Kevin Spacey je bil letošnja osrednja zvezda sarajevskega filmskega festivala. Prišel je predzadnji dan in obnorel mesto. Mesto je obnorelo njega. Na njem je zvezdniškega toliko, kolikor je zvezdniška njegova denarnica: v nasprotju z marsikaterim udeležencem festivala mu fičnikov za koktejle ni bilo treba nabirati v bosanskih feningih. Premore neverjetno žurersko energijo; lokal na Baščaršiji, kjer se je med festivalom rajalo do jutra, je praviloma zapuščal med zadnjimi.
Dvakratni dobitnik oskarja (Osumljenih pet, Lepota po ameriško) je v resnici predvsem gledališki človek. Postavite mu vprašanje o teatru in odgovoril bo v obliki elaborata. Na Julliardu je iz igre diplomiral v letniku skupaj z Valom Kilmerjem in Mare Winningham, dobil službo pri Pappovem Shakespeare in the Park Festivalu in od tam naprej je šlo samo navzgor … »Moja filmska kariera mi pravzaprav ne pomeni več veliko, rad bi ostal v gledališču,« pove, »produciral predstave in tu in tam posnel kaj zanimivega, eden do dva filma na nekaj let. To mi zadostuje …«
Deluje sramežljivo. A samo toliko časa, dokler je primoran ljudi gledati v oči, ne da bi ob tem spregovoril. V teh trenutkih se zdi, kot da je sredi poskusnega snemanja za kamero. Po londonsko bledikav, od kalifornijskega sonca nič ožgan, oblečen v črtasto srajco z dolgimi rokavi in to pod šotorom, pod katerim se je ob treh popoldan nabralo štirideset stopinj Celzija , si pod dimljami privzdigne kavbojke, se uglajeno zlekne v naslanjač in prime v roke mikrofon. Ta ga večkrat zapored pusti na cedilu in po tistem, ko tega, kar naj bi povedal, že četrtič zapored ni slišati, sikne »hm, počutim se kot, da bi bil na speedu«, in se vrže na blazino. S Kevinom Spaceyjem smo se pogovarjali ob različnih krajših priložnostih na različnih lokacijah v Sarajevu.
Zakaj kot umetniški direktor londonskega Old Vica in veliki ljubitelj ameriškega dramatika Eugena O'Neilla še niste na oder postavili njegove Elektre v črnini?
(presenečeno, z nasmehom). Umetniški direktor bom nadaljnjih sedem let in povem vam, da je Elektra visoko na seznamu predstav, ki jih boste gledali v Old Vicu. Mislim, da se bodo mnogi strinjali, da je Eugene O'Neill največji ameriški dramatik. Uspelo mu je, da je pisal o značajih, človeških odnosih, ki so izjemno kompleksni. So težavni, nedovršeni, alkoholiki in zasvojenci … In O 'Neill ima izjemno sposobnost, da o njih piše brez predsodkov in jih obenem tudi ne obsoja. Pusti, da o njih presojajo bralci in gledalci. Tako kot takrat, ko med gledanjem dobrega filma ali predstave začutite, kaj je verjetno želel scenarist ali dramatik, da tudi sami začutite. Čeprav se potem gledalci pogosto odločimo drugače. Poistovetenje ni stvar zunanjih reči. Kot igralcu mi O'Neill omogoča, da pri igri uporabim vedno nove ključe interpretacije, kako prikazati človeška hotenja in njihove motivacije … O'Neill je čisti navdih. In venomer izjemno duhovit.
Nekoč ste izjavili, da ste, če kot igralec v roke dobite dober scenarij, že na pol poti proti cilju. Drži?
Za igralca je film precej drugačen medij kot gledališče, pripada predvsem režiserju in montažerju. Če pomislite, kako so posneti filmi: ogromno lokacij, na ducate scen, tri in več mesecev snemanj. Kot igralcu mi nikoli zares ne uspe, da bi odigral vlogo celovito. Igraš delčke vloge in nekdo drug jih nato sestavi skupaj. V gledališču pa se na vajah pojaviš vsak dan. Vsak dan se srečuješ z istimi ljudmi in vsak večer si pred živim občinstvom. In vsakokrat znova poskušaš biti odličen, poskušaš ljudem priti blizu. Gledališče je kot teniško igrišče. Vsakič, ko se znajdeš na njem, je drugače. Gre sicer za ista pravila, a igra je vsakič drugačna. Pri filmu pa gre bolj zato, kaj pravi scenarij … In mnogokrat je na papirju nekaj, kar iz različnih razlogov ne deluje. Videli smo nešteto filmov, ki zaradi slabega scenarija enostavno niso delovali prav. Tistim, ki to uspe, so pravi mali čudeži …
Ste si kot igralec v zvezi s svojim poklicem, obrtjo odgovorili že na vsa vprašanja?
Ne, nisem, rezko odgovori. (Vroče mu je. Prijazno se zahvali za pahljačo, ki mu jo ponudimo. V naslednjem trenutku festivalsko osebje približa električni ventilator v njegovo neposredno bližino. Vetru na njegovi glavi ne uspe premakniti niti enega lasu … Gel na tej vročini? (smeh) Zato, ker je še veliko tega, česar o ljudeh ne vem. Rad bi se naučil novih reči, raziskoval ljudi, njihovo obnašanje, kako se odločajo v določenih življenjskih situacijah in zakaj se odločajo tako, kot se. Pravzaprav je veliko več tistega, česar ne vem, kot tistega, kar vem.
Se vam je že primerilo, da ste na snemanju na skrivaj opazovali svoje kolege pri igri, si rekli, hm, to mu je pa uspelo oziroma tole bi pa sam veliko bolje izpeljal?
Seveda jih opazujem. In verjemite, ob tem ne čutim nikakršnega ljubosumja ali nevoščljivosti … Če se mi zdi, da kaj izpeljejo slabše ali da so negotovi, morda na trenutke celo neprimerni, jih na to seveda prijazno opozorim. Toda s temi stvarmi je tako: bolje je, če jih prepustimo režiserjem, kajti zgodilo se je že, da sem na snemanjih naletel na sila tečne in neprijazne ljudi, ki se niso z navdušenjem odzvali na tisto, kar sem jim imel reči. In zanimivo, ponavadi med njimi ni bilo veliko tistih, ki bi jih lahko postavili visoko na storilnostno lestvico projekta snemanja filma.
Kako sta z angleškim režiserjem Samom Mendesom oblikovala vlogo Lesterja v filmu Lepota po ameriško? Drži, da ste se zanjo navdihovali pri Jacku Lemmonu in njegovem Budu oziroma C. C. Baxterju iz filma Apartma?
Ko sva se s Samom začela pogovarjati o Lesterjevem značaju, sva se znašla pri Lemmonovem Budu. V tem njegovem nastopu dejansko vidite celoten razpon, kar naj bi pomenilo izvrstno igrati pred kamero. Jack v uri in pol trajanja filma prikaže popolno psihološko preobrazbo Buda. In kako so še nedolgo tega podcenjevali Wilderjeve filme … Moj Lester je takšen, kot je, tudi po Lemmonovi zaslugi.
Vse do smrti je bil Jack Lemmon vaš nadomestni oče. Kakšen prijatelj je bil?