Ja, še vedno, čeprav sem obiskal devetdeset odstotkov držav na svetu. Leta 1973 sem pet let nepretrgoma potoval. Najprej sem štopal od Kaira do Cape Towna, trajalo je tri leta, po kratkem predahu sem nadaljeval od Istanbula do Nove Gvineje, za kar sem potreboval dve leti.

Tudi zdaj sem veliko naokrog, a rad sem hitro na cilju. Toda Johannesburg je daleč od vsega, kamorkoli se odpraviš, pot traja dolgo, deset ali enajst ur, in vedno je utrujajoče, ne glede na to, ali sediš v prvem ali zadnjem razredu.

Eden je bil zagotovo ta, da sem v tistem času študiral na Univerzi Berkeley, ki je bila v Kaliforniji šestdesetih in sedemdesetih središče hipijske kontrakulture; glasno smo izražali splošno nestrinjanje z ureditvami zahodnih družb in alternativne rešitve iskali v manj razvitih deželah. Drugi razlog je bil, da nisem vedel, kaj naj bi počel sam s seboj, rad pa sem imel potovanja in pustolovščine, imel sem jih v krvi. A resnični razlog, zakaj sem šel iz New Yorka, je bila materina smrt.

To je bil velikanski šok; moje prvo soočenje s smrtjo, ker je pač tako, da se v naši družbi v življenju neposredno s smrtjo srečamo dvakrat, trikrat. Zbolela je za rakom, česar nisem vedel; vedel sem samo, da je bolna in da je bolna že zelo dolgo. To je bilo v času, ko sem se po študiju psihologije na Berkeleyju vrnil v New York, bila je silno oslabljena. V naslednjih štirih mesecih sam nemo spremljal, kako je počasi usihala. Grozljiva izkušnja.

Spominjam se vsega tega, hvala, da ste vprašali. Slišim zvoke iz hodnikov, zvene besed matere in Henrija Cartier-Bressona in mnogih drugih fotografov, ki so se pogosto mudili pri nas. Maminih objemov in poljubov. Pri nas doma se je vse vrtelo okrog fotografije. No, skoraj. Oče je bil odvetnik (smeh). Vse do osemnajstega leta me umetnost nikakor ni zanimala, zanimali so me šport in dekleta. Bil sem kar nadarjen košarkar.

Za maturo so mi starši kupili Nikonov fotoaparat in še sanjalo se mi ni, kako pomembno poglavje mojega življenja bo to. Mamina največja strast je bila fotografija in postajalo je jasno, da bo tudi moja. Zanimivo, da sem od vsega začetka imel pravi občutek za fotografijo. S tistim fotoaparatom sem počel stvari, ki so me resnično notranje zadovoljevale. Lahko bi rekel, da sem pri osemnajstih staknil virus fotografije in nikdar več me ni zapustil. V sedemdesetih je bil vrhunec ulična fotografija, kar je pomenilo vzeti fotoaparat in tudi pot pod noge. Moja prva knjiga fotografij je izšla pri sedemindvajsetih, osemindvajsetih letih, na potovanjih sem s fotografiranjem poskušal razumeti človeštvo.

Takrat me je zanimalo fotografiranje starejših moških, zanimalo me je, ali lahko v objektiv ujamem odsev človečnosti, ki se izraža na njihovih obrazih, ali lahko ujamem čas in doživetja, ki so jih določila. Čeprav sem takrat fotografiral tudi protivietnamske proteste, to je bilo tedaj modno početje fotografov mojih let. A po tistem, ko sem leta 1972 diplomiral, so postajale moje fotografije bolj umetniške, psihološke, počasi se je začel v fotografiji izrisovati moj slog, začel sem postavljati osnove za moje kasnejše ustvarjanje. Začel me je zanimati rob mojega lastnega univerzuma, nezavedno, tisto torej, kjer se sanje srečujejo z realnim.

Leta 1972 sem posnel prvi kratki film. Zasnoval sem ga na podlagi enega od Beckettovih likov, izobčencev ... Ta tip junaka se je pred moj fotografski objektiv vrnil sredi osemdesetih, človek z margine, nekdo, ki predstavlja absurd človeškega obstoja. In to je bilo, še preden sem stopil na tla Južne Afrike.

Ni nujno, da jih. Nezavedni um ne premore čutov – ne vidi, ne sliši, ne okuša, nadzoruje pa zavest. Lahko bi rekel, da se pojavi od nikoder in narekuje, kako naj posnamem fotografijo. Gre za kompleksne reči, ne bi rad posploševal z »globlje v zavesti«, »nezavednim« ... Tudi zdaj, ko se gledava in pogovarjava – od kod prihaja jezik? Rekli boste, da iz razuma. Ustvarjalni proces je zelo kompleksna reč. Ko govorimo o fotografiji, rad rečem, da gre za zmes znanosti in umetnosti. Gre za dejanja čustev in prenosa, delovanje nezavednega in izkustvenega. In seveda so za vsem tem leta truda, da bi temu, kar se pojavi na fotografiji, lahko dali pomen. Vedno pravim: če se znajdem v položaju, da moram pojasnjevati svojo fotografijo, je to verjetno slaba fotografija.

Drži, mora biti vsaj nekoliko nejasna, tako kot je življenje.

To bi bilo idealno ... Hm, zanimivo.

Mislim, da se gledalci težko identificirajo z njimi. Če ne drugega, se jim zdijo nekako strašljive, tudi zato, ker ljudje niso v stiku s svojimi notranjimi svetovi. Zato pa jim pogosto ostanejo v spominu, ker izzivajo emocije, najsi to gledalec želi ali ne. Čeprav je potem tako, da kar naprej poslušam iste komentarje, ko gre za moje fotografije. Da so temačne, zastrašujoče ... Ampak zakaj se jim zdijo takšne? Zato, ker jih porinejo v nekakšno represivno stanje. In ljudje tega ne marajo. Vse življenje se trudijo ustvariti si red, lažni psihološki red, za to gre v svetu ...

(Smeh.) Precej star sem že in naučil sem se z resničnostjo početi precej drugačne stvari od večine. Poglejte pobliže razvoj človeške vrste v zadnjih dveh tisočletjih, ni potrebna silna inteligenca, da razumeš, kje so resnične težave. Zdaj bo kdo rekel, že, ampak človek je tako kompleksno živo bitje. Je in ni. Nič bolj ni kompleksen od psa. Imamo podobne instinkte, razlika je samo v tem, da človek svoje sublimira in se zato navzven zdi bolj sofisticiran ...

Star sem devetinšestdeset let in prej sva se pogovarjala o mojih začetkih v času zametkov okoljevarstvenih gibanj, feminističnih gibanj, takrat smo govorili o imperializmu, pravzaprav o istih -izmih, o katerih govorimo tudi danes. Ampak da bi razumeli sebe in svojo vlogo v svetu, govorim s svoje pozicije, se je treba vračati h ključnemu filozofskemu delu, Biti in času Heideggerja.

A naj se vrnem k vašemu vprašanju: privilegiran, srečen sem, da imam fotografijo. In srečen sem, da sem usvojil metodologijo, ki me najbolj izraža. Sicer ne vem, kako bi bilo, ne vem, kaj bi bilo, če ne bi imel fotografije.

Vesel sem, da ste me to vprašali. Navadno me sprašujejo, in tega res ne razumem, kdo so ljudje na mojih fotografijah, čeprav so zadnjih dvajset let na njih večinoma živali. Vprašajo naj, kaj pomenijo risbe ... Risbe so postale ključni del mojega dela.

Ima! Ko je mama leta 1973 umrla, sem se za štiri ali pet mesecev zaprl v sobo in ves čas samo slikal in risal. Potem se odnehal in šel na pot. V osemdesetih sem, kot veste, nenehno vstopal v tuje hiše, hiše belopoltih Južnoafričanov, delavcev, posebnežev, izobčencev ... Stene notranjosti teh hiš so bile pogosto poslikane, porisane, na njih so ustvarjali tako otroci kot odrasli. Zdelo se mi je zanimivo. Mnogi bi takšno početje označili za noro, meni pa se je to zdelo odraz najčistejše ustvarjalnosti. Tako sem začel fotografirati ljudi ob risbah in slikarijah in te počasi začel vključevati v svoje fotografije. Leta 2001 ali 2002 sem začel spet risati, z risanjem na fotografije pa sem popolnoma spremenil pomen na njih in svojo estetiko nasploh; kaj naj bi te risbe pomenile, zakaj sploh so na fotografijah?

Vse to so lahko. In duhovi so včasih tudi tisti, ki vodijo mojo roko. Ne vem, od kod pridejo. Dolgo let sem fotografiral risarije in slikarije, v redu, so na fotografijah, a kam naprej od tam? Kaj je naslednji korak? Potreboval sem petdeset let, da sem ga storil, in bilo je resnično negotovo, začel sem risati na fotografijo. Fotografije niso grafiti. Risba mora biti povezana z objekti na fotografiji, zliti se mora v organsko celoto, ki bo nekaj pomenila.

Tako nekako. Najprej sem jih še skrival za maske, potem pa sem jih začel nadomeščati z lutkami. Kasneje so fotografije postale še bolj abstraktne, lahko bi rekel, da so se še bolj približale instalaciji ali gledališču.

Najtežje je narediti dobro fotografijo nečesa, kar ni živo, kar se ne premika. To je pri fotografiranju največji izziv. Ljudje morajo namreč med tem, ko gledajo fotografijo, verjeti v resničnost trenutka, ki ga vidijo na njej. Če ne verjamejo v njegovo avtentičnost, nas fotografija še oplazi ne. In tega je danes ogromno; samo še ena zgodba o migrantu, samo še ena, veliko praznih fotografij nam mečejo v glavo.

Zato ker fotografi ne gredo dovolj daleč, pri delu ne izzovejo svoje psihe.

Ne vem več, če sem odkrit. Tudi kaj je dobra oziroma slaba fotografija, ne vem več. To, kar vidim in gledam, me v nobenem oziru ne vznemirja. Milijarde podob, fotografij in razstav in kuriranih razstav ... Rekel bom samo, da velja v fotografiji danes velika zmeda.

Fotografiram že petdeset let. Lahko rečem, da ne mine dan, ko ne bi razmišljal o fotografiji, navdih zanjo najdem v dosedanjem delu, v moči svojih fotografij, ki so pogosto nastale iz popolne zmede in kaosa, a so našle pot v notranjost in mir.

Morda, našle so pot tja, kjer so najbolj doma. In tam so tudi najbolj žive. Edina stvar glede fotografije, o kateri sem prepričan, je, da me resnični pomen serij mojih fotografij dohiti šele nekaj let po tistem, ko je nastal. Znajdem se pred njimi, one pa me opolnomočijo.