Z izgubo svojega mesta, Sarajeva, sem se odločil, da zgradim lastno. Ambiciozno, kajne? Za uresničitev sanj je potrebno dvoje: dobra namera in prostor, kjer jih lahko realiziraš. Podobno kot s filmi. Lahko sanjaš prečudovite sanje in v njih si gospodar sveta. Ko jih preneseš v življenje, postanejo film. Takšni so bili tudi moji režiserski začetki, ko sem se vrnil iz Prage. Drvengrad je seveda močno povezan s filmom. Z železniške postaje, kjer se dogaja večina celovečerca Življenje je čudež, sem dolgo opazoval hrib. Ponujal mi je prostor, ki bi lahko izničil mojo travmo, povezano s Sarajevom. Hiše iz petdesetih smo rešili pred propadom. Edino mesto na svetu, ki je bilo zgrajeno kot staro. Igra s časom je moje doživljanje tega okolja potisnila v polje estetike. Potem pa se je začel boj v rovih: od vrha gore do vznožja smo omogočili kanalizacijo, elektriko, zbiralnik vode ... Počutil sem se kot misijonar. Spoznal sem, da je edina preostala oblika političnega boja varovanje življenjskega prostora. Vse ostalo je brez zveze. Toda treba je izobraziti prebivalstvo. Kmet ima preprosto življenjsko računico: pomembno je preživetje, estetika ga ne zanima. Domačini Mokre Gore so bili prepričani, da bi bil med rudnikom niklja sredi gore in naravnim parkom rudnik niklja boljša rešitev.

Seveda. Ob tem pa niso razmišljali, da bi rudnik popolnoma uničil naravo. Možje bi leta in leta hodili v rudnik, večina bi jih zbolela, pa sploh ne bi vedeli, zakaj. Zato moja naloga, da jim predočim dokaze, da je zaščita življenjskega prostora največja prioriteta človeka, ni bila enostavna ... Obenem pa ima to mesto vse simptome pravega mesta. V njem je vse, kar potrebujem za življenje.

Življenjske izkušnje in neustavljiva želja so naravo izbrale za najvišji cilj. Ko človek zaradi trme in svojeglavosti pri 28, 30 in 35 letih ugotovi, da se bo težko vključil v sistem občečloveških vrednot, se lahko tudi ... zmoti. Živi narobe, včasih brez krmila, iz dneva v dan. Ampak dobra namera ostane.

Dobre namere sem imel že veliko pred nastankom Drvengrada, tudi ko sem se zavzemal za obstanek nekdanje države. Ves čas sem idealiziral obliko socialne države, ki žal ni mogla obstati. Tudi v tem smislu sem to idealizirano obliko socializacije na osebni ravni pretvoril v nekaj, kar lahko obstaja: vas, kjer lahko skupaj živijo vsi narodi in narodnosti sveta.

»Budala se ne menja.« Saj sem še vedno isti. Po starih razsvetljenskih recepturah, še bolje, po Chomskem, sta mojo osebno osvoboditev iz spon družbenega in političnega življenja omogočila moj uspeh in ekskluzivnost. Moje nekdanje izjave, razmišljanja in pogled na svet se do danes niso spremenili. Seveda se je nekaterim postavkam mojih prepričanj zgodila naravna korekcija – predvsem zaradi razočaranja o zmožnosti naše nekdanje države. Vsebina je ostala ista, samo oblika je drugačna. Nekdanja Jugoslavija kot ideja v meni nikoli ni umrla – postala je naravni park Mokra Gora. Pri meni je že tako, da motive, zakaj in kako sem nekaj storil, izpostavljam z manjšo zamudo. Nekam moraš pripadati. Naravna inteligenca je del moje osebnosti, toda čutim, da je v meni, v smislu evolucije, še veliko nedokončanega. Morda pa samo nimam prave discipline in odgovornosti, ki sta potrebni za življenje na Zahodu.

Ne čutim potrebe. V cerkev grem sam, ko v njej ni nikogar. Imam svoj molitvenik. Bog je največja ideja, ki se je je človek domislil. Detronizacija Boga, ki jo izvajata liberalni kapitalizem in znanost, se danes dogajata predvsem v tistem delu sveta, kjer so za takšen proces pravšnji nastavki. Ameriški protestanti so grozili, da bodo ob obletnici 11. septembra zažigali korane. Takšne vojaške kapacitete pod plaščem religije mi niso bile nikoli blizu. Zame je Bog vez z vesoljem. Osmišlja potrebo po komunikaciji z večnostjo. Majhna cerkev, ki sva jo sezidala z ženo, je spomenik tej ideji. Ljudje vanjo zahajajo zaradi poklona kanonu. Iz mene pa boste težko naredili gorečega vernika. Ne nazadnje se je moja socializacija ob pomoči Boga zgodila v precej pozni dobi življenja.

Razumeti morate, da sem to storil v trenutku žalosti in izgubljenosti. Med maminim umiranjem sem iskal uteho, karkoli, da bi me potegnilo iz brezna otopelosti. Uteha v Bogu se je izkazala za prelomno. Zame je krst pomenil socializacijo, znova sem vstopil v svet. (tišina)

(Ustavimo se ob poti. Trije delavci z lopatami pripravljajo pot cestnemu valjarju. Otrpnejo. Valjar se ustavi. »No, kako je? Kdaj bo vse asfaltirano? Danes? Jutri? V soboto?« Odgovorijo, da do ponedeljka. »Je li? Bravo. Od zgoraj navzdol. Štiri kilometre. Tako je!« )

Kusturica je dleto, majhen nož ... Majhen oster nož.

(smeh) Seveda, pomanjševalnica kosturine, kar pomeni velik oster nož. Kaj pa pomeni Maličev?

Vedno manj. Simbolika, ki je v posameznih narodih bila del mitov in zgodovine, se je v povezavi z nacionalizmom izrodila.

... in, po heraldiki, zemeljskega in nebesnega.

Ste nacionalist?

Mi ne pade na kraj pameti ... Sem proti kolonializaciji, ki se dogaja vzporedno z globalizacijo. Saj ne, da si zatiskam oči, neizbežno je že tu, toda poteka brez regulacije. Tako kot v zgodovini tisti, ki so kolonizirani, ne morejo postavljati pravil. In če temu pravite nacionalizem, potem narobe razumete pomen te besede.

Ne.

Med študijem na FAMU v Pragi. Veliko sem bral Andrića, Selimovića, Crnjanskega ... Začutil sem, da so ti pisci življenje znali pretapljati v literaturo. In ko sem snemal svoja prva študentska filma, sem imel v mislih samo to: ne snemaj resničnosti. Pretopi jo v filmski jezik. Zgodovina se znanstveno zapisuje drugje.

Mojega uspeha v filmskem svetu ni mogoče sistematizirati. Prvi celovečerci so bili uspešni zato, ker so med kolapsom boljševiških sistemov in komunizma korespondirali ne kot komunistični, temveč kot filmi, ki so sproščeno in ironično govorili o tistem času. Nikoli nisem bil antikomunist. Nasprotno, brez težav se uvrščam med boljševike. Moja težava je drugje. Moji filmi so postali blockbusterji. Črna mačka, beli mačkon ni bila zgodba o komunizmu, no, Podzemlje mogoče že. (smeh) Življenje je čudež je moja reakcija na vojno v Bosni ... Ampak moja vstopnica je v planetarni filmski svet je bila v resnici mitološka osnova, na kateri se je rušil komunizem.

(Ustavimo se pred ogromno stavbo (opeka, les), kjer bo domovala uprava naravnega parka. To je skupni projekt Kusturice in srbskega ministrstva za ekologijo. Ni v celoti zadovoljen s potekom del. Enega od nadzornikov grdo okara – Marš u kurac tamo! – in ta se za nekaj korakov ritensko umakne ... Slaba napoved za nadaljevanje intervjuja. Vrne se v avto. Kot da se ni nič zgodilo.)

Mogoče. Strog sem do sebe in posledično do njih. Poznate glasbo Zabranjenega pušenja?

Seveda, na Zahodu.

Zato, ker je ta glasba takšna kot moji filmi. V ljudeh prebuja občutke, ki jih zabava več ne. Danes je treba muziko, če naj ji poslušalci prisluhnejo, privlačno oblikovati. Nastaja po vnaprej izoblikovanem okusu. Ljudje se ne izražajo več v skladu sami s seboj in svojim narodom. Z Zabranjenim pušenjem nam je uspel cirkuški recept mešanice različnih slogov, ki jih lahko slišimo na Balkanu. Vsak naš koncert omogoča katarzo.

Zanimivo, to je glasba, ki je ne boste pogosto slišali na radiu ali televiziji. Boj z globalizacijo je negotov. Moramo ohraniti sokove lastnih narodov. To pa nekateri razumejo na najbolj grozen možen način. In zdaj boste spet rekli, da sem srbski nacionalist.

(smeh) Vi res ... Gre za poseben vidik glasbe. Bolj angažirana je, kot si mislite. Naše motive iz otroštva, iz tega rudnika, v katerem smo živeli, poskuša oživiti in jih postaviti na svoje mesto. Glasba se je zreducirala na ambientalno razpoloženje.

To je bila popolna zloraba. Tudi sam sem videl selektivno zmontirane izseke na youtube. Nekateri ljudje komaj čakajo, da bi koga zasačili pri nečem, za kar samo oni mislijo, da je narobe. Na začetku pogovora sem povedal, da sem si prostor in svobodo, ki ju uživam, izboril sam. Ampak nekateri ljudje so že pred rojstvom Radovana Karadžića vedeli, da je zločinec.

Fenomen Radovan Karadžić je fantastični filmski lik, ki je, preoblečen vsem pred nosom v Beogradu, živel življenje, za katero so pozneje celo sosedi govorili, da je bilo častno. Drugi pa trdijo, da je vojni zločinec. Vzel sem si svobodo, da primerjam oba lika.

Protestirali so v Nemčiji in New Yorku. Ampak smo vseeno nastopili pred polnimi dvoranami.

Z Ljubljano imam, kar se tiče koncertov, negativne izkušnje. Ko smo tam igrali leta 1987, so nam sredi nastopa prerezali glavni kabel.

Ne bi vedel. In ko sem dal svoj zadnji intervju za Delo, so me še bolj zasovražili. Ne vem, kako bo s tem zdaj ...

Ne vem (smeh). Rekli ste, da imate radi moje filme.

Nikoli. Toda zame on ostaja fenomen.

V vseh. Si lahko predstavljate, da je srbski narod, podobno kot Nemci po drugi svetovni vojni, dobil vlogo največjih zločincev na svetu? To je malce smešno in neizvedljivo. Moj filmski festival Kustendorf je obiskal neki ameriški agent. Čez dva dni me je pocukal za rokav in povedal, da je na nekem ruskem televizijskem programu gledal dokumentarec o drugi svetovni vojni. Ves presenečen mi je razlagal, kako da so Rusi izgubili 24 milijonov vojakov, on pa da je vse življenje mislil, da so Američani osvobodili Evropo. Ali je kdo zločinec ali ne, je velikokrat samo vprašanje propagande. Ne bova več o tem.

Ne bojta se. Vse bo v redu. Prideta na koncert?

Ko se Slovenci napijejo, so super. Na koncert bodo prišli tisti, ki imajo radi moje filme. Ki jim je blizu osvobojeni balkanski diskurz. Ne pa baladično zapeljevanje o ljubezni, hrapavi glas pevca, ki puncam piha na dušo. Ravno nasprotno! Gre za razbijaško burlesko ...

Težko. On je šarmanten.

Nele je izjemno zanimivo bitje. Je edini človek na planetu, ki bi, ko bi streljali pevce, nedolžen umrl. Njegov razpon glasu ni velik, toda karizma je neizmerna.

Bo, bo! To je Dr. Nele. Pokazal jo bo.

Ne, ne. Pred petindvajsetimi leti me je v svojo oddajo vabila Mirjana Bobić. Kar naprej sem odlašal. Potem pa sem rekel: prišel bom v Beograd, v tvojo oddajo pa pridem samo, če me boš ves čas naslavljala s profesorjem. Od takrat naprej sem profesor.

Snemam, snemam. Snemam film v Izraelu o dveh Palestincih. Črna komedija o privlačnem Palestincu in njegovi družini. Francosko-nemška koprodukcija.

Draga igračka je narediti Most na Drini. Veliko denarja je potrebnega.

To je zapletena reč. Upam, da bo nekega dne nekdo na oblasti v Srbiji razumel, da je Most na Drini vitalen interes našega naroda. To je naša biblija.

Veste kaj, ta Žižek ... Filozofijo razume kot modno pisto. Tako kot metre pred seboj na modni brvi vidi in razume Naomi Campbell. Samo ... (smeh) težava je v tem, Naomi je veliko boljša mačka kot on. A nevarnost vidim v tem, da Žižek govori iz resne filozofske tradicije, kjer je bil Edvard Kardelj največji filozof. Zato sem se resno zamislil.

Nekaj je govoril, da je Podzemlje najslabši film, ki je bil kadarkoli posnet. Zanimivo, ker gre za precej osamljeno mišljenje. Resno mislim s tem, ko pravim, da filozofijo razume kot modno pisto. »Šeta noge, a ne glavu.« No, zdaj se je zgodil pogreb. Predvidevam, da boste zdaj prekinili intervju ... (smeh)

(smeh)

V vsakem holivudskem filmu boste našli ideologijo. V vesternih so kavbojci in indijanci. Ideologija. Holivud je ustvarjen po obrazcu.

Ne skrbite, ne bomo. Tu, na cilju smo. To sta moja žičnica in moje smučišče. Obljubite, da tega o Žižku ne boste izključili iz intervjuja ...

(Ustavi avto. 1500 metrov nadmorske višine. »To je višina Kranjske Gore, kajne?« Štirikrat po 1,5 kilometra proge. Z enim sidrom.)

Nisem genij. Zakaj sem to lahko naredil? Osnovna naloga režiserja je osvajanje prostora – poleg osvajanja svobode. S posnetki eksterjerjev mora znati izražati čustva, gledalca pritegniti v svoje sanje. Zakaj je Maradona največji nogometaš? Ker je dober v geometriji. Nogometna žoga in okoli nje pravokoten planet. Žogo lahko brcneš petnajst metrov levo, petnajst metrov desno. Če imaš v možganih natančno sliko prostora, igrišča, ti ni treba videti, kam boš brcnil. Kot otrok je Diego treniral nogomet v temi. Predstavljal si je, kje stojijo njegovi nasprotniki in kako se premikajo po igrišču.

Še ta ni njegova. (smeh) Podaril jo je ženi. Vse je dal ženi in otrokom. Maradona je proletarec. Za vsak nastop zaračuna 300.000 ali 500.000 evrov in vse podari drugim. Jaz sem veliko hujši od njega. Poleg tega, da imam helikopter, ga tudi vozim.

Na tem naklonu lahko pristanem, če želite.

Ni pravo vreme. Dež bo.

Vidite, tisti, ki bi me morali najbolj podpreti, so proti meni. Hočem reči ... Ma ko jim jebe mater. (tišina)

Hotel sem reči, da je za prihodnost te narave bistveno, da vanjo ne prodre korporativni kapitalizem, kljub temu da gre za zaščiteno cono. In spet sva pri prostoru. Med študijem v Pragi sem odkril, da so prostorske rešitve najbolj pomembna stvar pri filmu.

Jebo dialog. To so šumi. Nekaj se govori. Pomembno je, kako bom zdaj vas in Miškota postavil v prostor, da dobita dinamiko, da poudarim kontekst vajinega razpoloženja, kaj počneta in kako to počneta. Bistveno je, da vaju pravilno umestim v prostor. In takšno je tudi moje poseganje v naravo. Tu ni nič državnega, vse je zasebno. Če bi bilo državno, bi gradbena podjetja vse oropala. Zato hodim po nekajkrat na teden v kontrolo.

(Ustavimo se ob progi žičnice, kjer delavci sklonjeni nekaj pobirajo. »Ko boste končali, naredite akcijo in u strelce do vrha. Da ne vidim enega kamna na progi. Si me slišal, kaj?! V redu.«)

Morajo. Nevaren tip sem.

Čelna! (Z glavo nakaže, kako). Zakaj mi je bilo vsega tega tu v Mokri Gori treba? Zato, ker gre za kreativni proces dela v prostoru. Menjaš pejsaž. Res čudovito.

So.

Se spominjaš Dolly Bell? je bolj avtobiografski. V njem ni zapleta – drame v političnem smislu. Takrat sem se po časopisih veliko kregal, češ, dovolj politike. Ampak kaj, ko menim, da je politika edini pravi generator naših osebnih dram. Na žalost. V vseh velikih jugoslovanskih umetniških delih, od Oslobođenja Skopja Dušana Jovanovića dalje do filmov črnovalovcev in potem mojih celovečercev, posameznik najbolj prepričljivo stopi v dramo takrat, ko se sooči s politiko. Tako pač je.

Tako je. Čeprav izhajam iz družine višjega srednjega razreda, sem v resnici odrastel na ulici, tudi jaz sem občasno kradel, se pretepal ... Ne nazadnje je sarajevska anarhičnost škodovala tudi slavi Iva Andrića. (smeh)

Veste kaj, če bi hotel, bi lahko postal junak. Nič posebnega mi ne bi bilo treba početi: govoril bi tisto, kar bi ljudje hoteli slišati. Srbom nekaj, Bosancem drugo, Hrvatom tretje. Tako pa me ne marajo ne v Beogradu ne v Sarajevu. Vsega so me že obtožili, ampak moji filmi govorijo zame. Ni enostavno živeti s tem, da vas vsi ne marajo ... Nekoč sem rekel, da je vsesplošna ljubezen do vseh in vsakogar tako in tako preddverje prostitucije. Beograd ima več čustev, v Sarajevu sem dobesedno odrasel v moškega.

Velika glava je res bila. Ampak veliko sem tudi treniral. Vse. Če si v svoji mahali hotel preživeti, si moral biti dober v vsem.

Pravkar sem končal svojo knjigo, ki bo čez dvajset dni izšla v Franciji. Naslov je Đe sam ja u ovoj priči?

Hja, paradoksalno ... Ko je rokopis prebrala moja žena, je presenečeno rekla: »Ampak to, kar si napisal, je prijetno.« Kje se je zapletlo v moji osnovni komunikaciji s svetom? Po tridesetih letih sem odgovor dobil včeraj na letališču. Srečal sem svojo profesorico likovnega pouka iz gimnazije, razredničarko Roso. V resnici je bila Roza. Zdaj živi v Izraelu. Žena jo je vprašala: Zakaj tako srčno objemate Emirja? In ona je odgovorila: kako ga ne bi, ko je tako prijeten človek. Začel sem se spraševati, kaj je bilo odločilnega v teh tankih nogah in debeli glavi – v vsem, kar je v javnosti delovalo kot podoba namrščenega in zlobnega človeka? Kako se je v javnosti moja podoba lahko tako izkrivila? Moje zgodbe o odnosih z ljudmi, ženskami, prijatelji so vedno ... Tudi tisti, na katere se derem, ne gredo proč. Zakaj? Ker so verjetno ugotovili, da je v meni tudi nekaj dobrega. Da je za ostrim pogledom in povzdignjenim glasom človek.

Kako naj bi jim se izognil?! V tujini sem bil s svojimi filmi preveč uspešen in politiki so moj uspeh enačili s tistim športnikov, na primer. V naravi stvari je bilo, da smo slej ko prej trčili skupaj. Bi bilo kaj drugače z menoj, če jih ne bi srečal? Kdo ve.

Drži. In za to bom Miri do groba hvaležen. Nihče me ne bom prepričeval, da sem kogarkoli javno podpiral, ker ga nisem. Nikoli nisem bil nikogaršnji apologet. Moji filmi to dokazujejo.

Poglejte, kot Sarajevčan in Bosanec sem živel v ZDA in Parizu. Nakar sem v Bosni postal državni sovražnik – ker ni razumela mojih mednarodnih idej. Prenesel sem jih v prostor, kjer je vladal Slobodan Milošević ... Resda o njem od vsega začetka nisem delil mnenja, ki so ga gojili Slovenci in Hrvati, toda do konca nisem hotel javno izreči besed, ki so jih vsi pričakovali od mene: da je baraba in fašist. Postal bi heroj. Ampak ni mi bilo mar za to. Tuđmanu in Izetbegoviću pa naj bi podelili amnestijo?!? Proti Miloševiću nisem govoril tudi zato, ker enostavno ne verjamem v slepe delitve na dobre in zle, vmes pa nič. To ne pomeni, da je on pozitivni lik. Sveta ni mogoče deliti na muslimanskega, srbskega, izraelskega, palestinskega ...

Za določeno obdobje to gotovo drži. Na zatožno klop me hočejo postaviti zato, ker nečesa nisem izrekel. Torej naj nekdo postane odpadnik zato, ker ni izpolnil pričakovanj drugih?! Svet brez nians je vulgaren svet. Kdor ni z nami, je proti nam.

Zato, ker sem že v mladosti rad provociral, policaje na primer. Sem podaljšek vizije svobode mojega pokojnega očeta. Vse, kar je govoril v gostilnah, doma, večinoma pijan, sem jaz spregovoril javno. Lahko rečem, da sem zaokrožil svojo družinsko zgodbo. Oče je šel v partizane pri šestnajstih, njegova sestra je postala članica komunistične partije še pred vojno. Potem to ni bilo več modno. Človeštvo se premika od enega k drugemu trendu. S politiko je enako. Tako sem tudi doživljal napade nase. Podzemlje je moj najbolj znan film. Zanj sem dobival nagrade in pohvale, o katerih sem lahko prej samo sanjal. Potem pa se pojavi slovenski filozof, če nanj gledam fenomenološko, kot prej na lik Radovana Karadžića, in on svetu pojasnjuje, da je to najslabši film na svetu. Tudi tu gre za modo in trende. Hotel je biti drugačen od tistih, ki trdijo, da je Podzemlje dober film. Hotel je biti moderen, rekel je, da je film slab. In ostal živ. Če bi snemal film o Karadžiću/Dabiću, bi glavno vlogo gotovo ponudil Slavoju Žižku. Ne bi mu bilo težko igrati, ker že tako vse življenje igra. Zdaj vem, zakaj me ne mara. Zato, ker sem pri osemnajstih letih spal z več ženskami kot on v vsem svojem življenju.

Svojih sanj se držim zelo dosledno. V življenju je vseeno najpomembnejši njegov nematerialni del, občutenja in sanje. Sanje človeku lahko odprejo velik prostor. Nočem izgubiti svojih sanj o Sarajevu. Imel sem ga rad, v njem sem preživel najlepša leta ... Toda žal je to postalo mesto, ki me več ne more prijetno presenetiti. Z njegovimi prebivalci se ne strinjam o osnovnih zgodovinskih mislih. Sarajevo je tudi edino mesto na svetu, kjer ne morem popiti kave, ki ji pravim kava s konsenzom. O katerikoli temi bi stekel pogovor, nihče od navzočih se ne bi strinjal z menoj. Zato tudi ne čutim potrebe, da bi se ta kava zgodila. Vsi ljudje, tudi ta, ki je pravkar šel mimo s traktorjem, so v tem smislu moji, Sarajevčani. Sarajevo se je spremenilo. Nacionalna struktura je popolnoma drugačna. Postalo je mesto, v katerem je več Kitajcev kot Srbov.

Antisrbska ideja je glavna sporna točka, povezana z vrnitvijo v moje rojstno mesto.

Igrani filmi, ki so jih posneli v zadnjih petnajstih letih, nikoli niso dorasli vsebini, ki so jo obravnavali. Niti eden od njih v svetu ni bil sprejet kot mojstrovina. Ne morem reči, da so to slabi filmi, vsekakor pa ne gre za vznemirljivo kinematografijo.

Zato, ker so jih snemali s predsodkom. Izhajali so iz predpostavke, da so Srbi slabi ljudje. Takšno stališče bi se izjalovilo še v kavbojkah, kaj šele, ko gre za filme, ki imajo ambicijo, da bi izpolnili pričakovanja gledalcev in žirij na velikih filmskih festivalih. Iz sovraštva ni mogoče posneti dobrega filma. Veste, kdaj in kako so začeli snemati takšne filme?

V Višegradu so zrušili doprsje Ive Andrića.

Ne spomnim se, Murat Šabanović mu je bilo ime ali nekaj podobnega. Preden se je začela vojna v BiH, so ga po naročilu Ejupa Ganića in Omerja Behmenge vandalizirali. Predsednik BiH Alija Izetbegović je sovražil Iva Andrića.

Povedal mi je. To je še eden od razlogov, zakaj nikoli več ne bom stopil na bosanska tla. Andrić je moj idol. Izetbegović mi je, ob najinem edinem srečanju, ko smo se začeli pogovarjati o tem, da bi morda posneli Most na Drini, rekel: »Ni ti treba tega posneti. Ta roman je napisal človek, ki je poln sovraštva. Andrić je pankrt postrežnice.« Tako je bilo. Zato Alija nikoli ni mogel biti moj predsednik.

François Mitterrand. Z njegovo smrtjo je umrla tudi politika.

Ko bi vedeli, kako malo mi je mar za njihovo tretjerazredno mnenje.

Da nadvladaš zunanje in notranje odpore, ki jih kot posameznik doživljaš.

Bom povedal drugače. V meni se je vedno bila borba med človekom in Hercegovcem. Zmagoval je Hercegovec. Na koncu je zmagal človek. Vsi vemo, da Hercegovina ni rodovitna dežela. Tam živijo skopi ljudje. Pravijo, da so Hercegovke izredno lepe, ampak so, ko gre za razdajanje svoje ženskosti, zelo skopuške. Težko jih spraviš v posteljo. Ženske iz Bjeline pa so tako imenovane radodajke in tudi njihova zemlja je rodovitna. Hercegovci pa smo iznajdljivi, sposobni, pogosto nas zmerjajo s komolčarji.

Sem. Snemam nov film, do novega leta bom končal gradnjo na smučišču, ki je sicer nared za obratovanje. Čez nekaj dni bomo asfaltirali cesto vse do vrha. Poglejte samo to lepoto narave ...