Najbolj srečen sem, ko zjutraj vstanem in me na računalniškem zaslonu čaka prazen dokument. Delo je moja radost.

Veliko huje od tega je, če ga ne berejo. Toda ni dobro, če hočejo ljudje preveč vedeti o pisateljih. Poglejte samo, kaj se je zgodilo Faulknerju. Res škoda. Več je Američanov, ki vedo, da je bil alkoholik, kot pa tistih, ki so brali njegove knjige.

To sploh ni daleč od resnice. Pijem občasno, ne pretepam žene, apetit po mlajših se mi je polegel (smeh) … Nimam veliko izbire, ko gre za to, kaj in kako naj živim. Najprej sem pisatelj, potem vse drugo. Nisem Hemingway. Po vsem tem, kar vemo o njem in njegovem delu, ga je težko ločiti od njegovega dela. Toda vsi bralci imajo naravno, človeško radovednost, da hočejo kukati v pisateljevo spalnico. Svetoval bi Lawrencevo misel, da ne gre zaupati pisatelju, temveč njegovi knjigi.

Mislim, da resnica ni nujno povezana z dejstvi. Bliže mi je vizionarska resnica, ko gre za percepcijo nadnaravnega, stvari, ki niso preprosto razložljive … Osebni spomini pa so za vsakega pisatelja najdragocenejši. Bistveni vir. Poglejte, vsak dan na novo snujemo svoje življenje, sanjamo, načrtujemo, se pobiramo od razočaranj. Vse se samoobnavlja. Poglejte okoli sebe, zelo malo stvari je resničnih, naravnih, dejanskih. Stavbe, arhitektura naših bivališč, restavracije, v katerih jemo, knjige, ki jih beremo, ceste, po katerih hodimo, vse to je naredila človeška roka. Kakšna je bila resničnost pred tem? Nihče zares ne ve. Zakaj naj bi bil potem pisatelj prikrajšan za svoj domišljijski svet?

Imam srečo, da lahko v obeh sproščeno pišem. Poleti sem rad blizu ocena, pozimi blizu gostiln.

To igro obožujem. Sveže teniško igrišče, s čistimi belimi črtami na jasno spomladansko jutro – nekaj najlepšega za oči.

Imel sem čudovitega strica Lawrenca.

Nekje na poti med ritmi in tonalitetami sem v možgane izcedil zvoke, ki jih proizvajajo besede, in jih ritmično začel postavljati v stavke.

Življenje med besedami je predvsem zanimivejše kot tisto, kjer jih ni. Ne izbiram jih, one izbirajo mene.

Ker gre za pošteno, nepodkupljivo delo. Raje pisati kot streljati.

Ne ni. V resnici je nevarno, noro početje in ne bi ga priporočil nikomur.

Je. Z vsakim stavkom, ki ga napišem, isti trenutek sebe informiram kot bralca.

Seveda. Mladi avtorji se morajo naučiti, kako se streže pisanju, kako je v romanu treba zastaviti čas, označiti like, jasno zarisati mejo med pripovedjo in dogodki v zgodbi.

Hvaležen sem in počaščen. Ampak kljub vsemu bi volil zanj.

Brata Collyer sta veljala za znana newyorška ekscentrika. V zadnjih letih življenja je časopisje na veliko pisalo o njiju. Ko so v hiši našli njuni trupli, se je nabralo tisoč ljudi, opazovali so, kako so policisti in gasilci s tovornjaki odvažali navlako, ki sta jo brata leta in leta nabirala. V trenutku sta postala del lokalne folklore in kot odraščajoče newyorško dete sem o njiju vedel vse.

Vsaka knjiga ima svoj ton, torej tudi stil. Ampak moji stavki bodo pa vedno dobri. (smeh)

Lahko. Knjiga opisuje brata kot kuratorja, zbirko pa bo treba šele katalogizirati.

Domovi odsevajo duše ljudi, ki živijo v njih. Sebe vidijo na stenah v podobi umetniških del, obliki sob, kjer spijo, stopniščih, načinu, kako svetloba proseva skozi okna.

S to skrivnostjo sta odšla v grob. Izhajala sta iz premožne newyorške družine, zadnja leta sta živela kot samotarja. Toda tako, kot ju opisujem jaz, ju svet nikoli ni zares pustil pri miru; Homer vendar zgodovino njunega življenja v soodnosu s tem, česar nista izkusila zunaj hiše, vestno piše na Braillov pisalni stroj.

(smeh) Vedno končam knjigo.

Tudi sam sem bil dolga leta urednik pri Dial Pressu. Delo literarnega urednika je lahko precej zanimivo. Branje, razmišljanje o zgradbi in strukturi zgodb, klepetanje s pisci, včasih se primeri celo, da se katero od knjig čisto zares uredi. Toda, ko je nastopil čas odločitve med urednikovanjem in pisanjem, sem vedel, da bi bilo zame vztrajanje pri prvem pogubno. Kot avtor sem imel z uredniki precej sreče. Vključevali so se, ko je tekst Doctorow že delno »uredil«. Navadno čisto na koncu procesa. Šlo je za kratke in jasne pripombe, vedno na mestu, z malo govorjenja. Imel sem urednika, ki je med branjem katerega od »problematičnejših« odlomkov vedno začel grizljati spodnjo ustnico. Takrat sem vedel, da bo treba na tistem delu knjige še marsikaj postoriti. Kot mlad urednik sem od starejših kolegov podedoval pravilo, da je dobro urejati knjigo in ne avtorja … In tega sem se poskušal vedno držati. Ime in priimek pisca ne zagotavljata dobrega izdelka.

Kako razgraditi zgodbo in jo na novo zložiti skupaj. Kako prodreti v notranjost avtorjevih prsi, mu priti do živega, preverjati, koliko prenesejo njegova čreva … Večinoma so ljudje mišljenja, da so besede takrat, ko jih zapišemo, za zmeraj zakoličene na papir. Kar ne drži. Lahko jih premetavamo v nedogled, toliko, kolikor je potrebno, seveda. Nič več, nič manj. To poglavje je nepotrebno, to lahko spustimo, tu bomo razčlenili, tukaj je treba poskrbeti za pravilno sosledje časov … Matematično. Instinktivno hkrati.

Kako veste, da nečesa niste dobro napisali?

Tako tudi mora biti, kajne? Veste kaj, velikokrat sem, ali bo kaj kakovostno ali ne, razbral že iz pogovora z avtorji, še preden so mi knjigo poslali po pošti ali mi jo je pisatelj pustil v moji pisarni. Nekateri so mi takoj na začetku rekli, poglej, to je najboljše, kar zmorem. Mogoče je treba preveriti še nekaj dejstev glede časa in prostora, toda mislim, da ne bom ničesar več popravljal. Drugi, ki so imeli manj jajc, so poslali knjigo in takoj odleteli v Evropo in bili mesece nedosegljivi.

Sprašujete, ali sem ga veliko urejal? Sploh ne. Norman je bil posebnež. Ne bom govoril o avtorjih, s katerimi sem sodeloval. Katera od njihovih žena bi se utegnila oglasiti (smeh)...

Zdi se, kot da za svoje romane in kratke zgodbe potrebujete junake, ki so resnično obstajali…

Ha, ha, ne pišem zgodovinskih romanov, to je gotovo. Čeprav mi to početje nenehno pripisujejo.

Za vsakega pisatelja je uporaba zgodb in dogodkov, ki so se resnično zgodili, mikavna. Všeč mi je, kako se je z zgodovino poigral Shakespeare. Ali pa Tolstoj v Vojni in miru. V ZDA pa smo do zgodovine nekako naivni. Do nje se nekako vsi ravnamo enako. Toda gre za univerzum, ki je neverjetno raztegljiv in elastičen. Sam ga razumem kot nekakšen subatomski kaos. Ali Reaganova izjava, da so bili esesovci tako kot Judje, ki so jih morili, žrtve, ni manipulacija z zgodovino?! Pa še kakšna.

Tukaj ne bova povedala ničesar novega. Zgodovinar vam bo povedal, kaj se je zgodilo. Pisatelj pa, kaj so ljudje čutili pri tem.

Hm, tako bom rekel: če spomin na blisk ne ve za čas, je zaščiten pred obrabo in pozabo.

Česa vsega me že niso obsodili. Ameriška mitologija bi se rada zgradila na človekovih pravicah in enakosti za vse. Medtem se je nabralo toliko anomalij, da bi lahko bolnika odklopili z respiratorjev. Toda takšno govorjenje je fašistično. Zato si pomagam z literaturo.

Ko sem kot otrok začel prebirati knjige, me je vznemirjalo samo eno: ne, kaj se bo zgodilo na naslednji strani, temveč kako se bo zgodilo? In zakaj se zaradi besed, ki jih prebiram, počutim tako, kot se počutim? Takšna vprašanja si zastavlja otrok, ko začne vzljubljati knjige. Še sanja se mu ne, da to pomeni, da ima močne aspiracije do pisanja.

To se je zgodilo meni. Vam verjetno tudi?

Zalotil sem se, da v zadnjem času rad posegam po literaturi, kjer zgodbo pripovedujejo otroci, pri Dickensu, Marku Twainu, Stevensonu, J. D. Salingerju. V tem, da zgodbo pripoveduješ z otrokovega stališča, je velikanska prednost. Tako lahko znova obudiš moč čudenja, ki si jo imel kot otrok. Pisatelja to izpovedno krepi. Poleg tega oba veva, da se književnost ukvarja z zlom, nepravičnostjo, gnilobo življenja in da pri vsem tem otrok simbolizira nedolžnost in nepokvarjenost uma.

Toni Morrison.

Oh, da. Philip tudi. Pa Paul Auster.

Navzven se zdi, da živimo zelo topo. Dolgočasno, kot ste na začetku previdno vprašali. Toda vzporedno življenje Edgarja Lawrencea z njegovimi junaki me dela zanimivejšega. Samemu sebi. Boljši človek sem. Raje imam ženo. Prijaznejši sem do sosedov, študentov, bralcev, verjetno. Moje notranje življenje je veliko bolj razburkano kot privilegij, ki si ga lahko privoščim navzven. Tu, pred vami, si lahko nadenem masko umerjenosti. V meni pa vre. Čudovit dan je. Namesto da bi zvečer peljal ženo na obisk k prijateljem, ji bom svetoval dober film na televiziji. Tako se bom lahko v miru usedel k besedam. Srečen bom. ¾