(smeh) Res je, da nimam stalnega naslova. Ampak premorem tri pare dolgih hlač. Dva para sta narejena iz lahkih materialov, tako da jih ni težko prenašati po svetu. Imam pa en par čevljev. Še vedno vztrajam pri nošenju spodnjega perila. Že pet let ves čas potujem. Minimalizem, tudi kar se tiče prtljage, je postal del življenja. Ko sem se odločil, da bom delal projekte v različnih mestih po svetu, sem prodal vse imetje. Prihranil sem veliko denarja, ni mi bilo treba plačevati najemnine, in tudi življenje je postalo nekako lažje (zavzdihne). No, ne vedno.

Seveda, toda razlika je v tem, da imata šoferja doma, v Bolgariji, družini, kamor se po dolgih vožnjah vračata ... Sovražim letala, rad se prevažam z avtom ali vlakom, ker mi omogočata, da opazujem pokrajino. Nekoč sem srečal psihoanalitika, ki opravlja terapijo samo v avtu. Pravi, da se ljudje, medtem ko se pred njihovimi očmi spreminjajo pokrajine, bolj odprejo. Povedo več. Nenehno spreminjanje vsebine, ki jo gledajo skozi okno, naj bi bilo podobno REM-fazi med spancem. Kadar se vozite z avtobusom in, na primer, gledajoč mesto pred vami zadremate, se med REM-fazo v vaši podzavesti vzpostavi namišljeno mesto, ki se, ko se zbudite, projecira na tisto, ki ga res vidite. In v prihodnjih minutah, ko se vozite dalje, pustite mesti za seboj. Takšno je tudi moje življenje. Zares še ne vem, kje in zakaj naj bi se ustalil.

Halgard Haug, Daniel Wetzel in jaz podobno razmišljamo o stvareh, gledališču, gledališki režiji, resničnosti in kako jo prevesti v gledališče. Pogosto se udeležujemo srečanj delničarjev, ki so precej gledališke. Navadno se začnejo z nagovorom predsednika uprave, ki seveda pohvali poslovanje uprave v prejšnjem letu, nato dolgo razpravljajo o finančnih projekcijah, kako bi lahko poslovali še bolje ... Potem spregovorijo manjši delničarji in se hudujejo, da niso dobili dovolj dividend. Na koncu postrežejo s klobaso v omaki – bil sem kar malo razočaran – toda devet tisoč slušateljev verjetno ni mogoče nahraniti drugače. Na koncu morda izberejo novo upravo ... Skratka, gledališče. Podobno je na sodnih procesih, kjer opazujemo aristotelske situacije ... Ljudje se gledajo, govorijo, poskušajo se identificirati z obtožencem ... S Herlgard in Danielom pravzaprav ves čas razmišljamo, kako takšne shakespearjevske situacije, ki posegajo v naša življenja, filtrirati skozi umetnost.

Pravzaprav oboje. Odvisno od koncepta predstave ali projekta. Pomembno je, da zgradimo sistem, ki ga bo občinstvo razumelo. Kot na primer pri projektu Call-cutta. Projekt Call-Cutta – besedna igra, ki označuje znamenite klicne centre v Kalkuti – je bil premierno uprizorjen v Indiji, zdaj je na repertoarju berlinskega gledališča Hebbel am Ufer.

Načela, po katerih deluje, so preprosta: ko v roke dobite mobilni telefon, vam prijazni glas na drugi strani pove, kaj morate storiti. Medtem ko si utirate pot skozi dvorišča berlinskega Kreuzberga, pride ob zgodbah do srečanja, pogovora. Toda tako kot klicni center, ki vas želi s prijaznim glasom prepričati, da si omislite kreditno kartico, ne prihaja iz vaše države, tudi vaši sogovorniki v projektu Call-Cutta niso v Nemčiji, ampak Kalkuti. Trg klicnih centrov je tam v razcvetu: ljudje sedijo v sijočih stolpih s pisarnami, nad propadlim, vselej smrdljivim mestom lebdijo kot neznani leteči predmeti ter prepričujejo stranke, da so v njihovi neposredni bližini. In Sarah se v resnici ne imenuje Sarah, temveč, kot razkrije pozneje, Šuktara. V tistem trenutku se že poznamo nekoliko bolje. Šuktara vpraša: »Kaj misliš, bi se lahko zaljubil v glas?« Nič ni več jasno; rahlo zapeljivi podton bi bil lahko le projekcija. Toda takoj ko priznate, da se kdaj tudi zlažete, vam iskreno zatrdi, da sama ne bi nikoli lagala po telefonu. Vendar, mar ni laž že izmišljeno ime. Seveda je. Toda to je posel. In kaj zdaj? Rimini Protokoll na odru že leta uprizarja »resnične« ljudi, ki predstavljajo sami sebe. Toda še nikoli se ni zgodilo, da bi nadzor iz svojih rok spustil tako kot zdaj, ko sodeluje z uslužbenci indijskih klicnih centrov. Čeprav obstaja skript, pot, uprizoritev, vsak performer iz Kalkute pove tudi del svoje zgodbe – in vsak performer lahko projekt prikroji nekoliko po svoje.

»Pojdite domov in spremljajte novice!« je geslo, ki so ga 7. novembra 2001 dobili vsi uslužbenci Sabene, propadle belgijske letalske družbe. Rimini Protokoll, Midnight Special Agency 2003, vabi zdaj stare Sabence na oder. Kot del veličastne in kolonialne Belgije so pomenili tehnološki napredek države. Kaj je ostalo od njih, potem ko sta jo privatizacija in globalizacija pustili na cedilu? To gledališče je kakor piratska kopija sveta, kot so ga izkusili tisti, ki so bili najbolj prizadeti.

Ko je novica o propadu letalske družbe 7. novembra 2001 prišla na dan, je vodstvo zaklenilo vsa vrata v stavbi, deaktiviralo vseh 12.000 službenih kartic, onesposobilo vseh 12.000 telefonskih priključkov, poštnih nabiralnikov in elektronskih naslovov, uničilo 12.000 identitet. Vodstvo podjetja ni ob tem uslužbencem reklo nič drugega kot: »Pojdite domov in spremljajte poročila.« Nekdanji Sabenci so se znašli v položaju, ki je za 21. stoletje paradigmatski, na robu različnih identitet: kot uslužbenci, ki so bili del državnega objekta prestiža, so ob zrušenju nadstavbe sami postali del ruševin – niso mi vzeli le službe, temveč življenje. Tako smo začeli raziskavo za naš gledališki projekt »sabenacija«. Rimini Protokoll združuje nekdanje Sabence za vnovičen vzlet. Padli angeli in sanjači z glavami v oblakih, toda brez modrih uniform, dihajo različne plasti med seboj prepletenih identitet korporacije uslužbencev. Kot pri eksperimentu zbirajo delce velike ptice. Kakor ogromen odrski duh otroci po namišljeni pisti še enkrat potisnejo družinsko letalo. Ni pri tem nič strahu, da bi ostali na tleh? »Sabenacija« ni nostalgičen pogled na razbitine, temveč obračun s trenutnim prostorom in časa. Delo in opisi vlog so premišljeni znova ter prilagodljivejši. »Sabenation« ni le igra o paradigmatski finančni krizi in njenih žrtvah, temveč razmislek o napredku narodov z drugimi sredstvi.

Nekega večera ob koncu devetdesetih let, ko sem bil na obisku pri prijatelju v Bolgariji, sicer direktorju inštituta Goethe v Sofiji, sva se pogovarjala o nemškem špedicijskem podjetju Willi Betz, z devet tisoč tovornjaki, takrat enem od največjih v Evropi, in njegovem prevzemu bolgarskega špedicijskega podjetja Somat. Bolgari so med hladno vojno vozili tovore v Iran, Irak in Sirijo. V Sofiji sem obiskal sedež Somata in v trenutku doživel plastično vizualizacijo globalizacije. Somat si je sredi bolgarske prestolnice zgradil mesto: ogromno nakupovalno središče z trgovinami Ikee, Bille, Henkla, v katerih lahko šoferji kupijo vse potrebno za dolge vožnje, od konzerv, toaletnih potrebščin, oblek ... Imajo celo svojega frizerja.

Začelo me je zanimati, kako ti bolgarski šoferji živijo na dolgih turah po Evropi in Aziji. Pri Somatu so mi dovolili, da spremljam Gjorgija, enega od njihovih uslužbencev, na tridnevni službeni poti v Budimpešto. Na meji med Bolgarijo in Srbijo sva se vključila v pet kilometrov dolgo kolono. Sprehodil sem se ob njej in se začel pogovarjati s šoferji različnih narodnosti. Največ je bilo Turkov. Nekateri so mi skuhali čaj in mi vso noč pripovedovali zgodbe. Ugotovil sem, da je uradni jezik šoferjev tovornjakov turščina. Po tistem, ko je moj šofer uredil vse potrebno za prečkanje meje, sva krenila naprej. Gjorgij ni znal ne angleško ne nemško, zato sva večino poti prepevala. V ruščini. Spal sem na spodnjem ležišču v kabini, zajtrkovala sva na tleh med kolesi tovornjaka. Počasi se mi je odkrivalo življenje cestnih nomadov. Statistike pravijo, da jih v Evropi kar 350 na leto doživi prometno nesrečo, samo na nemških avtocestah vsako leto umre 20 tovornjakarjev. Vse kaže, da bo nesreč še več, saj se bo tovorni promet na stari celini do leta 2015 povečal za šestdeset odstotkov.

Hm, nič zares navdušujočega ni v njem, ko ga doživiš na lastni koži. So pa posebnosti, ki so se mi zdele za moj projekt zanimive ... Ko sem bolgarskima šoferjema, ki sodelujeta pri projektu Cargo Sofia povedal, da so nas povabili na gledališki festival v Avignonu, sta se v trenutku razveselila. »Super, v Avignonu imajo enkratno bencinsko črpalko Total, kjer se, če točiš gorivo, lahko stuširaš zastonj.« Tako vidita Avignon. Ne poznata središča, starega obzidja in vseh znamenitosti. S središči mest, skozi katere potujeta, tako rekoč nimata stikov. Poznata obvoznice, postajališča, bencinske črpalke, parkirišča za tovornjake. V Ljubljani poznata Vektor in Viator, carinsko podjetje v BTC in postojanke na obvoznici.Podobno je v vseh mestih, kamor potujeta.

Takrat, ko v predelan tovornjak, ki ga vozita Venčeslav in Svetoslav, vstopi občinstvo. Gledalci za umetniški dogodek plačajo vstopnice. Vstopijo s svojimi umetniškimi očmi ... Ne nazadnje je Cargo Sofia umetniško delo že zato, ker vnaprej pripravimo dramaturgijo, songe, projekcije, ki jih gledalci gledajo v premikajočem tovornjaku ... Upam, da ne gre samo za obrt. Moja naloga je, tako kot je naloga vsakega gledališkega režiserja, da ljudi povabim k razmišljanju. Sicer je Cargo Sofia nekako klasična gledališka predstava. Gledalci sedijo v italijanski škatli in na dveh odrih – prvi predstavlja mesto, ki na drugi strani oken mesto polzi mimo njih, drugi je notranji, ki poteka na platnu in v šoferski kabini – spremljajo dogajanje.

O tem se z ljudmi, ki niso del gledališkega sveta, precej pogovarjamo. Navadno ne potrebujemo veliko, da vedno znova pridemo do istih ugotovitev: z gledališčem so povezani skorajda v vseh segmentih svojih življenj. Ljudje se v vsakdanjih situacijah pretvarjamo, še posebno takrat, ko govorimo o sebi, menjamo kostume in maske, ves čas smo v navezi s fikcijo ... Tudi ko pripovedujemo o spominih, vstopi gledališki trenutek, ker jih skušamo vedno znova preoblikovati.

Rad slišim, da je igralec ambasador. Ambasador stanja in situacije, v kateri se znajde. Poskuša jo opisati z besedami in telesom.

Definicija znaka potrebuje pošiljatelja – igralca in sprejemnika – gledalca. In v tem kontekstu znak ustvarita sprejemnik in pošiljatelj. V eni mojih prvih predstav je strokovnjak za rejo piščancev na majhnem odru govoril o teh živalih. Pred tem nismo z njim imeli nobene vaje. Njegovo delo je namreč, da delavcem na piščančjih farmah govori, kako jih treba rediti in kako zaklati. Gledališkega znaka ne moremo vedno odkriti. Med posameznimi znaki obstajajo razlike. Večplastni kot so, bolje je.

S poslušanjem. Ljudje, ki so se izobraževali na umetniških akademijah, ogromno govorijo. Saj ne, da sam ne govorim veliko, toda vedno znova sem presenečen nad gostobesednostjo režiserjev in igralcev. Sam predvsem poslušam. Ko ljudje pripovedujejo o sebi, svojih življenjih, povedo tudi veliko dolgočasnega. Preden spregovorim, navadno vem, kaj hočem poslušalcu povedati. In podobno se skušam ravnati tudi do občinstva in igralcev. Če so oni ambasadorji, poskušam jaz biti njihov pisec govorov. Obstaja protokol. Podobno kot v diplomaciji. Preden se na visoki ravni srečata diplomata, mora za to srečanje nekdo pripraviti protokol, da bosta znake ali simbole pravilno prepoznala. To je v gledališču moje delo.

Zakaj pa ne? S Helgard in Danielom razmišljamo, da bi na oder postavili Dürrenmattovo dramo Iskanje stare gospe. Za klasično občinstvo, abonente. (smeh)

Predvsem se nenehno spreminja. V zadnjem času na naše predstave prihajajo ljudje, strokovnjaki s področij, ki jih obravnavamo. Pri projektu Mnemoparka so množično prihajali privrženci miniaturnih železnic. V njihovi strokovni reviji so po premieri predstave objavili članek, v katerem so zapisali, da se je z Mnemoparkom na sceni modelarstva zgodila. Po baselski premieri projekta Cargo Sofia se je za nas, na primer, začel zanimati eden od švicarskih avtoprevoznikov. Hotel je najeti naš tovornjak in v njem prirediti rojstni dan.

Cargo Sofia je zahtevna predstava. V vsakem mestu je treba pridobiti dovoljenja za obisk določenih industrijskih lokacij, na državnih mejah se pojavljajo nove in nove birokratske zahteve ... In ta nenehni vonj po nafti, vse skupaj me je začelo malo utrujati. Želel bi si, da bi sistem Cargo Sofia lahko deloval brez moje navzočnosti. O tem razmišljam.

Sem zelo radoveden človek ... V resnici gre za neke vrsto tolažbo brezdomca. Ves čas se z enega gledališkega festivala selim na drugega. Neprenehoma sem med ljudmi, vendar sem sam. Živimo v čudnih časih. Živimo drug ob drugem, vendar se naši svetovi zdijo tako narazen. V mestu, kjer na primer živite, so posamezniki, ki jih ne boste nikdar srečali, nikdar spregovorili z njimi. Upam, da bodo ljudje ob gledanju mojih predstav začeli razmišljati o tem ... In, ja, morda je že prišel čas, da se malo ustavim.

Zdi se mi, da bi moral malo izpreči. V Avignonu je bilo prav noro. Po prvi predstavi Cargo Sofia so se okrog mene začeli zbirati resneži, direktorji različnih gledaliških festivalov in v nekaj urah so me povabili na več kot petnajst gostovanj, od Moskve, Toronta, Seula, Helsinkov ... Seveda mi je godilo. Mislim, da bi moral posneti film, dokumentarec.

O najbolj priljubljenem darovalcu sperme, Američanu, ki je zaplodil več kot štiristo otrok. Vsi so svetlolasi, imajo visok IQ in zelo so ponosni, da je njihov oče tako imenovani Donald.