O, to pa prvič slišim.

V tem pa bo nekaj resnice. Zvok je podaljševanje bivanja, povezan je z nočjo. Zato nenadna žalost, ki nas preplavi ob zaključku skladb, izginotju zvokov, ki so še pred nekaj trenutki bili tu. Zvoki so nekakšno preddverje glasbe in nemalokrat prevzamejo obliko solz.

Sploh ne. Toliko knjig in traktatov je bilo napisanih o tem kvartetu, tako da ni prav nobene škode, če nas je Ross izpustil. Vsekakor je to knjiga, ki jo tistim, ki poskušajo razumeti pomen zvoka, toplo priporočam.

Hm, motor. Prižiganje motorja. In eksplozije, seveda.

Klikanje.

Večjih sprememb ne pričakujmo. (smeh) Štiričetrtinski nam bo še dolgo visel za vratom.

Melodije so večne. Zakaj si še vedno lahko pojemo Mozartovo Čarobno piščal ali pa Verdijeve arije? Za tem vprašanjem je zapletena razlaga sobivanja harmonije in melodije. Bili smo priča mnogim eksperimentom, atonalni glasbi, dodekafoniji, pa se ni nič obdržalo …

Bili ste pri Enniu?! Ah. Seveda se absolutno strinjam s tem, kar je rekel.

Že?

Kaj naj vam povem?

(Karl je nekaj trenutkov tiho. Je to sonce v njegovih očeh, ki se preriva skozi krošnje ali … solza?)

(odkima) Kaj bi zdaj radi slišali?

(smeh) No, prav … Ko poslušam zvoke okoli sebe, se velikokrat zgodi, da jih še vedno primerjam s tistimi, ki smo jih ustvarili člani Kraftwerkov. Sedemdeseta in tisto, kar jim je sledilo, smo videli kot čas, poln upanja, herojev, varnosti, glasbe in mode. Toda v Nemčiji nismo imeli pravih vzornikov. Vsak je skušal najti svojo novo identiteto. In sredi tega svobodnega kulturnega vakuuma se je na glasbeni sceni pojavila skupina, ki je z eksperimentiranjem z glasbo naredila nekaj, česar ni storil še nihče pred njimi. Nismo se sramovali, da smo Nemci, peli smo v nemščini in skupini smo dali nemško ime. Igrali smo skladbe, ki so zvenele preračunano, kot bi jih v kemijske formule spisal znanstvenik. Ljudem se je to zdelo privlačno. Naše skladbe so govorile o avtocestah, jutranjih sprehodih, vlakih, neonskih lučeh, robotih in računalnikih, radijskih prenosih …

Tako nekako. Nismo natančno vedeli, kaj naj bi dosegli s svojo tehnično-znanstveno podobo, okoljskimi temami … Prav gotovo nam ni šlo za to, da bi prekinili tradicijo poslušanja kitarskih skladb ali ljubezenskih balad. Ustvarjali smo zvoke, tako kot smo čutili svet. In seveda to ni bil več zvok lire.

Dobro se ga spomnim. Tako nekako naj bi zvenel tudi svet Kraftwerkov.

Vsekakor. Iskali smo zvok, ki bi razlagal tisto, kar bo prišlo.

(smeh) Tako je. Rodili smo se po vojni in jasno nam je bilo, da je nemška kulturna dediščina iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, še pred vzponom nacizma, močna in dragocena, avdio-vizualno zelo navdihujoča. Pred vojno smo imeli šolo Bauhausa, po njej pa ljudi, kot je Karlheinz Stockhausen, in ves razvoj klasične in elektronske glasbe. Vse od petdesetih pa do sedemdesetih so v Köln in Düsseldorf prihajali skladatelji, kot so John Cage, Pierre Boulez in Pierre Schaeffer. Do moderne glasbe so imeli svojevrsten pristop. Kraftwerk smo hoteli biti del te tradicije.

S Fassbinderjem smo se večkrat srečali. Bil je naš heroj. Res pa je, da si nismo želeli, da bi se na katerikoli umetniški ravni s komerkoli povezovali.

(krohot) To je bil naš humor. Vsega skupaj nismo jemali preveč resno, mislim, nastopov. Glasbo absolutno.

Prosim?

Oh, Wolf. Njegova knjiga pripoveduje o nas iz njegove perspektive. In Wolf je bil nekoč zelo zelo živahen … (smeh)

Mnogi so nas razumeli kot odgovor na Beach Boyse in ameriško driving music. Seveda smo jih poslušali, kot še marsikaj drugega …

Lahko.

Star sem bil triindvajset let in študiral sem tolkala na konservatoriju Roberta Schumanna v Düsseldorfu. Ralf in Florian sta telefonirala mojemu takratnemu profesorju in ga vprašala, ali jim lahko priporoči katerega od klasično šolanih bobnarjev. Takrat sem že skoraj vsak večer igral v operi. Obiskal sem jih v studiu Kling Klang in takoj smo začeli sodelovati. Sprva niso dobro razumeli, da sem tudi sam odraščal v šestdesetih, čeprav sem bil od vseh članov Kraftwerkov najmlajši, in da sem dobro razumel koncept pop glasbe. Pri osemnajstih sem že imel svojo skupino, igrali smo Beatle in Chucka Berryja. Dobro smo služili.

To, da smo prihajali iz Düsseldorfa, se je nekako odražalo tudi v tem, da smo imeli izrazitejšo grafično identiteto kot drugi nemški bendi.

Niti ne. Težava je bila v tem, da je včasih katera od mašin sredi nastopa odpovedala. In smo se zabavali. (smeh)

Ja, pa še Edgar Varèse, Béla Bartók, toda tudi pri Bachovem Brandenburškem koncertu boste našli izjemne ritme …

Ha, ha. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje sedel zanj.

Računalnik je vedno na prvem mestu. A še pred njim ima besedo zvočni stroj v meni.

To se ne bo zgodilo.

Tudi. Ralf si je na eni od kolesarskih tekem hudo poškodoval glavo. Nekaj časa je bil v komi. Ko je, hvala bogu, okreval, smo začeli snemati ploščo Electronic Cafe. Ralf jo je odnesel v New York na miksanje in se vrnil z materialom, ki predvsem meni in Wolfu nikakor ni bil všeč. Razlogov za razpad glasbenih skupin je vedno veliko. Vsi vemo, da je nemogoče v nedogled ustvarjati v harmoniji. Nekaj časa gre tudi v disharmoniji. Neverjetno, ampak gre. Potem pa sistem razpade. Naj razlog za to, da smo se razšli, ostane na smetišču zgodovine.

(smeh)

Prihodnost je zvok v virtualnem svetu. Toda do tega bo treba še priti. Tako v umetnosti kot tudi v znanosti velja pravilo, da je treba za novotarije popolnoma spremeniti lastno perspektivo gledanja na stvari. In to je v evoluciji najteže, odreči se znanemu.

Nihče. Človek na mašino igra kot človek. Zakaj bi moral tekmovati z njo? Ritem stroja premore nekakšno strogo gracilnost, ki mi je od nekdaj všeč.

Nekaj sekund. Ta beležnica je polna. Ne gre za to, koliko potrebuješ. Ko sem prvič prišel v studio Kling Klang, sem nekaj zaigral Ralfu. V trenutku mi je na minimoogu odgovoril s tem (zapoje melodijo iz skladbe The Robots) … Potem smo mol spremenili v dur. V eni minuti sva sestavila osrednjo melodično linijo.

Težko je najti sodelavca, s katerim lahko tako enostavno sodeluješ. Nikdar potem se mi ni več zgodilo to, kar sem imel pri Kraftwerkih. Čuval sem melodije. Ralf in Florian pa sta bila izurjena producenta. Imela sta denar za instrumente, ki so bili takrat zelo dragi. Sam si jih ne bi mogel privoščiti.

Kvalitetnega lahko dobite za dva, tri tisoč evrov. V moji zbirki sta še vedno dva. Kvaliteta Kraftwerkov je bila, da smo v nekem obdobju znali ustvariti pravo ozračje za ustvarjanje.

(smeh) No, ja … Toda bistveno je bilo, da smo imeli podobne izkušnje. Obenem smo imeli srečo, da smo se ob pravem času znašli na istem mestu. Poglejte, vsi veliki bendi prihajajo iz istih mest in iz podobnega okolja. Beatli, na primer.

Ja, z Emilom in Wolfgangom Flurjem smo živeli skupaj na Berger Alee 9.

(smeh) Ne spomnim se več. Z leti se črne luknje spomina širijo …

Seveda ne. Konkretna glasba je hrup uvrstila v družino inštrumentov. Pred tem so inštrumenti morali zveneti kot klavir ali violina; bili so ustvarjeni, da proizvajajo glasbo. John Cage je oboževal poslušanje prometa. Zanj je bilo to veliko bolj zanimivo kot poslušanje simfonije. Sam se s tem ne bi strinjal, zagotovo pa ima zvok hrupa kvalitete, ki jih povprečen človek ne sliši. Navaden človek in celo večina glasbenikov hrupa niso navajeni in težje sprejmejo, da je to del glasbenega oblikovanja. Poskusite se odpreti hrupu, prišli boste do neverjetnih slušnih spoznanj. Ptičje čivkanje, na primer, je nekje na meji med glasbo in hrupom. Poskusite prisluhniti vetru, gozdnemu vetru.

Včasih se zgodi, da tisto, kar vidimo, primerjamo s tistim, kar slišimo. Obstaja čas, ki mu rečemo zona somraka: vsebuje fantastično luč in eleganten občutek miru, ko se dan prevesi v noč … Prostor in predmeti dobijo mistično avro. Lahko bi rekli, da takrat slišimo perspektivo. Vizualni in slušni svet se povežeta. Stanje, v katerem je uho v največji zvočni pripravljenosti, je prag noči. Zadnja leta sem se kot predavatelj na berlinski univerzi za umetnost ukvarjal prav s povezovanjem zvoka in podobe. Prihodnost ju bo vedno težje ločevala.

Se strinjam.

Nekateri, predvsem predstavniki elektronskih medijev, menijo, da je glasba spremljevalka podob.

Ne vedno. Pri načenjaju te teme bi zdajle morala biti v kinu in gledati film.

Drži.

Seveda, filmsko platno je dvodimenzionalno. Glasba pa odpira globino.

(Vsakokrat, ko povem ugotovitev, ki se Karlu zdi pravilna, z rokama zavzame pozo violinista in mi z usti odigra nekaj taktov Male nočne glasbe.) Glasba ima sposobnost razpredanja podteksta. Toda muzika je samo del tega, kar slišimo. Obenem slišimo še dialog, zvok okolja. Na platnu vidimo vir zvoka. Če naredim takole (udari z žličko po kozarcu), vidite, od kod prihaja zvok.

Včasih, predvsem pri filmu, je ključno. V kadru se oseba premakne iz enega dela sobe v drugega, kamera ji sledi. Da videno dobri pravo perspektivo, se mora ob premikanju zvok korakov spreminjati: klak, klak, klaak, klaaak, klaaaak … Gre za slušno perspektivo, ki je podoba nima. Z lahkoto se vživimo v poslušanje radia. Zelo težko pa boste sledili filmu brez zvoka. Zato so nemi filmi imeli spremljavo klavirja, da so ljudje lažje razumeli.

Ooo, občutek imam, da moj odgovor ne bo ustrezal vašemu vprašanju (smeh).

Zanimivo, bom poskusil pojasniti, kako je s tem pri meni. Večina ljudi rada gre na dopust. Radi potujejo, menjajo okolje. Potrebujejo spremembe, nove podobe in zvoke.

Tako je. Jaz pa najraje sedim v naslanjaču in prisluhnem temu, kar se dogaja v meni. Ničesar drugega ne potrebujem. Zato ni lepšega, ko sem na turneji, če sem lahko pet ur sam v hotelski sobi. Sedim in poslušam.

Ha, vznemirljive reči. Kaj slišite, ko poslušate samo sebe?

Jaz drsim po površini zemlje. Danes ponoči sem spet imel nenavadne sanje, nekdo je stal za mešalno konzolo in mi razlagal svoj pristop do miksanja. Ni se mi uspelo zapomniti zvoka sanj. Sicer se pogosto spomnim, kako zvenijo.

Ne, vidim dinamiko. Osredotočam se na konstrukcijo časa. Drugi se bolj osredotočajo na tone.

Morda. Artikulacija časa je nekaj, kar me izjemno zanima. Ko se lotim skladanja, že vem, kako se bo skladba začela in kakšen bo njen zaključek. Pri Kraftwerkih nismo počeli tega. Vključili smo sekvencer in igrali. Vmes smo klepetali, se šalili …

Ja, nedavno sem ga z demokaset prenesel v računalnik. Zabavno je, da lahko danes te stare posnetke poslušam na prenosnem računalniku. Če se samo spomnim, kako smo nekoč snemali! Na kasetniku smo pritisnili na tipko rec in to je bilo to. Nekaj smo pustili za bogove … Veliko smo pustili za bogove.

Takrat je vse potekalo zelo hitro. Spoznavali smo se z novo tehnologijo, predvsem inštrumenti. Hitrost je bila često povezana z vznemirjenjem, da moramo iti v korak s tehnologijo, časom. Pomislite, kako je, če pada sneg in hodite po njem, ko je še nedolžen, ne da bi v njem bile odtisnjene stopinje. To smo počeli, ustvarjali smo stopinje. Mnogi so jim sledili. Veličasten občutek.

Težka reč. Lahko ti spremeni življenje ali pa se nesramno poigra z njim.

Človek nikoli ni dovolj slaven. Poglejte, kaj se je zgodilo Michaelu Jacksonu. Vse življenje je mislil, da ga ljudje ne marajo dovolj. To ga je uničilo. Celo on, ki je dosegel vse, si je želel še.

Ja, sem. Če pišete pop skladbe, si je treba pomagati z enostavnimi besedili. Izposodil sem si ga iz novinarskega teksta angleškega Timesa z naslovom The Stars Are Not What They Used to Be, Zvezde niso več, kar so bile. Težava današnje glasbe je, da se jo preveč reciklira. Ni več časa za odkrivanje novega, ne časa ne denarja. Vsi samo nekaj strukturirajo. Slava je nevarna že na osnovni ravni, lahko izmaliči pogled na resničnost. Tudi zato pogosto zavračam pogovore in vprašanja o Kraftwerkih. Poglejte tale kovanec. Na eni strani je talent, na drugi strani pa je zmožnost kreativnosti. Lahko se zgodi, da se nikoli ne povežeta. In takrat lahko postaneš zelo osamljen …

Upam, da ne. Vsekakor tudi jaz nisem najbolj normalen. (smeh) Vi pa, če sem lahko malce domač, po mojem tudi ne. Imel sem srečo in prave želje. Hotel sem postati glasbenik. Že v času vrhunca Kraftwerkov sem natančno vedel, da bom glasbenik do konca življenja, tudi ko kvarteta ne bo več. Vedel sem, da bom poučeval, skladal, igral. Ampak oder me čisto nič ne vznemirja.

Nič ne čutim.

Lepše mi je zdaj.

Zato, ker vidim vaše oči. Čutim odgovornost do tega, kar me sprašujete. In ker imate radi Bacha. (smeh) Tudi če bi vam bilo malo mar za glasbo skupine Kraftwerk in tisto, ki sem jo ustvaril v letih potem, bi se vedno strinjala glede Bacha (smeh). Vedno bi se strinjala glede principov glasbe. Srečnež sem, ker razumem glasbo. In rad se pogovarjam o njej.

Ha, ha, ha … Prazne marnje.

Drži. Toda treba je razumeti, govoriva o zvokih, da jih vsak med nami doživlja in sprejema drugače. Vaša zvočna biografija je drugačna od moje. Vaša mati vam je verjetno prepevala drugačne otroške pesmice kot moja meni.

Ha, ha, ha. Uboga deklica. Prepričan sem, da ste se prvič poljubili na drugačno glasbo kot jaz. Ampak z zvoki je tako kot s hrano. (smeh). Vse življenje imamo radi tisto, ki smo jo imeli najraje v otroštvu.

Veliko zrezkov. (smeh). V enem od intervjujev je Stockhausen rekel: Musik ist eine Zauberei. Glasba je čarobna … (začne šepetati) Či-sta ča-rov-ni-ja, nekaj, česar nihče zares ne razume. In tudi če jo, se to hitro spremeni v čustvovanje. To je čarovnija. Strinjala se bova, da mol navadno vsi razumemo kot nekaj žalostnega in tragičnega, duri pa so veselje in radost. Kako napačna predstava! Poslušajte katero od Mozartovih sonat, zdelo se vam bo, da so napisane v duru, pa niso! In Bachove suite, napisane v duru, ki se slišijo kot mol. Resnica je v intenci glasbe. Zelo težko je zložiti glasbo, ki bo poslušalcu brez besed povedala, da ima tole drevo za nama zelene liste.

Ne morem! Lahko pa zdaj napišem na list: to drevo ima zelene liste. Lahko napišem, karkoli hočem, in vi si boste predstavljali, kar boste pač hoteli. Nekateri moji študentje so me prepričevali, da lahko igrajo blues samo, če so popolnoma čustveno zjebani (smeh), če jih je zapustila punca ali če so žalostni. Nikakor ne drži! Za to, da glasbenik prenese določen občutek v glasbo, mora biti vešč svojega dela. Lahko bo seveda pomagalo, če bodo žalostni …

Slišim, Soft Cell, Tainted Love ...

Precej dobra pop skladba, tridelni takt. Vsi kradejo, ne bodite naivni. Če se vrneva h glasbi. Pravijo, da je glasba jezik, univerzalni jezik …

Je in hkrati ni. Kajti če nimamo podobnih zvočnih biografij, se težko sporazumevamo prek nje. Še težje pogovarjamo o njej.

Ne, ne! Nikakor. Vi razumete. In se ne boste smejali, če vam bom povedal, da sem bil lani v Viareggiu, Puccinijevem rojstnem kraju, in ob jezeru poslušal Manon Lescaut. In luna je začela vzhajati … (smeh)

Svojim študentom, večinoma se ukvarjajo z elektronsko glasbo, sem vedno govoril, da naj ne visijo ves čas na internetu in poslušajo, kaj so naredili drugi. To je tako, kot če hočeš postati umetnik abstraktnega slikarstva in začneš kopirati Chagalla ali Picassa. Nikamor ne bodo prišli. Treba se je vrniti h koreninam. Treba je analizirati vse mojstre, da bi lahko razumeli … Brez analize se ne zgodi nič. Tudi Beatli so do potankosti naštudirali Chucka Berryja tako, da so ga preigravali. Igraš – analiziraš.

Florian Schneider.

No, pod to skladbo smo podpisani Hütter/Schneider/Bartos. Vem, da zveni kot jaz. Ampak boink-bum-čaka se je spomnil Florian Schneider. In ga tudi odrecitiral v mikrofon, jaz pa sem poskrbel za ritme.

A ja?

... kot Bernard Summer? (smeh)

Bernard je moj dober prijatelj. Čudovit človek. Z Johnnyjem Marrom sta me poklicala, naj pridem v Manchester, in skupaj smo posneli album Raise the Pressure. In naj vam povem, da je Bernard odličen vokalist, avtentičen. Ne glede na to, kaj si vi mislite o mojem petju (smeh). Poznate glasbo New Order?

Jih je več vrst?

Za to bi morala sestaviti dolg vprašalnik, ki bi ga poslala glasbenikom. Potem bi ga skupaj proučila in celo ugotovila, kam sodim. Ampak razumel sem, kaj me sprašujete … (tišina) Včasih se preveč prepustim.

Lepoti glasbe.

Največkrat. Pred kratkim sem bil na koncertu Paula McCartneyja. Zasebno mi gre strašno na živce. Toda treba je priznati, da je eden najboljših še živečih glasbenikov. Star je oseminšestdeset let in poje, kot bi jih imel dvajset.

(krohot) Potem zaigra Yesterday solo na kitaro in še Helter Skelter. Genij! In potem vse uniči s tem, ko se začne pogovarjati z občinstvom. Ah, kakšno sranje! Ima težave s slavo. Na vsak način hoče biti frajer. Potem začne pripovedovati šale, vojaške vice. In se usede za klavir in odigra Eleanor Rigby. In spet sem padel na rit.

Hm. Druga liga.

Nekaj časa, predvsem v obdobju, ko je živel v Berlinu, je bil veličasten. Takrat se je zdelo, da lahko hodi po vodi. Nisem bil prisoten, ko se je z Ralfom in Florianom dogovarjal za sodelovanje. Vedno je govoril, da občuduje našo minimalistično elektronsko glasbo.

Lepo. Včasih žalostno.

Zdelo se mi je, da kot robot slišim samo sebe. Takrat sem pozabil, kako šumi veter v krošnjah kostanjev, kako se srakina pesem zliva z nerganjem kaznovanega otroka, kako zveni površina kože, ko obnjo tleskne bližina druge … Toda lahko rečem, da je bilo šestnajst let s kvartetom iz Düsseldorfa najlepših šestnajst let v mojem življenju.

To pa je vprašanje za bogove.