Prav nič. Čisto vseeno mi je, če me zmerjajo z eklektikom. Sam dobro vem, da več različnih filmov ko posnamem, več novih idej se mi bo porodilo. Gre za proces ustvarjanja, ki traja desetletja. Če pa s tem, ko mi rečejo, da sem eklektik, merijo na to, da so moji filmi slabi, se pa ne bom strinjal. Vem, da nekateri moji filmi, no, eden ali dva, na koncu niso bili ravno tisto, kar sem od njih pričakoval. Sem samokritičen. Toda prav tisti, ki nekako ne funkcionirajo, so za režiserja navadno pomembnejši od onih drugih, ki so uspešni, pa pravzaprav ne veš zakaj. V srednji šoli sem spoznal človeka, ki je veliko vedel o filmih. Bil je eden od mojih profesorjev. Njegov način, kako je pristopal do svoje ustvarjalnosti in kako jo je prenašal na svoje učence, sodelavce in svoje bližnje, me je močno zaznamoval. Imel je jasne ideje o tem, kaj je umetniška integriteta. Med napornimi snemanji se tega pogosto spomnim. Naučil me je, kako lahko med delovnim procesom dosežeš želene rezultate, ne da bi ob tem kogarkoli prizadel ali oškodoval. Pri delu režiserja z ekipo in igralci je to ključnega pomena.

Pri dvajsetih sem začel zahajati v London. Nekajkrat na mesec. To je bil čas, ko sem v kinematografih požiral umetniške filme, in čas, ko so se mi, mladeniču, začela porajati vprašanja, hudiča, zakaj v življenju sploh gre. In zdelo se mi je, da me filmi, kot so Bergmanova Persona ali Wendersov King of the Road ali pa Roegov Don't look now, neposredno nagovarjali.To so bile moje najintimnejše izkušnje s filmsko umetnostjo. Nisem jih mogel nehati gledati. Enkrat, pa še enkrat, in tretjič... Začutil sem, da ga ni močnejšega in globlje izpovednega medija, kot je film.

Od vsega začetka se mi je zdelo, da bom zelo težko prenesel vsebino knjig o Tristramu Shandyju na film. Knjiga se večinoma ubada s pisanjem kot takim, Sterne ves čas koketira z bralci…Kako to upodobiti na velikem platnu, ne da bi izzvenelo banalno? Po prvem tednu snemanja, ko smo posneli skorajda vse kadre, ki ponazarjajo osemnajsto stoletje in like iz tistega časa, me je iz hude kreativne zagate rešil dež. Z ekipo smo sedeli v maskirnici. Kamerman je za šalo snemal, kako se Steve Coogan pogovarja s kolegom Robom. Čudovito, sem si rekel, zakaj ne bi posnel filma o snemanju filma. In tako mi je na osnovi duhovitega Sternovega teksta uspelo združiti osemnajsto in enaindvajseto stoletji z vsemi pritikajočimi nemogočimi družbenimi paradoksi. Bilo je veliko improvizacije, predvsem med snemanjem tako imenovanega zakulisja.

Hotel sem predvsem posneti eno od verzij Tristrama Shandyja. Tega zmešanca. Kako najlaže upodobiti lik, kot je Tristram? Steve Coogan je človek za to. Je igralec, ki v filmih vedno posname eno od verzij sebe. Tudi ni imel nič proti, da smo v filmu uporabili dogodke iz njegovega resničnega življenja. Coogana, družinskega človeka, so v zadnjem letu in pol britanski rumeni časopisi polni. Njegovih domnevnih afer z igralkami in starletami in seveda z Courtney Love. Presenetljivo, ničesar se ni ustrašil.

(smeh) Ni popularna. Vsi sicer vedo zanjo, nihče pa je ni prebral. Laurence Sterne pač ni Jane Austin ali Charles Dickens. Tudi glavna igralca Steve Coogan in Rob Brydon, ki sem jima knjigo podaril, še preden sta dobila v roke približen scenarij, sta mi zabrusila, da nikakor ne pride v poštev, da bi se je lotila. Sam sem jo prvič prebral pri sedemnajstih. Zares pa se o tem, da bi posneli film po njej, pogovarjamo zadnjih deset let. Razmišljali smo, da bi posneli sit com ali celo video dnevnik. In se odločili za film.

Prepričan sem v to. Na snemanju se nam je pridružilo nekaj literarnih strokovnjakov za Laurenca Sterna in njegovo delo. Vsi so bili navdušeni nad tem, kar smo počeli. Ljudje, ki imajo radi Sterna in njegovo odštekano pisanje, ne bodo imeli težav s spremljanjem filma, ki je podobno zmeden kot njegove knjige. Šele v tretji knjigi mu namreč uspe dokončati, kar je začel na straneh prve knjige, kako, kje in kdaj se je junak Tristam rodil. Vse dotlej pa se Sterne ukvarja z vsem mogočim, niza ekscentrične like, zavaja bralce, jih ošteva in se jim opravičuje, se posmehuje svojemu nezaupanju do besede in podobno…

Sem slišal, ja. Načrtoval sem, da bom skočil v Sarajevo, pa se je snemanje mojega najnovejšega filma zavleklo. Prepričan sem, da se je Margo dobro odrezala tudi brez mene. Nisem zaskrbljen, da film, kot je Devet orgazmov, po svetu ne bi našel gledalcev. Kdo se danes še boji seksa na platnu? Nihče. Ko smo začeli snemati, so me prijatelji opozarjali, da filma zaradi eksplicitne erotike ne bomo mogli prikazati v Veliki Britaniji. Zato smo oznako, da ga lahko gledajo gledalci, starejši od osemnajstih let, sprejeli z olajšanjem. Da pa je dobil to oznako, gre predvsem zasluga irskim cenzorjem. Kajti britanski so se zgledovali po njih. Mislijo namreč, da j naša soseda kulturno precej konservativna. Pa ni. Potem so ga prepovedali v Avstraliji. Kar se mi je spet zdelo nenavadno.

»Hm, ni ravno po mojem okusu. Devet pesmi ni devet orgazmov. Tako sem ga naslovil zaradi devetih skladb, ki postanejo del zgodbe Matta in Lise. Če v naslovu prebereš besedo orgazem, si pač predstavljaš orgazem. 9 Songs pa ni film o orgazmih. Daleč od tega.

Ko snemaš ljubezenski film, so navadno prizori ljubljena zraven, kajne? Samo v veliko bolj sterilni različici, kot pa jih poznamo iz naših življenj. Rekel sem si, zakaj ne bi tega pokazal na platnu. Večkrat sem že snemal filme o odnosih med moškim in žensko, ter erotiko puščal ob strani. Z zavedanjem, da to ne sodi v drame. Pa še kako! Zakaj sem se tokrat dotaknil druge skrajnosti? Preprosto, dva človeka se spoznata. Se zaljubita. Kaj se med njima dogaja prve tedne, mesece? Seks. Najintenzivneje se spoznavata preko spolnosti. To je vse, kar hočeta in si želita. Hotel sem posneti film o paru. O njuni fizični ljubezni. Prepričan sem, da če takšno zgodbo posnameš od blizu in iskreno, ne da bi izpuščal detajle, lahko na trak ujameš atmosfero odnosa, ki ga vsi dobro poznamo. Atmosfero zaljubljenosti, ki ne rabi narativne nadgradnje. Navadno v filmih ob takšnih odnosih napletemo še spremljajočo pripoved. Zato ker se resnično ne ukvarjamo z bistvenim.

S tem, kako je, ko se z nekom ljubiš. Ste že pozabili?

Verjetno ste že kdaj gledali porno filme in veste, kako so narejeni. Devet orgazmov ni porno film. Pokaže, kako se dva ljubita. Ko se dva ljubita, se navadno ljubita gola. Navadno se strastno poljubljata po telesu, po spolovilih...Izmenjujeta si energijo. To je vse. Ni bil moj namen, da bi pretresel občinstvo. Tega mi res ni treba. Me pa perverzno vzburja misel, da me nekateri uvrščajo med režiserje porničev, ha, ha. Nič nimam proti, samo da me ne bi označevali kot zateženega režiserja resnih filmov.Takrat bi se šele začela moja nočna mora.

Niti ne navdihnila. Knjiga se mi je zdela dobra. In bil bi pripravljen posneti film po njej, toda Houllebecq jo menda namerava ekranizirati kar sam. Scenarij za Devet orgazmov sem napisal sam. V enem samem tednu.

Zakaj bi bilo veliko? Posnel sem toliko materiala, kolikor sem mislil, da ga moram posneti. Snemali smo v stanovanju mojega prijatelja, v zelo strnjeni ekipi. Poleg igralcev in mene sta bila prisotna še kamerman in mojster zvoka.

Vse drži. Velikokrat se je zgodilo, da s posnetim nisem bil zadovoljen. Potrebovala sta čas, da sta se sprostila. Predvsem Margo. Težko je namreč igralcema narekovati dramaturgijo spolnih prizorov. Včasih sem jima samo nakazal, v katero smer naj gresta, in je že zadostovalo. Drugič spet sta se drug drugemu prepustila po svojem občutku. Vse, kar ste videli na filmu, se je zares zgodilo. Le malo je bilo 'odigranega'.

Intima je že dobila svoje mesto med filmi. Med dobrimi. Všeč mi je, kako Kureishi obravnava medčloveške, predvsem ljubezenske odnose. A če sem iskren, imam morda raje Houllebecqa. Je bolj provokativen. Ljudje mislijo, da je lahko biti provokativen. Pa ni. Da je avtor lahko provokativen, mora najprej to svojo provokativnost razumeti.

Kritiki se pač odzivajo glede na to, ali je tvoja trenutna reputacija režiserja modna ali ne. Velikokrat sem že bil demodé. Kot režiser se ne navdušujem ne nad oznakami cenzorjev, še manj pa nad slabimi kritiki. Moj poklic ni lahek. Posnameš majhen film, s katerim si relativno zadovoljen. Potem pa se pojavita dva filmska kritika, ki ga sesujeta. Takrat se navadno vprašam, v čem je smisel vsega tega. In posnamem naslednji film.

»Ne, ne zares. Sem pa tam blizu doma. Ko sem bil še otrok, se spominjam, kako je Tony Wilson vsak dan ob šestih popoldne, v času čaja, ko se družine začno zbirati pred televizijskimi ekrani, gledalcem predstavljal lokalne zgodbe. Ta isti Wilson, polikan in dobrodušen, je zvečer in ponoči v svoji založbi Factory Records snemal albume z rock skupino in vodil razvpiti klub Haciendo. Pritegnila me je ta njegova dvojnost... Hacienda, v katero sem tudi sam zahajal, je bila ustanovljena predvsem zato, da so lahko na njenem odru nastopali in se promovirali okoliški bendi. Ves čas je bila na zgubi. Zato so se odločili, da bodo v njej raje vrteli disko glasbo. To je bilo samo nekaj let, preden so jo dokončno zaprli. Takrat pa sem že bil zapustil severno Anglijo. Toda snemati v Manchestru je bila čudovita izkušnja. Veliko glasbenikov in članov skupin, o katerih pripovedujem v filmu, še vedno živi v mestu. Prihajali so na snemanje ter duhovičili s spomini in komentarji. Nekatere sem vključil v film. Mislim, da sem se na snemanju tega filma najbolj zabaval.

Seveda. Film se začne s Sex Pistolsi in Wilsonom, ki jih je dejansko prvi spravil na televizijo. Punk je bil prva nova stvar, ki se mi je zgodila kot poslušalcu. Takrat sem imel nekaj manj kot petnajst let. In zanimivo, čeprav so Joy Division in Happy Mondays ista generacija, so bili začetniki Factory Records Joy Division. Ob svojih začetkih so jih imeli osemnajst, člani Happy Mondays pa deset let kasneje blizu trideset. Niso bili ista generacija v smislu glasbe. Pa so ves čas živeli v istem mestu in skupaj igrali. Bil je to zanimiv čas naših življenj, čas Margaret Thatcher in čas velikih sprememb. Kar se je odlično zlilo v ozadje filma. Nepozabni časi z nepozabnimi bendi.

Hm. Verjetno so mi takrat, kot verjetno mnogim, bili najbliže Joy Division. Love Will Tear Usd Apart je skladba mojega odraščanja v moškega in razumevanja ljubezni. Pa kasneje New Order…In mnogi drugi. Tisto obdobje je navrglo ogromno kvalitetne glasbe, kateri danes ni mogoče ničesar očitati.

Najprej sem z njim neznansko užival na snemanju filma 24 hours Party People. In že takrat sem ga snubil za vlogo Tristrama. Je tiste vrste igralec, ki v filmih velikokrat uporablja snov neposredno iz svojega zasebnega življenja. Zdi se, da gledalci to čutijo in mu verjamejo. Je tudi eden od najbolj talentiranih in duhovitih ljudi, ki jih poznam.

Ne, ne. Samo neizmerno me je prevzela. Izredna zgodba o ljubezni. O amputaciji ljubezni. O okoliščinah ljubezni, ki so za njene akterje usodne. Obstajajo namreč nemogoče, pogubne ljubezni, ki jim ne moremo ubežati. Vsak od nas jo v življenju sreča najmanj enkrat. Se ji v popolnosti preda. Ne glede na tragične, neizbežne posledice. Zdaj boste rekli, da sem sentimentalnež (smeh). Zgodbe kot je Jude, me enostavno privlačijo.

Hm, v tragedijah v resnici ni nič odrešujočega. Tragedija je tragična in boleče je poslušati ljudi, ki pravijo, v redu, poglej, težko je, boli, ampak toda nekaj smo dosegli, se iz tega naučili. To je precej slaboten poskus razumevanja tragedije. Tragedija je tragedija. In trpljenje ne odrešuje, v njem ni pozitivnega sporočila, iz katerega bi se lahko kaj naučil. To je moje mnenje. Zanimivo bi bilo primerjati, kot je rekel Woody Allen, režiserja, ki snema tragedije, in drugega, ki je doma v komedijah, da bi lahko doumeli, kateri bolj pomaga ljudem. Prvi bo rekel, da te njegov tragični film sooča z realnostjo, ki ji ne moreš ubežati. In ker ji ne moreš ubežati, poskušaš razumeti ljudi. To naj bi te naredilo bolj človeškega. Režiser komedije bo najprej izdavil 'Uf, svet je grozen'. Vseeno boš šel v kino, ker komedije pač radi gledamo. Slišal boš nekaj dobre glasbe, se morda enkrat, dvakrat nasmejal. Kot bi popil kozarec hladne vode sredi vročega, soparnega poletnega dneva. Tako se bo zdelo, da je režiser, ki snema komedije, pravzaprav za ljudi koristnejši.

Predvsem sem rad v bližini svoje družine. To je edini razlog, zakaj nočem snemati v ZDA. Nič nimam proti ameriškim filmom.

Vedno sem imel pomisleke glede besede politično, ker pravzaprav nikdar nisem zares dojel njenega pomena. S filmom Dobrodošli v Sarajevu sem hotel z majhno intimno zgodbo povedati, kaj se je v tem mestu dogajalo. Ne bi se rad spustil z vami v politično debato, ker to res ni bilo namen tega filma. Je zgodba o življenju in smrti. In vojni kot radikalu, ki čas in prostor med prvim in drugim krvavo zabriše.

Nekoč sem povedal, da ne maram filmov, ki gledalca grobo in neposredno povlečejo v določena čustvena stanja: kjer je zelo čustven prizor, obenem pa igra temu primerna glasba, ki te opominja, da ne smeš pozabiti, za kaj gre. Rad imam filme, ki jih lahko doživljam drugače kot ostali. Takšne, po katerih si po projekciji ne kimamo in vsepovprek pritrjujemo.

Tim Robbins je poseben človek. Ves čas snemanja sem imel občutek, da mi ne zaupa. Na snemanju je nekajkrat podvomil v moje odločitve, kar seveda, glede na to, da je tudi sam režiser, razumem. A vseeno obžalujem. Ves čas snemanja je hotel vedeti, kaj se bo zgodilo naprej...Hotel je kontrolo. Resnica pa je, da velikokrat šele v montaži realiziram končne ideje. Končno oblikujem like. Jim odmerim čas in prostor. Njegov pristop k igri je zelo klasičen. Za svoje delo potrebuje zaključeno celoto svoje vloge. Verjamem, da se mu je zdel moj način dela zmeden. Imam zelo poseben odnos do igralcev. Sem odvisen od njih. Za nekatere režiserje so igralci nujno zlo, elementi za veliki plan. Zame so srce filma. Na vajah sem precej toleranten, no, toleranten do razumnih meja, potem pa tudi monomanijak. Gre za zapleteno ravnovesje, ki ga težko ohranjam. Čisto možno je, da sem veliko bolj mejen, kot pa se sprva zdim.

Igralci so moj glas. Lahko jim pomagam, da ga čimbolje uporabijo, toda tone višjih leg morajo doseči sami. Ne morem jim preprečiti, da začno brenčati ali po drugi strani, z glasom izvajati magijo. Vsemu temu sem lahko samo nema priča. Je pa fenomenalno, ko sediš na snemanju in opazuješ, kako igralec ustvarja nekaj čudovitega, pa tega nihče ne zazna. Odkriva zlato, prisotni pa tega ne vidijo. Velikokrat se je že zgodilo.

Nikoli. Režiser je pes, gledalci so njegov rep. Tega se moraš neprestano zavedati...

Zelo blizu sta mi francoski in italijanski film. Predvsem njihovi filmi, ki govorijo o odnosih. The Tree of Cloaks Olmija, pa Fellinijevi I Vitteloni: vsebuje vse, kar tudi iščem v filmu. Pa inteligentni filmi Rohmerja in Woodyja Allena. Sicer pa o filmih, ki jih snemajo danes, ni veliko povedati. Zelo malo dobrih je.

Včasih se sprašujem, kaj se je zgodilo filmu...(zavzdihne) Morda se vam bo zdelo smešno, ker gre za nekakšno mojo divjo teorijo o filmski umetnosti. Film smo odkrili z nemim filmom, v katerem je bila slika tako rekoč vse. Zgodbo je povedala slika. Kljub titlom. Čeprav so vsebovali pisano besedo, je bila osnovna disciplina režiserjev v prvih tridesetih letih zgodovine filma ta, da so se liki razvijali in zgodba stekla preko vizualnega, brez govorjene ali pisane besede. Tudi ko je nastopila era zvočnega filma, so tedanji režiserji ohranjali ta svoj silent movies kredo. To je ta velika razlika med filmi nekoč in danes. Ampak tisti režiserji, ki so začeli v času nemega filma, so do konca šestdesetih pomrli. Tudi naslednje generacije, ki je sledila in odrasla ob nemih filmih, skorajda ni več. Danes je samo še peščica režiserjev, ki je dejansko povezana dediščino svojega poklica. S temelji tega medija. To je tisto, kar v današnjih filmih najbolj pogrešam.

Trenutki, ko se ustvarjanje filma najbolj približa poeziji, glasbi.