Včasih. (smeh) Prpravilneje bi bilo, če bi rekla, da ga ne uporabljam, oziroma ga uporabljam samo, ko je treba inštitucijam priporočiti kakšnega prijatelja ali študenta, ali ko zbiram denar za dobrodelne namene. Uporabljam ga tudi pri protestih, če presodim, da mi v danih okoliščinah lahko koristi. Kajti včasih je ravno nasprotno. 

Oh, še najbolj v svetu uradov in uradništva… Imela sem nekaj težav, da sem naziv ponotranjila, ker ne verjamem v sistem podeljavanja časti, sprejela sem ga pravzaprav samo zato, ker ga podelijo tako malo ženskam, še posebej ženskam iz sveta umetnosti, praviloma jih podeljujejo zaslužnim, če lahko tako rečem, ki se pečajo s politiko in gospodarstvom. Če ga že dajo kakšnemu umetiku ali umetnici, so to navadno glasbeniki, oziroma predvsem pevci ali pevke in dirigentki ali dirigentke, ali igralci in igralke. Bila sem presenečena, da so se spomnili name. Po drugi strani pa nisem najbolj zaseben človek, ko gre za izražanje stališč. Povzdignem glas, povem svoje mnenje, pomagam, če lahko; v moji družbeno-politični agendi je dolg  seznam zadev, ki mi veliko pomenijo in za katere se zavzemam. Da so me postavili na čelo The Royal Society of Literature ima zagotovo nekaj zaslug tudi naziv dame, če ne drugega, pridoda nekaj prestiža...Prestiž pa privabi podporo. A ponavljam, ne podpiram takšnega sistema, zavzemam se za enakost in enakopravnost. Vedno mi je nelagodno, ko kje zasledim svoj CV, kajti še vedno se počutim mlada in nadvse jezna. (smeh)

Izbrala sem grško mitologijo...(smeh)

Veste kako je prišlo do tega? Ker so oddajo spremljali pretežno starejši ljudje, so se producenti odločili, da jo je treba pomladili. Prišli so v Oxford, in med nami študenti izbrali šest takšnih, ki smo se jim zdeli primerni. Ne vprašajte glede kriterijev. Morda se nam je že na obrazu videlo, kako prekleto potrebujemo denar. In tako sem prvič vnovčila znanje. 

No, ja. 

Oče je se je ob koncu vojne izkrcal v Bariju. Mama je bila tam doma. Bila je nenavadna, a s čednim obrazom;  visoka okrog 180 cm, kar je bilo za žensko, sploh pa Italijanko z juga, silno nenavdano, obenem je bila tudi izrazito suha, zato so jo v njenem okoliši klicali la giraffa.

Ko sta se spoznala z očetom, visokim vojaški častnik britanske mornarice in sinom narodnega heroja, kriketerja sira Pelhama Warnerja, bolj znanega kot Plum Warner, jih je imela 23. Po vojni smo nekaj časa živeli v Kairu, oče je odprl knjižni anikvariat in spomnim se, kako so se z naše terase videle piramide. Bilo je idilično, a samo za naju s sestro. Starša sta se težko sporazumevala, mama ni govorila angleščine, oče je za silo tolkel italijanščino in ko so se ob protestu nacionalistov v Kairu požgali očetovo knjigarno, smo se vrnili v London. Takrat je tudi postalo jasno, da ne bosta več mogla živeti skupaj. 

V obeh sta zgodbi resnični samo do neke mere. V novi knjigi bom, ravno sem začela skicirati strukturo, govorila bo o njunem življenju v Egiptu, od dne ko sem se rodila leta 1946 pa do požiga očetove knjigarne leta 1952. To bo delo o arabskem nacionalizmu kot ga razume kolonialno naravnani dobronamerni Britanec, kar je oče tudi bil. A to seveda ne more zadostovati, ker je s seboj prinesel superiornost in aroganco, ki so jo bili Arabci ostro zavrnili. Britanci so bili v svojih kolonijah strašansko vzvišeni, tudi v Egiptu, sicer protektoratu. 

Zelo! Mislili smo, da je bila Sueška kriza leta 1956 še zadnji vzdihljaj britanskega imperializma. Zdaj upamo, da je zadnji vzdihljal brexit, če je to res vzdihljaj, ne pa začetek grozljivega obdobja, ki ga ženejo težnje po ustanovitvi nekega novega namišljenega britanskega imperija. Kakšen zmoten občutek superiornosti, da lahko preživiš brez solidarnosti, pomoči sosedov! V Veliki Britaniji so nekatera območja, pravzaprav najrevnejša območja, prejela nešteto finančnih injekcij Evropske unije, da so lahko preživela. Ali pa Severna Irska, z denarjem EU se je povsem preobrazila in to nikakor ne na slabše. Veste, v Veliki Britaniji se vse od konca 2. svetovne vojne goji lažni občutek, in dokumentarci in tv serije veliko pripomorejo pri tem, da je sama porazila Nemčijo, in potem v času hladne vojne še Rusijo... Kakšna zmota! Nacizma, če govoriva samo v VB, nikakor ne bi mogla premagati brez svojih afriških kolonialnih čet. In podobno lahko rečem tudi za Francijo, za tisti del, ki se je boril na strani zaveznikov. 

Theresa May je bila še notranja ministrica, ko so nam bili vsiljeni grozljivi zakoni, spomnite se samo škandala Windrush generacije, ljudi, ki so iz kolonij prišli v Veliko Britanijo med letoma 1948 in 1973, ljudi, ki so se borili za Veliko Britanijo v času vojne, pa so jim naenkrat začeli jemati britansko državljanstvo, ali pa njihovim potomcem, rojenim v VB. Šlo je za posameznike, ki so desetletja garali v terciarnem industrijskem sektorju, potem pa jim je bilo nenadoma rečenom, da niso Britanci in so jih začeli pošiljati nazaj. Kam nazaj?! Si lahko predstavljate?!

Absolutno.

(smeh) Ne. Ne takrat, toda danes vem, ob vseh teh #metoo gibanjih, da sem imela srečo, da sem bila ves čas med samimi ženskami: hodila sem v dekliško katoliško šolo, ki so jo vodile redovnice, hodila sem na kolidž, namenjen samo dekletom, in tudi prva zaposlitev kot od ena urednic pri britanskem Vogeu je predvidevala delo med samimi ženskami, z izjemo stilista, homoseksualca. In tudi ko sem se vrnila v akademski svet kot univerzitetna predavateljica, nikoli nisem imela #metoo težav. Imela sem probleme z avtoriteto. Vse moje življenje so mi na profesionalni poti možnosti napredovanja vedno nudile izključno samo ženske, čeprav naj bi veljalo, da so si, ko gre za te stvari, nevoščljive in tekmovalne. 

Zanimivo. Kar naprej so nas polirale in pilile: kar je pomenilo, da smo se morale naučiti brezhibnega vezenja in kuhanja, pa petja in plesa, in pa seveda smo morale čimbolje osvojiti znanje, ki ga je predvideval šolski kurikulum. 

In v samostanu je tudi prvič poletela moja imaginacija. Nune so nam kar naprej pripovedovale življenja svetnic in svetnikov, ki so se naavdno končala izjemno kruto. Samo nekaj desetletij prej je bila umrla Maria Goretti in kar naprej so nam jo postavljale za zgled. To posiljano in umorjeno deklico. Ali pa sveto Tereza iz Lisieuxa, ki ni bila mučenica, bila je mučenica in ujetnica lastnega življenja, zaradi strahovite bolezni in smrti pri štirindvajsetih. 

Angleške gospodične, kot se pogovorno reče redu, ki ga je ustanovila Mary Ward, izhajajo iz osnovnih načel jezuitskega reda; vežbali smo se v duhovnih vajah svetega Ignacija pa tudi v ostalih intenzivnih oblikah meditacij in molitev, ki so predvidevale zelo žive mentalne podobe o vsem, kar naj bi med meditacijo premišljevale – o križevem potiu, življenju Marije... Odličen trening za nekoga, ki je hotel postati pisatelj. Katoliška disciplina in nenehno preizpraševanje vesti ima nekaj skupnega s pisanjem, je kot nekakšno vodenje dnevnika. Vsak dan smo morale premišljevati o svojih dejanjih in občutkih, ker greh ni samo v dejanjih. Je v mislih.

Kritičnost sem izkazovala že v samostanu, in na sploh, sem imela vedno križ z doktrinami vseh sort. Tudi tisto njihovo o spolnosti, ki se mi je zdela naravnost škodljiva. Danes pri inoktrinaciji ubirajoi drugačno pot: rečejo, ja, seveda imaš prav, strinjam se s teboj, v šestdesetih pa smo poslušali: ne skrbi, samo moli in Bog bo milosten z tvojo dušo...

Oh, ne, tu pa sem mehka, prav pred dnevi sem v Benetkah spet šla v Baziliko Frari, posvečeno Marijinem vnebovzetju, gledat Tiziana, njegovi deli Marija hiše Pesaro in Marija vnebovzeta…, še vedno imam raje prvo, ker je nežnejša. 

Vsi ti škandali, ki prevevajo RKC so me nekako obrnili proti njej, njena moč nad menoj se je razblinila. Ko sem živela v samostanu, so nam kar naprej govorili, da smo vse ženske padle, samo device Marija ne. Čas jo je v mojih očeh naredil bolj človeško, postala je predvsem simbol trpljenja, usmiljenja in milosti, kar ni napačno. Pomislite, koliko čudovite glasbe najimenitnejših glasbenih mojstrov ji je bilo posvečeno v vseh the stoletij…

In ker me sprašujete o pogledu na devico Marijo, naj vam povem, ob vedenju, da je bila izguba vere zame zelo boleča, da moj pogled na Marijo, tudi ko gre za umetnino, ni nič drugačen od pogleda pogledu na Budo: gre za globoko človečnost, ki se nas skuša dotakniti. 

Nadnaravno je v pravljicah prisotno zato, da lahko nemoralnost resničnega sveta umre. Če nimate nič za jesti in vas nekdo ves čas pretepa, vdre nadnaravno, fantasično – pravljična botra, ki bo omogočila, da se muke končajo. Pri realizmu tega ne boste našli, no, razen pri Dickensu.

Takoj ko sem se naučila pisati, mi je bilo jasno, da bom vedno pisala. In približno takrat sem tudi spoznala, da si je oče bolj kot hčerke želel sina. Tega nama s sestro nikdar ni demonstrativno pokazal, a nekako sva vedeli. Starša sta nas vedno vzpodbujala pri vsem, kar sva počeli in rezultati niso izostali. Toda oče je bil mnenja, da je moje pisanje diletansko in sploh, da ima ženska drugačno vIogo v življenju, predvsem tisto, da se dobro omoži.  

V mojem spominu imajo glavno besedo podobe in njihova reprezentacija. Ko smo bili majhni, smo, na primer, molili pred različnimi podobami. Te podobe so bile za nas zgodbe; podobe svetnikov, križev pot... Ta načina razumevanja sveta je bil nekoč zame pomembnejši od stvarnosti, ki me je obdajala... V sanjah se pogosto vračam v naš dom v bližini Cambridgea, kjer sem živela od svojega dvanajstega leta dalje, vidim starše, ki sta v sanjah mlada...

Se, verjetno zato, ker slabo spim in se ponoči pogosto zbujam, vsekakor pa spim bolje kot mož Graham. 

Ne več, včasih sem to počela. Zapisovala sem si vse o vsem. Moja hiša je bila zapolnjena z zvezki vseh sort v katerih sem si zapisovala – vse. Tega ne počnem več. In če se vrneva, ne gre sicer za spominske mape, ampak nekakšno orientacijo, ki mi je imenantna in ji sama pravim notranji kompas, ki mu prisluhnem:  če si dovolj pozoren, bodo tudi najbolj dolgočasne stvari postale zanimive. (smeh) To sem med odraščanejm vedno svetovala tudi sinu Conradu.

In tu se strinjam s kolegom Jackom Zipesom, ki pravi, da je potrebno pripovedovati o grozljivih stvareh, ki se v pravljicah in mitih dogajajo v družinah. Predvsem v tradicionalnih pravljicah, za katere ni nujno, da imajo fiksno obliko – to je način, kako si ljudje v različnih časovnih obdobjih zgodovine lahko delimo marsikaj. 

Če govoriva o spominskih mapak dežel in krajev, imam največ ljubezni za Italijo. Bila sem presrečna, da sem se na poti v Ljubljano lahko vsaj za en popoldan sprehodila po Benetkah, da sem prisluhnila zvokom italijanskih ulic... Te bodo vedno v mojih spominskih mapah. In ker je bil moj postanek tako kratek, se mi je zdelo, kot da sem za kratek hip odprla skrivnostna vrata v nekaj magičnega in čudovitega, vedoč, da teh istih vrat ne najdem nikdar več. A v resnici imam najraje ulice Palerma. 

Hm, naj pomisilim. Prvič sem o tem začela resneje razmišljati med prebiranjem romantikov. Večina mojega razmišljanja pravzaprav izvira iz romantične misli...

Coleridge in tudi Mary Shelley... Verjeli so, da je človeška domišljija lahko za posameznika tretje oko. In da domišljija lahko gradi alternativne svetove. W.H. Auden, ki še zdaleč ni bil romantik, jim je pravil sekundarni svetovi. Menil je, da bi vsak od nas rad živel v obeh svetovih, primarnem, ki ga čutimo s čuti in sekundarnem, ki ga gradimo v naših sanjah, dnevnih sanjah. 

Seveda, spomnite se samo Keatsove ali Shelleyeve poezije, v resnici gre pri njej za eno samo pripenjanje novih dimenzij obstoječi stvarnosti. In vsi so jo risali na lokalnih ljudskih virih, predvsem baladah...

Domišljijo imam rada zaradi njene demokratičnosti, pa tudi zaradi njene filozofske in metafizične plati – z njeno pomočjo, s pomočjo njenega besedišča lahko uidemo pastem moreče stvarnosti.

Verjamem, da obstajajo kot sledi v našem spominu in se k nam vračajo v sanjah. Ali pa vztrajajo z nami v času in vdoločenih prostorih kot je na primer Auschwitz. In prav je, da je tako. Seveda se vsi ne odzivamo enako; zato se včasih sprašujem, kaj je bolje. 

Ne verjamem pa v duhove na način kot je vanje verjel Hamlet. Ne verjamem, da se duhovi umrlih sprehajajo med nami. Verjamem pa, da duhovi preganjajo naš spomin na individualni ravni; pomislite, kolikokrat ste sanjali o ljudeh, na katere niste pomislili že nekaj let, nemara ste pozabili, da so sploh obstajali. 

Za tistega, ki jo pravkar živi, ni (smeh). Danes zjutraj so v hotelu ob zajtrku vrteli šopek ljubezenskih skladb, od Sinatre do Leonarda Cohena, kar me je nemudoma pahnilo v preteklost in obdobja različnih ljubezni. Kar na jok mi je šlo (smeh).

smeh) O, da, res je. In za oglušujočo moč, ki jo imata, in spet sva pri Fedri... V mitih najdemo tudi vse mogoče permutacije ljubezni, veliko je iskrenih, homoseksualnih ljubezni, incestov...

Romani so težji, saj je literarna kritika kot nekakšen kos gline, izdelava lonca. Izbrati moraš glino in imeti moraš idejo ali koncept, kaj boš naredil z njo. Pri romanu je glino potrebno ustvariti, kar je naporno – zanimivo in naporno. Včasih glina, ki jo uporabljam, čeprav ne gre neposredno za moje življenje ali ljubezni ali izgube, izhaja iz velikih globin in bolj bolečih mest, kot je kritika. Kar ne pomeni, da me pisanje literarne kritike ne angažira na globoki ravni, ker me. Zlasti če je prisotna delavnost, kot ji pravim jaz in kot jo Edward Said imenuje v svojem delu: da je literatura dogodek, ki se dogaja v svetu in ima odnos z njim.

Besedilo nastane v nekem času, toda vsakič, ko ga spet bereš, se dogaja v različnem kontekstu. Še vedno poteka, ni pasivna in inertna stvar in kritikova naloga je odgovorna vpletenost. Mislim, da to ljudje danes sprejemajo, toda nekaj časa je vladala želja, da bi kulturo obdali s sanitarnim kordonom, kakor da sploh ne bi vplivala na druge kulture ali bi le obstajala v svoji čisti estetski lepoti. A tudi to so politične izjave.

Umetnost zaradi umetnosti je visok ideal za literarno kulturo – narediti iz umetnosti prostor, kamor lahko greš, kjer imaš največ svobode, kjer lahko misliš o odnosih do sveta in časa. Pisanje kulturne zgodovine ni lahko, a ni tako osebno kot leposlovje – tudi takrat, kadar v leposlovju nisi oseben, saj moraš uporabljati svoja opazovanja iz življenja. Ustvariš lahko okolje, povsem drugačno od lastnih okoliščin, junaki so lahko ljudje, ki jih nisi nikoli srečal, ne moreš pa resnično oživiti nečesa, če se ne spominjaš, niti vnesti spominov vanj. Jaz to kljub temu počnem, zato je moj proces leposlovja bolj intenziven.

Med zanimivimi razvoji v feminizmu je bila zelo močna privlačnost, ki jo imajo mizogina besedila za ženske. Mit, kot je Medeja, na primer, neverjetno privlači ženske, igralke, pesnice, romanopiske; pišejo na novo, umikajo. Ustvarjajo variacije, ne pa vedno branijo Medejo. Christa Wolf jo je dejansko rehabilitirala, kar velja tudi za Christine de Pisan v 15. stoletju – pravita, da ni umorila svojih otrok. Medeja je izjemno mikavna figura za ženske, kot so tudi druge strastne in razdiralne mitske ženske: Hekuba, Klitemnestra, celo zlobna kraljica v Sneguljičici.

Vem, a vsekakor je bila vaša intervencija na mestu. Hormonalna neravnovesja lahko v ženskem telesu povzročijo terminalne bolezni, kako ne bi pripomogla k izrazitejšemu in skrajnemu  čustvovanju ljubosumja in sovražnosti. A o teh stvareh je potrebno otrokom govoriti previdno, kajti arhetip mačehe je izrazito negativen. Otrok lahko zelo hitro novo žensko, ki tako ali drugače spremeni družinsko dinamiko, identificira z zlobno mačeho. Zato je potrebno tudi pravljice vedno znova prilagajati socialnim in družbenim spremembam. 

Neil Gaiman je napisal imenitno kratko zgodbo o Sneguljčici z naslovom Snow, Glass, Apples, z vidika kraljice. V njej nastopa Sneguljčica kot vampir, demonski otrok, ki skuša uničiti mačeho… Donald Barthelme je napisal roman z naslovom Snow White, v katerem je kraljica, mačeha, prinčeva ljubica…Zgodbe so samo gradniki, družbeni gradniki, prelagati in umeščati jih moramo glede na družbeni in soicalni kontekst, v katerem živimo. Zato pri svojem delu ne uporabljam jungovske psihologije.

Precej umetnikov pri svojem ustvarjanju uporablja elemente iz pravljic, predvsem ženske. In to v poeziji: Anne Sexton, na primer, v zbirki Transformations, kjer je pravljice bratov Grimm prestavila v sodobnost  sedemdesetih let. Ali pa Sylvia Plath in na svoj način tudi Virginia Woolf.

Bilo je precej bolj zapleteno in nepredvidljivo, kot se zdi danes. Med študijem v Oxfordu ni bilo mogoče študirati umetnostne zgodovine in literature hkrati, mene pa je že takrat zanimalo, kako so povezane podobe in zgodbe. Ne boste verjeli, tudi dodiplomskega študija umetnosti ni bilo na voljo... Potem se mi je zazdelo, da morda sploh nisem akademski tip, bolj kot knjige me je zanimal svet, nakar sem se med pisanjem knjige o devici Mariji zaljubila v raziskovalno delo in pisanje. Pisanje je zame kot joga, pomirja me. Kar pa se tiče moje nedovisnosti – kar zgodila se mi je. Lahko bi se vse skupaj odvilo zelo zelo drugače...

Kako naj bo človek svetnik v svetu kjer ni boga, se je spraševal Camus. Gre pravzaprav za preprosto vprašanje – kako biti dober? To je drugače kot kako biti srečen. A oboje je povezano, kot so dognali že antični filozofi, tisti, ki je dober ima več možnosti, da bo srečen. Jaz pa sem srečna, da se je ženski skozi zgodovini uspelo osamosvojiti, ne sveda še povsod in ne še dovolj,  enakopravnost je nekaj, za kar se ne smemo nikdar nehati zavzemati in boriti. 

Glede boginj in svetnic pa bi morala še malce razmisliti, kako vse moje želje in projekcije stlačiti v eno samo; divjo, pametno, čedno, duhovito in predvsem z velikim srcem.