v naročju, da sem bila od nerodnega sedenja vsa zlomljena. Ker delam pa še vedno vse na roko. Nobene stvari ne morem ustvarjalno narediti drugače kot s svojo roko. Pri meni možgani delujejo skozi roke. Pretipkujejo drugi.

Zame je prevajanje eno veliko veselje. Toda v bistvu gre za igro dveh intelektov. Nekdo nekaj pove, sama poskušam to povedati v nekem drugem jeziku in če mi je avtor prijeten…Sovražim moreče stvari. Ljubim Jane Austen! To je zame avtorica. Vsem svojim junakinjam da drugo šanso. Ko je že vse polomljeno, jim da še eno šanso, da se vse dobro izteče. Moj idealistični pogled na svet – pardon! smrt je vedno na koncu – je pač tak. Kako sem sovražila avtorja filma Moški in ženska, Leloucha. Čudovit film. Toda kaj ko je posnel drugi del filma, Dvajset let pozneje. Kaj mu je tega bilo treba?! Vsi vemo, da so dvajset let kasneje ljudje stari in si moški dobijo mlajše punce, ženske pa obvisijo…I don't like it! Tudi veliki literati, spomnite se Vojne in miru, ko Tolstoj zapiše, kaj se kasneje z junaki zgodi. Zakaj, za vraga? Tatjano smo bralci sprejeli, takšno, kakršna je bila, luštna, zakaj je moral povedati, da je postala navadna debela babnica?! Življenje sestoji iz trenutkov. Lepe od njih je treba takšne tudi pustiti.

Imela sem svoje ideale.Gary Cooper se mi je zdel krasen. Prebrala sem njegove biografije, prirejene, tako kot pač te stvari prirejajo. A ostal je moja svetla zvezda. Toda po njegovi smrti mi je bilo bridko gledati filme v katerih je igral.

Bil je krasen v Dami s kamelijami. Za Armanda Duvalla v ameriški verziji filma je bil čudovit. Kasneje pa mu nisem izrazito sledila. Žalostno dejstvo je, da se živi ljudje postarajo. Filmski junak pa mora ostati tak, kot je bil. (smeh)