Sag Harbor, ribiška vasica čisto na koncu Long Islanda. Svetla, precej velika lesena hiša ob oceanu. Nedaleč stran je menda Melville čisto zares videl kita, o katerem je pisal v svojem romanu. E. L. Doctorow je visok in suhe postave. Osemdesetletnik z na trenutke ugašajočim glasom in z darom, da mnoštvo gest in besed v prisotnosti sogovornika, ki ga ne pozna, namerno krči na minimum. Z ženo, ki je v prostranem kuhinjskem prostoru ravno pripravljala kosilo, se je tik pred tem na dolgo pomenil, kako naj pripravi ribo in kaj bo šlo za prilogo.
Ko mu omenim, da so njegovo izstopajočo umirjenost opazili že številni sogovorniki pred menoj, se nasmehne. »Profesorska zadržanost pride vedno prav.« Njegovi starši so iz Belorusije emigrirali v ZDA, še preden se je rodil. Kot Edgar. Edgar Allan Poe? »Oče me je žal poimenoval po enem najslabših ameriških pisateljev. Največji najslabši ameriški pisatelj.« Zato še danes ne razume očetove odločitve, da mu je nadel ime po paranoidnem, zasvojenem alkoholiku z nekrofiličnimi nagnjenji.
V petdesetih je bil za Columbia Pictures »script reader«, potem je napredoval v založništvo, sprva je bil urednik pri New American Library, kasneje pri založbi Dial Press, katere odgovorni urednik je postal. In pod svoje okrilje je vzel avtorje, kot sta Normana Mailer in James Baldwin. Pisatelj je postal pozno, pri štiridesetih. Zaslovel je s tretjim romanom The Book of Daniel iz leta 1971. Sledili so (med drugimi) Ragtime, Loon Lake, Lives of the Poets, Billy Bathgate, American Anthem, City of God, The March in najnovejši, po resnični zgodbi napisan roman Homer and Langley. To je zgodba o dveh bratih, ki sta družinsko hišo sredi Manhattna spremenila v skladišče odpadkov, se popolnoma izolirala od sveta ter brez vode in elektrike zabarikadirana med zidovi pričakala smrt.
Eden najboljših in najbolj znanih ter prevajanih ameriških pisateljev je izredno prijazen in omikan mož. Toda na vprašanja, ki se mu zdijo dolgočasna – in tega se sploh ne trudi prikriti – odgovori tudi samo z enim stavkom. Diktafon je posnel samo četrtino nekajurnega obiska v sončnem Sal Harborju. »Med kosilom se pri nas ne pogovarjamo o literaturi, ker se na koncu prej ali slej zgodi, da začnemo govoriti o mojih knjigah.« In tako smo ob izključenem diktafonu pogovarjali o tenisu, receptih za piščančjo pito in mediteranskih zeliščih. Politiki, kakopak. In prijateljih: Doctorow, Roth, Morrisonova – trojka izjemnih ameriških pisateljev, ki so še edini preostali avtorji iste generacije. E. L. Doctorow polovico leta preživi na Manhattnu, drugo polovico pa v hiši ob oceanu. Z ogromnim vrtom in sobami v modrih in vijoličastih odtenkih.
Vaš urednik mi je povedal, da pišete najnovejši roman. Homer and Langley je pravkar izšel. Zadovoljen obraz kažete ...
Najbolj srečen sem, ko zjutraj vstanem in me na računalniškem zaslonu čaka prazen dokument. Delo je moja radost.
Povedali so mi, da, podobno kot Philip Roth, ne dajete radi intervjujev. Ampak da se v nasprotju z Rothom, ki ne mara novinarjev, vsaj opravičite, da ste resnično sredi dela. Kaj se zgodi, če pisatelj ne dobi priložnosti, da govori o svojem delu?
Veliko huje od tega je, če ga ne berejo. Toda ni dobro, če hočejo ljudje preveč vedeti o pisateljih. Poglejte samo, kaj se je zgodilo Faulknerju. Res škoda. Več je Američanov, ki vedo, da je bil alkoholik, kot pa tistih, ki so brali njegove knjige.
Mi hočete povedati, da imate dolgočasno življenje?
To sploh ni daleč od resnice. Pijem občasno, ne pretepam žene, apetit po mlajših se mi je polegel (smeh) … Nimam veliko izbire, ko gre za to, kaj in kako naj živim. Najprej sem pisatelj, potem vse drugo. Nisem Hemingway. Po vsem tem, kar vemo o njem in njegovem delu, ga je težko ločiti od njegovega dela. Toda vsi bralci imajo naravno, človeško radovednost, da hočejo kukati v pisateljevo spalnico. Svetoval bi Lawrencevo misel, da ne gre zaupati pisatelju, temveč njegovi knjigi.
Pisateljem, ki vpletajo v pisanje lastno biografijo – to deloma počnete tudi vi –, to omogoči, da spremenijo lokacijo svojega odraščanja, deloma značaje – ne nujno na prijetnejše –, skratka, gre za avtobiografske izseke, ampak ni jim treba biti zvesti resnici ...
Mislim, da resnica ni nujno povezana z dejstvi. Bliže mi je vizionarska resnica, ko gre za percepcijo nadnaravnega, stvari, ki niso preprosto razložljive … Osebni spomini pa so za vsakega pisatelja najdragocenejši. Bistveni vir. Poglejte, vsak dan na novo snujemo svoje življenje, sanjamo, načrtujemo, se pobiramo od razočaranj. Vse se samoobnavlja. Poglejte okoli sebe, zelo malo stvari je resničnih, naravnih, dejanskih. Stavbe, arhitektura naših bivališč, restavracije, v katerih jemo, knjige, ki jih beremo, ceste, po katerih hodimo, vse to je naredila človeška roka. Kakšna je bila resničnost pred tem? Nihče zares ne ve. Zakaj naj bi bil potem pisatelj prikrajšan za svoj domišljijski svet?
Polovico leta preživite v mestu, drugo tu, v Sag Harborju. Kako vam dva doma različno organizirata čas?
Imam srečo, da lahko v obeh sproščeno pišem. Poleti sem rad blizu ocena, pozimi blizu gostiln.
Še vedno igrate tenis?
To igro obožujem. Sveže teniško igrišče, s čistimi belimi črtami na jasno spomladansko jutro – nekaj najlepšega za oči.
Poimenovali so vas po E. A Poeju. Nekoč ste rekli, da je v otrokovem imenu vedno skrita želja staršev. Kaj pa v sredini počne Lawrence?
Imel sem čudovitega strica Lawrenca.
Kot sin pianistke in lastnika trgovine z glasbili ste se popolnoma posvetili literaturi. Kako pomembna je glede na to, da ste dolga leta igrali klavir, za vaše delo glasba?
Nekje na poti med ritmi in tonalitetami sem v možgane izcedil zvoke, ki jih proizvajajo besede, in jih ritmično začel postavljati v stavke.
Kakšno je nenehno življenje med besedami? Tudi zdaj jih skrbno izbirate.
Življenje med besedami je predvsem zanimivejše kot tisto, kjer jih ni. Ne izbiram jih, one izbirajo mene.
Zakaj pišete?
Ker gre za pošteno, nepodkupljivo delo. Raje pisati kot streljati.
Pravite, da šele med pisanjem odkrivate, kaj pišete. To pa ni najbolj racionalen način življenja, ali pač?
Ne ni. V resnici je nevarno, noro početje in ne bi ga priporočil nikomur.
Če drži, da je, kot ste rekli, pisanje proces odkrivanja, samoodkrivanja, je potem sploh mogoče, da ste hkrati pisec in bralec svojega dela?
Je. Z vsakim stavkom, ki ga napišem, isti trenutek sebe informiram kot bralca.
Še vedno poučujete pisanje na newyorški univerzi?
Seveda. Mladi avtorji se morajo naučiti, kako se streže pisanju, kako je v romanu treba zastaviti čas, označiti like, jasno zarisati mejo med pripovedjo in dogodki v zgodbi.
Vi ste še eden od avtorjev, ki jih predsednik Barack Obama omenja kot svoje najljubše ...
Hvaležen sem in počaščen. Ampak kljub vsemu bi volil zanj.
Kako ste prišli na idejo, da napišete zgodbo o bratih Collyer?
Brata Collyer sta veljala za znana newyorška ekscentrika. V zadnjih letih življenja je časopisje na veliko pisalo o njiju. Ko so v hiši našli njuni trupli, se je nabralo tisoč ljudi, opazovali so, kako so policisti in gasilci s tovornjaki odvažali navlako, ki sta jo brata leta in leta nabirala. V trenutku sta postala del lokalne folklore in kot odraščajoče newyorško dete sem o njiju vedel vse.
Prvi stavek v knjigi o nenavadnima bratoma se glasi: I am Homer, the blind brother. Precej dober stavek za nekoga, ki so ga kritiki večkrat obtožili, da je brez stila ...
Vsaka knjiga ima svoj ton, torej tudi stil. Ampak moji stavki bodo pa vedno dobri. (smeh)
Lahko rečeva, da je bivališče bratov Collyer muzej ameriške civilizacije?
Lahko. Knjiga opisuje brata kot kuratorja, zbirko pa bo treba šele katalogizirati.
Kako si nekdo lahko osmisli življenje, zaprt v hiši?
Domovi odsevajo duše ljudi, ki živijo v njih. Sebe vidijo na stenah v podobi umetniških del, obliki sob, kjer spijo, stopniščih, načinu, kako svetloba proseva skozi okna.
Kaj se mora zgoditi, da se nekdo odloči za pasivno in ne za aktivno življenje? Zakaj brata Collyer v družbi nista našla prostora zase?
S to skrivnostjo sta odšla v grob. Izhajala sta iz premožne newyorške družine, zadnja leta sta živela kot samotarja. Toda tako, kot ju opisujem jaz, ju svet nikoli ni zares pustil pri miru; Homer vendar zgodovino njunega življenja v soodnosu s tem, česar nista izkusila zunaj hiše, vestno piše na Braillov pisalni stroj.
Še zmeraj sežete po steklenici vodke, če vam ne uspe naenkrat izpisati konca knjige?
(smeh) Vedno končam knjigo.
Svojo najnovejše delo ste posvetili literarni urednici Kate Medina. Kakšen je idealen urednik?
Tudi sam sem bil dolga leta urednik pri Dial Pressu. Delo literarnega urednika je lahko precej zanimivo. Branje, razmišljanje o zgradbi in strukturi zgodb, klepetanje s pisci, včasih se primeri celo, da se katero od knjig čisto zares uredi. Toda, ko je nastopil čas odločitve med urednikovanjem in pisanjem, sem vedel, da bi bilo zame vztrajanje pri prvem pogubno. Kot avtor sem imel z uredniki precej sreče. Vključevali so se, ko je tekst Doctorow že delno »uredil«. Navadno čisto na koncu procesa. Šlo je za kratke in jasne pripombe, vedno na mestu, z malo govorjenja. Imel sem urednika, ki je med branjem katerega od »problematičnejših« odlomkov vedno začel grizljati spodnjo ustnico. Takrat sem vedel, da bo treba na tistem delu knjige še marsikaj postoriti. Kot mlad urednik sem od starejših kolegov podedoval pravilo, da je dobro urejati knjigo in ne avtorja … In tega sem se poskušal vedno držati. Ime in priimek pisca ne zagotavljata dobrega izdelka.
Kaj ste se kot pisec naučili od urednika Doctorowa?
Kako razgraditi zgodbo in jo na novo zložiti skupaj. Kako prodreti v notranjost avtorjevih prsi, mu priti do živega, preverjati, koliko prenesejo njegova čreva … Večinoma so ljudje mišljenja, da so besede takrat, ko jih zapišemo, za zmeraj zakoličene na papir. Kar ne drži. Lahko jih premetavamo v nedogled, toliko, kolikor je potrebno, seveda. Nič več, nič manj. To poglavje je nepotrebno, to lahko spustimo, tu bomo razčlenili, tukaj je treba poskrbeti za pravilno sosledje časov … Matematično. Instinktivno hkrati.
Kako ste kot urednik vedeli, ali imate pred seboj izjemen oziroma povprečen rokopis?
Kako veste, da nečesa niste dobro napisali?
Urednik mi pove. Morda še prej izvršni urednik, ki je lahko zelo strog in natančen.
Tako tudi mora biti, kajne? Veste kaj, velikokrat sem, ali bo kaj kakovostno ali ne, razbral že iz pogovora z avtorji, še preden so mi knjigo poslali po pošti ali mi jo je pisatelj pustil v moji pisarni. Nekateri so mi takoj na začetku rekli, poglej, to je najboljše, kar zmorem. Mogoče je treba preveriti še nekaj dejstev glede časa in prostora, toda mislim, da ne bom ničesar več popravljal. Drugi, ki so imeli manj jajc, so poslali knjigo in takoj odleteli v Evropo in bili mesece nedosegljivi.
Bili ste urednik Normana Mailerja …
Sprašujete, ali sem ga veliko urejal? Sploh ne. Norman je bil posebnež. Ne bom govoril o avtorjih, s katerimi sem sodeloval. Katera od njihovih žena bi se utegnila oglasiti (smeh)...
Zdi se, kot da za svoje romane in kratke zgodbe potrebujete junake, ki so resnično obstajali…
Ha, ha, ne pišem zgodovinskih romanov, to je gotovo. Čeprav mi to početje nenehno pripisujejo.
Kako se kot pisatelj lotevate zgodovine?
Za vsakega pisatelja je uporaba zgodb in dogodkov, ki so se resnično zgodili, mikavna. Všeč mi je, kako se je z zgodovino poigral Shakespeare. Ali pa Tolstoj v Vojni in miru. V ZDA pa smo do zgodovine nekako naivni. Do nje se nekako vsi ravnamo enako. Toda gre za univerzum, ki je neverjetno raztegljiv in elastičen. Sam ga razumem kot nekakšen subatomski kaos. Ali Reaganova izjava, da so bili esesovci tako kot Judje, ki so jih morili, žrtve, ni manipulacija z zgodovino?! Pa še kakšna.
Kako o zgodovini piše romanopisec in kako zgodovinar?
Tukaj ne bova povedala ničesar novega. Zgodovinar vam bo povedal, kaj se je zgodilo. Pisatelj pa, kaj so ljudje čutili pri tem.
Kakšen je lastni čas knjige, ki jo beremo?
Hm, tako bom rekel: če spomin na blisk ne ve za čas, je zaščiten pred obrabo in pozabo.
Arthur Salzman je v eseju o vašem delu zapisal, da se že štirideset let trudite demitologizirati Ameriko. To je nekaj dobrega, kajne?
Česa vsega me že niso obsodili. Ameriška mitologija bi se rada zgradila na človekovih pravicah in enakosti za vse. Medtem se je nabralo toliko anomalij, da bi lahko bolnika odklopili z respiratorjev. Toda takšno govorjenje je fašistično. Zato si pomagam z literaturo.
Ali vsebina knjig vedno izhaja iz intimnega vznemirjenja?
Ko sem kot otrok začel prebirati knjige, me je vznemirjalo samo eno: ne, kaj se bo zgodilo na naslednji strani, temveč kako se bo zgodilo? In zakaj se zaradi besed, ki jih prebiram, počutim tako, kot se počutim? Takšna vprašanja si zastavlja otrok, ko začne vzljubljati knjige. Še sanja se mu ne, da to pomeni, da ima močne aspiracije do pisanja.
To se je zgodilo vam?
To se je zgodilo meni. Vam verjetno tudi?
Meni so se predvsem zgodili dobri uredniki in, da zdaj lahko intervjujam vas, dobra urednica. Še vedno prebirate iste avtorje kot pred tridesetimi leti, Melvilla, Twaina, Fitzgeralda, Tolstoja …?
Zalotil sem se, da v zadnjem času rad posegam po literaturi, kjer zgodbo pripovedujejo otroci, pri Dickensu, Marku Twainu, Stevensonu, J. D. Salingerju. V tem, da zgodbo pripoveduješ z otrokovega stališča, je velikanska prednost. Tako lahko znova obudiš moč čudenja, ki si jo imel kot otrok. Pisatelja to izpovedno krepi. Poleg tega oba veva, da se književnost ukvarja z zlom, nepravičnostjo, gnilobo življenja in da pri vsem tem otrok simbolizira nedolžnost in nepokvarjenost uma.
Ali obstaja živeči ameriški avtor, ki vas vedno znova navdušuje?
Toni Morrison.
Philip Roth pravi, da ste največji živeči ameriški pisatelj …
Oh, da. Philip tudi. Pa Paul Auster.
Vaša knjiga The Lives of Poets je ena mojih najljubših. Ampak književnike nenehno sprašujem, kakšno je notranje življenje pesnikov in pisateljev. Obstaja odgovor?
Navzven se zdi, da živimo zelo topo. Dolgočasno, kot ste na začetku previdno vprašali. Toda vzporedno življenje Edgarja Lawrencea z njegovimi junaki me dela zanimivejšega. Samemu sebi. Boljši človek sem. Raje imam ženo. Prijaznejši sem do sosedov, študentov, bralcev, verjetno. Moje notranje življenje je veliko bolj razburkano kot privilegij, ki si ga lahko privoščim navzven. Tu, pred vami, si lahko nadenem masko umerjenosti. V meni pa vre. Čudovit dan je. Namesto da bi zvečer peljal ženo na obisk k prijateljem, ji bom svetoval dober film na televiziji. Tako se bom lahko v miru usedel k besedam. Srečen bom. ¾
Ni dobro, če hočejo ljudje preveč vedeti o pisateljih. Poglejte samo, kaj se je zgodilo Faulknerju. Res škoda. Več je Američanov, ki vedo, da je bil alkoholik, kot pa tistih, ki so brali njegove knjige.
Ko sem kot otrok začel prebirati knjige, me je vznemirjalo samo eno: ne, kaj se bo zgodilo na naslednji strani, temveč kako se bo zgodilo? In zakaj se zaradi besed, ki jih prebiram, počutim tako, kot se počutim? Takšna vprašanja si postavlja otrok, ko začne vzljubljati knjige.