Bilo je na festivalu Jazz à la Villette leta 2009, kjer sem recitiral Visoko pesem za njegovo Shir Hashirim s petimi vokalistkami; v angleški različici sta to zanj počela Lou Reed in Laurie Anderson. Teden dni kasneje sva se znova srečala v New Yorku in šla na dolg sprehod. Bilo je v času jom kipurja, post in brezdelje. Torej sva hodila (smeh). Še danes mislim, da je to edini dan v letu, ko John ne dela. Šele kakšno leto kasneje ali še več mi je povedal, da so ga klicali iz tv-mreže Arte, hoteli so posneti dokumentarec o njem, on pa da ne verjame zares v koncept režiserja, ki so mu ga bili poslali. In tudi sicer je človek, ki absolutno ne mara, da se ga snema ali fotografira, in kot veste, ne daje intervjujev. Rad samo dela. Potem mi je rekel, zakaj pa ne bi ti poskusil, če imaš čas, pridi v Milano, kjer imam čez deset dni koncert. In sem šel. S kamero in tonskim mojstrom, misleč, da bom ustvaril portret za Arte. Potem pa so hoteli nekakšne scenarije in veliko papirja, skratka, ampak oživeti Johna na kameri v enournem dokumentarcu je preprosto preveč ... dolgočasno. Nadaljeval sem snemanje v lastni produkciji, brez toncev, vse sem počel sam. Čudovito je snemati ljudi med njihovim ustvarjanjem.

In potem mi je namignil, kaj pa, če bi poskusil kaj zmontirati iz tega. Poiskal sem izjemno montažerko Caroline Deturnay, da mi je pomagala pri tem. In zdaj filma predvajamo za ljudi, ki pridejo poslušat Zorna in njegove glasbenike. Lepo je, ker ni treba nič pojasnjevati, besede niso potrebne. Čeprav sem v drugem delu nekaj njegovih misli izpisal. In v tretjem bo skupaj z Johnom Barbara Hannigan ...

Ja, vidimo jo za trenutek. V tretjem delu, ki ga bom s Caroline začel montirati 1. julija, bo mogoče videti ustvarjanje Johna, Steva in Barbare na delu Jumalattaret. Snemal sem v mnogih krajih, v Lizboni pa v Sarajevu ... Ste Barbaro kdaj že poslušali v živo?

Uh, to je res ulala!

Premoreta nekakšno divjo nežnost, na katero človek v življenju redko naleti. Prejšnji teden sem jo spremljal na glasbenem festivalu v Ojai v Kaliforniji in pela je tudi Jumalattaret, obenem pa je pripravila program Stravinskega, pela Gérarda Griseyja in Schönberga, pela in dirigirala izsekom iz Gershwinove Girl Crazy, za katerega cede je prejela grammyja. Ponosen sem, kako se zavzema za mlajše generacije, mentorirala bo program za mlajše glasbene ustvarjalce Equilibrium ... in še kaj bi lahko naštel, delala je štiri dni in noči. A govorila sva o Johnu ...

Hočete reči, da se staramo? Ali da smo lepši?

Ampak John je vedno isti, njega se nič zunanjih postranskih reči ne dotakne. Res pa je, da je v drugem delu dodanega nekaj arhivskega materiala. Kajti snemanja sama so precej nenačrtovana, pogledam, v katerem mestu je John v določenem obdobju, ko sam nisem zaseden, in odletim tja za kakšen dan. In snemam. Oziroma ne snemam. Pravzaprav je tako, da večinoma ne snemam.

Ker Johna snemam samo v povezavi z glasbo, in ne z najinim prijateljstvom, zato ga tudi nikdar ne snemam pri njem doma, v New Yorku. Snemam samo stvari, ki so povezane z njegovo duhovnostjo, ki pa se tako ves čas preliva v glasbo in nazaj. Ali pa ko me kaj tako prevzame (zavzdihne), oh, John me zna tako nenadno presuniti, ganiti do solz ...

Ja, ker je vse to tako povezano z vsem, kar počne John. Še vedno raziskujem njegov svet, po vseh teh letih, in še vedno nisem preposlušal vsega, kar je doslej ustvaril. Nemogoče. Vse te njegove postavitve, neverjetno. Poišče vse te osamljene planete v našem svetu in sklada glasbo samo zanje. Kako samo skrbi za svoje glasbenike! Kako obvlada vso to ekonomijo! Pravično morajo biti nagrajevani in plačani, tako kot pri filmu. Nismo samo umetniki. Organizaciji nameni precej časa, transportu, namestitvam, za vse poskrbi sam. Drek, cigareta mi je padla! Samo trenutek ... Če se vrneva, v prvem delu dokumentarca je nekako jasno, da sem ga snemal kot njegov oboževalec, kot nekdo, ki si želi biti blizu njegovi sceni, v drugem delu sem hotel globlje in dlje, hotel sem biti bolj oseben. Skozi njegove besede, ki sem jih nato izpisal. Ne vem, kaj se bo izcimilo v tretjem. Veliko sem posnel, ampak ... Vesel sem, da sem lahko posnel dve ljubezni mojega življenja, Barbaro in Johna.

Ja, spet je to film o delu glasbenice in potem igralke, ki se pripravlja na vlogo glasbenice. In ja, Jeanne je briljantna. Pravkar sem zaključil prvi del snemanja najnovejšega filma, melodrame o ljubezni in smrti, in spet o glasbi, o deklici, ki postane imenitna pianistka. Obe punci, ki jo upodabljata med odraščanjem, Anne Sophie, ki jih ima dvanajst, in petnajstletna Juliette, sta genialni glasbenici. To je moj prvi film, ki ga režiram, a v njem ne igram. Igra pa zato Vicky Krieps ...

Kako čudovita ženska, o moj bog! Doma je iz Luksemburga, zelo je povezana z naravo, divja in zelo prisebna. In belgijski igralec Arieh Worthalter, pustolovec, ki lahko za leto, dve izgine v Ande in nihče ne ve, kje je ...

Vicky je presenetljivo preprosta in neposredna, tako kot na primer Jeanne Balibar in Barbara Hannigan. Gre za ustvarjalke, popolnoma predane strasti do svojega dela. Z njimi je veliko smeha. V pogovorih niso trivialne, obenem pa se rade zabavajo, rade jedo, pijejo, rade imajo življenje, skratka!

Drži, to dobro vem tudi sam. Snemal sem že filme z režiserji, ki so imeli enako prazen pogled in dušo. Kakšne sirote so to bile in kako domišljije in hrepenenja opustošena snemanja. Torej, film snemam po drami Je reviens de loin dramatičarke Claudine Galea, ki jo je napisala leta 2003, a igre nikdar niso uprizorili. Priredil jo bom za film. Dramo mi je v roke porinil kolega igralec, ki je hotel po njej posneti film, z ženo, prav tako igralko ... Potem pa ga je zapustila, zaljubila se je v drugega.

Delam zato, ker ves čas kopljem po sebi, skušam razumeti. Zadnjih pet let sem nekako doumel, da sta sreča in ljubezen lahko tudi nekaj zelo zelo lepega ... Da ni potrebe, da sem ves čas žalosten (tišina).

Ljubezen z Barbaro je nekaj čarobnega, tudi zato, ker je polna radosti in doslednosti in skrbi enega za drugega. Nekaj je v skrbi, ki jo imamo do ljubljene osebe, ki je lahko več od ljubezni same. Razumete?

Seveda ni! Ampak nekaj je v nas, kar ...

Drži, vem. Ampak to je tako, kot pravi John na začetku mojega filma: nikoli se ne zgodil še enkrat – in tako sva se z Barbaro tudi zaljubila. Ko so me pred tem iz pariške Opere povabili, naj pripravim kratek predstavitveni film za njihov program Tretje scene, sem bil presenečen. Podobno kot večina kolegov moje generacije se nisem veliko ukvarjal s to obliko umetnosti, nikoli tudi nisem pomislil, da bi, na primer, režiral opero.

(Smeh.) Vse, kar sem imel z opero, je bilo povezano z vinilnimi ploščami mojih staršev in teženjem moje matere, ko smo v času Brežnjeva živeli v Moskvi, da pač bom šel z njo v Bolšoj teater na balet ali opero in pika. Vsaj enkrat na mesec.

Kaj naj naredim, sem pomislil po tistem, ko sem sprejel vabilo? Zatekel sem se k fascinaciji. Poslušal in gledal sem posnetke Barbare in se začel spraševati, od kod vendar pridejo ti nečloveški zvoki? Od kod pride moč petja, od kod njegova nežnost in surovost? Kako jo ustvariti? Kako pripraviti teren zanjo? In vse te vibracije in zrak in zvok ... Bi to lahko bilo nekaj med otroškim jokom in uspavanko, ali pa grozljivo nemočjo Hitchcockove junakinje pod tušem, ali pa so to vdihi in izdihi ječanj ob ljubezenskih užitkih, ali pa je to bil samo način, kako je Barbara šepetaje vstopila v moje življenje ... Mmm, kje sva ostala?

... zdi se, da govori o tem, kako ženska odide, zapusti moža in otroke. Ampak morda se samo zdi tako. Kot sem rekel, prav ko je kolega razmišljal o tem projektu, ga je žena zapustila ... Zato ga je prepustil meni. Dramo sem bral na vlaku za Pariz in jokal kot dež.

Zgodilo se je tudi meni.

Oh, ja ... Kako sem sploh lahko posnel tako temačen film! Kako ... Kako posneti ljubezen? Ali pa žalost? Bojim se. Bojim se, ker me prva vedno zapusti, druga pa vsakokrat neutrudno vztraja ob meni. Dolgo, veste. Zelo dolgo. In bilo je natanko tako, takrat.

Ampak saj smo kar naprej kruti drug do drugega, mar ni tako? Spomnim se, da smo zadnjo sceno v filmu Turneja ...

... mmm, žalostno sceno, poimenovali Modra soba. Prav po Simenonu. Bilo je to sredi mučnega obdobja mojega življenja, vse se je razkrajalo pred menoj. A prav v takšnih trenutkih, in šlo je za razkrajanje ljubezni, se človeku zdi, da je vredno živeti še samo zato, da svoje golo telo lahko priviješ k drugemu golemu telesu. Da preveriš, ali se še vedno skladata. Seveda se ne. To je edina želja. Tako silovita, da pozabiš po otroke v šolo ... In o teh stvareh je Simenon znal pisati.

Ja, neverjetno. Že kar kmalu na začetku romana opiše to žensko s široko razprtimi nogami, uporabi besedo sperma ... Simenon pravzaprav zelo jasno poimenuje stvari, ki so nam vsem skupne: to je spolna privlačnost. Toda ko so film začeli predvajati, me je udarilo kot strela z jasnega: posnel sem strašansko temačen film.

Veste, film lahko razkrije veliko o nas samih, o globokih teminah, o lastni seksualnosti, o vsem, kar smo. Vsem nam so skupne te velike skrivnosti. In film jih pluf!, v trenutku, kot rentgen detektira in razkrije.

O, kako vesel sem, da pridem v Ljubljano, nanjo imam stare spomine, ki se žal niso zgodili. Ko sva z Jeanne leta 2000 v Trstu snemala Le stade de Wimbledon po istoimenskem romanu italijanskega avtorja Daniela Del Giudica, so nama mladi Tržačani kar naprej govorili, naj se odpraviva obiskat Ljubljano, češ da so tam živahna umetniška scena in dobri žuri. Zaradi pomanjkanja časa nikoli nisva šla. Poskusil bom nadomestiti (smeh).

Ja, v Kijevu sem zato, ker snemamo najboljšo francosko vohunsko serijo Le Bureau de légendes. Hej, mislim, da sem vas pravkar izgubil ...

(Sliši se prižiganje vžigalnika, izdih, bliiimp!, padec linije, čez nekaj trenutkov telefon spet zazvoni.)

Ste še tam? Nekaj sem pritisnil ...

Poskušam, seveda. Večinoma igram samo zato, ker me v svoje filme vabijo prijatelji. Preveč igram, preveč. Ampak ne morem jih zavrniti, ker je zame čast, neizmerna čast, da me želijo v svojem svetu. Desplechin, Polanski, Wes Anderson, način, kako delajo, kako razmišljajo, prav ganljivo ... Potem pa režiram samega sebe, ker je to najbolj enostavno in finančno ugodno, in se dolgočasim. Dobro je, da je moja tehnična ekipa, moji dragi prijatelji, ves čas ista. Zanesem se nanje, zelo.

Bil sem presenečen, ganjen. Nekaj podobnega so zapisali tudi v Libérationu. Redki so trenutki takšnega razumevanja med režiserji in kritiki. Seveda pogosto vidijo in razumejo stvari, na katere nismo niti pomislili, po drugi strani pa nas lahko opomnijo, kaj vse smo med procesom ustvarjanja pozabili, nehote opustili ... Pri tem filmu me je najbolj vzradostilo dejstvo, da sem ob teh čudovitih ženskah doumel, da je njihova jeza upravičena, da vso žalost in veselje doživljajo prek svojega telesa, šele nato se lahko zrcalijo nekje drugje. Burleska se rojeva znotraj introspekcije, samoanalize, sprejemanja lastnih pomanjkljivosti in nezadovoljstva. In ženske, drugače od moških, vedo, kako zoreti lastnim pomanjkljivostim navkljub – moški pa kar naprej odlašamo odgovoriti na ključna vprašanja glede življenja.

In prej ste omenili nagrado v Cannesu. Veste, kakšne so te nagrade, naj vam povem. Res žalostno. To je papir, sprintan papir z nekaj vrsticami. Bil sem že malce okajen, pa sem pristopil k žirantom in jih prosil za avtograme, kar na to diplomo. Timu Burtonu, izvrstnemu risarju, sem namignil, da bi lahko kaj narisal nanjo, moj sin je njegov oboževalec. In tako je narisal golo žensko. Tim pač. Sin, takrat je moral imeti okoli osem, devet let, je risbo fotokopiral, jo povečal in jo zalepil na steno otroške sobe. Golo žensko.

Spremenil je predvsem moj odnos do življenja. Poglejte samo naša telesa, čudež. Pet čutov. Potem pa tako brezglavo drvimo skozi življenje, da pozabimo, kaj vse lahko pri tem občutimo ... Pogosto se spomnim na Baubyja, tudi zato, da bi se opomnil, kako čudovito je živeti.

Uf, najtežje pri igri je biti popolnoma negiben. Kajti ne premikati se pomeni, da so mišice kar naprej v krču. Na snemanju sem se ob koncu dneva samo zgrudil v posteljo, čisto drugače kot kasneje pri Bondu. Tam je morje kaskaderjev in režiser Marc Forster, zahteven in do konca urejen. Hotel je zlikovca, ki bi lahko bil dobrodušni sosed. In moj Dominic Greene je bil natančno takšen, imel je nekaj dobrega v sebi, a samo zato, da je lahko dosegal svoje cilje, sicer pa poškodovan, silno poškodovan. Te vloge me je bilo strah, zelo. Marcu sem v nekem trenutku rekel, prosim, dovoli, da imam brado ali pa da si pobrijem lase do golega, tako kot ti, a bil je neomajen. Ne, ne, je govoril. Samo tvoje oči. Samo oči. To je dovolj.

Zaradi njega sem se zaljubil v film. Navadno nikdar ne zaseda igralcev, ampak predvsem prijatelje. Takrat sem bil star sedemnajst let in bilo je usodno.

Moja starša sta bila novinarja in urednika pri časopisu Le Monde, dopisnika, in v sedemdesetih smo nekaj let živeli v Moskvi. Rada sta se družila z ljudmi, ki niso bili del režima, in Otar je bil med njimi. Takrat je na kratko poučeval na tamkajšnji filmski šoli, sicer pa je predvsem glasbenik, pianist in dirigent in seveda matematik. Z mojim očetom ga je še najbolj povezoval alkohol. Od takrat naprej sem na filmu počel vse, bil asistent, rekviziter, asistent režiserja, montažer, igralec in režiser ...

Vse. Montažo, morda.

Zanimivo, vedno sem mislil, da film nastane oziroma ga uničiš med pisanjem. Potem greš na snemanje in tam gre za življenje ali smrt in včasih se zgodijo tudi čudeži. Toda prav ti čudeži se zgodijo zato, ker si toliko delal pred tem ...

Natanko tako.

Oh, ja, naučil me je opazovati svet, opazovati odnose, jih za potrebe filma in njega razumevanja destilirati. Pogosto se spomnim starejših kolegov, od katerih sem se učil, tudi če nisem neposredno sodeloval pri njihovih projektih, ko pišem ...

O, ja. Ko pišem, pogosto pomislim na Alaina Tannerja, ki sem mu tudi asistiral, ali na Alaina Resnaisa. Velikani. Naučili so me, kako biti v srcu filma, tudi ko filma še ni. Ko je samo v tvoji glavi.

Da, lepa izkušnja. Z Wesom sva se spoznala po tistem, ko me je prosil, ali bi v francoščino sinhroniziral Georgea Clooneyja v Fantastičnem gospodu Foxu. Čez nekaj časa pa me je poklical, ali bi sodeloval pri Grand Budapestu, v telefon se je opravičeval, »sicer gre res za majhno vlogo, ampak v mislih sem imel tebe, bi prišel?« In sem. Hotel sem videti, kako dela ta genij.

Uf, genialno, popolnoma odštekano! Prvič, snema s 35-milimetrsko kamero, strašansko je natančen, ta kvadrant in ta in ta, in ta kader, vse do milimetra natančno izračunano. Drugič, igralcu ves čas govori, kako in kaj, ne da bi med posnetki ugasnil kamero: »Še enkrat, zakriči! Počasneje! Zdaj pa tako, hitreje, hitreje, hitreje!« In kamera teče, sploh je ne ugasne! In beleži vse, kar igralci vmes počnemo: izgubljanje in iskanje rekvizitov, umikanje cigaretnih zavojčkov iz kadrov, Wes pa hitreje, hitreje, hitreje! Menda zato, da mu potem ni dolgčas med montažo, ker vidi, kaj vse igralci počnemo med snemanjem (smeh). V tisti spovednici sem moral povedati res dolg stavek in mislim, da me je posnel najmanj petdesetkrat! Kot da to počne zato, da za potrebe kadra izvleče iz igralca vso njegovo notranjo skrito norenje ... Uh, čudovito!

Ker sem tudi sam poljskih korenin (smeh) ...

Roman veliko dela v gledališču, navajen je, da se igralci hitro naučijo teksta, in tako sem ga moral zvaditi v pičlih sedmih dneh. In sem ga. Roman je igriv in izredno inteligenten sogovornik, gledališki človek po naravi, in takoj sva se ujela. Seveda je bil film predvsem poklon njegovi ženi, igralki, ampak midva sva se čudovito razumela, takoj sklenila prijateljstvo. Pošten človek in filmski ustvarjalec je, briljanten!

O, ja! Ampak takrat tega ne veš! Nekaj te samo nezadržno vleče. In potem greš, se postaviš pred kamero ali pa za njo, in ona pokaže, v kakšni življenjski formi si. Si šibek, svoboden, ponižan, ujet? Ampak vsega tega se zavedaš, ko film pogledaš čez nekaj let. In ja, za vsakega od njih sem se odločil iz zelo osebnih razlogov, zagotovo, misleč, da jih bo filmska pripoved zakrila in varovala, ampak, nak! Vse je tu! Vse je ves čas tu!

Delam zato, ker ves čas kopljem po sebi, skušam razumeti. Zadnjih pet let sem nekako doumel, da sta sreča in ljubezen lahko tudi nekaj zelo zelo lepega ... Da ni potrebe, da sem ves čas žalosten.

Veste, kakšne so te nagrade, naj vam povem. Res žalostno. To je papir, sprintan papir z nekaj vrsticami. Bil sem že malce okajen, pa sem pristopil k žirantom in jih prosil za avtograme, kar na to diplomo. Timu Burtonu, izvrstnemu risarju, sem namignil, da bi lahko kaj narisal nanjo, moj sin je njegov oboževalec. In tako je narisal golo žensko. Tim pač. Sin, takrat je moral imeti okoli osem, devet let, je risbo fotokopiral, jo povečal in jo zalepil na steno otroške sobe. Golo žensko.

Spremenil je predvsem moj odnos do življenja. Poglejte samo naša telesa, čudež. Pet čutov. Potem pa tako brezglavo drvimo skozi življenje, da pozabimo, kaj vse lahko pri tem občutimo ... Pogosto se spomnim na Baubyja, tudi zato, da bi se opomnil, kako čudovito je živeti.

Uf, najtežje pri igri je biti popolnoma negiben. Kajti ne premikati se pomeni, da so mišice kar naprej v krču. Na snemanju sem se ob koncu dneva samo zgrudil v posteljo, čisto drugače kot kasneje pri Bondu. Tam je morje kaskaderjev in režiser Marc Forster, zahteven in do konca urejen. Hotel je zlikovca, ki bi lahko bil dobrodušni sosed. In moj Dominic Greene je bil natančno takšen, imel je nekaj dobrega v sebi, a samo zato, da je lahko dosegal svoje cilje, sicer pa poškodovan, silno poškodovan. Te vloge me je bilo strah, zelo. Marcu sem v nekem trenutku rekel, prosim, dovoli, da imam brado ali pa da si pobrijem lase do golega, tako kot ti, a bil je neomajen. Ne, ne, je govoril. Samo tvoje oči. Samo oči. To je dovolj.

Zaradi njega sem se zaljubil v film. Navadno nikdar ne zaseda igralcev, ampak predvsem prijatelje. Takrat sem bil star sedemnajst let in bilo je usodno.

Moja starša sta bila novinarja in urednika pri časopisu Le Monde, dopisnika, in v sedemdesetih smo nekaj let živeli v Moskvi. Rada sta se družila z ljudmi, ki niso bili del režima, in Otar je bil med njimi. Takrat je na kratko poučeval na tamkajšnji filmski šoli, sicer pa je predvsem glasbenik, pianist in dirigent in seveda matematik. Z mojim očetom ga je še najbolj povezoval alkohol. Od takrat naprej sem na filmu počel vse, bil asistent, rekviziter, asistent režiserja, montažer, igralec in režiser ...

Vse. Montažo, morda.

Zanimivo, vedno sem mislil, da film nastane oziroma ga uničiš med pisanjem. Potem greš na snemanje in tam gre za življenje ali smrt in včasih se zgodijo tudi čudeži. Toda prav ti čudeži se zgodijo zato, ker si toliko delal pred tem ...

Natanko tako.

Oh, ja, naučil me je opazovati svet, opazovati odnose, jih za potrebe filma in njega razumevanja destilirati. Pogosto se spomnim starejših kolegov, od katerih sem se učil, tudi če nisem neposredno sodeloval pri njihovih projektih, ko pišem ...

O, ja. Ko pišem, pogosto pomislim na Alaina Tannerja, ki sem mu tudi asistiral, ali na Alaina Resnaisa. Velikani. Naučili so me, kako biti v srcu filma, tudi ko filma še ni. Ko je samo v tvoji glavi.

Da, lepa izkušnja. Z Wesom sva se spoznala po tistem, ko me je prosil, ali bi v francoščino sinhroniziral Georgea Clooneyja v Fantastičnem gospodu Foxu. Čez nekaj časa pa me je poklical, ali bi sodeloval pri Grand Budapestu, v telefon se je opravičeval, »sicer gre res za majhno vlogo, ampak v mislih sem imel tebe, bi prišel?« In sem. Hotel sem videti, kako dela ta genij.

Uf, genialno, popolnoma odštekano! Prvič, snema s 35-milimetrsko kamero, strašansko je natančen, ta kvadrant in ta in ta, in ta kader, vse do milimetra natančno izračunano. Drugič, igralcu ves čas govori, kako in kaj, ne da bi med posnetki ugasnil kamero: »Še enkrat, zakriči! Počasneje! Zdaj pa tako, hitreje, hitreje, hitreje!« In kamera teče, sploh je ne ugasne! In beleži vse, kar igralci vmes počnemo: izgubljanje in iskanje rekvizitov, umikanje cigaretnih zavojčkov iz kadrov, Wes pa hitreje, hitreje, hitreje! Menda zato, da mu potem ni dolgčas med montažo, ker vidi, kaj vse igralci počnemo med snemanjem (smeh). V tisti spovednici sem moral povedati res dolg stavek in mislim, da me je posnel najmanj petdesetkrat! Kot da to počne zato, da za potrebe kadra izvleče iz igralca vso njegovo notranjo skrito norenje ... Uh, čudovito

Ker sem tudi sam poljskih korenin (smeh) ...

Roman veliko dela v gledališču, navajen je, da se igralci hitro naučijo teksta, in tako sem ga moral zvaditi v pičlih sedmih dneh. In sem ga. Roman je igriv in izredno inteligenten sogovornik, gledališki človek po naravi, in takoj sva se ujela. Seveda je bil film predvsem poklon njegovi ženi, igralki, ampak midva sva se čudovito razumela, takoj sklenila prijateljstvo. Pošten človek in filmski ustvarjalec je, briljanten!

O, ja! Ampak takrat tega ne veš! Nekaj te samo nezadržno vleče. In potem greš, se postaviš pred kamero ali pa za njo, in ona pokaže, v kakšni življenjski formi si. Si šibek, svoboden, ponižan, ujet? Ampak vsega tega se zavedaš, ko film pogledaš čez nekaj let. In ja, za vsakega od njih sem se odločil iz zelo osebnih razlogov, zagotovo, misleč, da jih bo filmska pripoved zakrila in varovala, ampak, nak! Vse je tu! Vse je ves čas tu!