Glasbenik

Karl Bartos, Kraftwerk

Iskali smo zvok, ki bi razlagal tisto, kar bo prišlo.

Govori precej tiho, z naravno nežno intonacijo. Morda zato, ker se zaveda, da so v naročju narave človeški jeziki edini domišljavi zvoki. O kvartetu Kraftwerk, katerega član je bil šestnajst let, najprej noče govoriti. A potem stori nasprotno. In ne brez emocij. Karl Bartos je svojo glasbeno pot začel kot klasično šolani tolkalist in pianist. Düsseldorfskim elektrikom se je pridružil leta 1975, sprva samo kot tolkalist, kmalu pa je postal ob Hütterju in Schneiderju avtor skladb, ki so z albumi The Man-Machine, Computer World in Electric Cafe postale klasika. Kvartet Kraftwerk je zapustil leta 1991. Leta 1992 je ustanovil skupino Elektric Music, s katero je izdal tri albume. Vmes je pri projektu Raise the Pressure sodeloval z Johnnyjem Marrom (nekdanji The Smiths) in Bernardom Summerjem (nekdanji Joy Division, New Order). Produciral je več albumov, leta 2007 pa je posnel filmsko glasbo za dokumentarec o Jeanu Giraudu, Moebius Redux – A Life in Pictures. Karl je do nedavnega predaval zvočne študije na berlinski univerzi. Živi in dela v Hamburgu.

Hamlet: Vse drugo je sam molk. Umre.

Horacij: Zastalo je žlahtno srce. Princ, zbogom, naj jate angelov pojo ti k miru.

Zunaj koračnica.

Kaj, da prihaja semkaj boben? 

Hamlet, W. Shakespeare

Ni veliko glasbenikov, ki lahko v isti sapi govorijo o Mozartu, Thomasu Edisonu ali Gutenbergu. Karl lahko. Obenem mi ni pozabil povedati, da je bil pravkar prebral dolgo tajne magnetograme pogovorov Marilyn Monroe z njenim psihiatrom. Nikakor se ni strinjal z mano, da so problematične ženske za moške ustvarjalce neizbežne. Obožuje ruski balet, predvsem tisti iz časa Nižinskega in seveda Stravinskega. V projekciji, ki je med didžejanjem spremljala njegovo glasbo, se je, kot mi je kasneje povedal, poklonil svojim herojem: Antonioniju, Stravinskemu, Maxu Ernstu, Marie Curie in seveda ... Kraftwerkom. Niso bili iz Liverpoola in tudi ne iz delte Mississippija. Nostalgijo po preteklosti so pretvorili v tisto po prihodnosti. In vmes razumeli zgodovino. Čeprav, kot pravi Karl, lahko zgodovino muzike slišimo v enem samem dolgem a-ju, medtem ko se orkester uglašuje za nastop. »Kajti glasbe se ne motri niti se vanjo ne upira oči. Zapomnite si to.«

Nam bo ta ptič ves čas delal družbo?!

Mar ni tako, da ptiči, še posebno zjutraj, ob zori, ko je njihovo čivkanje najglasnejše, v resnici pojejo od strahu, strahu pred smrtjo?

O, to pa prvič slišim.

Tudi Pascal Quignard je v knjigi Sovraštvo do glasbe zapisal, da je vsak lep zvok povezan s smrtjo. Da je vsak zvok mali strah.

V tem pa bo nekaj resnice. Zvok je podaljševanje bivanja, povezan je z nočjo. Zato nenadna žalost, ki nas preplavi ob zaključku skladb, izginotju zvokov, ki so še pred nekaj trenutki bili tu. Zvoki so nekakšno preddverje glasbe in nemalokrat prevzamejo obliko solz.

Novinar New Yorkerja Alex Ross v knjigi The Rest Is Noise: Listening to the 20th Century niti enkrat ne omeni skupine Kraftwerk. Se vam zdi nenavadno?

Sploh ne. Toliko knjig in traktatov je bilo napisanih o tem kvartetu, tako da ni prav nobene škode, če nas je Ross izpustil. Vsekakor je to knjiga, ki jo tistim, ki poskušajo razumeti pomen zvoka, toplo priporočam.

Če rečem 20. stoletje, kaj slišite?

Hm, motor. Prižiganje motorja. In eksplozije, seveda.

Kako pa zveni enaindvajseto?

Klikanje.

Če je tričetrtinski takt zaznamoval devetnajsto stoletje, štiričetrtinski dvajseto, kaj lahko pričakujemo?

Večjih sprememb ne pričakujmo. (smeh) Štiričetrtinski nam bo še dolgo visel za vratom.

Pravite, da je ritem vezan na obdobje, melodija pa ne.

Melodije so večne. Zakaj si še vedno lahko pojemo Mozartovo Čarobno piščal ali pa Verdijeve arije? Za tem vprašanjem je zapletena razlaga sobivanja harmonije in melodije. Bili smo priča mnogim eksperimentom, atonalni glasbi, dodekafoniji, pa se ni nič obdržalo …

Pred leti mi je italijanski skladatelj Ennio Morricone na vprašanje, Bach ali Stockhausen, odgovoril, da zanj ni razlike, ko gre za njun pomen v evoluciji glasbe.

 

Bili ste pri Enniu?! Ah. Seveda se absolutno strinjam s tem, kar je rekel.

Kraftwerk.

Že?

Bi raje hoteli, da ves čas visi nad nama?

Kaj naj vam povem?

To, kar vam govori emocionalni spomin.

(Karl je nekaj trenutkov tiho. Je to sonce v njegovih očeh, ki se preriva skozi krošnje ali … solza?)

Sonce vas slepi. Zamenjava sedišči?

(odkima) Kaj bi zdaj radi slišali?

Odgovor na to, kar sem vas vprašala. Če sprašujete o glasbi, pa skladbo Franz Schubert skupine Kraftwerk.

(smeh) No, prav … Ko poslušam zvoke okoli sebe, se velikokrat zgodi, da jih še vedno primerjam s tistimi, ki smo jih ustvarili člani Kraftwerkov. Sedemdeseta in tisto, kar jim je sledilo, smo videli kot čas, poln upanja, herojev, varnosti, glasbe in mode. Toda v Nemčiji nismo imeli pravih vzornikov. Vsak je skušal najti svojo novo identiteto. In sredi tega svobodnega kulturnega vakuuma se je na glasbeni sceni pojavila skupina, ki je z eksperimentiranjem z glasbo naredila nekaj, česar ni storil še nihče pred njimi. Nismo se sramovali, da smo Nemci, peli smo v nemščini in skupini smo dali nemško ime. Igrali smo skladbe, ki so zvenele preračunano, kot bi jih v kemijske formule spisal znanstvenik. Ljudem se je to zdelo privlačno. Naše skladbe so govorile o avtocestah, jutranjih sprehodih, vlakih, neonskih lučeh, robotih in računalnikih, radijskih prenosih …

Z glasbo ste podajali urbane komentarje na okolje?

Tako nekako. Nismo natančno vedeli, kaj naj bi dosegli s svojo tehnično-znanstveno podobo, okoljskimi temami … Prav gotovo nam ni šlo za to, da bi prekinili tradicijo poslušanja kitarskih skladb ali ljubezenskih balad. Ustvarjali smo zvoke, tako kot smo čutili svet. In seveda to ni bil več zvok lire.

Ravno takrat se je na trgu pojavila prva elektronska filmska glasba celovečerca Prepovedani planet (Forbidden Planet).

Dobro se ga spomnim. Tako nekako naj bi zvenel tudi svet Kraftwerkov.

Nostalgija po prihodnosti?

Vsekakor. Iskali smo zvok, ki bi razlagal tisto, kar bo prišlo.

Obenem pa našli tistega, ki je zvenel kot Bundesrepublik?

(smeh) Tako je. Rodili smo se po vojni in jasno nam je bilo, da je nemška kulturna dediščina iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, še pred vzponom nacizma, močna in dragocena, avdio-vizualno zelo navdihujoča. Pred vojno smo imeli šolo Bauhausa, po njej pa ljudi, kot je Karlheinz Stockhausen, in ves razvoj klasične in elektronske glasbe. Vse od petdesetih pa do sedemdesetih so v Köln in Düsseldorf prihajali skladatelji, kot so John Cage, Pierre Boulez in Pierre Schaeffer. Do moderne glasbe so imeli svojevrsten pristop. Kraftwerk smo hoteli biti del te tradicije.

Ustvarjali ste sočasno z Beuysom, Fassbinderjem … In vendar se vaše poti ustvarjalno nikoli niso križale.

S Fassbinderjem smo se večkrat srečali. Bil je naš heroj. Res pa je, da si nismo želeli, da bi se na katerikoli umetniški ravni s komerkoli povezovali.

Ampak zakaj ste, vsaj pred občinstvom, tako decidirano zavračali humor?

(krohot) To je bil naš humor. Vsega skupaj nismo jemali preveč resno, mislim, nastopov. Glasbo absolutno.

V motivih se niste odrekli preteklosti, estetsko – tudi po zaslugi ovitkov Emila Schulta – ste bili izjemno inovativni. Kaj pa homoerotika?

Prosim?

Oprostite, vaš kolega Wolfgang Flür se je v svoji knjigi o Kraftwerkih razpisal …

Oh, Wolf. Njegova knjiga pripoveduje o nas iz njegove perspektive. In Wolf je bil nekoč zelo zelo živahen … (smeh)

Danes so Kraftwerki del legende – kaj ste bili takrat?

Mnogi so nas razumeli kot odgovor na Beach Boyse in ameriško driving music. Seveda smo jih poslušali, kot še marsikaj drugega …

Se pravi, da lahko rečemo, da ZDA v šestdesetih zvenijo kot The Beach Boys, Nemčija v sedemdesetih pa kot Kraftwerk?

Lahko.

Kako ste leta 1975 postali član skupine Kraftwerk?

Star sem bil triindvajset let in študiral sem tolkala na konservatoriju Roberta Schumanna v Düsseldorfu. Ralf in Florian sta telefonirala mojemu takratnemu profesorju in ga vprašala, ali jim lahko priporoči katerega od klasično šolanih bobnarjev. Takrat sem že skoraj vsak večer igral v operi. Obiskal sem jih v studiu Kling Klang in takoj smo začeli sodelovati. Sprva niso dobro razumeli, da sem tudi sam odraščal v šestdesetih, čeprav sem bil od vseh članov Kraftwerkov najmlajši, in da sem dobro razumel koncept pop glasbe. Pri osemnajstih sem že imel svojo skupino, igrali smo Beatle in Chucka Berryja. Dobro smo služili.

Düsseldorf je bil takrat modna in oblikovalska prestolnica Nemčije.

To, da smo prihajali iz Düsseldorfa, se je nekako odražalo tudi v tem, da smo imeli izrazitejšo grafično identiteto kot drugi nemški bendi.

V začetku Kraftwerkov je bila tehnologija sekvencerjev v povojih. Je bilo vašo glasbo zahtevno igrati v živo?

Niti ne. Težava je bila v tem, da je včasih katera od mašin sredi nastopa odpovedala. In smo se zabavali. (smeh)

Kateri skladatelji vas kot tolkalista navdušujejo? Stravinski, Chávez?

Ja, pa še Edgar Varèse, Béla Bartók, toda tudi pri Bachovem Brandenburškem koncertu boste našli izjemne ritme …

Ali kdaj sedete za klasični bobnarski set?

Ha, ha. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje sedel zanj.

Igrate klavir in kitaro, toda vaš osrednji instrument ostaja računalnik?

Računalnik je vedno na prvem mestu. A še pred njim ima besedo zvočni stroj v meni.

Zakaj se ne bi z Ralfom, Florianom in Wolfom vsaj še enkrat našli v studiu Kling Klang, zaradi čistega užitka, da podoživite stare čase?

To se ne bo zgodilo.

Drži, da ste se razšli, reciva zelo v splošnem, zato, ker sta Ralf in Florian vse bolj zavlačevala s snemanji novih plošč?

Tudi. Ralf si je na eni od kolesarskih tekem hudo poškodoval glavo. Nekaj časa je bil v komi. Ko je, hvala bogu, okreval, smo začeli snemati ploščo Electronic Cafe. Ralf jo je odnesel v New York na miksanje in se vrnil z materialom, ki predvsem meni in Wolfu nikakor ni bil všeč. Razlogov za razpad glasbenih skupin je vedno veliko. Vsi vemo, da je nemogoče v nedogled ustvarjati v harmoniji. Nekaj časa gre tudi v disharmoniji. Neverjetno, ampak gre. Potem pa sistem razpade. Naj razlog za to, da smo se razšli, ostane na smetišču zgodovine.

Da bo legenda še trdnejša?

(smeh)

Kakšna bo glasba prihodnosti?

Prihodnost je zvok v virtualnem svetu. Toda do tega bo treba še priti. Tako v umetnosti kot tudi v znanosti velja pravilo, da je treba za novotarije popolnoma spremeniti lastno perspektivo gledanja na stvari. In to je v evoluciji najteže, odreči se znanemu.

Kako razumete povezavo med človekom in strojem? Človek glasbenik proti stroju. Kdo zmaga?

Nihče. Človek na mašino igra kot človek. Zakaj bi moral tekmovati z njo? Ritem stroja premore nekakšno strogo gracilnost, ki mi je od nekdaj všeč.

Koliko časa potrebujete, da se vam porodi glasbeni motiv in ga zapišete?

Nekaj sekund. Ta beležnica je polna. Ne gre za to, koliko potrebuješ. Ko sem prvič prišel v studio Kling Klang, sem nekaj zaigral Ralfu. V trenutku mi je na minimoogu odgovoril s tem (zapoje melodijo iz skladbe The Robots) … Potem smo mol spremenili v dur. V eni minuti sva sestavila osrednjo melodično linijo.

Vidite, s kakšnim zanosom govorite o düsseldorfskem kvartetu …

Težko je najti sodelavca, s katerim lahko tako enostavno sodeluješ. Nikdar potem se mi ni več zgodilo to, kar sem imel pri Kraftwerkih. Čuval sem melodije. Ralf in Florian pa sta bila izurjena producenta. Imela sta denar za instrumente, ki so bili takrat zelo dragi. Sam si jih ne bi mogel privoščiti.

Koliko danes stane minimoog?

Kvalitetnega lahko dobite za dva, tri tisoč evrov. V moji zbirki sta še vedno dva. Kvaliteta Kraftwerkov je bila, da smo v nekem obdobju znali ustvariti pravo ozračje za ustvarjanje.

To se dobro vidi v videospotu Neon Lights. Se tudi v začetku niste nič kregali?

(smeh) No, ja … Toda bistveno je bilo, da smo imeli podobne izkušnje. Obenem smo imeli srečo, da smo se ob pravem času znašli na istem mestu. Poglejte, vsi veliki bendi prihajajo iz istih mest in iz podobnega okolja. Beatli, na primer.

Nekaj časa ste celo živeli v istem stanovanju.

Ja, z Emilom in Wolfgangom Flurjem smo živeli skupaj na Berger Alee 9.

Drži, da ste si »kradli« punce?

(smeh) Ne spomnim se več. Z leti se črne luknje spomina širijo …

Mislim, da ste samo dobro vzgojeni. Giving meaning to noise, sound becomes communication, ko hrupu damo smisel, zvok postane pogovor, ste rekli. Zdi se neverjetno, da bi albumi Kraftwerkov nastajali iz hrupa. Tako organski so.

Seveda ne. Konkretna glasba je hrup uvrstila v družino inštrumentov. Pred tem so inštrumenti morali zveneti kot klavir ali violina; bili so ustvarjeni, da proizvajajo glasbo. John Cage je oboževal poslušanje prometa. Zanj je bilo to veliko bolj zanimivo kot poslušanje simfonije. Sam se s tem ne bi strinjal, zagotovo pa ima zvok hrupa kvalitete, ki jih povprečen človek ne sliši. Navaden človek in celo večina glasbenikov hrupa niso navajeni in težje sprejmejo, da je to del glasbenega oblikovanja. Poskusite se odpreti hrupu, prišli boste do neverjetnih slušnih spoznanj. Ptičje čivkanje, na primer, je nekje na meji med glasbo in hrupom. Poskusite prisluhniti vetru, gozdnemu vetru.

Skladatelj Sakamoto pravi, da bil rad živel v vmesnem prostoru, na robu hrupa in začetku tišine … Kakšen naj bi bil ta prostor? Kako naj slišimo tišino?

Včasih se zgodi, da tisto, kar vidimo, primerjamo s tistim, kar slišimo. Obstaja čas, ki mu rečemo zona somraka: vsebuje fantastično luč in eleganten občutek miru, ko se dan prevesi v noč … Prostor in predmeti dobijo mistično avro. Lahko bi rekli, da takrat slišimo perspektivo. Vizualni in slušni svet se povežeta. Stanje, v katerem je uho v največji zvočni pripravljenosti, je prag noči. Zadnja leta sem se kot predavatelj na berlinski univerzi za umetnost ukvarjal prav s povezovanjem zvoka in podobe. Prihodnost ju bo vedno težje ločevala.

Toda nenehno ponavljamo, da živimo v dobi, ko prevladuje podoba?

Se strinjam.

Kaj pa se dogaja z zvokom, glasbo?

Nekateri, predvsem predstavniki elektronskih medijev, menijo, da je glasba spremljevalka podob.

Je to prav?

Ne vedno. Pri načenjaju te teme bi zdajle morala biti v kinu in gledati film.

Navadno je tako, da se pri človeku emocije zgodijo zaradi nečesa, kar sliši, manj pa zaradi tistega, kar vidi.

Drži.

Zato filmska glasba velikokrat rešuje film?

Seveda, filmsko platno je dvodimenzionalno. Glasba pa odpira globino.

Se pravi, ko vidimo, da se na platnu dva poljubljata, nam glasba pove, kaj čutita?

(Vsakokrat, ko povem ugotovitev, ki se Karlu zdi pravilna, z rokama zavzame pozo violinista in mi z usti odigra nekaj taktov Male nočne glasbe.) Glasba ima sposobnost razpredanja podteksta. Toda muzika je samo del tega, kar slišimo. Obenem slišimo še dialog, zvok okolja. Na platnu vidimo vir zvoka. Če naredim takole (udari z žličko po kozarcu), vidite, od kod prihaja zvok.

Kako pomembno je, da vemo, od kod prihaja vir zvoka?

Včasih, predvsem pri filmu, je ključno. V kadru se oseba premakne iz enega dela sobe v drugega, kamera ji sledi. Da videno dobri pravo perspektivo, se mora ob premikanju zvok korakov spreminjati: klak, klak, klaak, klaaak, klaaaak … Gre za slušno perspektivo, ki je podoba nima. Z lahkoto se vživimo v poslušanje radia. Zelo težko pa boste sledili filmu brez zvoka. Zato so nemi filmi imeli spremljavo klavirja, da so ljudje lažje razumeli.

Kakšen je zvok bivanja Karla Bartosa?

Ooo, občutek imam, da moj odgovor ne bo ustrezal vašemu vprašanju (smeh).

Haydn je govoril, da se v njem razlegajo udarci kladiva, kakor jih je slišal Bog, ko so zabijali žeblje v njegove žive dlani …

Zanimivo, bom poskusil pojasniti, kako je s tem pri meni. Večina ljudi rada gre na dopust. Radi potujejo, menjajo okolje. Potrebujejo spremembe, nove podobe in zvoke.

Nove dogodivščine.

Tako je. Jaz pa najraje sedim v naslanjaču in prisluhnem temu, kar se dogaja v meni. Ničesar drugega ne potrebujem. Zato ni lepšega, ko sem na turneji, če sem lahko pet ur sam v hotelski sobi. Sedim in poslušam.

Kaj slišite?

Ha, vznemirljive reči. Kaj slišite, ko poslušate samo sebe?

Ne vem natančno. Brzice, verjetno. Slapove.

Jaz drsim po površini zemlje. Danes ponoči sem spet imel nenavadne sanje, nekdo je stal za mešalno konzolo in mi razlagal svoj pristop do miksanja. Ni se mi uspelo zapomniti zvoka sanj. Sicer se pogosto spomnim, kako zvenijo.

Ko slišite zvoke, vidite barve?

Ne, vidim dinamiko. Osredotočam se na konstrukcijo časa. Drugi se bolj osredotočajo na tone.

Glasba je plačilo, ki ga človek dolguje času?

Morda. Artikulacija časa je nekaj, kar me izjemno zanima. Ko se lotim skladanja, že vem, kako se bo skladba začela in kakšen bo njen zaključek. Pri Kraftwerkih nismo počeli tega. Vključili smo sekvencer in igrali. Vmes smo klepetali, se šalili …

Rekli ste mi, da imate doma za tri ure še neobdelanega materiala, ki ste ga posneli z njimi.

Ja, nedavno sem ga z demokaset prenesel v računalnik. Zabavno je, da lahko danes te stare posnetke poslušam na prenosnem računalniku. Če se samo spomnim, kako smo nekoč snemali! Na kasetniku smo pritisnili na tipko rec in to je bilo to. Nekaj smo pustili za bogove … Veliko smo pustili za bogove.

Kako ste lahko nepretrgoma snemali eno ploščo za drugo?

Takrat je vse potekalo zelo hitro. Spoznavali smo se z novo tehnologijo, predvsem inštrumenti. Hitrost je bila često povezana z vznemirjenjem, da moramo iti v korak s tehnologijo, časom. Pomislite, kako je, če pada sneg in hodite po njem, ko je še nedolžen, ne da bi v njem bile odtisnjene stopinje. To smo počeli, ustvarjali smo stopinje. Mnogi so jim sledili. Veličasten občutek.

Kaj pa slava?

Težka reč. Lahko ti spremeni življenje ali pa se nesramno poigra z njim.

Kako je bilo s tem pri vas?

Človek nikoli ni dovolj slaven. Poglejte, kaj se je zgodilo Michaelu Jacksonu. Vse življenje je mislil, da ga ljudje ne marajo dovolj. To ga je uničilo. Celo on, ki je dosegel vse, si je želel še.

Napisali ste skladbo 15 Minutes of Fame …

Ja, sem. Če pišete pop skladbe, si je treba pomagati z enostavnimi besedili. Izposodil sem si ga iz novinarskega teksta angleškega Timesa z naslovom The Stars Are Not What They Used to Be, Zvezde niso več, kar so bile. Težava današnje glasbe je, da se jo preveč reciklira. Ni več časa za odkrivanje novega, ne časa ne denarja. Vsi samo nekaj strukturirajo. Slava je nevarna že na osnovni ravni, lahko izmaliči pogled na resničnost. Tudi zato pogosto zavračam pogovore in vprašanja o Kraftwerkih. Poglejte tale kovanec. Na eni strani je talent, na drugi strani pa je zmožnost kreativnosti. Lahko se zgodi, da se nikoli ne povežeta. In takrat lahko postaneš zelo osamljen …

Ampak vam se to ni zgodilo?

Upam, da ne. Vsekakor tudi jaz nisem najbolj normalen. (smeh) Vi pa, če sem lahko malce domač, po mojem tudi ne. Imel sem srečo in prave želje. Hotel sem postati glasbenik. Že v času vrhunca Kraftwerkov sem natančno vedel, da bom glasbenik do konca življenja, tudi ko kvarteta ne bo več. Vedel sem, da bom poučeval, skladal, igral. Ampak oder me čisto nič ne vznemirja.

Ne verjamem.

Nič ne čutim.

Več kot uro se že pogovarjava o zvokih, glasbi, emocijah in zdaj mi boste rekli, da ne uživate na odru?

Lepše mi je zdaj.

Zato, ker komunicirate s posameznikom in ne množico?

Zato, ker vidim vaše oči. Čutim odgovornost do tega, kar me sprašujete. In ker imate radi Bacha. (smeh) Tudi če bi vam bilo malo mar za glasbo skupine Kraftwerk in tisto, ki sem jo ustvaril v letih potem, bi se vedno strinjala glede Bacha (smeh). Vedno bi se strinjala glede principov glasbe. Srečnež sem, ker razumem glasbo. In rad se pogovarjam o njej.

Hočete reči, da ne skladate in se ukvarjate z glasbo zato, da bi, kot nas radi patetično prepričujejo mnogi umetniki, »svojo osebnost dvignili na višjo raven«?

Ha, ha, ha … Prazne marnje.

A po drugi strani je glasba ena sama matematika, številke.

Drži. Toda treba je razumeti, govoriva o zvokih, da jih vsak med nami doživlja in sprejema drugače. Vaša zvočna biografija je drugačna od moje. Vaša mati vam je verjetno prepevala drugačne otroške pesmice kot moja meni.

Nič mi ni prepevala. Vpisali so me v glasbeno šolo in to je bilo to. Če nisem dovolj vadila in so bile ocene v beležki slabe, je zapel iztepač, klofar.

Ha, ha, ha. Uboga deklica. Prepričan sem, da ste se prvič poljubili na drugačno glasbo kot jaz. Ampak z zvoki je tako kot s hrano. (smeh). Vse življenje imamo radi tisto, ki smo jo imeli najraje v otroštvu.

Zrezke?

Veliko zrezkov. (smeh). V enem od intervjujev je Stockhausen rekel: Musik ist eine Zauberei. Glasba je čarobna … (začne šepetati) Či-sta ča-rov-ni-ja, nekaj, česar nihče zares ne razume. In tudi če jo, se to hitro spremeni v čustvovanje. To je čarovnija. Strinjala se bova, da mol navadno vsi razumemo kot nekaj žalostnega in tragičnega, duri pa so veselje in radost. Kako napačna predstava! Poslušajte katero od Mozartovih sonat, zdelo se vam bo, da so napisane v duru, pa niso! In Bachove suite, napisane v duru, ki se slišijo kot mol. Resnica je v intenci glasbe. Zelo težko je zložiti glasbo, ki bo poslušalcu brez besed povedala, da ima tole drevo za nama zelene liste.

Lahko poskusite.

Ne morem! Lahko pa zdaj napišem na list: to drevo ima zelene liste. Lahko napišem, karkoli hočem, in vi si boste predstavljali, kar boste pač hoteli. Nekateri moji študentje so me prepričevali, da lahko igrajo blues samo, če so popolnoma čustveno zjebani (smeh), če jih je zapustila punca ali če so žalostni. Nikakor ne drži! Za to, da glasbenik prenese določen občutek v glasbo, mora biti vešč svojega dela. Lahko bo seveda pomagalo, če bodo žalostni …

Slišite skladbo, ki jo vrtijo po radiu?

Slišim, Soft Cell, Tainted Love ...

»Oboževalci« Kraftwerkov?

Precej dobra pop skladba, tridelni takt. Vsi kradejo, ne bodite naivni. Če se vrneva h glasbi. Pravijo, da je glasba jezik, univerzalni jezik …

Kaj ni?

Je in hkrati ni. Kajti če nimamo podobnih zvočnih biografij, se težko sporazumevamo prek nje. Še težje pogovarjamo o njej.

Mislite na najin pogovor zdajle?

Ne, ne! Nikakor. Vi razumete. In se ne boste smejali, če vam bom povedal, da sem bil lani v Viareggiu, Puccinijevem rojstnem kraju, in ob jezeru poslušal Manon Lescaut. In luna je začela vzhajati … (smeh)

Vi pa ste romantik. Zagotovo ne poslušate iste zvrsti glasbe, kot jo skladate, ali pač?

Svojim študentom, večinoma se ukvarjajo z elektronsko glasbo, sem vedno govoril, da naj ne visijo ves čas na internetu in poslušajo, kaj so naredili drugi. To je tako, kot če hočeš postati umetnik abstraktnega slikarstva in začneš kopirati Chagalla ali Picassa. Nikamor ne bodo prišli. Treba se je vrniti h koreninam. Treba je analizirati vse mojstre, da bi lahko razumeli … Brez analize se ne zgodi nič. Tudi Beatli so do potankosti naštudirali Chucka Berryja tako, da so ga preigravali. Igraš – analiziraš.

Kdo je avtor slovitega boink-bum-čaka?

Florian Schneider.

Zveni tako bartosovsko ...

No, pod to skladbo smo podpisani Hütter/Schneider/Bartos. Vem, da zveni kot jaz. Ampak boink-bum-čaka se je spomnil Florian Schneider. In ga tudi odrecitiral v mikrofon, jaz pa sem poskrbel za ritme.

Karl Bartos tudi precej dobro poje.

A ja?

Seveda. Na trenutke zveni kot …

... kot Bernard Summer? (smeh)

Ja.

Bernard je moj dober prijatelj. Čudovit človek. Z Johnnyjem Marrom sta me poklicala, naj pridem v Manchester, in skupaj smo posneli album Raise the Pressure. In naj vam povem, da je Bernard odličen vokalist, avtentičen. Ne glede na to, kaj si vi mislite o mojem petju (smeh). Poznate glasbo New Order?

Aha. In tudi tisto Electronic. Kakšen glasbenik ste?

Jih je več vrst?

Vi povejte.

Za to bi morala sestaviti dolg vprašalnik, ki bi ga poslala glasbenikom. Potem bi ga skupaj proučila in celo ugotovila, kam sodim. Ampak razumel sem, kaj me sprašujete … (tišina) Včasih se preveč prepustim.

Komu? Čemu?

Lepoti glasbe.

Bachu?

Največkrat. Pred kratkim sem bil na koncertu Paula McCartneyja. Zasebno mi gre strašno na živce. Toda treba je priznati, da je eden najboljših še živečih glasbenikov. Star je oseminšestdeset let in poje, kot bi jih imel dvajset.

To pride od tega, ker ima ob sebi vedno mlajše ženske …

(krohot) Potem zaigra Yesterday solo na kitaro in še Helter Skelter. Genij! In potem vse uniči s tem, ko se začne pogovarjati z občinstvom. Ah, kakšno sranje! Ima težave s slavo. Na vsak način hoče biti frajer. Potem začne pripovedovati šale, vojaške vice. In se usede za klavir in odigra Eleanor Rigby. In spet sem padel na rit.

Kaj pa Bowie?

Hm. Druga liga.

Ampak s Kraftwerki je hotel posneti album.

Nekaj časa, predvsem v obdobju, ko je živel v Berlinu, je bil veličasten. Takrat se je zdelo, da lahko hodi po vodi. Nisem bil prisoten, ko se je z Ralfom in Florianom dogovarjal za sodelovanje. Vedno je govoril, da občuduje našo minimalistično elektronsko glasbo.

Kako je bilo biti robot?

Lepo. Včasih žalostno.

Zakaj?

Zdelo se mi je, da kot robot slišim samo sebe. Takrat sem pozabil, kako šumi veter v krošnjah kostanjev, kako se srakina pesem zliva z nerganjem kaznovanega otroka, kako zveni površina kože, ko obnjo tleskne bližina druge … Toda lahko rečem, da je bilo šestnajst let s kvartetom iz Düsseldorfa najlepših šestnajst let v mojem življenju.

Instrument česa je glasba?

To pa je vprašanje za bogove. 

In to je v evoluciji najteže, odreči se znanemu.

Strinjala se bova, da mol navadno vsi razumemo kot nekaj žalostnega in tragičnega, duri pa so veselje in radost. Kako napačna predstava!

Tudi Beatli so do potankosti naštudirali Chucka Berryja tako, da so ga preigravali. Igraš – analiziraš.

Patricija Maličev
Gorica
2009

Prijava

Novice o zadnjih intervjujih
Tedenske objave