Ob tem sem vsakokrat presenečen. Ne vem pa, kaj to pomeni.

Zaradi Stratusa?

Zakaj?

In tega se najbolj veselim, deljenja vsega tega …

Zgodilo se je spontano, nisem nasilno spreminjal smeri glasbenega okusa in preferenc in tudi odrekal se nisem ničemur. Odkar pomnim, sem bil odprt za vse glasbeni zvrsti, res pa je, da je klasična glasba v moje življenje prišla prva. Kar me je v danem trenutku zanimalo, sem pač počel: metalska muzika je bila v določenem obdobju pomemben del mene.

Uf, ne vem. Vsi so enako dobri, bistveno se mi zdi, da so ustvarjali kvalitetno glasbo, ki je spremljala nekaj generacij, ne gre za žanre …

Ne, ni. Bobnanje sem opustil samo zato, ker mi je za oboje zmanjkalo časa.

Veliko, verjetno. Upam, da sem v tem, kar počnem, postal boljši, zagotovo pa sem postal bolj zrel.

Hotel sem nadaljevati tam, kjer sem leta 2009 s Found Songs zaključil. Ideja se mi je zdel zanimiva, a sem jo hotel nadgraditi, zato sem pri naslednjem k sebi povabil ljudi, da so med snemanjem lahko poslušali in obenem spremljali video.

Sam mi je malce olajšal delo, rekoč, da ima doma vse moje albume in da se mu zdi, da bi se moja glasba lepo prilagala k filmu. In tu nekje so se kakršni koli njegovi napotki končali. V resnici pa mi je uresničil sanje, od devetega leta v glavi pišem muziko za filme.

Glede na to, da je bila že napisana in gre za moj najljubši film, vam ne morem odgovoriti.

(Smeh.) Ne bom povedal.

O, to pa.

(Tišina.) Nisem prepričan, da lahko ločim eno od drugega. Pri obojem sem zelo zahteven do sebe, ko nekaj napišem, hočem natančno vedeti, od kod je prišlo in zakaj. Nekaj podobnega bi lahko rekel za zastavljene standarde mojih izvedb. Ne maram džuboks pisanja glasbe, aha, če ne bo šlo to, bom dal pa to noter. Ne, ne.

Zato, ker moja muzika ni klasična v pravem pomenu besede. Mislim, da je nekje na pol poti med klasiko in popom in ji lahko prisluhne večina. Drugi razlog pa tiči v tem, da živim v sedanjosti, da zlagam glasbo danes, in ne sto petdeset ali dvesto let nazaj. Zdi se mi, da je ustvarjati sodobno muziko v sodobnem času za poslušalce ena bolj relevantnih reči.

Morda. Ne morem napovedovati prihodnosti. Ampak potem se vedno zgodi, da se začnemo vračati v preteklost in da se nam nekaj začne zdeti kul, ker tudi zveni kul …

Se strinjam, zato ker se od njiju, pa ne samo od njiju, lahko veliko naučimo. Ampak veste, poslušamo tudi Bacha, pa Bouleza, Hot Water Music, pa Death Cab For Cutie. In še marsikaj.

Ne vem. Pri meni se to verjetno ne bo nikdar nehalo, preveč glasbe poslušam, da ne bi imela nikakršnega vpliva name, skoraj devetdeset odstotkov nje jo ima. In potem je tudi tistih deset odstotkov glasbe, brez katere ne bi mogel živeti, med njimi so vsi moji vzorniki, tisti, ki so živeli pred dvesto leti, in tisti, ki danes živijo nekaj ulic stran …

Zanimivo in občasno zelo naporno, ampak tudi neprespanost ponuja svojevrsten zalet v ustvarjalnost. Na koncu je vedno tako, da ne moremo ubežati prostorom, od koder izhajamo, še bolj pa kulturi, v kateri smo bili vzgojeni. Ampak že nekaj let ne živim več samo na Islandiji.

Hm, ne vem. Bila je edino in hkrati vse, kar sem lahko imel resnično rad. V glasbeno šolo sem začel hoditi pri petih, igral sem različne inštrumente in nazadnje ostal pri bobnih.

To je bolj pomembno od tega, kjer takrat sem. Večinoma gre za moje prijatelje in sodelavce. In četudi sem na koncu v veliki večini odločevalec, kaj bomo posneli, jaz, je skoraj enako pomembno, da smo skupaj, da si delimo navdušenje nad delom.

Ne bi rekel. Hotel sem zlagati klasično glasbo, ampak spet ne takšne, pred katero bi si mladi zatiskali ušesa, češ da gre za nekaj, kar poslušajo njihovi dedki in babice. Hotel sem priti do nečesa, kar se jim bo zdelo sveže. Zato elektronika, kot pravite, a predvsem gre za moj način strukturiranja teh »klasičnih« skladb, postavljanja melodij … Ne maram zapiranja glasbenih scen in klasična glasbena scena je še vedno zelo zaprta, pogosto namenjena ozkemu krogu poslušalcev. Kaj ti pomaga, če napišeš sodobno glasbo, ki jo potem lahko poslušaš in razumeš samo ti in tvoji prijatelji, ki so po dvanajst let študirali glasbo? To res ne more biti moj namen.

Res je, zato pa je treba na koncerte; poslušanje in igranje v živo je najbolj čarobni del mojega dela in življenja.

Da ostanem osredotočen, popolnoma skoncentriran, potem se nekje pri peti, sedmi minuti popolnoma sprostim in takrat se odprejo vse poti za povezovanje s poslušalci, takrat si izmenjujemo vse, kar imamo in si želimo izmenjati.

Ne vem, zanimivo vprašanje. Morda pa za vedno ostane v tistih stenah in bodo nekoč v prihodnosti iz notranjosti teh zidov v neko super aparaturo stresli vso to glasbo, ki se je naselila vanje. A skoraj ni lepšega občutka od tega, ko v globoko tišino dvorane zaigra orkester ali solist.

Ja, brez elektrike.

Zato, da me bo vedno znova postavljala pred izzive. Igranje na Stratus, če lahko tako rečem, je skoraj tako, kot če bi igral v bendu, kjer ves čas samo improviziramo. Vse, kar zaigram na svojem klavirju, spremeni v drugačne ritmične teksture na ostalih dveh, in jaz se moram takoj in spet odzvati nanje.

Ja, smo nekakšen človeško-elektronski džez trio.

Ne nujno. Nastajal je zelo dolgo, za dokončanje določenih skladb sem potreboval tudi po nekaj tednov.

Ja, izraz je pravšnji. Ampak potem je dobro, ko človek v sebi spet najde sebe.

Lahko bi tudi tako rekli. In v tej slepi želji, da bi zadovoljil in navdušil vse, sem se globoko izgubil. Izgubil sem stik z vso razsežnostjo glasbe, ki jo sicer nosim v sebi in mi jo pogosto uspe izraziti v svojem delu.

Vadil, vadil, vadil.

Po pogovoru z vami bomo nadaljevali z vajami.

Ne vem, jem in spim, verjetno. Včasih izginem v kakšne odročne kraje v južno Azijo. Iščem mir, vedno in povsod samo mir, tišino, počasnost v vsem. Mislim, da ves čas razmišljam samo o glasbi. O turneji, o odrski postavitvi, ki bo bolj gledališke narave, ne bo projekcij na platno, ampak pravi light show. Lepo bo, boste videli.