O, hvala. Ko sva začeli snemati, sva imeli že nekaj predzgodovine, moja naloga je bila enostavna; morala sem biti pripravljena in morala sem biti ob pravem času na pravem mestu.

Instinktivno izbiram, kako in koga bom snemala, tako ne razmišljam preveč. In tako je bilo tudi z Because I Sing. Šele ko pregledam posneto, samo sebe presenetim, kje in pri kom sem se s kamero zadržala dlje, uvidim, kaj me je najbolj zanimalo. Včasih si izberem nekaj, kar mi ponuja poseben izziv, rada zaplavam v neznano.

Že, a potem se vendarle odločim.

Drži, in v performansu. Čeprav bo zdaj kdo rekel, da je performans predvsem stvar igranega filma, ga po svoje vpeljujem v dokumentarce, do tega sem pripravila tudi Slavoja Žižka in celo nemškega kiparja in slikarja Anselma Kieferja.

O, ja. Presrečen je bil. Performans je pri njem del procesa ustvarjanja, ki nastaja sproti in preseneča tudi njega samega, tako kot vse, ki ga pri tem lahko opazujejo. Kot vemo, so slikarji med svojimi akcijami večinoma sami. Lahko rečem, da je osrednja nit v mojih filmih performans. In seveda estetika, ki ima, kot ste omenili, svoj domicil v tem, kar sem: oče je bil fotograf, naučil me je kadriranja. Bila sem nadarjena risarka, to je bila moja osrednja preokupacija od dvanajstega leta. Starši in sorojenci so mi morali kar naprej pozirati. Tako sem natrenirala oko.

Stara šola risanja je včasih, in to je bilo dobro, pomenila samo eno: risanje po modelu. Danes pogosto slišim pritoževanje nad tem, zakaj naj bi to počeli, toda ko gre za osvetljevanje in senčenje, postavljanje črt in oblik pri risanju, na primer, golega telesa – to ostaja ena izmed kompleksnejših stvari pri likovni umetnosti. Koliko odločitev je treba sprejeti o tem, katero črto potegniti. Merjenje in ocenjevanje svetlobe. Ni boljšega urjenja osnov, kot je to.

A če se vrneva k performansu in Grace Jones v filmu: njen zadnji pogovor, kjer pravi, kako lahko brez najmanjšega tresljaja v glasu drži v napetosti celotno dvorano, je dokaz, da je njena izmenjava energije z občinstvom – in to ji omogoča performans – podlaga za to, da lahko izreče stvari, ki jih navadno ne izrekamo.

Tudi. Nenavaden dialog, ki ga med Grace in občinstvom, gledalci omogoča performans, je fascinanten. Naš govorjeni jezik je tako kastriran, da že omejuje naš način izražanja. Postal je zabetoniran red besed s točno določenim pomenom. Grace o rečeh, podobnim ostrigam, govori ves čas, to je del tega, kar je. Njena bit je performans. Kar naprej premika meje tega, kar je, in najlepše je, da tega ne počne načrtno. V užitek ji je, če malce spravi iz tira sogovornika. In to je stvar, imanentna performansu; spraviti občinstvo iz cone ugodja. Mislim, da smo obsedeni z udomačevanjem značajev in temperamentov in ta dril izvajamo na otrocih že zelo zgodaj.

Natančno tako. V tem smislu je Grace zelo občutljiva.

Ker je bilo njeno otroštvo eno samo ponotranjevanje in skrivanje občutenj. Njena svoboda se zato ves čas upira ukalupljanju. Zanimivo je, ko v zvezi s tem spregovori o Williamsovih in Jonesovih v njeni družini. Pove nam, da je eno in drugo, a hkrati poudari, da posameznik lahko sam izbere, kaj vse si želi biti. Da kri ni vse in da jo lahko tudi negiramo. Nismo sužnji naših genov.

Nisem prepričana. Moja mama je umrla, ko sem bila stara šestindvajset let, oče, ko sem bila sredi tridesetih. V primerih, ko starši umrejo zgodaj, se nehote oddaljimo od njih, lažje zaživimo življenje. Glede na to, da sem imela otroka pozno, bo moj sin večino življenja osvobojen od mene (smeh). Malce perverzno, da tako razmišljam, kajne?

Imate prav. V resnici bo ob edino verodostojno pričo tega, kakšen je bil med odraščanjem. Otroci v odrasli dobi še vedno skušajo zadostiti staršem, se umetno vključevati v njihovo življenje. To nekako ni prav. Moje življenje ni njihovo. Zakaj bi morali biti vpeti v njihove psihodrame?! Zato raje rečem, jaz, ki sem brez staršev: odprta sem vsemu svetu in vsem ljudem. Nisem več obsedena z družino.

O, ja. Zelo res. To so stvari klanov. V Veliki Britaniji so ljudje navdušeni nad tem, da je princ Harry omožil Američanko iz rasno mešanega zakona. Prekinil je tradicijo urejenega nasledstva modrokrvnih družin. Osvobajajoče. Tudi zato imam rada Grace. Ona je vsota vseh kontradiktornosti. Njen besednjak ne vsebuje fraz, kot sta »sem občudovalka tega in tega« in »kaj sem in kaj nisem«. O tem se ne sprašuje.

Se spomnite filma Zelig? Tako se počutim, ko snemam filme, vstopam v nove svetove in skušam se uglasiti nanje. Kot Zelig.

Spomnim se treh trenutkov, ko sem prišla v stik z Grace in njeno umetnostjo. Prvič, ko sem poslušala njen album Island Life, ki ga je imel moj mlajši brat, moral je imeti kakšnih trinajst let. Podoba z naslovnice v pozi arabesque mi ni in ni šla iz glave. Kakšna ženska je to? mi je rojilo po glavi. Je Afričanka? Opazila sem banalno ozadje slike, no, takrat se mi je zdelo banalno. Bila je tako gola (smeh). Sanjalo se mi ni o njenem kulturnem ozadju in zgodovini. In kaj je počela s svojim telesom? Kako je lahko tako stegnila nogo in drugo pokrčila?! Seveda se mi prav tako ni sanjalo, da je za vsem tem stala mojstrska kompozicijska manipulacija fotografa Jean-Paula Gouda. Ampak bila je fascinantna.

Drugič je bilo, ko smo gledali oddajo Russlla Hartyja, domnevno škandalozno. Še preden ga je začela zbadati, ker to res niso bili udarci, me je presunilo nekaj drugega. Ko ji je postavil vprašanje, kakšen parfum uporablja, mu je odgovorila: telesni vonj. Vau! Bila sem skoraj še dekle in ta odgovor me je naravnost navdušil; kako je lahko odgovorila nekaj takega, ko pa je treba telesni vonj prikrivati, se namakati v takšne in drugačne žavbe, ki naj bi oddajale ženskost ali nekaj podobnega, groza. Grace Jones pa je na televiziji prijavila, da je njen telesni vonj edini parfum, ki ga uporablja. Takrat mi je dokončno in za vedno postala zanimiva. Bila je v popolnoma drugačnem in drugem registru, kot je bil ta neumni pogovorni šov. Njen svet je bil veliko bolj zanimiv od Russllovega.

Tretjič sem imela opraviti z Grace Jones v nekem klubu. Kar je bilo resnično redko, ker ne maram klubov in šundra, veliko raje se pogovarjam. Spomnim pa se, da so v tistih časih vsakič, ko so se iz zvočnikov zaslišali prvi takti njenega La Vie En Rose, vsi znašli na plesišču. To so bili moji trije trenutki z Grace, ne da bi jo prej srečala.

O, ja, prekleto dobro. In v filmu dejansko vidimo, kako Grace Jones je ženska, saj stoji za svojimi odločitvami – in zakaj je pogled na svet z njene perspektive resnično edinstven. In zakaj tako doživlja moške kot jih.

Tako kot vidimo v filmu (smeh). Obenem je jasno, da se je glede vloge erotike in z njo povezanih konsenzov z moškimi pogajala desetletja nazaj. Neustrašno. Ni jih spraševala, se ti zdim privlačna. Rekla je: jaz sem privlačnost. Jaz želim tebe. Znala je in zna nadzirati svojo željo. Ničesar ne maskira. Zato se je moški bojijo.

Tudi, a doživela sem, da so se je ustrašili.

Ker niso vedeli, kaj vse bi lahko zahtevala od njih.

Ja, ker vsega tega niso vajeni. Če skrajšam: bojijo se, da jih bo kastrirala. Toliko, kolikor moške vzburja, je tudi nevarnost zanje in njihovo moškost. Po drugi strani je za homoseksualce boginja seksa. Ne za vse, a za mnoge. Spomnim se, kako je nedavno neki mladenič, homoseksualec, v New Yorku rekel Grace, hej, zaradi tebe bom postal hetero. Ona pa: nehajte že enkrat s temi isto- ali heterospolno usmerjenimi neumnostmi. Zaljubiš se v človeka. Ne v usmeritve. Grace ne prenese ugibanj in dvoumnosti – smo, kar smo.

Ves čas. Vedno govoriva o tem. Spomnim se, kako sem jo pred trinajstimi leti spraševala – ker so bili takrat moja osrednja preokupacija v življenju moški –, kaj meni o njih. Zanimalo me je, ker je bila starejša in bolj izkušena, kakšne so njene »insajderske« informacije. Če me vprašate, kaj me je pri njej najbolj presenetilo, ko sva se prvič srečali, je to bilo dejstvo, da sva imeli zelo zanimiv pogovor.

Ja, to največ šteje. Njene refleksije so hitre in instinktivne, natančne. Nobenih akademskih diskurzov, Grace tudi ni kaj prida bralka, toda njen instinkt je nad vsem. Čudovita družba je.

Pri delu z Anselmom sva bila oba frustrirana zaradi jezika, on ne govori angleško, jaz zelo slabo nemščino. Pred začetkom snemanja sem opravila jezikovni tečaj, a ni veliko pomagalo.

Z njim sem vstopala v dialog prek spremljanja procesa nastajanja njegovega dela. Izjemna pustolovščina. Anselm je velik otrok. Kar naprej se igra. Tako pri delu kot tudi sicer; s fragmenti zgodovine. Kot da ves čas na bregu gradi gradove iz peska – da bi videl, kaj bo nastalo. Tako svoboden je.

Čaroben. Tja sem navadno odhajala za tri tedne in potem nepretrgano snemala. Zdelo se mi je, da sem se preselila v drugo dimenzijo. Spomnim se, kako je v eni od stavb živel s tedanjo ženo, v drugi so živeli otroci – hiši sta bili povezani z mostom.

Ruševine in zapuščenost organskega – zanj oboje predstavlja lepoto. Ko sem po tednih snemanja odhajala nazaj v svet, se mi je ta zdel neznansko grd; oranžna Easyjetova letala, glasnost govorjenja … Moja resničnost se mi je zdela skoraj neznosna.

Natančno se spomnim sodelovanja z Michaelom Clarkom, imela sem 25 let in precej dobro sem poznala njegovo plesno in koreografsko delo. Njegov plesni jezik. Nem. Spraševal me je, kako ti uspe razumeti jezik giba, ki ga uporabljam. »Zato, ker sem risala po živem modelu,« sem mu odgovorila. Ko sem opazovala permutacije gibov teles, sem ob tem pogosto zaslišala glasbo. Zdaj je ravno obratno. Rada imam jezik, ki ga ne skurijo besede. Po eni od projekcij je Michael odgovarjal na vprašanja občinstva, rekel je: rad imam govorjeni jezik, ampak njegova konkretnost in jasnost sta zame kot noževo rezilo. Podoba pa omogoča večpomenskost, odvisno od zaporedij, v katere jih postavljamo. Vizualni jezik je odprt sistem, omogoča neskončno množino možnosti.

Spuščala sem se v Kieferjeve predore in paviljone … Spomnim se, kako je nekdo prišel prvič na obisk k njemu in siknil: Ej, tukaj je tako kot v Auschwitzu. Spomnim se tudi, kako sem mu rekla, ostani nekaj dlje in videl boš, da je ta prostor lahko veliko več, lahko je več stvari hkrati … V resnici je čudovita jama, hkrati je lahko podvodni svet. Po drugi strani sem snemala filma s Slavojem Žižkom in bila priča njegovi neskončni igri z jezikom, njegova raba angleščine je podobno kreativna kot Kieferjevo metanje stekla v zrak: oba čakata, kaj bo nastalo, ko bo kreacija trčila ob trdo materijo – človeka ali zid …

Drži, rada iščem kreativni smisel ali smisle, montaža je zame nagrada. Snemanje z Žižkom je bilo kot pomerjanje oblek Yamamota; šele ko si nadeneš njegovo oblačilo, vidiš, kako je narejeno, kje so šivi in kateri pregib ustvari silhueto. Podobno je bilo z njegovimi idejami, ki jih je oblačil v filme – to mi je ponujalo veliko možnosti montaže. Vedno sem se upirala neumnostim scenarističnih delavnic, ki pravijo, da mora zgodba, tudi filmska, vsebovati tri dejanja, da bo uspešna in gledljiva. Larifari. Ne gre za dejanja, pri meni kot gledalki so bistveni trenutki v filmu, ki me popolnoma absorbirajo, zaznamujejo, spremenijo. Ti trenutki so ključni, njihova detonacija – ne pa struktura filma.

Označili so ga za verskega, toda precej bolj kompleksen in igriv je od tega. Seveda je Noel Jones brat Grace Jones, ampak film ne govori toliko o njem kot o mašah, ki jih daruje v južnem Los Angelesu, kjer opravlja službo božjo za Afroameričane, večinoma nižjega srednjega razreda. Vse, kar jih je povezovalo, so bile njegove daritve; ves teden so diskutirali o sporočilu iz evangelija, in to v skupnosti, v kateri je ogromno kriminala in nasilja, v kateri je črta med življenjem in smrtjo zelo tanka.

O, ja. Ampak, kot ste rekli, ga večina kritikov ni razumela, morda zato, ker je skupnost filmskih kritikov večinoma sekularna skupnost in zato jih je groza Svetega Duha in binkoštne cerkve. Film jih je popolnoma zmedel, ukvarjali so se samo z negiranjem – česarkoli. Res škoda. Ampak z veseljem sem jim metala binkošte v glavo. In potem mi je novinar Sean O'Hagen rekel, veš, kdo bi razumel, za kaj v resnici gre? Filozof Slavoj Žižek. Tako sem ga prosila, da je pripravil spremljevalni komentar za DVD. Lahko bi rekla, da sem se tako z Žižkom kot z Grace spoznala v cerkvi.

Pa res. Ko sem snemala Hoover Street Revival, mi je eden od gorečih vernikov – res so bili vsi tako zelo prijazni do mene – rekel : »Veš, na raketi Svetega Duha si, sestra. Čutim to.« Prav, pa naj bo, da sem.

Čarovnija je težko delo, vztrajnost in trma. Ko vidim, da se nekje odpre špranja, skočim in vzamem, kar lahko. Naučila sem se zavohati ljudi, ki bi jih utegnilo zanimati to, kar počnem. Doslej sem imela precej sreče z Britanskim filmskim inštitutom, obstaja pa tudi kratka veriga ljudi v Veliki Britaniji, ki me občasno podpre vse od časov Larsa 1–10 in filma o Michaelu Clarku. Obenem so to ljudje, ki jim je jasno, da dokumentiram svet in ljudi, ki bodo izginili. Morda je to prišlo od tega, da sem zelo zgodaj izgubila mater; razmišljam, kaj je mogoče ohraniti v soočanju z izgubo.

Zelo malo. Vedno sem namreč snemala s super 8. Ko je umrla, sem si rekla, s temi posnetki jo bom nekoliko dlje ohranila pri življenju. Bilo je pomirjajoče in obenem grozljivo nenavadno.

Vem. Meni tudi. Bila je posebna. Zapletena in kompleksna. Ampak čudovita. Tudi zato nočem snemati dokumentarcev, ki samo nizajo in komentirajo preteklost, hočem snemati tukaj in zdaj.

Vse je v sedanjiku. Tudi ko gledam Bloodlight and Bami, tudi zdaj, v Ljubljani, in na platnu vidim danes že pokojne Graceine starše, prizor, ko ji oče podarja zemljo Jonesov, je to zabeleženo in položeno v strukturo pripovedi, in ta drobna gesta zadobi epsko moč.

Ja, bravo! Igrani filmi naj bi bili vedno »zdaj«, pa jim to redko uspe. Vedno je nečesa preveč. Morda je nekoliko drugače s filmi noir – ker je nekaj malega teatralnosti v njih … Potem so tu režiserji, kot sta brata Dardenne. Vedno se navdušujem nad ustvarjalci, ki delajo z neprofesionalnimi igralci, ki imajo nekakšen bressonovski pristop. Ko me je Grace vprašala, ali bi nekaj posneli skupaj, se mi je zdelo, da je pravo utelešenje bressonovske prezence – lahko je to, kar je, lahko jo gledamo in vidimo takšno, kot je. V film je vstopila z vsem, kar je – in ta način si je od začetka izbrala za izziv.

Ne, nihče! Lepo, da ste to opazili. Petka?