Zelo drugačen. Pisanje Mojega boja je zame pomenilo spominjati se in zapisovati. Razčleniti dogodek iz spomina, ga umestiti v tedanji kontekst in razumeti iz kasnejše vizure, njegovo razsežnost in pomen, če ga je sploh imel, videti sebe ob drugih in z drugimi takrat: kako sem padel iz avta, ko je oče nenadoma zavrl, zakaj mi je tekla kri iz nosa, kako je dišala, tako drugače kot danes, kako ste se mati in oče tistega večera nenavadno gledala - kot nikoli poprej - ko sem tistega večera vstopil v hišo, sta se bila ljubila? in vsa ta okna, zamegljena od toplih sap…

Ja, moj spomin je precej vizualen. Ne spominjam se natančno, kaj so mi govorili, kaj sem govoril, zato pa se natančno spominjam videnega, podrobnosti, vonja, predmetov, premikov v prostoru…Nekateri ljudje imajo dober verbalni spomin, jaz pa se, pogosto v počasnih posnetkih, spomnim gibanja, pokrajine in barv…

Verjamem. Tudi ko v zadnjem časih pišem leposlovje, ki ni neposredno povezano z mojim življenjem, se mi dogaja isto. Ko tipkam ali berem, nikdar ne vidim črk ali besed, vedno samo podobe, ki jih te proizvajajo.

Ja, precej bizarno. Ampak zdaj veste, kaj je smrt. Verjetno tudi že razumete. Zanimivo, in s tem sem se veliko ukvarjal, da ko nekaj razumeš, to nekaj počasi začne izgubljati smisel…Ne ukvarjaš se več s tem.

Ja, takrat začne pripadati smrti. Temi in skrivnosti. Ko sem na tleh odkril očetovo truplo, se nisem ukvarjal več z njegovim življenjem, to je prišlo na vrsto kasneje, ukvarjati sem se začel z njegovo smrtjo, konkretneje, s tem, kar je povzročila njegovemu telesu – s truplom. In nekaj let kasneje, z vsem, kar je vnesel v moje življenje…

Ja, se. To pride od vseh teh neverjetnih tokov emocij in sanj in želj – ki postanejo še intenzivnejše takrat, ko se zaveš, da so samo rezultat tega, da pri skoraj štiridesetih ugotoviš, da ne veš kaj početi na tem prekletem svetu. 

Glede pisanja ničesar ne načrtujem. Trenutno pripravljam knjigo o slikarju Edvardu Munchu in v mislih imam novo delo, o katerem ne morem povedati še ničesar…Precej drugačna bo od Mojega boja, vsekakor v njej ne bo tekla beseda o meni…

Munch je kasneje povedal, da se mu je tisti večer, ko se je sprehajal po ulici in je sonce zahajalo, zazdelo, da se je zrak spremenil v rdečo kri, ki jo je kasneje oblikoval v brezspolno bitje z glavo v obliki človeškega fetusa z odprtimi usti in očmi polnimi groze… Psihična bolezen se je že bila priplazila vanj.

Verjetno, toda potrebna je bila sprememba. Ko človek začne pisati o sebi, hitro lahko pade v past in …Potrebujem nove izzive. Pripravljen sem tvegati polom. Knjige, ki bi jih želel pisati ne bodo govorile o psiholoških stanjih. Že te zadnje niso; vsekakor pa je rojstvo otroka pomeni nekaj veselega, zavzame osrednji fokus pri še tako odtujenemu umetniku…Kar ne pomeni, da bo od njega začelo kar naenkrat kapljati od optimizma, toda besedila bodo drugačna…So že. In proti temu ne morem nič.

Biti čim bližje življenju.

Občutek nezaščitenosti, popolna izpostavljenost. Kot da sem ves čas zunaj, na mrazu in vetru…

Ha, ha… Bil sem resen mladenič. Takrat sem imel šestnajst let in v kinu sem si ga ogledal z dekletom, v katerega sem bil noro zaljubljen. Seveda ne bom nikoli pozabil uvodne sekvence z prizorom dolgega ljubljenja…

In glasbe Gabriela Yareda. Spomnim se, da sem komajda zdržal pogled na platno. Grizel sem si ustnice. Takrat še nisem vedel veliko o spolnosti, bilo je grozljivo in tragično pravzaprav.

(smeh)No, ja, tako je bilo. 

Zdaj vidim, da je o tem precej lažje pisati kot pa govoriti …(smeh)

Ne, ni, verjemite mi. Nemara so bile to tudi moje sanje. Potem bi lahko pisal o tej vrsti bolečine.

To, kar sem si mislil o svojem bratu. Kako sem se ga občasno sramoval. Vedel sem, da bo knjigo prebral. In vedel sem, da moram biti do konca iskren. Po drugi strani pa…Skoraj vse, kar vemo o ljudeh, s katerimi živimo, o materah, očetih, bratih, sestrah, ženah, možeh - vemo intuitivno. V resnici ne bomo nikoli izvedeli, kako in o čem razmišljajo. Paradoksalno in prekleto incestuozno hkrati!

O, grozljivo. To je bilo kmalu po izidu prvega dela Mojega boja. Pisal sem o stvareh, ki so se dogajale v meni, njih pa je zanimal samo moj obraz. Povsod se mi je prikazoval, na plakatih, naslovnicah, na televiziji…Takrat sem zasovražil svoj obraz. Ne vem, kako odgovoriti na to, kar pravite – moja zunanjost je zame nima nobenega pomena.

Skoraj nič. Seveda sem vedel, kaj hočem raziskati, v kater prostore moram vstopiti, da bi se mi nekaj razkrilo, približno sem vedel, kam me bo vse pripeljalo…Glede romana, ki naj bi ga začel pisati jeseni, slutim, da bo šlo za nekaj precej divjega. In da bo zgodbo pripovedovalo več različnih junakov. Vem, da je tam, kjer je divjost tudi norost,čisto prava norost. Vse je še odprto. Sproti bom iskal svoj glas, intonacijo, ga skušal ukrotiti, če bo to potrebno. Morda bom za to potreboval nekaj let. Ko sem pisal svojo drugo knjigo Tid for Alt (Čas za vse), sem mesece strmel v plakat o razstavi Petra Greenawaya o letenju …Leta, pravzaprav. Takrat sem dobil idejo, da bi pisal o angelih in pticah… Tako sem napisal petsto strani dolgo knjigo.

Zelo hitro. Večinoma ničesar ne prebiram za seboj. To si postavljam za izziv, hitrost, nepopolnost. Nepopolnost je tista, ki omogoča življenju, da je zanimivo.

Ja, še vedno.

Pa tudi Ronald Reagan ga je in Rita Hayworth…

Moj boj je dolgo razmišljanje o tem, kako sobivati z ostalimi?

Ja, je, a vsi moji strahovi in bojazni so še vedno tu. Nič se nisem spremenil. Vse moje težave, ki sem jih popisal v Mojem boju, so ostali (smeh). Književnost pa je prostor, kjer sem naenkrat vseh teh problemov osvobojen…Še vedno sem zelo sramežljiv, ampak ko pišem, ko govorim o tem, kar pišem, sramežljivost izgine. Oziroma ni več ovira – v vsakdanjem življenju pa je.

Jaz, za razliko od njih, še vedno živim v svojem majhnem svetu. Glede omenjenih avtorjev se z vašo sodbo ne strinjam v celoti. Res pa je, da že dolgo prebiram vse, kar pomembnega izide – in vedno, ampak vedno, ko odložim knjigo, z redkimi izjemami, se mi zdi, da sem pravkar prebral nekaj, kar absolutno v ničemer ni povezano z menoj, mojim življenjem…

Ne! Kako ste vedeli, da sta izjemi?!

To, kar Handke počne z jezikom, naracijo, je v preteklem stoletju uspelo samo še Joyceu in Borgesu .

Nisem se ravno družil. Srečevali smo se ob različnih priložnostih, ne namenoma. Kadarkoli se pogovarjam s kateri od ameriških pisateljev, se mi zdi, da je svet obrnjen na glavo. Pogovarjal pa sem se, reciva, z najmanj desetimi.

Ne vem. O čemerkoli. Vsekakor se mi zdi, da so oni pravi pisatelji in jaz nisem. Nemara gleda tega mislijo podobno kot jaz. Do tega je treba ves čas vzpostavljati odnos. In ne glede na to, kaj si mislite o Eleni Ferrante,  je njena knjiga Dnevi zavrženosti čudovita.

(smeh) No, ne vem, kaj bi rekel…

Glede tega imate prav. (smeh) Pri meni imate glede tega prav.

Ja, mislim, da so vsi prijatelji, ki jih imam, samo norveški pisatelji ali pesniki. Prvi, ki mu je uspel preboj, je objavil zbirko poezij pri dvaindvajsetih  -  Thure Erik Lund. Najboljši od vseh,   po mojem mnenju.  Že dolgo ni izdal romana, zato se izida njegove knjige v letu 2017 zelo veselim.

Gotovo. Uspeha pri bralcih, ne mojega osebnega. Veste, v meni je še vedno mladenič z nizko samopodobo in hkrati odrasel moški,  mož in oče, ki je le redko srečen v družbi ostalih.

Ne, vem. In v tem je težava.

Se strinjam. A v blagi meri ljudem pomaga, da se obnašajo primerno.

Temu sem posvetil nekaj sto strani šestega dela Mojega boja.

(izdih) Na to vprašanje pa ne znam odgovoriti. Toliko kot je improvizacije pri mojem pisanju, je je tudi v mojem življenju. Kar naprej se nekaj dogaja, tudi proti moji volji…Toda to je vseeno bolje kot da se človek zaleži v mislih. Potem izgubiš ostrino. Z izgubo ostrine je človek tudi ob pogum. Še posebej, če živiš v majhnih sredinah tako kot jaz. Zato sem širok pri pisanju, zato vse te strani, debele misli, debeli volumni…Vse skušam izzvati, vse kar vem. Bolj živ sem, ko berem in pišem, kot pa v življenju samem. Tragično. A tako je. Zame deluje.

Ničesar ne skrivam. 

Ja, knjiga Moj boj se konča z njim. Poboj otrok se je zgodil nekaj tednov preden sem nameraval knjigo oddati uredniku. Na sodišču je povedal, kako se mu je zdelo nenavadno -ubijal je približno sedem najstnikov, enega za drugim, da so samo stali pred tistim zidom, niso skušali zbežati. »Ampak niso, bili so negibni in padali so eden za drugim«. Niso gledali v nebo, zadnje, kar so videli na tem svetu, je bil njegov gnusni prazni izraz. V času nacizma je tudi Hitler hotel urediti materialni svet tako, kot si je bil zamislil. Odstraniti iz njega  »tisto, kar se mu je zdelo moteče.« Na takšen način lahko razmišljajo samo ljudje, ki o sebi mislijo najslabše, ki hočejo izničiti svojo ljubezen do matere, sovraštvo do očeta, prezir in hkrati oboževanje ženskega spola, ki svoje grandiozne ideje odlagajo v umetnost…V času adolescence se vsi utapljamo v grandioznosti in lastni pomembnosti, a te ideje slej ko prej trčijo ob resničnost, se umirijo…Toda, kaj se zgodi, če je v takšnih primerih soočenje z resničnostjo nemogoče, če je ta »grandiozna prihodnost« mogoča, če je teren v družbi pripravljen na takšne monstrume, ki jih znamo prepoznavati samo, ko imajo puške in nože v rokah, ko streljajo in režejo glave…Kaj je s tistimi, ki so nevidni, ki delujejo po »svoji shemi«…

Poskušam razumeti ljudi. Vedno sem jim skušal ustreči. Ko so prijatelji debatirali o politiki, se prepirali, sem se vedno strinjal z zadnjim, ki je govoril. Nikomur nisem povedal, kaj zares mislim. To ima nekaj opraviti z mojim očetom, ki sem mu skušal vedno ugoditi. Če odraščate v družini, kjer so zlorabe na dnevnem redu, je to nekaj povsem samoumevnega.

Ja, skrbelo jo je za moje otroke. Očetovo sorodniki so še naprej grozili s tožbami, hoteli so opravičila…

Označili so me za »tistega, ki sovraži Švedsko. Kako se motijo, na Švedskem živim. Seveda se mi zdijo, Norvežanu, nekatere stvari nepojmljive: če, na primer, pravočasno ne plačaš položnic, ti na banki začnejo povzročiti preglavice glede kredita, ki si ga najel in podobna sranja…Glede nekaterih stvari so dejansko nori; vrtce vodi nekakšen svet staršev, ki ure in ure sestankuje glede prehrane otrok, polnozrnati riž? basmati riž? oluščen riž? rjav riž? bel riž? divji riž? riž? Z najmlajšo deklico, ki obiskuje vrtec, zdaj spet in znova prestajam vse to. Kazen je seveda neizbežna: imam štiri otroke, ki so zelo odločno švedski.

Zdaj nam enkrat tedensko na pomoč priskoči hišna pomočnica.  Sicer pa, kolikor utegneva, z Lindo postoriva sama. 

Tvegal sem hujše obtožbe, ja, a četudi govorim pretežno o sebi, je to književnost. Hotel sem biti avtentičen. Na začetku sem skušal vključevati domišljijo, pa nekako ni šlo. Potem pa sem izbral to drugo pot, precej bolj noro, ampak bližje temu, kar življenje moje življenj je in je bilo. 

Nasprotno, književnost je zame vedno pomenila pobeg. Svobodo. Kot otrok sem bral Verna in Londona, ki sta me odnesli v druge svetove, kot pravite. Ko pa sem začel pisati romane, sem spoznal, da je literatura še vedno lahko pobeg – a da vse, kar prebiram, nima nič z menoj, mojim kontekstom. Uvidel sem, da tudi s pisanjem skušam bežati. Med pisanjem Mojega boja sem se zavestno odločil, da tega ne bom več počel.

Naenkrat sem bil svoboden! Med pisateljem in pisanjem sta samo dve stvari, ki mu omogočata varnost ali moč, če hočete:  vedenje, da zna pisati in prostor ter čas, ki ga mora napolniti s tem, kar zna. Zato mi je bilo vseeno ali so moji stavki »lepi«, stava metafor primerna, že tako jih je malo,  fokus uravnotežen… jebeš to! Na to sem se osredotočal v knjigah, ki so sledile. Tudi sicer, se mi jebe za lepe stavke. Literature ne berem zaradi lepih stavkov…Ljudje so si o meni ustvarili podobo, ki z menoj nima veliko skupnega. Ne glede na to, da sem o sebi napisal nekaj tisoč strani.

Med pisanjem sem izgubil svoj »jaz«, vrgel sem se izven sebe, zapletel se v nekakšen boj s samim seboj in tistim, kar sem izpisoval. Moj boj govori o vsakdanjih rečeh, o stvareh, ki jih počnemo sproti, o naših malih porazih.  Ni veliko bojev, več je porazov, v resnici.

(smeh) Res je. Šesta knjiga Mojega boja se zaključi z literarnim samomorom pripovedovalca: »Resnično sem vesel, da je moje pisateljske zgodbe konec« ali nekaj podobnega. Avtobiografski projekt se tako zaključi. Potem sem začel pripravljati ciklus o letnih časih, kjer pišem o luni, sečnji drv, seksu, zobni ščetki, popisujem stvari danes takšne kot so, veliko stvari je povezanih z mojimi otroki…

V resnici je isto, samo, da bolečina ni več tako silovita. V šestem delu Mojega boja pripovedujem o tem, kako je žena kmalu po rojstvu tretjega otroka doživela hud živčni zlom. Odpeljali so jo v bolnico. Ko sem pisal o tem, sem ves čas jokal. Zvečer sem ta del poslal uredniku, pa mi je rekel, poslušaj, nekaj ne deluje, pojdi globlje. In sem šel. Pisal sem in spet jokal, pa še vedno ni bilo v redu. Tretjič je bil zadovoljen. Pomembno je samo tisto, kar sem napisal. Ne pa, kar sem ob tem doživljal. Zato sem se pri pisanju o poletju, zimi, pomladi, jeseni osredotočil na stvari, predmete, ki me obdajajo v radiu nekaj deset metrov, ki se tičejo hiše, vrta, gozda, neba, zemlje…

Ja, na nek način sem tista leta preživel v vicah – v tej sobi. Vstajal sem ob štirih zjutraj in pisal, dokler se otroci niso zbudili. Potem sem jih odpeljal v šolo, se vrnil in nadaljeval. Imate prav, med pisanjem sem se odpovedal življenju. Vedno je tako.

Vse je isto. Vse. Drugače je samo to, da zdaj, ko se pogledam v ogledalo, vidim skozi vse maske, ki sem si jih nadel. 

Morda. Nekatere stvari se mi zdaj ne zdijo več tako grozljive…

To z otroki…(smeh)

Ha, ne bova požela simpatij zaradi takšnega razmišljanja, a drži. Toda, po drugi strani bodo ljudje, ki imajo radi življenje in tisti, ki v izzivih prepoznavajo možnost za izgradnjo vitalizma, brez njega ne gre, znali v tej »grozljivosti otrok« videti nekaj smiselnega. Ne takoj. Morda, ko bodo otroci stari dvajset let. 

Imeti otroke, skrbeti za dom in pisati – nemogoče. Smejete se. Imel sem popolnoma zvezane roke. Nisem mogel početi skoraj ničesar, kar bi bilo povezano samo z menoj ali namenjeno samo meni. Žena ima bipolarno motnjo in zmotijo jo lahko že najmanjše podrobnosti. Jaz pa sem hotel samo pisati. Z dojenčico v naročju?

Trpela je moja moškost, trpela so moja prijateljstva, ki so naenkrat zamrla, vse je bilo tako kaotično in divje – toda navzven sem moral ostajati miren, urejen, ker otroci potrebujejo red, urejenost, pravila, rutino – to jim pomeni varnost. A nisem. Občasno sem podivjal in se drl nanje, bežal iz hiše v divjino, brcal v debla dreves in se na trenutke zgrožen spraševal, ali se spreminjam v svojega očeta.

Ne vem, mislim da ne… Vseeno je bilo nekaj popolnoma drugačnega. S samim seboj sem sklenil tih sporazum, da bom otroke sprejel takšne kakršni so, kakršni bodo…Edini nasvet, ki mi ga je oče dal in ki se ga živo spominjam in tikal se je književnosti, je bil, naj med pisanjem pijem alkohol…Da se bom lažje zlil v občutenja.

Ne.

(krohot)

Ja, jih.

Verjetno. Še vedno je tu nekje, posluša. A nima več moči nad menoj, zbledel je.

Gledal sem ta film in jokal. Danes se mi zdi, da tudi Cave, vse kar je napisal, vse te pesmi in glasbo, ne ustvaril zaradi občutka odtujenosti od vseh in vsega, kar ga obdaja – temveč zaradi občutka ne pripadanja. Večina umetnosti nastane iz te neuravnoteženosti, navadno najboljše. Zanjo ni potrebnih kakšnih velikih zapletov, dogodkov, nastane iz danega stanja. Spomnim se dela v filmu, ko Cave pripoveduje, kako je njegov oče na skrivaj prišel na koncert sinovega benda, ob koncu starega leta in potem še enkrat, pred smrtjo in Nicku rekel, »bil si tam in pel, zdel si se mi – kot angel.« Moj oče pa je bil alkoholik. Vse življenje in vse njegovo bivanje, pa tudi moje, družine, je zajeto v tej besedi. Zame je bil oče odločilen zato, ker je zelo dolgo predstavljal ključen del moje identitete. Zelo dolgo. Tega se lahko sramujem, lahko sem ponosen, lahko mi je vseeno, zdaj to ni pomembno. O tem, da bi napisal roman, ki bi za izhodišče imel smrt mojega očeta, sem razmišljal nekaj let. Potem pa sem se nekega dne odpravil po poteh svojega odraščanja in doživel razodetje: če hočem svoje življenje resnično razumeti, ga moram popisati. Saj ne, da bi bilo moje življenje v čemerkoli bolj relevantno od življenja drugih, hotel sem se mu samo čim bolj približati. Zdelo se mi je, da vsa ta preteklost skupaj s sedanjostjo, ki od mene zahteva vedno nove in nove stvari, družno drvita kot orkan, se vrtita okoli mene – meni pa čedalje manj jasno. Nisem napisal avtobiografije. Napisal sem svojo izkušnjo z življenjem, nekaj, česar drugače nisem mogel izraziti …

Natančno to! Ko pa te stvari zapišemo, lahko postanejo literatura.

No, v resnici nisem. Glavno gonilo tistega pisanja je vseeno bila frustracija, ki ti onemogoči, da se zaveš morebitnih posledic svojih dejanj … Lahko bi me bila zapustila, to sem nekje na robu možganov ves čas vedel. Lahko bi zaloputnila vrata za seboj. Pa ni. V resnici je med dvema veliko več od besed, ki popisujejo neki prepir, nestrinjanje … Psihoanaliza, poimenovanje stvari z besedami, ne pomaga. Kajti – vse to so samo besede.

Ja, ljubezen je nekaj drugega.

Ja, je (smeh).

Iz podobnih razlogov sem sploh začel pisati Moj boj.

Ja, knjiga Moj boj se konča z njim. Poboj otrok se je zgodil nekaj tednov, preden sem nameraval knjigo oddati uredniku. Na sodišču je Breivik povedal, kako se mu je zdelo nenavadno – ubil je približno sedem najstnikov, enega za drugim –, da so samo stali pred tistim zidom, niso skušali zbežati. »Ampak niso, bili so negibni in padali so eden za drugim.« Niso gledali v nebo, zadnje, kar so videli na tem svetu, je bil njegov gnusen prazen izraz.

V času nacizma je tudi Hitler hotel urediti materialni svet tako, kot si je bil zamislil. Odstraniti iz njega »tisto, kar se mu je zdelo moteče«. Tako lahko razmišljajo samo ljudje, ki o sebi mislijo najslabše, ki hočejo izničiti svojo ljubezen do matere, sovraštvo do očeta, prezir in hkrati oboževanje ženskega spola, ki svoje grandiozne ideje odlagajo v umetnost …

V času adolescence se vsi utapljamo v grandioznosti in lastni pomembnosti, a te ideje prej ali slej trčijo ob resničnost, se umirijo … Toda kaj se zgodi, če je v takšnih primerih soočenje z resničnostjo nemogoče, če je ta »grandiozna prihodnost« mogoča, če je teren v družbi pripravljen na takšne monstrume, ki jih znamo prepoznavati samo, ko imajo puške in nože v rokah, ko streljajo in režejo glave … Kaj je s tistimi, ki so nevidni, ki delujejo po »svoji shemi«?

Ljudje o sebi vemo veliko premalo, nič. Gledanje televizije in nas na njej ne pomaga. Ne pomaga nič več, pravzaprav. Hočem pisati o tem, kakšne stvari dejansko so, ne pa o tem, kakšne naj bi bile oziroma kako jaz mislim, da bi morale biti. S tem sem se boril v Mojem boju. Lahko bi na nekaj desetih straneh popisal, kako je vse neumno in brez smisla, banalno. Pa sem raje na straneh skupaj zlagal svoje življenje. Ko boste prebrali še zadnjo knjigo, boste razumeli, da je ta moški, Norvežan, star okoli štirideset čet, res živel. In zakaj naslov Moj boj. In zakaj na nekaj sto straneh razmišljam o Hitlerju in kaj je pripeljalo do teh razmišljanj.